Jedro

Tožnik je prejemal starostno pokojnino pri tožencu. Na podlagi 38. člena sporazuma s Srbijo mu je bila v Srbiji priznana pravica od starostne pokojnine, pri čemer je srbski nosilec zavarovanja celotno dobo, dopolnjeno v zveznih organih, upošteval kot dobo, dopolnjeno v Srbiji, in na podlagi te dobe tožniku tudi priznal pravico do pokojnine v Srbiji. Pri tem je upošteval tudi 11 dni dobe, dopolnjene v Sloveniji. Toženec je zato na podlagi 38. člena sporazuma s Srbijo utemeljeno odločil, da tožnik od priznanja pokojnine v Srbiji dalje nima več pravice do pokojnine v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2012 in št. ... z dne 21. 6. 2012. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložil tožnik. V pritožbi navaja, da se je tudi sodišče izognilo odgovoru na določene ugovore tožnika, s tem pa ni celostno navedlo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izpodbijana sodba je zato neobrazložena, s čimer je bila tožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožnik je uveljavljal, da je bil državni uslužbenec SFRJ v kvoti Republike Slovenije. S strani slovenskih organov je bil poslan na delo v zvezne organe SFRJ. Plače uslužbencev zveznih organov so bile financirane iz zveznega proračuna oziroma iz zveznih virov, v katere so prispevale republike in avtonomni pokrajini. Zaposleni v zveznih organih SFRJ niso bili zaposleni v nobeni republiki nekdanje SFRJ in tako tudi ne v Republiki Srbiji, ampak so bili zaposleni v Federaciji. Tožnik je pravico do starostne pokojnine pridobil z odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 1994. Tožnik se sklicuje tudi na 17. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91), kjer je določeno, da osebam, ki so bile na predlog organov Republike Slovenije izvoljene na funkcije ali imenovane na delovna mesta v organih dosedanje SFRJ in ki jim preneha funkcija oziroma delovno razmerje v organih SFRJ, zagotavlja Republika Slovenija pravice po predpisih, ki veljajo za funkcionarje oziroma delavce v državnih organih Republike Slovenije ali dosedanje SFRJ, če je to za njih ugodneje. Tožnik je zato uveljavljal, da se Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ne nanaša in ne uporablja za uslužbence, ki so delo opravljali v zveznih organih, kamor so bili napoteni s strani posamezne republike. Glede ugovora, da so bili za tožnika plačani prispevki v Sloveniji v obdobju od 1987 do 1990 je sodišče prve stopnje zgolj ponovilo, da je srbski nosilec zavarovanja celotno obdobje od 15. 9. 1958 do 19. 6. 1994 potrdil kot svojo delovno dobo, dopolnjeno v Republiki Srbiji. Sodišče se tako ni opredelilo do ugovora, da za tožnika Sporazum ne velja zato, ker ga je slovenska oblast poslala na delo v zvezne organe. Sodišče je tudi v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da naj bi srbski nosilec zavarovanja tožniku priznal delovno dobo v Sloveniji v obdobju od 20. 6. 1994 do 30. 6. 1994, saj iz listin izhaja, da mu je ni priznal. Tožnik je sodišču predložil dokazila, da so bili zanj vsaj v obdobju od januarja 1987 do decembra 1990 plačani prispevki iz razlike v osebnem dohodku v slovenski ZPIZ in da iz dopisa Sekretariata za kadrovska vprašanja Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije z dne 23. 2. 1987 izhaja, da se bo tožniku razlika v osebnem dohodku vštela v pokojninsko osnovo, če se bo upokojil v Republiki Sloveniji. Sodišče je v zvezi s tem zavrnilo izvedbo dokaza s poizvedbami pri Vladi RS o plačilu prispevkov v slovenski ZPIZ z obrazložitvijo, da je tudi to dobo srbski nosilec zavarovanja potrdil kot svojo dobo. Okoliščina, da srbski nosilec pokojninskega zavarovanja to obdobje potrjuje kot svojo obdobje, ne dokazuje, da za tožnika v tem obdobju niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji. Iz predloženih obračunov osebnih dohodkov namreč izhaja, da so bili prispevki plačani. Tožena stranka pa teh navedb in dokazov ni prerekala, torej jih je potrdila. Tožnik je nadalje uveljavljal, da tožena stranka ni izkazala, kdo je začel postopek po Sporazumu. Tožnik do prejema izpodbijane prvostopenjske odločbe sploh ni vedel, da naj bi se začel kakršenkoli postopek. Sodišče je tudi prezrlo določbo 1. točke petega odstavka 38. člena Sporazuma. Višina zadnje pokojnine, ki jo je tožnik prejel pri toženi stranki za mesec april 2012 je znašala 1.093,51 EUR, srbska pokojnina pa znaša okoli 490,00 EUR, pa še te tožnik ni