Jedro

Delo, kot konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja, sestavlja katerakoli pojavna oblika preko katere se ustvarja neka vrednost. Delo zakoncev ni nujno skupno, za delo se tudi ne šteje zgolj tisto, ki prinaša neposredne finančne koristi, ampak je delo tudi vsaka dejavnost zakonca, ki je namenjena zadovoljevanju raznovrstnih potreb družine, vzgoje in varstva otrok, vodenje gospodinjstva, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečanjem njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju, pri čemer se delo ne ocenjuje v skladu z njegovo tržno vrednostjo.

Skupno premoženje je tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden od zakoncev, s tem, da je po nekaterih stališčih, ki izhajajo iz sodnih odločb, potrebno tudi to, da sta obveznosti iz pogodbe izpolnjevala oba zakonca. Pritožbenemu sodišču se zdi stališče, ki ne zahteva izpolnjevanja s strani obeh zakoncev, pravilnejše. Drugače bi bilo le v primeru, če bi se na primer preživljanje izplačevalo iz posebnega premoženja preživljalca in obveznosti po pogodbi tudi ne bi terjale njegovega večjega delovnega prispevka, ki bi vplival na siceršnji njegov prispevek v življenjsko skupnost z njegovim zakoncem.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba - v prvi alineji IV. točke izreka spremeni tako, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi poleg 7/20 še 13/20 nepremičnin (kmetije), in sicer: parc. št. 115/1, sadovnjak v izmeri 640 m2; parc. št. 115/2.S, stavbišče v izmeri 40 m2; parc. št. 116.S, stavbišče v izmeri 701 m2; parc. št. 268, travnik v izmeri 2029 m2; parc. št. 276, gozd v izmeri 673 m2; parc. št. 284/1, njiva v izmeri 2434 m2; parc. št. 284/4, travnik v izmeri 831 m2; parc. št. 285, sadovnjak v izmeri 1014 m2; parc. št. 291/1, njiva v izmeri 5204 m2; parc. št. 291/2, travnik v izmeri 989 m2; parc. št. 294/1, njiva v izmeri 4326 m2; parc. št. 294/2, travnik v izmeri 880 m2; parc. št. 307/1, njiva v izmeri 3830 m2; parc. št. 307/2, travnik v izmeri 731 m2; parc. št. 308, sadovnjak v izmeri 514 m2; parc. št. 313, sadovnjak v izmeri 4731 m2; parc. št. 318, travnik v izmeri 812 m2; parc. št. 319, sadovnjak v izmeri 4366 m2; parc. št. 330 gozd v izmeri 1493 m2; parc. št. 342, travnik v izmeri 1111 m2; parc. št. 343, travnik v izmeri 6542 m2; parc. št. 348, travnik v izmeri 5400 m2 in gozd v izmeri 4150 m2; parc. št. 400/1, gozd v izmeri 2154 in travnik v izmeri 770 m2; parc. št. 400/2, gozd v izmeri 70.201 m2, pašnik v izmeri 2750 m2; ter parc. št. 400/3, gozd v izmeri 2654 m2, vse k.o. A.; parc. št. 835 k.o. B. in parc. št. 676/4 k.o. C, ki so v navedenem deležu last pravdnih strank vsakega do ½, to je tožnice do 13/40 in toženca do 13/40, - v III. točki izreka (za plačilo zneska 48.391,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2007 dalje) spremeni tako, da se postopek tudi v tem delu ustavi in se bo nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Radovljici.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v drugi in tretji alineji IV. točke izreka in v V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 961,58 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank. Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank spada: - 7/20 nepremičnin navedenih v I. točki izreka, ki spadajo v k.o. A., k.o. B. in k.o. C in predstavljajo kmetijo na naslovu M., pri čemer deleža pravdnih strank znašata eno polovico za vsakega (I. točka izreka); - ½ poslovnega deleža gospodarske družbe D. T., 45 ovac in 2 konja, last vsakega do ene polovice (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženca zavezalo na plačilo zneska 48.391,96 EUR, ki jih je dolžan tožnici plačati iz naslova povečanja vrednosti njegovega posebnega premoženja (13/20 kmetije). V IV. točki izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje pravdnih strank spada več kot 7/20 nepremičnin, ki predstavljajo kmetijo in brunarica na S. s pripadajočo opremo. Zavrnilo je tudi zahtevek na izplačilo zneska 17.940,00 EUR iz naslova tožničinega dela na kmetiji. Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka). S sklepom pa je postopek v delu, nanašajočem se na tožbeni zahtevek za izplačilo vrednosti skupnega premoženja v višini 299.274,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2007 dalje, ustavilo in odločilo, da se bo nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Radovljici.

