Jedro

Družbeniška tožba po ZGD-F pravno ni bila urejena, omenja pa jo pravna teorija. Pravni teoretiki menijo, da je uporaba take tožbe dopustna, vendar pa enotno zagovarjajo stališče, da je ta tožba le pomožno sredstvo posameznega družbenika oziroma izjemno ter subsidiarno, ki ga je mogoče uveljaviti šele, ko je družbenik izčrpal vsa redna sredstva.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo in pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za dovolitev odloga plačila sodne takse se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi t a izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje; pritožbi tožeče stranke, da se zavrne njen predlog za dovolitev obročnega plačila takse za sodbo pa se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec B. S. dolžan plačati družbi M. d.o.o., znesek 36.952.503,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 29.07.2005 do plačila, tožniku pa povrniti vse stroške tega pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo; v primeru izbrisa družbe M. d.o.o., iz sodnega registra Okrožnega sodišča v N. pred pravnomočnostjo sodne odločbe v tem gospodarskem sporu pa, da je toženec B.S. dolžan polovico zgoraj navedenega zneska, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 29.07.2005 dalje do plačila plačati tožniku R.U. ter mu povrniti vse stroške tega pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku osmih dni, pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 854.015,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

S sklepom z dne 18.01.2006 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za dovolitev obročnega plačila takse za sodbo; glede njenega predloga za dovolitev obročnega plačila takse za pritožbo zoper sodbo pa jo je pozvalo, da predloži svojo zadnjo dohodninsko odločbo, zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, ki jih preživlja, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za dovolitev obročnega odplačila ter potrdilo o premoženjskem stanju, sicer bo njen predlog zavrglo.

S sklepom z dne 07.03.2006 pa je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za dovolitev odloga plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo zavrglo.

Zoper vse zgoraj navedene odločbe je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo.

Sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v vseh pogledih napačna. Meni, da je sodišče prve stopnje s svojim stališčem, da do vložitve odškodninske tožbe lahko pride le s strani družbe in to na podlagi sklepa skupščine in da posamezni družbenik ni upravičen uveljavljati odškodninskih zahtevkov v takih primerih ne v svojem imenu in tudi ne na račun družbe, nerazumljivo poenostavilo zadevo in napačno, v škodo tožnika, razlagalo 439.čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Če bi bilo tako stališče sprejeto, družbenik, v primerih, kot je obravnavani, sploh ne bi imel nikdar sodnega varstva in tudi ne pravice dostopa na sodišče. Opozarja, da sta v obravnavanem primeru družbenika družbe le dva - pravdni stranki s poslovnima deležema vsak do 1/2. To pa pomeni, da skupno ne moreta odločati o tožbi, saj bi v takem primeru drugi družbenik odločal o tožbi proti samemu sebi. Že v pravni literaturi pred ZGD-F se je uveljavilo stališče, da se za odškodninsko odgovornost direktorjev gospodarskih družb (torej vseh, ne le d.d.) uporabljajo tudi splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Če velja, da se za razmerje med poslovodjo in družbo, glede zahtevkov iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje, uporabljajo pravila obligacijskega prava, ni videti nobene ovire, to naj bi veljalo tudi tedaj, ko je poslovodja eden izmed dveh družbenikov družbe. Sicer pa se sodišče prve stopnje s pravno podlago zahtevka ni dovolj natančno ukvarjalo. Spor v tej zadevi ima vsebino odškodninskega spora gospodarske družbe - d.o.o. proti svojemu družbeniku oziroma direktorju zaradi njegovega nezakonitega ravnanja kot družbenika in nezakonitega in malomarnega opravljanja poslovodstvenih nalog. Temeljno določbo o odškodninski odgovornosti poslovodje pa vsebuje ZGD v 1.odst. 449.čl. Ker ZGD nima drugih podrobnejših določb o odškodninski odgovornosti poslovodje, je mogoče smiselno uporabiti tudi določbe ZGD o odškodninski odgovornosti uprave v delniški družbi, Obligacijski zakonik (OZ) pa je treba uporabiti glede ostalih elementov, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj odškodninske terjatve. Vsega tega sodišče prve stopnje v svoji odločbi ni v ničemer upoštevalo in presojalo. Sodišče lahko zavrne tožbeni zahtevek šele, ko ga presodi iz vseh možnih pravnih podlag. Po analogiji bi moralo za odgovornost poslovodje d.o.o. sodišče uporabiti določbe 258.čl. ZGD, kar je odločilo tudi že Vrhovno sodišče (sodba VS III Ips 86/2004). Sodišče prve stopnje pa bi se moralo ob svojem odločanju ozreti po nemški teoriji in sodni praksi, saj ZGD v celoti temelji na nemških predpisih. Nemška sodna praksa ta problem rešuje tako, da lahko delničar zahteva tudi v primerih, ko ima pravico do odškodninskega zahtevka neposredno od članov uprave le povrnitev škode družbi. Sodišče prve stopnje bi tudi pri uporabi 439.čl. ZGD in analogiji moralo zavzeti stališče, da je potrebno določbo 8.tč. navedenega člena razumeti široko da velja v primeru, če zakoniti zastopnik družbe odškodninskega zahtevka družbe ni uveljavljal oziroma zaradi specifičnih situacij kaj takega od njega niti ni mogoče pričakovati, lahko odškodninsko tožbo vloži tudi posamezni družbenik. Kadar v zakonu obstaja pravna praznina, je potrebno sodno prakso ustvariti. Sicer pa je sodišče napačno ravnalo tudi, ko družbeniku ni priznalo pravice do odškodninskega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po izbrisu družbe iz registra. Pri tem je sodišče napačno ocenilo, da gre za pogojno terjatev. Ta terjatev je namreč na dan sojenja že obstajala in tudi že zapadla. Na dan odločanja je torej šlo za obstoječo in zapadlo terjatev, glede na prirejeni zahtevek pa za bodočo terjatev. Bodoča terjatev pa je v pravu poznana in dopustna. Obe pravdni stranki in tudi sodišče so na dan odločanja dne 19.12.2005 vedeli, da bo družba pravnomočno izbrisana dva dni po naroku, to je 21.12.2005. Do tega izbrisa je dejansko prišlo še pred vročitvijo pisno izdelane sodbe pravdnim strankam. Zato je zmotno stališče sodišča, da je šlo za pogojni zahtevek. Šlo je za eventualni zahtevek. Z opisanim je torej sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ker je sodba sama s seboj v nasprotju. Sicer pa bi moralo pritožbeno sodišče glede na določila 355.čl. ZPP sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj predstavlja izbris družbe novo dejstvo.

