Jedro

Iz prvega in drugega odstavka 17. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije izhaja, da je delodajalec dolžan delavca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pisno obvestiti, v pisnem obvestilu pa navesti razloge z utemeljitvijo za odpoved. V predmetni zadevi ni sporno, da tožena stranka tega ni storila. Ne glede na to pa odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dne 13. 9. 2013 podala tožnici, nezakonita; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo po poteku odpovednega roka, temveč traja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in za priznanje denarnega povračila višini 15.000,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi morala tožena stranka tožnico predhodno obvestiti o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj naj za toženo stranko ne bi veljala Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (1), kot je zmotno ugotovilo sodišče, pač pa Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2). Slednja pa naj bi v 17. členu delodajalcu nalagala, da mora delavca o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvestiti in navesti razlog z utemeljitvijo za odpoved. Tožena stranka tega ni storila, zaradi česar naj bi bila odpoved nezakonita. Prav tako naj bi ravnala v nasprotju z 20. členom podjetniške kolektivne pogodbe, ki jo je tožena stranka dne 2. 3. 2009 sklenila z reprezentativnim sindikatom. V skladu s to določbo naj bi vodstvo tožene stranke in sindikat pri toženi stranki oblikovala kriterije in merila za določanje presežnih delavcev vsakič, ko prične tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer upoštevata pravila, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih za določanje večjega števila presežnih delavcev. Tožena stranka se o kriterijih ni posvetovala s sindikatom pri toženi stranki, ampak naj bi se samovoljno odločila za kriterij delovne dobe. V skladu s 102. členom Zakona o delovnih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZDR-1) naj bi bilo pri določanju presežnih delavcev kot kriterije treba kumulativno upoštevati delovno uspešnost, delovne izkušnje, strokovno izobrazbo, delovno dobo, zdravstveno stanje in socialno stanje delavcev. Tožena stranka bi morala pri odločitvi, da bo eni delavki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, določiti nivo, na katerem bo ugotavljala, kdo od prodajalcev bo uvrščen na seznam presežnih delavcev. Tožnica naj bi bila šikanirana, kar naj bi se kazalo v tem, da jo je tožena stranka stalno razporejala iz trgovine v trgovino. Sodišče naj bi zavzelo zmotno stališče, da tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določbe 91. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (4) (v nadaljevanju ZSDU), po katerem je delodajalec dolžan pred sprejemom obveščati svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje glede statusnih in kadrovskih vprašanj družbe, kamor naj bi po 94. členu tega zakona sodilo tudi zmanjšanje števila delavcev.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije zanjo ne velja, saj naj bi bila njena glavna dejavnost knjigotrštvo, ne trgovina.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (5) (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnica zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila, zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Revizijska trditev, da za toženo stranko velja Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, je utemeljena. V spornem obdobju veljavno Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije sta na strani delodajalcev sklenili dve delodajalski združenji, in sicer Gospodarska zbornica Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije. Na podlagi 2. člena navedene kolektivne pogodbe ta velja za vse delodajalce, člane podpisnikov v skladu z zakonom o kolektivnih pogodbah, ki opravljajo trgovinsko dejavnost kot pretežno (glavno) dejavnost na pridobiten način in je to dejavnost mogoče opredeliti s šiframi dejavnosti, kakor jih opredeljuje Standardna klasifikacija dejavnosti; G – Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe. Praviloma sicer drži, da velja kolektivna pogodba na strani delodajalcev le za člane delodajalskega združenja, ki je pogodbo sklenilo. Vendar pa Zakon o kolektivnih pogodbah (6) (ZkolP) določa, da lahko minister, pristojen za delo, ugotovi razširjeno veljavnost določene kolektivne pogodbe, ki v takem primeru velja za vse delodajalce in pri njih zaposlene delavce v določeni dejavnosti, ne glede na članstvo delavcev v sindikatu ali članstvo delodajalcev v združenju delodajalcev. Pristojni minister je 29. 2. 2008 ugotovil razširjeno veljavnost Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije na vse delodajalce v dejavnosti G - Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe, kar pomeni, da zavezuje vse delodajalce s to (glavno) dejavnostjo, ne glede na to ali so ti člani podpisnikov pogodbe ali ne. Tožena stranka sicer zatrjuje, da njena glavna dejavnost ni trgovina, pač pa knjigotrštvo, kar pa ne drži. Kakor pravilno ugotavlja tožnica, je za toženo stranko v evidenci AJPES, kot glavna dejavnost navedena „Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami (šifra 47.610), kar je ena od dejavnosti v okviru „G - Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe,“ v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti. Glede na navedeno sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije tožene stranke ne zavezuje, vendar je končna odločitev kljub temu pravilna iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

