Jedro

Tožniku ni mogla nastati pravno priznana škoda, čeprav je prvo sodišče ugotovilo, da je bil avtomobil v kazenskem postopku protipravno zasežen, saj je prvo sodišče hkrati tudi ugotovilo, da zaradi njegovega protipravnega ravnanja v postopku uvoza avtomobilskih delov in pri registraciji avtomobila, avtomobila ne bi smel (mogel) uporabljati.

Pri odločanju je sodišče vezano na dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke pravdne stranke, če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, se šteje, da takšno dejstvo ne obstaja. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 17,264.424,36 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2003 dalje do plačila (I.) in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 74.600,00 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (II.), ter naložilo tožniku, da povrne pravdne stroške tožene stranke v višini 3.462,19 EUR (III.).

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka (nasprotja med razlogi sodbe in spisovnim gradivom) ter zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravilna je odločitev prvega sodišča, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je decembra 2002 zasegla tožnikovo vozilo. Nepravilno pa prvo sodišče tožniku pripisuje višjo stopnjo skrbnosti, kot jo določa zakon. Nihče v postopku ni zatrjeval, da je bilo vozilo znamke Fiat 1.2 totalno poškodovano. Prvo sodišče napačno gradi svojo odločitev na domnevnem protipravnem ravnanju tožnika, s katerim naj bi bila pretrgana vzročna zveza zaradi neurejenega carinskega statusa, zaradi česar vozila ne bi mogel zakonito uporabljati. Tožnik ni bil zaslišan, odločitev se opira zgolj na njegov zagovor v kazenskem postopku, ki ni povezan z zahtevkom na plačilo odškodnine, saj ni bilo postavljenih vprašanj v zvezi s carinskimi statusi. Vozilo je bilo zaseženo v fazi predelave, ki še ni bila zaključena. Tožnik je opravil vse potrebne preglede in homologacije ter registriral vozilo kot specialno vozilo takoj, ko je vozilo dokončal. Prvo sodišče ni upoštevalo zagovora tožnika v kazenskem postopku, da za določeno vrsto avtomobilističnih tekmovanj ni potrebno registrirati vozila za udeležbo na teh tekmovanjih. Vprašanje carinskega statusa vozila ni v vzročni zvezi s škodo, saj se je carinska problematika dogajala po tem, ko je škoda že nastala, carinski postopek pa je že zastaral. V carinskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik ravnal protipravno. Posamezni deli, ki so bili vgrajeni v vozilo, niso bili nikdar sporni, ne po določbah Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) in ne po Carinskem zakonu (v nadaljevanju CZ), kakor tudi niso bili predmet carinskega ali kateregakoli drugega postopka. Po določbah CZ carinski organ lahko prepove uporabo blaga, ki nima urejenega statusa ali pa ga tudi ne prepove. V konkretnem primeru ni bila nikoli prepovedana uporaba vozila, sam zaseg vozila s strani carinskih organov pa ni v vzročni zvezi, ker je že prej nastala škoda.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, katerih bistvene ugotovitve so, da: je tožnik sestavil nov avtomobil in privaril številko šasije ZFAXXX, ki je pripadala vozilu Fiat Punto 1.2, ki je bilo poškodovano; v novem vozilu ni bilo nobenega drugega pomembnega dela Fiata Punto 1.2 razen šasije; tožnik v carinskem postopku za (posamezne) sestavne dele vozila (podrobneje glej sodbo drugi odstavek stran 14), ki jih je kupil v tujini (I., A.), ni pridobil carinskega dovoljenja za uporabo; so bile v novo vozilo vgrajene nehomologirane naprave in nadomestni deli; je bilo vozilo Fiat Punto 1.2 šasije ZFAXXX, ponovno registrirano dne 5. 12. 2002, brez tehničnega pregleda; je tožnik ob registraciji zamolčal, da je bilo vozilo predelano in poškodovano; tožnik pred zasegom ni imel namena registrirati vozila kot specialnega vozila; je bilo vozilo v kazenskem postopku zaseženo dne 17. 12. 2002; je tožnik plačal uvozne dajatve (za vozilo oziroma vgrajene dele) na podlagi upravne odločbe. št. 426-25/1751-01/2003/1300-050 z dne 4. 6. 2003 ter nato vozilo prevzel v posest; je tožnik 19. 1. 2004 registriral vozilo kot specialno vozilo.

6. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje samo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti pazi le na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so določene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki.

7. Pri odločanju je sodišče vezano na dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke pravdne stranke (7. člen ZPP), če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, se šteje, da takšno dejstvo ne obstaja. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Za svoje trditve morajo stranke predlagati dokaze. Sodišče svojo odločitev lahko opre samo na dejstva, ki jih je stranka navajala. Sodišče upošteva tudi tiste navedbe, ki jih stranka sicer ni dolžna navesti, pa ji gredo v škodo. Glede na trditveno podlago tožnika je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po njegovem zaslišanju, saj sodišče odloča v okviru trditvene podlage, zaslišanje pa trditvene podlage ne more nadomestiti. Tožnik se v svojih trditvah sklicuje na zapisnike o njegovem zaslišanju in zaslišanju izvedenca I. Š. v kazenskem postopku (glej prvi odstavek na strani 32), ob tem pa ne zatrjuje, da so njegove izpovedbe v kazenskem postopku (o nakupu avtomobilskih delov v tujini) neresnične. Dokazni predlog za njegovo zaslišanje je bil vedno vezan na trditveno podlago glede okoliščin zasega vozila v kazenskem postopku (glej stran 2 in 111), opredeljeno pa tožnik ni nikoli prerekal trditev tožene stranke (glej npr. stran 147), da vgrajeni avtomobilski deli niso imeli urejenega carinskega statusa in da tožnik zaradi carinskih prestopkov ob uvozu avtomobilskih delov, ki so bili vgrajeni v novo vozilo, ne bi mogel uporabljati vozila, vse dokler ne bi uredil carinskega statusa za sestavne dele vozila. Tožnik je le pavšalno zatrjeval (glej stran 30, 111), da v kazenskem postopku, ne v postopku pred sodnikom za prekrške, nikoli ni bil pravnomočno obsojen; nikoli pa ni zatrjeval, da so bili sestavni deli vozila uvoženi v skladu s carinskimi predpisi, še manj pa je v ta namen ponudil ustrezne dokaze.

8. Glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje (glede na podane trditve pravdnih strank), je prvo sodišče pravilno zaključilo, da tožnik vozila ne bi mogel (smel) uporabljati zaradi nezakonitega uvoza avtomobilskih delov in nepravilnega postopka registracije, zato zaseg vozila v kazenskem postopku, ni mogel vplivati na nastanek škode ter zato tudi ni izkazana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Pri tem ni odločilno, da tožnik v kazenskem postopku oziroma v postopku pred sodnikom za prekrške ni bil pravnomočno obsojen, odločilna je okoliščina, da zaradi lastnega protipravnega ravnanja v času zaplembe vozila v kazenskem postopku vozila ne bi mogel (smel) uporabljati, saj je bilo vozilo izdelano tudi iz delov, ki so bili kupljeni v tujini, za katere pa tožnik ni plačal carinskih dajatev. Iz navedenega razloga tožnik vozila ne bi mogel (smel) uporabljati tudi ne za določene vrste tekmovanj, kjer registracija vozila ni potrebna.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (37. - 39. in 43. člena CZ). Tožnik je bil dolžan izpeljati ustrezne carinske postopke za uvožene avtomobilske dele. Tožnik je bil dolžan v zakonskih rokih (37. člen CZ) vložiti zahtevo za carinsko dovoljeno uporabo blaga (avtomobilskih delov). Dokler za blago ni določena carinsko dovoljena raba, se to blago šteje za začasno hranjeno blago, ki se hrani na mestih in pod pogoji, ki jih odobri carinski organ (38. člen CZ). V času, ko je carinsko blago začasno hranjeno, se ne sme spreminjati njegov izgled in karakteristike (39. člen CZ). Ker tožnik ni ravnal po navedenih zakonskih določbah in ker je avtomobilske dele nezakonito vnesel v carinsko območje (43. člen CZ), jih ni imel pravice uporabljati, kakor tudi ne predelati, kar nenazadnje potrjuje okoliščina, da je tožnik šele s plačilom carinskega dolga 7. 7. 2003 lahko prevzel vozilo.

10. Tožnikovo ravnanje je bilo protipravno tudi v postopku registracije vozila, kar posledično pomeni, da takšnega sicer registriranega vozila tožnik ne bi smel uporabljati. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik pred registracijo pridobiti novo homologacijo, pridobiti novo številko šasije in opraviti tehnični pregled vozila, saj je bilo vozilo v celoti na novo predelano, prvotno vozilo Fiat Punto 1,2 pa je bilo tudi poškodovano. Takšno postopanje so tožniku nalagale določbe prvega odstavka 200. člen, 202. člen in drugega odstavka 233. člena, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 7. člena (vse) ZVCP.

11. Tožnik je vrhunski športnik na področju avtomobilističnega športa, nosilec več naslovov državnega prvaka, funkcionar S. z. za a., organizator največjega pokalnega tekmovanja, poklicno se ukvarja z uvozom avtomobilov in njihovih rezervnih delov, zato se od njega pričakuje in zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka v postopkih registracije predelanih vozil in pri uvozu avtomobilskih delov. Nenazadnje tudi prvi odstavek 7. člena ZVCP nalaga tožniku, da mora pri predelavi vozila upoštevati vse predpise, ki zagotavljajo varnost vozila v cestnem prometu (primerjaj citirane določbe ZVCP pod tč. 10).

12. Tožniku ni mogla nastati pravno priznana škoda, čeprav je prvo sodišče ugotovilo, da je bil avtomobil v kazenskem postopku protipravno zasežen, saj je prvo sodišče hkrati tudi ugotovilo, da zaradi njegovega protipravnega ravnanja v postopku uvoza avtomobilskih delov in pri registraciji avtomobila, avtomobila ne bi smel (mogel) uporabljati. Dokazni postopek je potrdil, da ne glede na ugotovljeno protipravno ravnanje tožene stranke v kazenskem postopku, bi tožniku enaka škoda nastala tudi, če ne bi bilo zaplembe vozila v kazenskem postopku. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo tako ni izkazana, saj bi do enakih posledic prišlo, tudi če zatrjevanega škodnega dogodka ne bi bilo, saj tožnik vozila ne bi mogel (ne bi smel) uporabljati. Če oškodovanec z lastnim protipravnim ravnanjem povzroči škodo, ki je povsem enaka škodi, ki jo povzroči poškodovalec, oškodovancu ni moč priznati pravice do odškodnine. Zgolj možnost, da bi tožnik vozilo lahko uporabljal, čeprav v nasprotju z določbami ZVCP in CZ, ki so takšno uporabo vozila izrecno prepovedovale, ne dopušča zaključka, da je tožniku nastala pravno priznana škoda.

13. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno izpodbija sodbo prvega sodišča glede odločitve o pravdnih stroških, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba s pritožbo izpodbijam in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato posledično ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom ZPP).