Tudi v pritožbi zoper sklep z dne 18.01.2006 tožeča stranka po svoji pooblaščenki navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga pa, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter samo odloči o predlogu za obročno plačilo sodne takse ter o predlogu za odlog plačila sodne takse in takšnemu predlogu ugodi. Prvenstveno navaja, da je vložila predlog za obročno plačilo sodne takse za sodbo ter predlog za odlog plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo. To pa pomeni, da ni podala nobenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks, kot to zmotno meni sodišče. Ker je očitno, da je sodišče prve stopnje napačno menilo, da je podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks, sta si izrek in obrazložitve izpodbijanega sklepa v popolnem nasprotju. V 2.odstavku izreka pa je sodišče prve stopnje celo odločilo o nečem, o čemer sploh ni prejelo nikakršnega predloga s strani tožeče stranke. Sicer pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo in razlagalo 13.čl. Zakona o sodnih taksah (ZST), saj tožnik ni prosil za obročno plačilo sodne takse za pritožbo, pa tudi poziv po dostavi navedenih listin ni skladen z gornjo odločbo ZST. Te listine se smejo predložiti samo tedaj, ko stranka zaprosi za oprostitev plačila sodne takse. Bistvo predloga je torej v tem, da stranka namerava sicer sodno takso plačati tako tisto za sodbo kot tisto za pritožbo, ki jo je že vložila, le da tako visokih zneskov ne more plačati naenkrat. Nepravilno pa je tudi naziranje sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka glede na določbo 4.čl. ZST predlog za obročno plačilo takse podati na zadnji glavni obravnavi. Takšno stališče velja zgolj in izključno pri predlogih za oprostitev plačila sodnih taks. Za obročno plačilo pa lahko zaprosi stranka šele tedaj, ko je taksa odmerjena.

