Jedro

Toženka je dejstva, ki so narekovala izrek ukrepa po tretjem odstavku 109. člena ZMed, ugotavljala sama in sicer na podlagi opravljene analize v odločbi podrobneje opisanih posnetkov resničnostne oddaje, ki jo je tudi žanrsko pravilno opredelila, opredelila pa se je tudi do njihove vsebine in podala oceno vpliva le-te v razmerju do otrok in mladostnikov oziroma njihove sposobnosti presoje. Strokovni mnenji sta ugotovitve toženke le potrdili, nikakor pa nista bili podlaga za izrečen ukrep.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz petega oddelka drugega poglavja ZMed, ki ga je v času od 29. 9. 2009 do 6. 11. 2009 izvedla v televizijskem programu ..., izdajatelja ..., ugotovil, da niso bile izpolnjene zahteve iz tretjega odstavka 84. člena ZMed, in sicer, da pred predvajanjem oddaj ''...'', ki so vsebovale prizore seksualnosti in nasilja, ni bilo predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladostnike, med predvajanjem pa oddaje, ki so vsebovale prizore seksualnosti in nasilja, niso bile označene z ustreznim vizualnim simbolom (1. točka izreka), naložil izdajatelju družbi ..., da v roku enega meseca v televizijskem programu ... zagotovi izvajanje programskih zahtev in omejitev tako, da bo pred predvajanjem programskih vsebin, ki vključujejo prizore seksualnosti in prizore nasilja, predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med predvajanjem pa bodo te vsebine označene z ustreznim vizualnim simbolom, kot to določa tretji odstavek 84. člena ZMed (2. točka izreka), odločil, da rok iz 2. točke izreka te odločbe začne teči naslednji dan po vročitvi te odločbe (3. točka izreka), in ugotovil, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma pojasnil, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 2079/2009 z dne z dne 16. 3. 2011, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo, št. 0604-44/2009/23 z dne 16. 11. 2009, zaradi kršitev pravil postopka, ker po mnenju sodišča ni bilo podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Organ je v skladu s pravnim mnenjem sodišča posredoval tožnici poziv na izjasnitev glede na ugotovitve organa, ki izhajajo iz tam navedene analize posnetkov, za katere je bila ugotovljena kršitev tretjega odstavka 84. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), k pozivu pa je predložil tudi strokovni mnenji, ki potrjujeta te ugotovitve. Tožnica je z dopisom z dne 28. 4. 2011 navedla, da v tej fazi ne more podati ustrezne pisne opredelitve, ker ni imela možnosti, da se izjavi o postavitvi izvedenca. Organ je tako ugotovil, da se tožnica o stvari ni izjavila, temveč je zgolj predlagala vročitev sklepa o določitvi izvedenca, če ga namerava imenovati, po predhodno dani možnosti, da se o njem izreče, nato pa omogoči postavljanje vprašanj izvedencu na ustni obravnavi. V zvezi s strokovnima mnenjema je organ pojasnil, da nimata statusa izvedenskega mnenja, temveč gre za študiji o podaji mnenja glede vpliva prizorov seksualnosti in nasilja na mlajšo populacijo. Organ je zato glede na navedeno ponovno pozval tožnico na izjavo, poziv je tožnica prejela 27. 5. 2011, odgovora pa ni podala. Organ je tako ponovno povzel potek postopka, navedel, da gre za postopek strokovnega nadzorstva, v katerem je po 109. členu ZMed preverjal skladnost oddaj ''...'' v času med 29. 9. 2009 ter 6. 11. 2009 s prvim, drugim, tretjim in sedmim odstavkom 84. člena ZMed ter s Pravilnikom o določitvi vizualnega in akustičnega opozorila za programske vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike. Podlago za odločitev predstavljajo posnetki oddaj „...“, ki jih je organ podrobneje opisal. Organ je oddajo žanrsko opredelil kot zabavno vsebino, tj. resničnostno oddajo, katere format tudi podrobneje opiše. Ugotovil je, da gre v konkretnem primeru za prizore in izražanja, ki v realnosti niso primerna in so družbeno zavržna. Ti prizori fizičnega in verbalnega nasilja ter vulgarnega izražanja v oddajah so predstavljeni nekritično in celo kot najzanimivejši del oddaje (del reklame ali napovednika pred njenim predvajanjem), pri čemer so odrasli zaradi dozorelega čustvenega in kognitivnega zaznavanja sposobni presoditi pomen in neprimernost tovrstnih prizorov, kar pa ne velja za otroke. V nadaljevanju je nato še podrobneje opisal negativen vpliv konkretne oddaje na otroke in mladostnike, pri čemer se je skliceval tudi na pridobljeni strokovni mnenji dr. A.A. in dr. B.B. Pojasnil je tudi, koliko otrok je gledalo posamezno oddajo in ugotovil visoko gledanost oddaje med otroki. Zato je ocenil smiselnost označitve neprimernosti vsebine za otroke do 15 let z ustreznimi vizualnimi simboli, ker pa oddaje niso bile ustrezno označene, gre za kršitev tretjega odstavka 84. člena ZMed. Ker so ugotovljene kršitve take narave, da jih je treba in hkrati tudi možno odpraviti v najkrajšem času, je organ odločil, da za odpravo kršitev odredi rok en mesec.