Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Vprašanje kršitev določb ZUP v postopku pred izdajo upravnega akta glede na okoliščine obravnavane zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. To vprašanje se namreč po vsebini nanaša na razlog zmotne presoje pravilnosti postopka pred izdajo upravnega akta (ne pa pravilnosti in zakonitosti sodnega postopka), ki pa na podlagi določbe prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ni revizijski razlog. Ker navedenega vprašanja tudi ob morebitni vsebinski obravnavi revizije Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne bi presojalo, revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal odstopa od sodne prakse, glede katerega v potrditev svojih navedb ni navedel nobenih opravilnih številk zadev in tudi ni predložil nobenih sodnih odločb.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (sedaj revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija kot nedovoljena zavrže, podrejeno pa, da se kot neutemeljena zavrne. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za pošto in elektronske komunikacije (v nadaljevanju Agencija), št. 0612-29/2011-4 z dne 28. 6. 2011, s katero je Agencija v 1. točki izreka v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz petega oddelka drugega poglavja Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001, 62/2003, 113/2003 – Odl. US, 16/2004 – odl. US, 123/2004 – Odl. US, 96/2005 – ZRTVS-1, 60/2006, 69/2006 – ZOIPub, 36/2008 – ZPOmK-1, 90/2010 – Odl. US; v nadaljevanju - ZMed), ki ga je v času od 29. 9. 2009 do 6. 11. 2009 izvedla v televizijskem programu A. izdajatelja (revidenta), ugotovila, da niso bile izpolnjene zahteve iz tretjega odstavka 84. člena ZMed, in sicer, da pred predvajanjem oddaj „BB“, ki so vsebovale prizore seksualnosti in nasilja, ni bilo predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med predvajanjem pa oddaje, ki so vsebovale prizore seksualnosti in nasilja, niso bile označene z ustreznim vizualnim simbolom. V 2. točki izreka je Agencija revidentu naložila, da v roku enega meseca v televizijskem programu A. zagotovi izvajanje programskih zahtev in omejitev, tako da bo pred predvajanjem programskih vsebin, ki vključujejo prizore seksualnosti in prizore nasilja, predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med predvajanjem pa bodo te vsebine označene z ustreznim vizualnim simbolom, kot to določa tretji odstavek 84. člena ZMed.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki urejajo položaj izvedenstva in v zvezi s tem procesne pravice strank, in sicer: „ Ali upravni organ v postopku, kjer odloča o pravicah oziroma pravnih obveznostih strank, lahko uporablja strokovna mnenja (angažirana posebej za to zadevo), jih kvalificira kot zgolj mnenje, potem pa trdi, da svoje odločitve ni oprl nanje in se s tem izogne določbam ZUP, ki urejajo položaj izvedenstva?“ Navaja, da je Agencija v obravnavani zadevi kršila določbe ZUP o izvedenstvu s tem, ko je sama in po lastni presoji angažirala dve strokovnjakinji, in sicer dr. C.C. in dr. D.D., ter z njima sklenila avtorski pogodbi o izdelavi strokovnih mnenj, ki se nanašata na konkretni postopek, pri tem pa ti mnenji ni štela za izvedenski mnenji, ampak le dodatno potrditev njenih ugotovitev. Zato Agencija revidentu neupravičeno ni zagotovila procesnih pravic po določbah ZUP (189. - 197. člen). Dodaja še, da dejstvo, da je Agencija angažirala dve strokovnjakinji, pomeni, da sama ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko presodila v obravnavani zadevi in bi zato morala glede tega določiti izvedenca. Revident uveljavlja tudi odstop od sodne prakse v zvezi s pravicami strank v upravnih postopkih, kjer si upravni organ pri svoji odločitvi pomaga z izvedenci (ali strokovnjaki) ter kršitev načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in po določbah 367. a člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Navedeno vprašanje namreč po vsebini predstavlja razlog zmotne presoje pravilnosti postopka pred izdajo upravnega akta (s katerim je bilo v televizijskem programu revidenta ugotovljeno neizpolnjevanje zahtev po tretjem odstavku 84. člena ZMed in revidentu naložena zagotovitev izvajanja programskih zahtev in omejitev), ki pa na podlagi določbe prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ni revizijski razlog. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku je namreč presoja pravilnosti in zakonitosti sodnega postopka, ne pa postopka pred izdajo upravnega akta, za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta (enako tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 493/2011 z dne 12. 4. 2012). Ker revident z navedenim vprašanjem uveljavlja razlog, ki ga v reviziji ni dopustno uveljavljati, pri tem pa v reviziji tudi ne zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem kršilo določbe postopka v upravnem sporu po drugem in tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 (kar pomeni, da ga Vrhovno sodišče tudi ob morebitni vsebinski obravnavi revizije ne bi presojalo), navedeno vprašanje ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal odstopa od sodne prakse, glede katerega v potrditev svojih navedb ni navedel nobenih opravilnih številk zadev in tudi ni predložil nobenih sodnih odločb. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident namreč natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

12. Glede na navedeno revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.