Jedro

V enoti tožene stranke, kjer je delala tožnica, je promet upadel za 10 %, kar je več kot na ravni celotne družbe (8 %), zato se je zmanjšala potreba po delu v tej enoti. Tožena stranka se je odločila za reorganizacijo dela z zmanjševanjem delavcev v enoti, saj dela za vse tri zaposlene delavke ni bilo. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, pri čemer je tožena stranka za ugotovitev presežne delavke uporabila objektiven kriterij delovne dobe. Tožnica je bila primerjavi z ostalima delavkama pri toženi stranki zaposlena najkrajši čas. Tožena stranka je tudi dokazala, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi šikaniranja in mobbinga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka izdala dne 13. 9. 2013 tožnici nezakonita ter se razveljavi in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ne bo prenehalo po poteku 46-dnevnega odpovednega roka, temveč traja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter ji za to obdobje priznati delovno dobo in ji obračunati bruto plačo v višini, kot ji jo je obračunavala za mesece julij, avgust in september 2013, od tako obračunane bruto plače odvesti pripadajoče davke in prispevke za posamezno zapadlo plačo ter ji nato na njen račun izplačati zapadle neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni in ji obračunati denarno povračilo na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih v višini 15.000,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji nato na njen račun izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti denarnega povračila v plačilo do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Navaja, da tožena stranka tožnice pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni seznanila s tem, da ji namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zaradi tega tožnica tudi ni mogla zahtevati, da se v postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pritegne sindikat, katerega članica je bila. V obravnavanem primeru pa bi sindikat lahko sprevidel, kar tožnica trdi že ves čas, da razlog za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi ni poslovni, temveč gre za očitno šikaniranje tožnice. Tako ji je bila že na začetku postopka odvzeta možnost obrambe in možnost spremembe odločitve delodajalca. Ker iz navedenega izhaja, da pomen obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zanemarljiv, kot to prikazuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je tožena stranka ravnala nezakonito. Nadalje pritožba navaja, da tožena stranka ni določila nivoja, na katerem bi se ugotavljali presežni delavci, zato bi morala to storiti na nivoju cele družbe in primerjati vse delavce, saj je očitno, da so na nivoju D. regije prodajalci med seboj zamenljivi. Poslovni razlog, ki ga je navajala tožena stranka, je le kamuflaža za prikritje resničnih razlogov odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravno tožnici. Res je imela tožnica izmed vseh zaposlenih v A. najkrajšo delovno dobo pri toženi stranki, vendar ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi šikaniranja. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica ne navajala, da ji je bila pogodba odpovedana zaradi šikaniranja, saj je v tožbi navajala, da vsebinskih razlogov za njeno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni in da pri delodajalcu ne želi delati zaradi očitnega šikaniranja. Tožnica je bila namreč pri toženi stranki zaposlena od leta 2003 in sicer najprej v prodajalni B. na C. cesti v D., nato je bila premeščena v prodajalno na E. cesti v D., po dveh letih v prodajalno na F. ulici v D. in nato 4. 2. 2013 v prodajalno v G. v A. v D., kar je 7 mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Istega dne, ko je bila tožnica iz F. premeščena v A., je bila prodajalka H.H. iz A. razporejena na F., dne 8. 12. 2013 pa jo je tožena stranka (potem, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi) ponovno vrnila v A.. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih navedb, da je tožnica dne 4. 2. 2013 brez utemeljenega razloga zamenjala v OE A. H.H., čeprav je pred tem toženo stranko seznanila s tem, da bi iz osebnih razlogov raje ostala v OE na F. ulici. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni bilo mogoče ugotoviti utemeljenega razloga za premestitev tožnice v drugo OE. Irelevantno pa je dejstvo, da je bila I.I. ob tem iz A. premeščena na delo v drugo OE. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožnica ne bi opravljala istega dela kot H.H., saj je tožena stranka s tem, ko je tožnico brez utemeljenih razlogov premestila v OE A. iz OE na F. ulici in obenem H.H. iz OE A. v OE na F. ulici, dokazala, da sta povsem zamenljivi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da po ZDR-1 predhodno obvestilo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni več obvezno, delavec pa ima še vedno v času odpovednega roka možnost v postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi vključiti sindikat, zato so tožničine pritožbene navedbe, da je tožena stranka kršila svojo dolžnost o predhodni obvestitvi tožnice pred odpovedjo in ji s tem odvzela možnost obrambe pred samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neutemeljene. Navaja tudi, da je postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izpeljala zakonito in pravilno. Poslovni razlog je nastal v poslovni enoti A., zato je tožena stranka primerjala vse tri tam zaposlene delavke. Poudarja, da tožnica o šikaniranju v tožbi govori le v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je dokaze v zvezi s tem, ki jih je tožeča stranka predlagala prepozno, vseeno dopustilo in pravilno ugotovilo, da šikaniranja ni bilo. Iz navedenega tako izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato tožena stranka predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer ugotavlja, da se pritožba na te kršitve le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se v celoti strinja pritožbeno sodišče, so: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena deset let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2009 za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalec, da je delo opravljala v enoti tožene stranke v A. v D. in da ji je tožena stranka dne 13. 9. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da je tožnica tožbo vložila pravočasno (3. odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji); - da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obstajal utemeljen odpovedni razlog, saj je v enoti tožene stranke v A. promet upadel za 10 %, kar je več kot na ravni celotne družbe (8 %), zato se je zmanjšala potreba po delu v tej enoti in tožena stranka se je odločila za reorganizacijo dela z zmanjševanjem delavcev v tej enoti, ker za tri delavke dela ni bilo več; - da je tožena stranka za ugotovitev presežne delavke uporabila objektiven kriterij delovne dobe (tožnica je bila v primerjavi z ostalima delavkama pri toženi stranki zaposlena najkrajši čas) in ker je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ji ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za določanje presežnih delavcev in tudi ne določiti nivoja ugotavljanja presežnih delavcev, prav tako pa tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi šikaniranja in mobinga.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala tožnico pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti o nameravani odpovedi, da bi tožnica lahko zahtevala, da se v postopek pritegne tudi sindikat, z opustitvijo te seznanitve pa naj bi ji tožena stranka odvzela možnost obrambe pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno pojasnilo, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju s 86. členom ZDR-1, saj tožnica v postopku ni dokazala, da je od tožene stranke zahtevala, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, da tožene stranke ne zavezuje 17. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije o predhodnem obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ampak Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in naslednji), ki pa določil o predhodnem obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe ne vsebuje. ZDR-1 ne vsebuje več določila, ki ga je vseboval prejšnji Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je v 4. odstavku 83. člena določal, da mora delodajalec o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pisno obvestiti delavca. Zaradi tega tožena stranka tožnice o nameravani odpovedi ni bila dolžna obvestiti in s tem tožnici tudi ni odvzela možnosti obrambe. Tožnica bi po prejemu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od tožene stranke lahko zahtevala, da o tem obvesti sindikat, vendar tega ni storila.

