Jedro

Glavna pogodba ni bila veljavno sklenjena, to pa pomeni, da tudi ara kot sredstvo učvrstitve glavne obveznosti, ni veljavna.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna tožnikom nerazdelno plačati 13.222,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 20.3.1996 dalje (pri čemer zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico – kar je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo istega sodišča z dne 27.11.2006), v 15 dneh in jim nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 4.310,56 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se toženca pravočasno pritožujeta „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba predvsem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Toženca navajata, da gre pri delnih nasprotjih v izpovedbah tožencev, za nepomembne malenkosti, zato sodišče njunih izpovedb ne bi smelo oceniti kot neverodostojnih. Nasprotno, neverodostojna je izpovedba tožnikov. Z gotovostjo je bilo ugotovljeno, da je bila dogovorjena kupnina 100.000,00 DEM, tožniki pa so vztrajali, da je bila dogovorjena kupnina 65.000,00 DEM. Prva tožnica je izpovedala, da z nakupom ni imela nič, v tožbi pa zatrjuje, da je za nakup izročila znesek 35.000,00 DEM. Če torej z izročitvijo zneska 35.000,00 DEM ni imela nič, tudi ne more zahtevati vračila. Njena izpovedba je tudi iz tega razloga neverodostojna, sodišče pa je v zvezi s tem napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj bi moralo glede na povedano, tožbeni zahtevek prve tožnice zavrniti. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede neverodostojnosti prič Z. R., D. H. in D. B.. Sodišče tudi ne pojasni ali izpovedbi D. B. verjame ali ne, navede le, da jo je zaradi sorodstvene zveze s tožencema, potrebno presojati kritično. Izpoved A. R. je sodišče ocenilo kot verodostojno, nato pa pomen njene izpovedi degradiralo iz razloga, ker ni osebno prisostvovala pri sklenitvi pogodbe oziroma izročitvi zneska 35.000,00 DEM. Sodišče prve stopnje je glede na povedano, kršilo določbo 8. člena ZPP, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ocenilo tudi dokazno vrednost potrdila z dne 20.3.1996, v katerem je prva tožnica potrdila, da je bil sporni znesek izročen kot ara. Napačen je tudi zaključek, da glavna pogodba ni veljavna. Plačilo are v znesku 35.000,00 DEM je všteti v kupnino, nepremičnina je bila tožnikom izročena tudi v posest, s čimer je bil posel v pretežnem delu realiziran. Prodajna pogodba je bila torej veljavno sklenjena, s tem pa tudi dogovor o ari. Sodišče prve stopnje bi moralo omejiti tek zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pogodba o ari akcesorni pravni posel in deli pravno usodo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere (glavna pogodba) je bila ara dogovorjena in plačana (79. člen ZOR). Če glavna pogodba ni bila veljavno sklenjena, tudi dogovor o ari nima pravnega učinka. Kolikor je predmet prodajne pogodbe nepremičnina, mora biti ta sklenjena v pisni obliki (v času sklepanja posla veljavna določba 5. člena Zakona o prometu z nepremičninami, sedaj 52. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki praviloma nima pravnega učinka (1. odstavek 70. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). V konkretnem primeru prodajna pogodba za nepremičnino ni bila sklenjena v pisni obliki. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da ni mogoče šteti, da je bila ustna pogodba v celoti ali v pretežni meri izpolnjena, da je konvalidirala in da je torej veljavna (73. člen ZOR). Tako kot za sodišče prve stopnje, je tudi za pritožbeno sodišče nesporno dokazano, da je znašala (ustno) dogovorjena kupnina 100.000,00 DEM, pri čemer plačilo dela kupnine v višini 35.000,00 DEM, ne predstavlja pretežne izpolnitve. Glavna pogodba torej ni bila veljavno sklenjena, to pa pomeni, da tudi ara kot sredstvo učvrstitve glavne obveznosti, ni veljavna. Tudi, če bi pravdni stranki sklenili pogodbo o ari, ta ni veljavna, ker tudi glavna pogodba ni bila veljavno sklenjena. Že iz tega razloga je pritožba neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita.

Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, tudi sicer ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati, da je bil denarni znesek dan kot ara in ne le kot del kupnine. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, mora biti dogovor o ari jasen in nedvoumen. V konkretnem primeru temu nedvomno ni tako. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 8. člena ZPP (sodišče je vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega postopka), je pa tudi povsem prepričljiva in življenjska. Pritožbene navedbe je ne morejo izpodbiti.

Toženca vplačani znesek zadržujeta brez pravne podlage (210. člen ZOR) in je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ga morata tožnikom vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialnopravno pravilna (214. člen ZOR). Da je tudi prva tožnica vseskozi nastopala kot kupovalka in s tem tudi kot izročevalka dela kupnine, za toženca pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno (primerjaj izpovedbi tožencev, navedbe v pritožbi z dne 5.3.2007), zato so te pritožbene navedbe, kot nove, neupoštevne. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje omejiti tek obresti, pa je potrebno še pripomniti, da je bilo o tem, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, razsojeno že s sodbo z dne 27.11.2006, ki je v tem delu že postala pravnomočna.

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).