Jedro

Za odločitev je bistveno, da je srbski nosilec zavarovanja celotno dobo, dopolnjeno v zveznih organih, upošteval kot dobo, dopolnjeno v Republiki Srbiji (do 19. 6. 1994) in na podlagi te dobe in 11 dni (od 20. 6. 1994 do 30. 6. 1994) dobe v RS tožniku priznal pravico do pokojnine v Republiki Srbiji.

Sklicevanje tožnika na določbe UZITUL in MSVN ni utemeljeno. Drugi odstavek 17. člena UZITUL se nanaša na osebe, ki jim je prenehala funkcija oziroma delovno razmerje v organih SFRJ zaradi razglasitve samostojnosti in neodvisnosti RS, tožniku pa je prenehalo delovno razmerje šele v letu 1994 v RS. 2. člen priloge E MSVN, na katerega se sklicuje tožnik, se nanaša na osebe, ki so že prejemale pokojnine, ki so bile financirane iz zveznega proračuna, tožniku pa je bila priznana pravica do pokojnine v letu 1994 v RS.

Sporazum v prvem odstavku 38. člena predvideva ponovno odmero pokojnine po uradni dolžnosti ravno za primere, kot je tožnikov. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožena stranka na podlagi postopka po uradni dolžnosti pravilno odločila, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010, glede na to, da je nosilec zavarovanja v Republiki Srbiji tožniku priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje z upoštevanjem vse zavarovalne dobe. Ker tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe pri dveh nosilcih zavarovanja ne more imeti priznane pravice do starostne pokojnine hkrati, se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je odpadla podlaga, na kateri je temeljila ugotovitvena odločba tožene stranke z dne 17. 2. 2012. Pooblastilo za odločanje je imela tožena stranka neposredno v določbah Sporazuma.

Razlog, da tožnik o uvedbi postopka ni bil obveščen, je v oficiozni naravi postopka. Postopek se začne na zahtevo pristojnega nosilca ene izmed pogodbenic Sporazuma in ni odvisen od volje upravičenca.

Dejstvo, da je v odločbi z dne 26. 4. 2012 zapisano, da preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010, ne pomeni posega v pravice za nazaj, ampak le uskladitev s priznanjem pokojnine pri srbskem nosilcu zavarovanja (ki je bila priznana od 1. 12. 2010 dalje).

Poračun pokojnine ima podlago v osmem odstavku 38. člena Sporazuma in zato ugovori tožnika v tej smeri niso utemeljeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 26. 4. 2012 in 21. 6. 2012 ter za povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno postopala, ko je na podlagi določbe 38. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (v nadaljevanju Sporazum, Ur. l. RS - mednarodne pogodbe št. 5/2010) po uradni dolžnosti začela postopek za preračun pokojnine in odločila, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 1994 priznana pravica do starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih Republike Srbije. Ker pa je v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju v RS) dopolnil le 11 dni pokojninske dobe in mu je bila pokojnina priznana v obdobju po 8. 10. 1991 in do uveljavitve Sporazuma, po določbi 24. člena Sporazuma nima pravice do slovenske pokojnine. Slovensko zavarovalno dobo je prevzel v svoje breme srbski nosilec zavarovanja, ko je tožniku priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil s strani slovenskih organov oblasti poslan na delo v zvezne organe SFRJ in je bil državni uslužbenec SFRJ v kvoti SR Slovenije. Zaposlen je bil torej v federaciji in ne v Republiki Srbiji. Meni, da se Sporazum ne uporablja za uslužbence, ki so delo opravljali v zveznih organih, kamor so bili napoteni s strani posamezne republike, upoštevaje določbo 17. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) in Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (v nadaljevanju MSVN). Iz določb Sporazuma res ne izhaja, da so izvzeti državni uslužbenci, vendar to izhaja iz določb UZITUL in MSVN. Sodišče druge stopnje na ta ugovor tožnika ni odgovorilo in je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena. Sodišču je predložil dokazila, da so bili v letih od 1987 do 1990 plačani prispevki toženi stranki in je tako v RS dopolnil 4 leta in 11 dni delovne dobe. Da je srbski nosilec zavarovanja navedeno obdobje potrdil kot svoje obdobje, ne dokazuje, da prispevki toženi stranki niso bili plačani. V spisu ni podatkov, da bi tožnik prejel odločbo srbskega nosilca zavarovanja z dne 2. 4. 2012. Sporazum ne določa postopka za odpravo, spremembo ali razveljavitev že izdanih odločb o priznanju pravice do starostne pokojnine in ni neposredno uporabljiv, zato je v nasprotju s 14. členom in 158. členom Ustave RS. Če za vse formalno in materialno pravnomočne upravne odločbe velja določen postopek za odpravo, spremembo ali razveljavitev, bi moralo to veljati tudi za izpodbijani odločbi tožene stranke. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo statusa odločb iz leta 1994 in 1995 in se je izognilo odgovoru na to vprašanje. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora, da izpodbijani odločbi posegata v že pridobljene pravice tožnika. Tožnik je pravico do starostne pokojnine pridobil s pravnomočno in dokončno odločbo in mu je sedaj ni mogoče odvzeti. Poleg tega po izpodbijani odločbi tožniku preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010, torej za nazaj (kar za leto in pol pred izdajo) in se preveč izplačani zneski poračunajo. Za vsebino izreka izpodbijane odločbe ni podlage niti v predpisih niti v pravnem redu RS. Tožnik je ugovarjal tudi poračunu, saj ni prejel nobenega preveč izplačanega zneska starostne pokojnine, ampak je prejel zneske na podlagi pravnomočnih in veljavnih odločb iz leta 1994 in 1995. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Z odločbo z dne 11. 10. 1994 je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine, z odločbo z dne 16. 6. 1995 je zavrnila pritožbo, tožnik pa ni uveljavljal sodnega varstva. Dne 2. 11. 2010 je nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji posredovala sporočilo o zahtevku za odmero pokojnine v skladu z 38. členom Sporazuma. Dne 16. 4. 2012 je prejela obrazec in odločbo z dne 2. 4. 2012, iz katerih izhaja, da je bila tožniku v Republiki Srbiji s 1. 12. 2010 priznana pravica do starostne pokojnine. Na tej podlagi je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo z dne 26. 4. 2012, s katero je odločila, da se s to novo odločbo nadomesti ugotovitvena odločba z dne 17. 2. 2012 (1), da se preveč izplačani zneski starostne pokojnine poračunajo in se bo tožniku začela izplačevati srbska pokojnina. Z odločbo z dne 21. 6. 2012 je zavrnila tožnikovo pritožbo.

