Jedro

ZOR ureja prenovitev (novacijo) pogodbe v 348. do 352. členu in določa, da obveznost preneha, če se upnik in dolžnik zedinita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Pogodbenima strankama v pogodbi o novaciji ni treba izrecno navesti pravnega posla, ki ga prenavljata.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnikoma nerazdelno znesek 626.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od vložitve tožbe do plačila, ter 300 nemških mark v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti po nakupnem tečaju Nove Ljubljanske banke v Ljubljani na dan plačila, zavrnilo. Ker se tožena stranka ni strinjala s tako sodbo, je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo v pretežnem delu zavrnilo. Samo delno ji je ugodilo in spremenilo prvo sodbo, tako da je razsodilo, da mora toženka plačati zamudne obresti od zneska 300 nemških mark v tolarski protivrednosti od vložitve tožbe, to je od 15.10.1997, do plačila, po obrestni meri, ki jo plačujejo poslovne banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge na vpogled.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka, ki je bila ob vložitvi revizije stara 77 let, ves čas trdi, da sta jo tožnika zapeljala v bistveno zmoto in z njo sklenila kreditno pogodbo. V resnici je toženka sklenila "predkupno" pogodbo in sta kupca plačala "predplačilo" 4000 nemških mark oziroma 352.000 tolarjev, preostalo kupnino pa bi morala plačati po pridobitvi lokacijske in gradbene dokumentacije. Kasneje sta se začela zanimati za drugo parcelo in sta plačala še določene zneske na račun are. Ko sta nato dokončno odstopila od nakupa parcele, sta vložila tožbo. Toženka očita višjemu sodišču, da je zmotno uporabilo določbe o novaciji, ker v kreditni pogodbi ni naveden pravni posel, ki se prenovi.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 44/77-27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej šele potem, ko je izčrpana ustavna pravica do pravnega sredstva. Zato jo je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov, ki so navedeni v 385. členu ZPP 1977. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena, čeprav tožena stranka v reviziji trdi, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - da so bili tožniki in toženka v pogodbenem razmerju; - da so tožniki in toženka najprej sklenili predhodno pogodbo o nakupu parcele; - da sta pravdni stranki 7.10.1996 sklenili kreditno pogodbo, s katero sta se tožnika zavezala toženi stranki posoditi brezobrestna denarna sredstva v pogodbi navedenih zneskih, tožena stranka pa se je zavezala, da bo ta sredstva vrnila tožnikoma; - da je bila kreditna pogodba z dne 7.10.1996 notarsko overjena in je notarka potrdila pristnost podpisa tožene stranke na kreditni pogodbi; - da sta nato toženi stranki tudi po sklenitvi kreditne pogodbe posojali nadaljnje zneske, kot so navedeni v seznamu prejetih plačil oziroma posojil in je toženka podpisala prejem vsakega zneska posebej.

Po tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Po sklenitvi predkupne pogodbe dne 14.05.1996, sta pogodbeni stranki 7.10.1996 sklenili kreditno pogodbo (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) in toženka jo mora izpolniti (295. člen ZOR), tako da vrne enake denarne zneske oziroma njihovo protivrednost. Toženkina izvajanja v reviziji, češ da s kreditno pogodbo ni bila prenovljena prejšnja pogodba, ker v njej ni navedena pogodba, ki se prenavlja, niso utemeljena. ZOR ureja prenovitev (novacijo) pogodbe v 348. do 352. členu in določa, da obveznost preneha, če se upnik in dolžnik zedinita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Čeprav pogodbenima strankama ni treba izrecno navesti pravnega posla, ki ga prenavljata, sta pogodbeni stranki v tč. I. natančno navedli posel, zato revizijska izvajanja niso samo neutemeljena, marveč sploh niso resnična. Tudi toženkine trditve o ari so neutemeljene, saj tožena stranka ni dokazala, da bi ji tožnika ob sklenitvi pogodbe izročila kak denarni znesek v znamenje, da je pogodba sklenjena (79. člen ZOR).

Ker revizija ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo po 393. členu ZPP 1977. S tem je zavrnilo tudi predlog tožene stranke za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).