Zoper sodbo, in sicer prvo alinejo II. točke, IV. in V. točko izreka, se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da je v izpodbijanem delu sodba v popolnem nasprotju z neprerekanimi tožbenimi navedbami in dokazi tožnice, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ima vedno za posledico nepravilnost in nezakonitost sodbe. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obsega skupnega premoženja pravdnih strank, obsega toženčevega posebnega premoženja in višine prispevka tretjih oseb k ustvaritvi skupnega premoženja, nepravilna. Glede na neprerekane tožbene trditve, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno zmotno ugotovilo, da 13/20 nepremičnin kmetije M. predstavlja toženčevo posebno premoženje. Kmetija je bila pridobljena s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki jo je izvrševala zgolj tožnica. Poleg tega je logično in življenjsko, da so tretje osebe, ki so pomagale pri izvrševanju pogodbe, pomagale tožnici, ki je pogodbo izvrševala oz. podrejeno obema pravdnima strankama. Če nobena izmed pravdnih strank posebnega premoženja ne zatrjuje, ga sodišče ne more ugotavljati. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo. Ker ni ravnalo tako, je zagrešilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je povzročila nezakonitost in nepravilnost sodbe, tožnici pa nakopalo nepotrebne pravdne stroške. Prav tako se pritožnica ne strinja z vrednostno oceno sodišča prve stopnje o tem, v kolikšnem delu se je pogodba o dosmrtnem preživljanju izvrševala pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank in v kolikšnem deležu kasneje ter glede upoštevanja prispevka tretjih oseb. Prav tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožničina trditev, da se je pogodba o dosmrtnem preživljanju izvrševala od leta 1994 dalje, v delnem nasprotju s priloženim dokazom, in sicer I. c točko pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 25. 2. 1987, iz katere izhaja, da je toženec že pred sklenitvijo pogodbe, ob pomoči svoje matere, dalj časa skrbel za preživljanca (dedka). Tožnica je trdila, da se pred letom 1994 pogodba ni izvrševala, čemur toženec ni nasprotoval. Pogodba o dosmrtnem preživljanju pa njeni neprerekani trditvi ne nasprotuje. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, o podanem nasprotju med trditvijo in dokazom, napačen. Prav tako je tožnica upravičena do brunarice na S. (½) v naravi ali do polovice njene denarne vrednosti z opremo. V tem delu je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno (druga alineja IV. točke izreka). Pritožnica vztraja, da je z vlaganji v hišo in druge nepremičnine (parc. št. 116.S, 115/2, 115/1 in 291/1, vse k. o. Z.) nastala nova stvar, zaradi česar je njen stvarnopravni zahtevek utemeljen. Ne strinja se z odločitvijo o pravdnih stroških. Uspela je z denarnim zahtevkom v višini 48.391,96 EUR, s preostankom 299.274,90 EUR pa je bila napotena na nepravdni postopek. To pomeni, da je po višini uspela 100%. Poleg tega je treba upoštevati, da je bila tožba potrebna in utemeljena, ker s tožencem ni bilo moč skleniti sodne poravnave. Zato bi moral toženec tožnici povrniti pravdne stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Že sodišče prve stopnje je, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, pritožbo tožnice zoper prvo alinejo II. točke izreka sodbe s sklepom z dne 22. 11. 2012 zavrglo. Pritožbi zoper takšno odločitev se je tožeča stranka odpovedala.

Pritožbo zoper sodbo je vložila tudi tožena stranka, vendar pa je bil postopek v tem delu zaradi njenega umika že ustavljen (sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16. 10. 2012, ki je 6. 11. 2012 postal pravnomočen).

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke o storjenih kršitvah postopka, tako absolutnih kot relativnih.