8. Tožnica v pritožbi ponovno navaja, da bi morala tožena stranka ugotavljati presežne delavce na nivoju celotne družbe ali pa določiti nivo, na katerem bi se ugotavljali presežni delavci. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve pravilno obrazložilo, zakaj tega tožena stranka ni bila dolžna storiti, zato pritožbeno sodišče le še dodaja, da je tožena stranka ugotovila, da je največji upad prometa ravno v njeni enoti v A. in zato se je za reorganizacijo in posledično zmanjšanje zaposlenih odločila za to enoto. Ker so bile v času reorganizacije v njej zaposlene tri delavke, dela pa je bilo le za dve, je izmed njih izbrala eno delavko, za katero ni bilo več dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni podala ustrezne trditvene podlage o tem, da naj bi ji tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi šikaniranja in mobinga in je to pavšalno trdila šele v svoji izpovedi, ko je bila zaslišana kot stranka, izvedlo dokaze s ponovnim zaslišanjem direktorice in prič I.I., J.J. ter H.H. in ugotovilo, da ni dokazov o mobingu in šikaniranju tožnice. Iz izpovedi direktorice in prič namreč izhaja, da tožnica ni opravljala enakega dela kot H.H., ki se je vrnila v enoto A. šele po premestitvi I.I. v drugo enoto. Zato so pritožbene navedbe, da sta bili z H.H. povsem zamenljivi, neutemeljene.

10. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Kot izhaja iz navedenega je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in na 154. členu istega zakona. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.