8. Revizija neutemeljeno smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe, da je bil tožnik zaposlen kot državni uslužbenec v SFRJ in ne v Republiki Srbiji in da zato zanj določbe Sporazuma ne veljajo. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je za odločitev bistveno, da je srbski nosilec zavarovanja celotno dobo, dopolnjeno v zveznih organih, upošteval kot dobo, dopolnjeno v Republiki Srbiji(2) (do 19. 6. 1994) in na podlagi te dobe in 11 dni (od 20. 6. 1994 do 30. 6. 1994) dobe v RS tožniku priznal pravico do pokojnine v Republiki Srbiji(3). Navedbe, da v RS ni dopolnil le 11 dni pokojninske dobe, ampak 4 leta in 11 dni, niso upoštevne, ker pomenijo nedovoljen poseg v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Mednarodne pogodbe lahko na specifičen način uredijo vprašanja z mednarodnimi elementi, to pa velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj, vključno z lastninskimi vidiki teh pravic, upoštevajoč posebnosti, ki izhajajo iz različnih pravnih ureditev posameznih strank mednarodnega sporazuma. Pravno podlago za odločitev v obravnavanem primeru predstavljajo določbe Sporazuma, saj se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno (8. člen Ustave RS). Sklicevanje tožnika na določbe UZITUL in MSVN ni utemeljeno. Drugi odstavek 17. člena UZITUL se nanaša na osebe, ki jim je prenehala funkcija oziroma delovno razmerje v organih SFRJ zaradi razglasitve samostojnosti in neodvisnosti RS, tožniku pa je prenehalo delovno razmerje šele v letu 1994 v RS. 2. člen priloge E MSVN, na katerega se sklicuje tožnik, se nanaša na osebe, ki so že prejemale pokojnine, ki so bile financirane iz zveznega proračuna, tožniku pa je bila priznana pravica do pokojnine v letu 1994 v RS.

10. Sporazum v prvem odstavku 38. člena predvideva ponovno odmero pokojnine po uradni dolžnosti ravno za primere, kot je tožnikov. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožena stranka na podlagi postopka po uradni dolžnosti pravilno odločila, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010, glede na to, da je nosilec zavarovanja v Republiki Srbiji tožniku priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje z upoštevanjem vse zavarovalne dobe. Ker tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe pri dveh nosilcih zavarovanja ne more imeti priznane pravice do starostne pokojnine hkrati, se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je odpadla podlaga, na kateri je temeljila ugotovitvena odločba tožene stranke z dne 17. 2. 2012. Pooblastilo za odločanje je imela tožena stranka neposredno v določbah Sporazuma.

11. Razlog, da tožnik o uvedbi postopka ni bil obveščen, je v oficiozni naravi postopka. Postopek se začne na zahtevo pristojnega nosilca ene izmed pogodbenic Sporazuma in ni odvisen od volje upravičenca. Zato ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik zoper odločbo srbskega nosilca zavarovanja vložil pravna sredstva, na odločitev ne more vplivati (tudi če temu ne bi bilo tako).

12. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na ugovor posega v že pridobljene pravice tožnika. V zvezi s tem je povsem pravilno citiralo stališče Vrhovnega sodišča v podobni zadevi VIII Ips 276/2009 z dne 5. 9. 2011, kjer je bil prav tako podan podoben ugovor. Dejstvo, da je v odločbi z dne 26. 4. 2012 zapisano, da preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010, ne pomeni posega v pravice za nazaj, ampak le uskladitev s priznanjem pokojnine pri srbskem nosilcu zavarovanja (ki je bila priznana od 1. 12. 2010 dalje). Sedmi odstavek 38. člena Sporazuma namreč določa, da na novo priznana pravica do pokojnine pripada šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

13. Poračun pokojnine ima podlago v osmem odstavku 38. člena Sporazuma in zato ugovori tožnika v tej smeri niso utemeljeni (4).

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): S katero je bilo odločeno, da je tožnik še naprej upravičen do izplačila pokojnine, odmerjene z odločbo iz leta 1994, ker seštevek novo odmerjene slovenske pokojnine, priznane na podlagi zavarovalne dobe, iz katere je bila odšteta hrvaška zavarovalna doba in hrvaške pokojnine ni dosegal zneska prej odmerjene pokojnine v letu 1994. Op. št. (2): Na podlagi te dobe je bila tožniku priznana tudi pravica do starostne pokojnine v RS v letu 1994. Op. št. (3): Očitek protispisnosti med listinami v spisu in obrazložitvijo sodišča se izkaže za neutemeljen.

Op. št. (4): Peti odstavek 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) določa, da lahko zavod v primeru, ko oseba uživa pokojnino ali kakšno drugo pravico iz obveznega zavarovanja, odloči, da se preplačilo povrne v obrokih, ki se odtegujejo od navedenih prejemkov.