Sodba sodišča prve stopnje s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena, saj z vidika pravne presoje sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo. Preizkus izpodbijane odločitve je tako mogoč. Materialnopravna presoja, s katero se pritožnica ne strinja, pa ne predstavlja te kršitve, ampak kvečjemu pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Ugotovitev sodišča, da je del pogodbe v nasprotju z njenimi trditvami, pa ne pomeni takšnega napačnega prenosa vsebine listine v razloge, ampak le presojo sodišča v smislu 4. točke 318. člena ZPP.

Tudi pritožbeni očitek o zagrešeni relativni bistveni kršitvi po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena, ker sodišče ni izdalo zamudne sodbe, ni utemeljen, saj ta opustitev sodišča na pravilnost in zakonitost sodbe (v delu, ki se nanaša na (sklepčne) zahtevke, ki so bili uveljavljeni že s tožbo), ni vplivala. Pri presoji je sodišče namreč upoštevalo in sledilo načelu afirmativne litiskontestacije, ki je uzakonjeno z institutom zamudne sodbe. Ker toženec na tožbo ni odgovoril, je štelo, da je tožbene trditve priznal in njegovih kasnejših navedb in predlaganih dokazov v tem delu ni upoštevalo. Opravilo je zgolj presojo v smislu nasprotja med trditvami v tožbi in s strani tožnice (tožbi) priloženimi dokazi, torej tisto, kar bi sodišče storilo tudi v primeru, če bi izdalo zamudno sodbo.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je zmoten zaključek sodišča, da je trditev tožnice, da se je pogodba o dosmrtnem preživljanju izvrševala od septembra 1994 (ko je preživljanec postal nepokreten) pa do septembra 1997 (ko je umrl), v nasprotju z vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je priložila tožbi.

Iz določila I.c člena pogodbe izhaja zgolj ugotovitev stanja stvari ob podpisu pogodbe leta 1987 (da živi preživljanec že več let v skupnem gospodinjstvu z preživljalcem in ob pomoči svoje matere že dlje časa zanj skrbi). Pogodba nadalje v IV. členu določa obveznosti strank za čas od podpisa pogodbe dalje (25. 2. 1987). Ne prva in ne druga določba ne govorita o tem, ali je toženec od sklenitve pogodbe dalje (še naprej) skrbel za preživljanca oziroma ali je pogodbene obveznosti tudi dejansko izvrševal. To tudi sicer ne bi bilo mogoče, saj ob podpisu pogodbe to pogodbenim strankam ni moglo biti znano. Trditev tožnice, da se pogodba z njeno sklenitvijo še ni začela izvrševati, ampak je do tega prišlo šele v letu 1994, ko je ob pomoči toženčeve matere in medicinske sestre, začela sama izpolnjevati obveznosti, pri čemer ji toženec ni pomagal, zato ni v nasprotju z pogodbo. Ali je ta trditev tudi resnična, pa sodišče, zaradi domneve o priznanju dejstev (v smislu 318. člena ZPP) ni dolžno in tudi ne sme ugotavljati. Pri odločitvi bi jo zato moralo upoštevati. Povedano drugače: ugotavljanje, ali in v kakšnem delu se je pogodba o dosmrtnem preživljanju izvrševala v času od njene sklenitve pa do septembra 1994 ni bilo dopustno. Teh dejanskih ugotovitev zato tudi ne bi smelo vzeti za podlago svoji odločitvi.

Ob upoštevanju trditev, ki se, kot je že bilo pojasnjeno, štejejo za resnične, pa je utemeljena graja materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi zgolj 7/20 nepremičnin, ki tvorijo kmetijo na naslovu M. (v nadaljevanju kmetija).

Katero je tisto premoženje, ki tvori skupno premoženje zakoncev, določa zakon in posredno tudi sodna praksa, ki zakonske določbe interpretira in na ta način dopolnjuje. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) tako v 2. odstavek 51. člena določa, da je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom med zakonsko zvezo, to je od njene sklenitve do prenehanja (1), njuno skupno premoženje. Osnovni element presojanja, kaj spada v skupno premoženje, je torej delo. Delo, kot konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja, sestavlja katerakoli pojavna oblika preko katere se ustvarja neka vrednost. Delo zakoncev ni nujno skupno, za delo se tudi ne šteje zgolj tisto, ki prinaša neposredne finančne koristi, ampak je delo tudi vsaka dejavnost zakonca, ki je namenjena zadovoljevanju raznovrstnih potreb družine, vzgoje in varstva otrok, vodenje gospodinjstva, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečanjem njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju, pri čemer se delo ne ocenjuje v skladu z njegovo tržno vrednostjo.