9. Iz prvega in drugega odstavka 17. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije izhaja, da je delodajalec dolžan delavca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pisno obvestiti, v pisnem obvestilu pa navesti razloge z utemeljitvijo za odpoved. V predmetni zadevi ni sporno, da tožena stranka tega ni storila. Ne glede na to pa odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dolžnost predhodnega obveščanja delavca se povezuje predvsem z vlogo sindikata, sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika v postopku pred odpovedjo. Na podlagi 86. člena ZDR-1 mora delodajalec, če delavec tako zahteva, o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, če pa delavec ni član sindikata, mora delodajalec na zahtevo delavca obvestiti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika.

10. V zvezi s tem je treba dodati, da negativno mnenje sindikata ali sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika ne omogoča zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 86. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je od tožene stranke zahtevala, da o odpovedi obvesti sindikat ali svet delavcev oziroma delavskega zaupnika, oziroma da tega ni mogla storiti, ker ni prejela obvestila o nameravani odpovedi. Posledično ni mogoče šteti, da odsotnost obvestila pred odpovedjo predstavlja kršitev, ki bi utemeljila nezakonitost odpovedi. Primerljivo stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi pri razlagi podobne določbe prej veljavnega četrtega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (7) (ZDR)(8).

11. Določba 20. člena Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 2. 3. 2009, na katero se v reviziji sklicuje tožnica se, kakor izhaja že iz naslova navedene določbe, nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev. Da v konkretnem primeru ne gre za odpoved večjemu številu delavcev, med strankama v postopku ni sporno, stališče tožnice, da je treba tudi v primeru individualnih odpovedi smiselno uporabiti kriterije, veljavne za kolektivne odpuste, pa je materialnopravno zmotno. Zakon uporabo kriterijev predpisuje samo v primeru odpovedi večjemu številu delavcev (102. člen ZDR-1) ne pa v primeru individualnih odpovedi. Enako velja tudi za navedeno podjetniško kolektivno pogodbo. Zato citirane določbe 20. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in 102. člena ZDR-1 v konkretnem primeru niso uporabljive.

12. Glede določbe 91. člena ZSDU pa revizijsko sodišče ugotavlja, da morebitno neupoštevanje te določbe v konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi. Ta zakon določa načine in pogoje za sodelovanje delavcev pri upravljanju gospodarskih družb ne pa delovnopravnih razmerij. Pa tudi sicer, tožnica ni zatrjevala, da je na zatrjevano kršitev opozorila svet delavcev oziroma da je ta ukrepal po 98. členu ZSDU. Ker je bila odpoved izvedena po zakonsko določenem postopku, odpovedni razlog pa je bil utemeljen, morebitna kršitev 91. člena ZSDU sama na zakonitost odpovedi ne more vplivati.

13. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (9) (ZDSS-1) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 111/06 in nadaljnji.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 21/2013. Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 42/1993 in nadaljnji.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 43/2006. Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

Op. št. (8): Primerjaj sodbo VIII Ips 41/2011 z dne 21. 5. 2012. Op. št. (9): Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.