Tudi v pritožbi zoper sklep z dne 07.03.2006 tožeča stranka predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi ter samo odloči o predlogu za odlog plačila sodne takse za pritožbo tako, da predlogu ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer s sklepom z dne 16.02.2006 tožečo stranko skladno z določilom 108.čl. ZPP pozvalo za dopolnitev njene vloge, že v svoji vlogi z dne 27.02.2006 pa je sporočila sodišču, da vloga ni nepopolna in je poziv na dopolnitev nepotreben in nepravilen. 3.odst. 13.čl. ZST se namreč nanaša zgolj in izključno na oprostitev plačila sodne takse, zato ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da se mora v zvezi s predlogom za odlog plačila sodne takse ravnati v skladu s tem določilom. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo in razlagalo te zakonske določbe, je kršilo materialno pravo. Nepravilen je bil zato poziv tožeči stranki z dne 16.02.2006, kar predstavlja tudi kršitev postopka.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo in sklep z dne 07.03.2006 ni utemeljena, zoper sklep z dne 18.01.2006 pa je utemeljena.

Glede pritožbe zoper sodbo: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Kar se tiče prvega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z njim tožeča stranka kot družbenik uveljavlja družbine zahtevke v svojem imenu in za račun družbe. Taka tožba je v pravni teoriji poznana kot družbeniška tožba ali tožba actio pro socio. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ni direktno in izrecno navedlo, glede na utemeljitev sprejete odločitve, pa se je povsem očitno postavilo na stališče, da taka tožba v našem pravnem sistemu ni priznana.

Za pravilno rešitev obravnavane zadeve je torej ključno vprašanje ali je in če je, pod kakšnimi pogoji je v našem pravnem sistemu dopustna družbeniška tožba. Vse druge pritožbene navedbe, s katerimi v pritožbi tožeča stranka obširno izpodbija odločitev sodišča v tem delu niso odločilnega pomena, saj se navezujejo na odškodninsko odgovornost poslovodje v neposrednem razmerju do d.o.o. ali d.d.. (1.dst. 360.čl. ZPP). Nesporno dejstvo je, da ta tožba v našem pravnem redu do uveljavitve ZGD-1 ni bila zakonsko urejena. Uvaja jo šele ZGD-1 v 503.čl. (Ur.l. RS, št. 42/2006 z dne 19.04.2006), ki pa je stopil v veljavo šele 04.05.2006, zaradi česar določbe tega zakona za obravnavani primer niso upoštevne.

Družbeniška tožba torej po ZGD-F pravno ni bila urejena, omenja pa jo pravna teorija (Darja Senčur, Podjetje in delo, 5/1996, Darinka Rom, Podjetje in delo, 2/2005, dr. Bojan Zabel, Podjetje in delo 2005 in drugi), s tem, ko opozarja, da se je ta tožba delno uveljavila v nemški sodni praksi. Naša sodna praksa pa možnosti uveljavljanja odškodninskih in drugih zahtevkov družbe s strani družbenikov v njihovem imenu in za račun družbe do sedaj ni dopuščala niti pri osebnih družbah (uvodna pojasnila k ZGD-1, prof. dr. Marjan Kocbek in doc. dr. Saša Prelič, GV Založba, stran 132), še manj pa v kapitalskih družbah (glej sklep VSL I Cpg 84/2005 in sodba in sklep VSL I Cpg 443/2000). Tudi pravni teoretiki, ki sicer menijo, da kljub zakonski neurejenosti te tožbe v našem pravnem sistemu, uporaba take tožbe ne bi smela biti nedopustna, pa enotno zagovarjajo stališče, da je ta tožba le pomožno sredstvo posameznega družbenika (Darinka Rom) oziroma izjemno ter subsidiarno (dr. Bojan Zabel), ki ga je mogoče uveljaviti šele, ko je družbenik izčrpal vsa redna sredstva, da bi drugi družbenik (oz. poslovodja) izpolnil svojo obveznost, ali ko je očitno, da teh sredstev ne bo mogoče uporabiti. Kot tako izjemno pravno sredstvo pa družbeniško tožbo sedaj opredeljuje tudi ZGD-1. Tudi po sedaj veljavni ureditvi namreč kot pogoj za vložitev take tožbe predpostavlja poprejšnji zahtevek, usmerjen na drugega družbenika, ki pa obveznosti kljub temu ne izpolni ter dodatno še poseben pogoj, da je družbenik skupščini predlagal sprejetje sklepa o vložitvi takšne tožbe, pa ga skupščina ni sprejela. Da pa v obravnavanem primeru družbenik - tožeča stranka sploh ni zahtevala sklica in sklepanja skupščine o tem vprašanju, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (stran 3 obrazložitve sodbe). Pritožbene trditve tožeče stranke, da sta v "konkretni d.o.o. samo dva družbenika, s poslovnima deležema vsak do 1/2 , kar bi zahtevalo specifično obravnavo pa v tem kontekstu predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po 1.odst.337.čl. ZPP. Ker pa niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje, niti iz samih tožbenih navedb tožeče stranke sploh ne izhaja, da je pred vložitvijo tožbe postavila poprejšnji zahtevek naslovljen na drugega družbenika oz. poslovodjo, ki pa obveznosti kljub temu ni izpolnil to pomeni, da v obravnavnem primeru tožeča stranka ni izkazala niti tistih predpostavk, ki bi morale biti tudi po pravni teoriji izpolnjene za vložitev take tožbe. Zato je že iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, saj celo ob morebitni dopustnosti takega zahtevka, tožeča stranka ni izkazala niti predpostavk za vložitev take tožbe.

Sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstoja v trenutku zadnje glavne obravnave. Za sojenje je torej odločilno tisto dejansko stanje, ki obstoji ob zaključku glavne obravnave. Zato sodišče ne more obsoditi toženca na neko dajatev, ki bo zapadla v prihodnosti. Pri sojenju lahko sodišče upošteva samo tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave, ne pa tudi tistih, ki so ali bodo nastopila kasneje. Sodišče torej sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je zapadla do konca glavne obravnave (311.čl. ZPP). Upoštevajoč navedeno je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke s katerim je ta uveljavljala, da ji je toženec dolžan polovico od zneska 36.952.503,00 SIT s pripadajočimi obrestmi plačati v primeru, če bi prišlo do izbrisa družbe M. d.o.o., iz sodnega registra pred pravnomočnostjo sodne odločbe.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 18.1.2006: Prav ima pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje svojo določitev, da se zavrne predlog za dovolitev obročnega plačila takse za sodbo temeljilo na napačni uporabi materialnega prava, saj se določba 14.čl. Zakona o sodnih taksah nanaša izključno na predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki mora biti res vložen pred nastankom taksne obveznosti. Odložitev plačila in možnost obročnega plačila pa ZST ureja v 13.čl. in neodvisno od 14.čl. ZST. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je pritožnica predlog za obročno plačilo vložila prepozno. To pa pomeni, da bi moralo sodišče njen predlog vsebinsko presoditi in šele nato o njem odločiti. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 7.3.2006: Odlog plačila sodnih taks ureja ZST v 2.odst.13.čl., ko navaja le, da lahko sodišče stranki plačilo sodnih taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno plačilo. Posebnih pogojev, kdaj sme to storiti res zakon v tej določbi ne navaja. Ker pa je jasno, da tudi ta določba ne daje sodišču možnosti povsem arbitrarnega odločanja, ne glede na razloge, saj tak gotovo ni bil namen zakonodajalca, pač pa je strankam ta možnost dana v upravičenih primerih, tudi ni bilo nepravilno ravnanje sodišča, ko je stranko pozvalo na predložitev dokazil, na podlagi katerih bi šele lahko preverilo upravičenost obročnega plačila. Le ob predložitvi konkretnih podatkov bi šele lahko presodilo ali je predlog utemeljen in če je, v kolikih obrokih je predlagatelj zmožen plačati dolgovano takso. Zato pritožbeno sodišče v tem, da je sodišče prve stopnje vlogo tožeče stranke, ki ni vsebovala nobenih tovrstnih podatkov štelo kot nepopolno in jo vrnilo v dopolnitev, ne vidi nobene kršitve. Ker pa tožeča stranka, kljub opozorilu sodišča, da bo njen predlog zavrglo, če svoje vloge ne bo dopolnila, ni ravnala v skladu s sklepom, tudi v ravnanju sodišča, ko je njen predlog zavrglo, pritožbeno sodišče ne vidi nobene kršitve.

Glede na vse obrazloženo je sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te odločbe.