Jedro

Šele trditve o prihodkih na eni strani ter o odhodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička. Zgolj trditve, da tožeča stranka zahteva „neto“ zneske, ne zadostujejo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (točka A izreka odločbe) v:

1. alineji točke f izreka sodbe za znesek 4.288,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2002 dalje do plačila ter v točki b izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu točke f izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (točka A izreka odločbe) razsodilo: a) da mora gospodarska družba E. I. d.o.o. ob nastopu izvršljivosti te sodbe plačati gospodarski družbi K. d.o.o.: znesek 2.428,75 EUR; znesek 121,44 EUR; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 582.0256,65 SIT (s popravnim sklepom z dne 09. 02. 2011 popravljeno na 582.025,65 SIT), za čas od 12. 10. 2006 dalje, do vključno 31. 12. 2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01. 01. 2007 (1 EUR = 239,63 SIT); zakonske zamudne obresti od 2.428,75 EUR od vključno 01. 01. 2007 dalje za čas do plačila.

b) da mora gospodarska družba K. d.o.o. ob nastopu izvršljivosti te sodbe plačati gospodarski družbi E. I. d.o.o. 12.520,08 EUR stroškov tega postopka.

c) obveznost plačila iz točke a in točke b tega izreka je zneskovno omejilo tako, da ne presega zneska, ki ga bo ob nastopu izvršljivosti te sodbe mogoče pobotati z morebitno nasprotno terjatvijo stranke E. I. d.o.o. izvirajočo iz postopka, ki pred sodiščem prve stopnje teče pod opr. št. II Pg 3158/08 (prej II Pg 204/2004).

d) ta sodba postane izvršljiva šele hkrati z nastopom izvršljivosti sodbe s katero bo sodišče odločilo o zahtevku tožeče stranke E. I. d.o.o. proti K. d.o.o. zaradi plačila 20.256.955,32 SIT (sedaj 84.067,58 EUR), torej v postopku, ki pred sodiščem prve stopnje teče pod opr. št. II Pg 3158/08 (prej II Pg 204/2004).

e) v kolikor tožena stranka gospodarska družba E. I. d.o.o. ne bo poplačala obveznosti it točke A in B izreka v roku 15 dni po nastopu izvršljivosti te sodbe, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude dalje do plačila.

f) Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo:

153.612,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2002 do plačila;

14.643,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 08. 2003 do plačila;

19.669,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2005 do 12. 10. 2006. Sodišče prve stopnje je s sklepom (točka B izreka odločbe) odmerilo nagrado sodnemu izvedencu prof. dr. V. B., v skupnem znesku 2.227,38 EUR ter odločilo, da se odmerjeni znesek izplača iz predujma.

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, skupaj s stroškovnim zahtevkom oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Toženi stranki je bila pritožba pravilno vročena v izjavo. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka (naročnik K. d.o.o.) in tožena stranka (izvajalec E. I. d.o.o. - sedaj V.G. d.o.o.) sta sklenili Pogodbo št. 06-2002/bab/IZ, z dne 01. 07. 2002 (priloga A12), ki sta jo dne 30. 10. 2002 dopolnili z Aneksoma št. 1 in 2 (A14, A15). V zavarovanje plačila po pogodbi je naročnik izvajalcu izročil dve bianko menici. Izvajalec je na podlagi menic pričel izvršilni postopek, ki se je nadaljeval v pravdni postopek pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. II Pg 204/2004, sedaj II Pg 3158/08, ki še ni pravnomočno zaključen. V postopku II Pg 204/2004 je naročnik 05. 07. 2005 vložil nasprotno tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom II Pg 1699/2007-1 z dne 09. 07. 2007 razdružilo od prejšnjega pravdnega postopka in je sedaj predmet tega postopka.

6. Tožeča stranka v predmetnem sporu vtožuje skupaj 190.353,84 EUR (prej 45.616.395,85 SIT) s pripadki. Zahtevek je razdeljen na plačilo pogodbene kazni, zahtevek na povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička za obdobji od 01. 12. 2002 do 19. 12. 2002 in od 28. 06. 2003 do 28. 08. 2003 ter povračilo škode iz naslova odprave napak po drugih izvajalcih. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na povrnitev izgubljenega dobička zaradi zamude pri izvedbi del, ker je presodilo, da tožeča stranka ni podala pravno relevantnih trditev, s katerimi bi opredelila škodo v obliki izgubljenega dobička. Pritožnik tej presoji v pritožbi nasprotuje, a mu pritožbeno sodišče ni sledilo.

7. Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (1. odstavek 168. člena OZ). Sodišče pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 168. člena OZ). Tožeča stranka je s tožbo (nasprotno tožbo) zahtevala povračilo „izpada prihodka“ za obdobje od 01. 12. 2002 do 19. 12. 2002, v višini 36.811.734,49 SIT, pri čemer je „izguba na dobičku“ izračunana na podlagi primerjave prometa tožeče stranke v primerjalnem obdobju december 2003. Izpad dohodka oziroma dobička v času od 28. 06. 2003 do 28. 08. 2003, v višini 3.509.150,00 SIT, je tožeča stranka utemeljila s trditvami, da je v tem času prihodek iz naslova postrežbe hrane v restavraciji znašal le 3.942.090,00 SIT, v primerjalnem obdobju za čas od 28. 04. 2003 do 28. 06. 2003 pa je iz izpiska stanja blagajne razvidno, da je bilo prihodka za 7.451.240,00 SIT.

8. Na pomanjkljivost teh trditev je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo: „Tožeča stranka (po tožbi) v celoti ugovarja tudi višini domnevno izgubljenega dobička – dohodka. Že uvodoma je opozoriti, da tožeča stranka (po nasprotni tožbi) nepravilno navaja izpad dohodka, ki ga enači s prometom. Dobiček pa je povsem druga, to je ekonomska kategorija in predstavlja razliko med prihodki in odhodki upoštevaje tudi fiskalna bremena.“ (odgovor na nasprotno tožbo z dne 05. 09. 2005, list. št. 18 (spis II Pg 204/2004 – fotokopije)). Ker je na pomanjkljivost trditev na strani odhodkov opozorila že tožena stranka, pa ni utemeljen pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje opustilo dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP).

9. Tožeča stranka bi morala, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, podati trditve tudi o stroških oziroma odhodkih, ki bi jih ob normalnem teku stvari in pri rednem poslovanju utrpela. Šele trditve o prihodkih na eni strani ter o odhodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička. Tožeča stranka pa je trdila le, da zahteva dobiček v neto zneskih, višino pa izkazuje s predloženo dokumentacijo o dohodku iz primerjalnega obdobja (1. pripravljalna vloga po nasprotni tožbi z dne 29. 09. 2005, list. št. 50 (spis II Pg 204/2004 – fotokopije)). Zgolj trditve, da tožeča stranka zahteva „neto“ zneske, ne zadostujejo. Zmanjšanje prometa in izpad dohodka nista pravno priznana škoda, zato je presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu za izkaz škode iz naslova izgubljenega dobička, pravilna. Čeprav je tožeča stranka predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke (list. št. 39 (spis II Pg 204/2004 – fotokopije)), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dokazni predlog ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

10. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede nastanka pravno priznane škode iz naslova izgubljenega dobička, podrobnejša opredelitev do preostalih predpostavk (protipravnosti dejanj in vzročne zveze) odškodninske odgovornosti ni bila potrebna. Omenjene predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi napravilo dokaznega sklepa in ocenilo težo izvedenih dokazov, ni utemeljen. Sam zapis dokaznega sklepa v obrazložitvi oziroma pomanjkanje le-tega predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. člen v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP), za katero pa pritožnik ni pojasnil, kako naj bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Teža in pomen, ki jo je sodišče prve stopnje pripisalo izvedenim dokazom, pa je razvidna iz nadaljnje obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Glede na že obrazloženo v prejšnji točki, pa se sodišče prve stopnje upravičeno ni opredeljevalo do dokazov glede nastanka in višine „izpada dohodka“ oziroma manjšega prometa tožeče stranke.

11. Sodba sodišča prve stopnje je preizkusljiva tudi v delu, ki se nanaša na škodo iz naslova odprave napak oziroma jamčevalni zahtevek (skupaj zahtevek na plačilo 22.097,78 EUR (prej 5.295.511,36 SIT)). Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo zavrnilnega dela glede zahtevka na povračilo škode v znesku 5.295.511,36 SIT, ni utemeljen. Pritožnik obrazloženosti sodbe ne oporeka v delu, s katerim je uspel. Če pa je sodba obrazložena v ugodilnem delu, v katerem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je jamčevalni zahtevek po temelju utemeljen, glede višine pa je sledilo sodnemu izvedencu za stroje in opremo – instalacijsko opremo in naprave, dr. V. B., je nujno obrazložena tudi v zavrnilnem delu. Iz razlogov, s katerimi je tožeča stranka po višini z jamčevalnim zahtevkom uspela, izhaja tudi odločitev, zakaj v preostalem delu z zahtevkom ni uspela.

12. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi nekatera pojasnila izvedenca z naroka z dne 07. 12. 2010, niso utemeljeni. Tožeča stranka izvedencu na naroku ni postavljala vprašanj, zato so njene pripombe, ki jih prvič postavi šele v pritožbi, prepozne (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki glede jamčevalnega zahtevka po temelju v celoti pritrdilo, uspela pa ni le v delu po višini, glede katere ni dokazala, da so bili predloženi računi v vzročni zvezi z odpravljanjem napak na delih, ki jih je opravila tožena stranka. Sodišče v pravdnem postopku odloča s stopnjo gotovosti in ne, kot to napačno navaja pritožnik, z zadostno stopnjo verjetnosti. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe glede izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja na izračun manjvrednosti opravljenih del, ker tožeča stranka takega zahtevka v tem pravdnem postopku ni postavila. Tožeča stranka tudi v pritožbi ni konkretno navedla, kateri podatki v dokumentaciji PID bi lahko vplivali na ugotovitev višine zatrjevanega jamčevalnega zahtevka, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je utemeljen. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenčevega zaključka, da bi bila v tej zadevi pomembna dokumentacija PID, avtomatično zahtevati izročitev te dokumentacije od tožene stranke, saj tožeča stranka ni konkretno navedla, katera dejstva naj bi iz te dokumentacije izhajala.

13. Sodišče prve stopnje je jamčevalni zahtevek tožeče stranke, ki mu je ugodilo, v dajatvenem delu prisodilo le v višini potrjene prisilne poravnave (22 % od ugotovljene glavnice 11.039,75 EUR = 2.428,75 EUR, skupaj z obrestmi). Napačno je pritožbeno stališče, da sodišče pazi na potrjeno prisilno poravnavo le v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je uporabilo določbi 3. odstavka 59. člena in 2. odstavka 62. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, 67/1993, v nadaljevanju ZPPSL). Tožeča stranka pa bo lahko v izvršilnem postopku opozorila na to, da ji je bila terjatev po tej sodbi (točka a/A izreka odločbe), kot izhaja iz obrazložitve, v dajatvenem delu že zmanjšana pod pogoji potrjene prisilne poravnave.

14. Poleg trditev o nastanku škode iz naslova „izpada dohodka“ je tožeča stranka v tožbi (v zadevi II Pg 204/2004 nasprotni tožbi) podala tudi trditve o pogodbeni kazni, ki jo vtožuje zaradi zamude tožene stranke pri izvedbi pogodbenih del. Ker nastanek škode ni pogoj za uveljavljanje pogodbene kazni iz naslova zamude (274. člen ZOR), so pravno relevantne tudi trditve tožeče stranke, da je tožena stranka zamujala z izvedbo del. 15. V nasprotni tožbi (list. št. 38) je tožeča stranka (tedaj tožena stranka po tožbi) zatrjevala: „Nasproti tožeča stranka uveljavlja najprej pogodbeno kazen zaradi zamude iz 13. člena pogodbe, ki dosega zgornjo mejo – 10 % pogodbene vrednosti, če se upošteva le zamudo do dne 20. 12. 2002, ko je nasproti tožeča stranka dejansko bila primorana začeti uporabljati nedokončan oziroma pomanjkljivo dokončan objekt. Zamuda do tedaj znaša že 25 dni glede na dogovor o pogodbenem roku iz Pogodbe in aneksov, po katerih bi morala biti vsa pogodbena dela izvršena do najkasneje 25. 11. 2002. Dogovorjena pogodbena kazen v višini 0,5 % celotne investicijske vrednosti pa znese 4.671.261,60 SIT in ta znesek nasproti tožeča stranka vtožuje kot pogodbeno kazen. Pogodbeno kazen je nasproti tožeča stranka zahtevala že v predlogu končnega obračuna, torej pravočasno. ... Tako nasproti tožeča stranka skupaj vtožuje znesek 45.616.395,85 SIT, ki predstavlja seštevek pogodbene kazni in razliko do celotne škode.“ (list. št. 39).

16. Kot pravilno opozarja pritožnik, se sodišče prve stopnje do njenih trditev o pogodbeni kazni ni opredelilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. alineji točke f izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določbah 3. odstavka 59. člena ZPPSL pa ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, če se njihove terjatve naknadno ugotovijo. Glede na določilo 2. odstavka 64. člena ZPPSL pa se smejo izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov iz 3. odstavka 59. člena ZPPSL izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi potrjeno prisilno poravnavo nad toženo stranko (sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 15/2005 z dne 08. 07. 2005) in zavrnilni del sodbe razveljavilo le v obsegu, v katerem lahko tožeča stranka doseže poplačilo (3. odstavek 64. člena ZPPSL), to je v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave, kar predstavlja plačilo v znesku 22% od 19.492,83 EUR (prej 4.671.261,60 SIT), v roku enega leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave (11. 10. 2005) in v tem času obrestovano s 5% letno obrestno mero.

17. Ker je sodba sodišča prve stopnje nepreizkusljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) v delu, ki se nanaša na odločitev o pogodbeni kazni, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh trditev strank glede utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila pogodbene kazni.

18. Pritožbeno sodišče je presodilo, da ni razlogov za dodelitev zadeve novemu sodniku (356. člen ZPP).

19. V preostalem pa pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka A/f izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.