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, ponovno poudarila, da se ni mogla izjasniti o dejstvih, (ki jih je toženka ugotavljala tudi s pomočjo dveh izvedenk – strokovnjakinj), saj ji ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo bo izvedenec (190. člen ZUP). Na ponovni poziv potem tožnica ni odgovorila, saj se ne more izjasniti o ugotovitvah, dokler ji ni bilo omogočeno uveljavljanje vseh pravic po ZUP. Toženka je s prekvalifikacijo izvedenskih mnenj v strokovni mnenji poskušala sanirati ugotovljeno napako prvotnega postopka. ZUP ne pozna termina ''strokovno mnenje'', ki ga pridobi organ mimo določb o izvedenstvu in v zvezi s tem mimo pravic stranke v postopku. Strokovno mnenje lahko mimo določb o izvedenstvu prilaga le stranka in ne organ. Z mnenjem stranka podkrepi svoje trditve, dokazna ocena pa je prepuščena organu. Toženka bi tako morala tožnici omogočiti, da se izjasni o tem, kdo bo izvedenec in razpisati ustno obravnavo. Smiselno enako tudi v sodbi Upravnega sodišča, U 873/2003. Dana možnost sodelovanja v postopku s pozivi k izjasnitvi je tako le navidezna pravica. Predlagala je ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve organu v ponoven postopek.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je v ponovnem postopku ravnala v skladu s sodbo naslovnega sodišča, I U 2079/2009. Toženka je na podlagi lastne strokovne presoje in analize posnetkov ugotovila, kot izhaja iz odločbe, navedeni mnenji ne predstavljata strokovne presoje ugotovljenih dejstev in odločba na ugotovitvah iz teh mnenj tudi ne temelji. Zato ne gre za izvedenska mnenja. ZUP pa organu tudi ne prepoveduje, da se v obrazložitvi odločbe sklicuje tudi na druge strokovne vire. V zadevi U 873/2003 gre za drugačno dejansko in pravno stanje. Predlagala je zavrnitev tožbe in zavrnitev stroškovnega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožnica izpodbija odločbo, ki ju je toženka izdala v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 2079/2009 z dne 16. 3. 2011, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo toženke, št. 0604-44/209/23 z dne 16. 11. 2009, in zadevo vrnilo toženki v tem obsegu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu toženka sledila pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločba pravilna in zakonita, pred njeno izdajo pa je toženka ravnala v skladu s stališči sodišča, ki se tičejo postopka, utemeljenost odločitve pa izhaja tudi iz razlogov odločbe, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi navedbami tožnice o kršitvi pravil postopka pred izdajo izpodbijanega akta pa sodišče še dodaja, da iz podatkov spisa, kot tudi iz same odločbe ne izhaja, da bi toženka svojo odločitev oprla na dejstva, ugotovljena s pomočjo dveh izvedenk oziroma njunih pisnih mnenj, zaradi česar bi morala postopati po 6. poglavju ZUP (189. člen in dalje). Uradna oseba izvedenca namreč postavi v primeru, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (189. člen ZUP). Za ugotovitev dejstev, ki so pomembna za rešitev obravnavane zadeve, pa toženka kot organ strokovnega nadzorstva nad izvajanjem določb ZMed (prvi odstavek 109. člena ZMed) ustrezno strokovno znanje nedvomno ima. V okviru strokovnega nadzorstva toženka (med drugim) nadzira izvajanje programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa (tretja in četrta alineja prvega odstavka 106. člena ZMed) (tretja alineja drugega odstavka 109. člena ZMed), med katere sodijo tudi zahteve, opredeljene v 84. členu ZMed. V primeru ugotovljenih kršitev teh zahtev pa ima toženka nadalje pristojnost, da pisno opozori izdajatelja in odredi, da se kršitve, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi in ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od šest mesecev, kadar ugotovi, da izdajatelj radijskega ali televizijskega programa krši določbe tega zakona ali podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi, ali ratificirano mednarodno pogodbo, oziroma ne izpolnjuje programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje dejavnosti. Rok se lahko podaljša za največ tri mesece (tretji odstavek 109. člena ZMed). Tudi iz same obrazložitve odločbe je razvidno, da je toženka dejstva, ki so narekovala izrek ukrepa po tretjem odstavku 109. člena ZMed, ugotavljala sama in sicer na podlagi opravljene analize v odločbi podrobneje opisanih posnetkov resničnostne oddaje, ki jo je tudi žanrsko pravilno opredelila, opredelila pa se je tudi do njihove vsebine in podala oceno vpliva le-te v razmerju do otrok in mladostnikov oziroma njihove sposobnosti presoje. Strokovni mnenji dr. A.A. in izred. prof. dr. B.B. sta ugotovitve toženke le potrdili, nikakor pa nista bili podlaga za izrečen ukrep. Na drugačno odločitev v zadevi tako tudi ne more vplivati stališče naslovnega sodišča v sodbi, U 873/2003, kjer je bila sporna izdaja odločbe o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo ograje po ZUN, za ugotovitev spornega dejstva (vprašanje normalne uporabe sosednjega zemljišča) pa je bilo potrebno posebno strokovno znanje in posledično postavitev izvedenca ustrezne stroke po določbah ZUP.

Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.