V konkretnem primeru je toženec postal lastnik kmetije na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil v letu 1987 s svojim starim očetom. Tožnica je navedla, da to premoženje predstavlja skupno premoženje obeh pravdnih strank, vsakega do ½. Njuna zakonska zveza je bila namreč sklenjena 3. 12. 1994, pogodba pa se je začela izvrševati šele v septembru leta 1994, ko je preživljanec postal nepokreten in sicer strani tašče, od decembra 1994 pa do njegove smrti pa je vse obveznosti izvrševala zgolj tožnica ob pomoči toženčeve matere in medicinske sestre.

Sodna praksa se je že izrekla, da je skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden od zakoncev s tem, da je po nekaterih stališčih, ki izhajajo iz sodnih odločb, potrebno tudi to, da sta obveznosti iz pogodbe izpolnjevala oba zakonca (2). Pritožbenemu sodišču se zdi stališče, ki ne zahteva izpolnjevanja s strani obeh zakoncev, pravilnejše, saj, glede na to, da je podlaga za nastanek skupnega premoženja delo, v smislu kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ni nujno, da je drugi od zakoncev prispeval direktno k preživljanju, ampak zadostuje, da je prispeval svoje delo oziroma sredstva v življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil preživljanju preživljanca (3). Drugače bi bilo le v primeru, če bi se na primer preživljanje izplačevalo iz posebnega premoženja preživljalca in obveznosti po pogodbi tudi ne bi terjale njegovega večjega delovnega prispevka, ki bi vplival na siceršnji njegov prispevek v življenjsko skupnost z njegovim zakoncem. Kaj takšnega v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano.

Ne glede na to, da je bil pravni posel sklenjen pred sklenitvijo zakonske zveze, je premoženjskopravni učinek opravljenega dela nastal v času trajanja zakonske zveze. Zato posledično premoženje, ki je rezultat tega dela, sodi v skupno premoženje zakoncev (4). Ker se je konkretna pogodba v njenem pretežnem delu izvajala v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank (5), celotna kmetija predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je trdila, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka, kar je skladno z zakonsko domnevo iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR. Ker torej ni zatrjevala višjega deleža, so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, v čigavo korist bi moralo sodišče prve stopnje šteti pomoč tretjih oseb pri izvrševanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Te trditve tožnice bi bile pomembne le v primeru, če bi tožnica uveljavljala višji delež od vtoževane ½.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice zato ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v prvi alineji IV. točke izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da v skupno premoženje sodi še 13/20 nepremičnin (kmetije), naštetih v izreku, pri čemer sta deleža pravdnih strank tudi na tem delu enaka.

Ker kmetija predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pa je posledično odpadla pravna podlaga za prisojo zneska 48.391,96 EUR tožnici iz naslova vlaganj v nepremičnine v delu, v katerem naj bi bile toženčevo posebno premoženje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta zahtevka tožnice iz III. točke izreka sodbe in prve alineje IV. točke tako povezana, da eden drugega izključujeta. Ob ugotovitvi, da celotna kmetija predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, vsakega do ene polovice, zahtevek tožnice iz naslova vlaganj v toženčevo posebno premoženje, nima nobene pravne podlage (6). Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje, zaradi spremembe odločitve glede obsega skupnega premoženja, posledično spremenilo tudi v III. točki izreka tako, da je tudi v tem delu, saj gre za del zahtevka za izplačilo deleža na skupnem premoženju, odločilo, da se pravdni postopek ustavi in nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka.

Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in ugotovilo, da v skupno premoženje sodi celotna kmetija, so pritožbene navedbe v zvezi z uveljavljanjem stvarnopravnega zahtevka na delu nepremičnin, ki sodijo v kmetijo, in sicer parc. št. 116.S, 115/2, 115/1 in 291/1, vse k.o. A., ki ga tožnica utemeljuje z ustvaritvijo nove stvari, posledično nerelevantne. Tožnica je s stvarnopravnim zahtevkom glede kmetije že uspela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da brunarica na S. sodi v premoženje gospodarske družbe D. T., d.o.o.. Zaradi zgrešene pasivne legitimacije je zavrnitev zahtevka na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi brunarica (druga alineja IV. točke izreka), za kar se neupravičeno zavzema pritožba, materialnopravno pravilna.

Za pritožbo zoper odločitev v tretji alineji IV. točke izreka sodbe (plačilo 17.940,00 EUR iz naslova dela na kmetiji) pritožnica ni navedla razlogov. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nepravilnosti in kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Razen v obsegu kot je bilo predhodno obrazloženo, tako pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato v preostalem zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi ponovno presojo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi delno uspela. Po spremembi odločitve je v celoti uspela z zahtevkom, da v skupno premoženje sodi kmetija na B., prav tako z zahtevkom, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi ½ poslovnega deleža družbe D. T., d.o.o., ter domače živali. Z zahtevkom glede brunarice ter z denarnim zahtevkom na plačilo 17.940,00 EUR iz naslova dela na kmetiji ni uspela. O delitvi skupnega premoženja pa bo odločeno v nepravdnem postopku. Pri tem odločitve o ustavitvi pravdnega in nadaljevanju nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem, ni mogoče šteti kot uspeh tožnice v tej pravdi. Tožnica je tako uspela z večjim delom zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja, z denarnimi zahtevki pa ne. Ocena, da gre za približno polovičen uspeh, je tako kljub delno spremenjeni odločitvi, pravilna. Zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

Ker je pritožnica v pritožbenem postopku uspela z zahtevkom na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi še 13/20 kmetije, v preostalem pa ne, je po oceni pritožbenega sodišča uspela z približno 86 % svoje pritožbe. Sorazmerno temu uspehu je zato upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (154. v zvezi z 165. členom ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje 41. člen Zakona o Odvetniški tarifi (7), na podlagi določil Odvetniške tarife (8). Pritožnici je priznalo za sestavo pritožbe 2000 točk, kar znaša, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,4590 EUR) 918 EUR. Priznalo ji je tudi materialne izdatke v višini 13,77 EUR (13. člen Odvetniške tarife), torej skupno 931,77 EUR, kar upoštevaje 20 % DDV znaša 1.118,12 EUR. Nagrade v višini 20 točk za poročilo stranki in prejem drugostopenjske sodbe pritožbeno sodišče ni priznalo, ker je nagrada za to dejanje že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Upoštevaje 86 % uspeh tožnice s pritožbo, ji je toženec dolžan povrniti 961,58 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tako odmerjene stroške je dolžan plačati v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V primeru zamude z plačilom bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) Pri tem je seveda nujno, da zakonca delata in pridobivata v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti.

(2) Primerjaj odločbe VS BiH Rev 470/86 z dne 12.3.1987, VS H Rev 782/82 z dne 26.5.1982, VS SR Rev 87/1979 z dne 9.4.1979, VS RS II Ips 162/2002 z dne 23.10.2003

(3) Tako tudi dr. Viktorija Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, stran 384. (4) Glej: dr. Viktorija Žnidaršič: Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana, 2002, stran 387

(5) Izvajanje pogodbe se je pričelo le tri mesece pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank.

(6) Tudi tožnica sama je navedbe o vlaganjih postavila za primer, če bi sodišče zavzelo stališče, da nepremičnine niso skupno premoženje (primerjaj navedbe na list. št. 87), sodišče pa jim je sledilo v okviru zahtevka pod točko 3 (pripravljalna vloga z dne 12. 4. 2011, list. št. 90), s katerim je tožnica zahtevala med drugim tudi izplačilo polovice vrednosti vseh nepremičnin, ki tvorijo kmetijo (s tem, da je zahtevek vključeval tudi vrednost vlaganj). V preostalem delu je štelo, da gre za civilno delitev in je pravdni postopek ustavilo in odločilo, da se bo nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka.

(7) Uradni list RS, št.67/2008, 35/2009. (8) Uradni list RS, št.67/2003 s spremembami in dopolnitvami.