prejemal, ker si jo je neupravičeno zadržala tožena stranka. Že sodišče prve stopnje je glede prioritete mednarodnih pogodb navedlo, da ta prioriteta velja samo v razmerju do zakonov in drugih notranje pravnih predpisov, ne pa v razmerju do Ustave RS, ki v 158. členu določa, da je pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Glede tega je potrebno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, saj Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum, Ur. l. RS – mednarodne pogodbe št. 5/2010) sploh ne določa postopka za odpravo, spremembo ali razveljavitev že izdanih odločb o priznanju pravice do starostne pokojnine, kar pa ne pomeni, da noben postopek sploh ni potreben. Ustava RS v 158. členu namreč določa, da je potreben postopek, ki je določen z zakonom. Če na področju, ki ga urejajo mednarodne pogodbe ne bi bilo zakonske ureditve, bi neposredna uporabnost njenih določb zadoščala. Če pa gre za mednarodno pogodbo, katere določb ni mogoče uporabiti brez nadaljnjih (izvedbenih) pravnih aktov, pa njena neposredna uporabnost ni izvedljiva. V takem primeru bi bilo potrebno sprožiti ustavni spor. Sporazum ni neposredno uporabljiv, saj ustvarja pravno zmedo glede postopkov za spremembo formalno in materialno pravnomočnih odločb, ustvarja tudi kršitev več členov Ustave RS ter krši osnovne človekove pravice. Sodišče tudi ni imelo odgovora na vprašanje o statusu odločb z dne 11. 10. 1994 in z dne 15. 3. 1996, prav tako se sodišče ni opredelilo do tožnikovega ugovora, da izpodbijani odločbi posegata v že pridobljene pravice tožnika. Izpodbijana odločba tudi določa, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine z 30. 11. 2010, torej za nazaj ter da se preveč izplačane zneske starostne pokojnine za čas od 1. 12. 2010 do 30. 4. 2012 poračunajo. S tako odločitvijo je tožena stranka kršila ustavno pravico tožnica do socialne varnosti ter tudi načelo prepovedi retroaktivnosti in načelo zaupanja v pravo. Tožnik ni ugovarjal, da Sporazum velja za nazaj, ampak je ugovarjal, da odločba tožene stranke, sprejeta mimo postopkov, določenih z Ustavo RS in zakonom, ne more veljati za nazaj. Tožnik je tudi ugovarjal nezakonitost odločitve, da se „preveč“ izplačani zneski starostne pokojnine poračunajo, saj ni prejel nobenega preveč izplačanega zneska starostne pokojnine, ampak je prejel zneske, določene v pravnomočni in dokončni ter še veljavni odločbi o pravici do starostne pokojnine z dne 11. 10. 1994 in z dne 15. 3. 1996. Protispisna je tudi obrazložitev sodišča, da proračunski zneski ne bodo bremenili tožnika, saj je tožena stranka sama priznala, da si je prisvojila nakazila srbskega nosilca zavarovanja, tako da je bil tožnik od 1. 5. 2012 dalje brez vsakršnih prejemkov. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je sodbo tudi ustrezno obrazložilo. Iz obrazložitve namreč izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih. V zadevi torej ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 21. 6. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 4. 2012. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010 in da se z odločbo nadomesti ugotovitvena odločba št. .. z dne 17. 2. 2012 ter da se preveč izplačani zneski starostne pokojnine za čas od 1. 12. 2010 do 30. 4. 2012 poračunajo. Nadalje je bilo odločeno, da se bo od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe uživalcu pokojnine začela izplačevati srbska pokojnina, priznana z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2012. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 11. 10. 1994 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 1994 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dopolnil 36 let, 9 mesecev in 11 dni pokojninske dobe. Tožnik se je zoper omenjeno odločbo pritožil iz razloga, ker naj bi imel 39 let pokojninske dobe. Uveljavljal je tudi zaposlitev v obdobju od 1. 4. 1992 do 19. 6. 1994. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 16. 6. 1995 pritožbo zavrnila. V obrazložitvi je tožniku pojasnila, da je pokojninsko dobo, dopolnjeno na področju nekdanje SFRJ upoštevala skladno z določbo 202. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Pojasnjeno je bilo, da se to dobo upošteva, dokler oziroma če ne bo z mednarodnimi pogodbami drugače določeno. V drugi alineji 202. člena ZPIZ/92 je bilo namreč določeno, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni s tem zakonom ali z mednarodnim sporazumom drugače določeno. Vprašanje upoštevanja zavarovalnih dob in s tem v zvezi priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je bilo med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo urejeno z že citiranim Sporazumom. Sporazum se nanaša tudi na že priznane pravice po prejšnjih pravnih predpisih (37. člen Sporazuma). Urejena pa je tudi ponovna odmera pokojnin (38. člen). V prvem odstavku 38. člena je tako določeno, da pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega Sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, se po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za pokojnine, ki so bile prvič priznane v eni pogodbenici do 7. 10. 1991, nato pa do začetka veljavnosti tega Sporazuma uveljavljene in priznane v drugi pogodbenici na podlagi pretežnosti zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih te pogodbenice. Dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, se šteje kot dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge pogodbenice.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka dne 2. 11. 2010 nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji posredovala sporočilo o zahtevku za odmero pokojnine v skladu z 38. členom Sporazuma. Iz obrazca SRB/SI21, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa in ki ga je tožena stranka prejela dne 16. 4. 2012 izhaja, da je srbski nosilec pokojninskega zavarovanja toženi stranki sporočil, da je bil tožnik v Srbiji upokojen s 1. 12. 2010. Toženi stranki je bila posredovana tudi odločba z dne 2. 4. 2012. Toženi stranki je navedeni organ dne 2. 4. 2012 posredoval tudi potrdilo o poteku zavarovalne dobe po določbi 20. do 24. člena Sporazuma in sicer na obrazcu SRB/SI25. Iz tega potrdila izhaja, da srbski nosilec pokojninskega zavarovanja potrjuje dopolnjeno zavarovalno dobo v skupnem trajanju 35 let, 9 mesecev in 4 dni. Iz obrazložitve odločbe z dne 2. 4. 2012 izhaja, da skupna pokojninska doba znaša 35 let, 9 mesecev in 15 dni, od tega po predpisih Srbije 35 let, 9 mesecev in 4 dni in po predpisih Republike Slovenije 0 mesecev in 11 dni, ki po določbi 24. člena Sporazuma odpadejo na breme srbskega nosilca pokojninskega zavarovanja. Iz dokumentacije ne izhaja, niti tega tožnik ne zatrjuje, da bi zoper navedeno odločbo srbskega nosilca zavarovanja vložil pravna sredstva.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je srbski nosilec zavarovanja celotno dobo, dopolnjeno v zveznih organih upošteval kot dobo, dopolnjeno v Republiki Srbiji in na podlagi te dobe tožniku tudi priznal pravico do pokojnine v Republiki Srbiji. Pri tem je upošteval tudi 11 dni dobe dopolnjene v Sloveniji, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče v nasprotju z listinami ugotovilo, da naj bi srbski nosilec zavarovanja tožniku priznal delovno dobo v Sloveniji v obdobju 20. 6. 1994 do 30. 6. 1994. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni izkazala, kdaj je začela postopek po Sporazumu. Kot je bilo že pojasnjeno, iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka nosilcu zavarovanja v Republiki Srbiji obvestilo o zahtevku za odmero pokojnine po določbi 38. člena Sporazuma posredovala dne 2. 11. 2010. S tem, ko je tuji nosilec pokojninskega zavarovanja upošteval celotno pokojninsko dobo, na podlagi katere je bila tožniku že priznana pravica do pokojnine v Republiki Sloveniji, kot svojo dobo, razen dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški v času pred 15. 9. 1958, tožnik pa temu ni ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo s tem, ko ni dodatno razčiščevalo, kje so bili plačani prispevki oziroma, da bi ugotavljalo, ali ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji. Sodišče je zato utemeljeno izvedbo ostalih dokazov (poizvedbe pri Vladi RS), na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP, zavrnilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe in sicer, da naj bi bile z uporabo Sporazuma tožniku kršene z ustavo zagotovljene pravice. V sporni zadevi je postopek potekal po Sporazumu. Postopek v zvezi s ponovno odmero pokojnin poteka po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo stranke. V sporni zadevi so bili tako izpolnjeni pogoji, da se tožniku pokojnina na novo odmeri, skladno s prvim odstavkom 38. člena Sporazuma. Dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, se šteje kot dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge pogodbenice. V sedmem odstavku 38. člena je tudi določeno, da pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s prvim, drugim in četrtim odstavkom tega člena, pripada od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V 8. členu pa je nadalje določeno, da pokojnino, priznano v skladu s tem členom, nosilec druge pogodbenice nakazuje nosilcu prve pogodbenice, dokler nosilec prve pogodbenice ne sporoči, da je preplačilo poračunano in da se pokojnina druge pogodbenice lahko začne izplačevati neposrednemu upravičencu. Nosilec druge pogodbenice začne izplačevati pokojnino nosilcu prve pogodbenice takoj, po priznanju pravice. Ko je torej tožena stranka prejela obvestilo in tudi odločbo iz katere izhaja, da je srbski nosilec zavarovanja tožniku priznal pravico do pokojnine od 1. 12. 2010 dalje (torej od prvega dne naslednjega meseca po datumu, ko je bila vložena zahteva za ponovno odmero pokojnine), je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine z 30. 11. 2010, saj za čas po 30. 11. 2010 ni več podlage za izplačevanje slovenske pokojnine. Tožnik namreč za isto obdobje ne more prejemati dveh pokojnin, torej pri tujem nosilcu zavarovanja in istočasno tudi pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja. S tem, ko je tožena stranka odločila, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010, je torej tudi odpadla podlaga, na kateri je temeljila ugotovitvena odločba št. … z dne 17. 2. 2012. Odločitev o preveč izplačanih zneskih starostne pokojnine temelji na določbi osmega odstavka 38. člena Sporazuma s tem, da iz odločbe jasno izhaja, da se vprašanje poračuna nanaša na oba nosilca zavarovanj, ne pa na tožnika samega. Za njega je odločilna odločitev tožene stranke, da se mu bo od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe začela izplačevati srbska pokojnina. Izrek izpodbijane odločbe torej ne govori o tem, da bi bil tožnik dolžan vračati morebitne preveč izplačane zneske pokojnin.

Po stališču pritožbenega sodišča določbam Sporazuma ni mogoče očitati, da so protiustavne. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo razmerja med zakonom in pa Sporazumom kot mednarodnim prepisom in pa Ustavo RS. Glede tega vprašanja se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 276/2009 z dne 5. 9. 2011. Navedena zadeva se sicer nanaša na Sporazum, sklenjen z Republiko Hrvaško, vendar gre tudi v primeru Sporazuma, sklenjenega z Republiko Srbijo za podobne določbe, glede ponovno odmere pokojnin. Vrhovno sodišče tako poudarja, da Sporazum (z Republiko Hrvaško) ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi ter ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Glede ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja, da je za odločitev v zadevi odločilen Sporazum, ne pa Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, saj Ustavni zakon ne ureja vprašanja priznavanja pravic pokojnin po mednarodnih sporazumih. Temelj za presojo je torej Sporazum, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka. V zadevi tudi ne gre za poseg v pridobljene pravice, kajti Sporazum izrecno določa spremembo teh pravic za naprej, ne pa za čas pred uveljavitvijo Sporazuma. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo določbo 1. točke petega odstavka 38. člena Sporazuma. Glede omenjene določbe pritožbeno sodišče poudarja, da se nanaša na vprašanje seštevka pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic. V sporni zadevi ne gre za priznanje dveh pokojnin, temveč je pokojnino priznala le ena od pogodbenic, torej nosilec pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji, ki je v svoje breme vzel tudi dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj se Sporazum ne bi nanašal na tožnika, saj je bil le-ta zaposlen v zveznih organih. V tretjem členu Sporazuma je določeno, da se ta Sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic. Iz Sporazuma ne izhaja, da bi bili zavarovanci, ki so bili zaposleni v zveznih organih, izključeni iz uporabe navedenega Sporazuma oziroma, da se Sporazum na te zavarovance ne nanaša. Izjema je določena le v drugem odstavku 36. člena Sporazuma in pa v desetem odstavku 38. člena Sporazuma, nanaša pa se na zavarovalno dobo, dopolnjeno po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev ter prevzeto zavarovalno dobo iz prvega odstavka 36. člena Sporazuma, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.