Jedro

ZGD je opredelil, da družbeniki (med drugim) odločajo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti družbenikom ali poslovodjem (osma alineja 439. člena ZGD) na skupščini. S tem je zakonodajalec izrazil obenem, da je skupščina družbe z omejeno odgovornostjo tisti organ družbe, ki naj razpravlja o notranjih nesoglasjih, vzrokih zanje in (med drugim) z odgovornostjo za posledice javnega razkritja teh nesoglasij v postopkih na sodišču (kar ne bo moglo biti brez posledic na odnose znotraj družbe) sprejema odločitve o uveljavljanju tožbenih zahtevkov proti družbenikom ali poslovodji, če sporov na skupščini ne bi bilo mogoče razrešiti. Odsotnost ureditve tožbe družbenika v svojem imenu in za račun družbe v ZGD ne more biti razlog, da bi zaobšli to pristojnost skupščine družbe z omejeno odgovornostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.700,13 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj tožena stranka plača (dne 21. 12. 2005 izbrisani) družbi M. d. o. o., odškodnino v znesku 154.200,06 EUR (36,952.503,00 SIT) za škodo, ki naj bi jo tožena stranka v vlogi poslovodje povzročila družbi z nezakonitim »črpanjem denarja iz družbe«. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, (2) da naj v primeru izbrisa družbe M. d. o. o. pred pravnomočnostjo sodbe tožena stranka plača tožeči stranki »polovico« zneska 154.200,06 EUR (36,952.503,00 SIT). Zavrnitev prvega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo s pomanjkanjem pravne podlage. Zavzelo je namreč stališče, da lahko odškodninski tožbeni zahtevek proti poslovodji za škodo, povzročeno družbi s poslovodenjem, uveljavi le družba, ne pa družbenik v svojem imenu in za račun družbe. Ključno za zavrnitev drugega zahtevka pa je bilo po presoji sodišča prve stopnje dejstvo, da družba M. d. o. o., ob zaključku glavne obravnave (dne 19. 12. 2005) še ni bila izbrisana, zaradi česar terjatev dotlej še ni zapadla.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da bi bila morala tožeča stranka izkazati, (1) da je zahtevala sklic skupščine in (2) sprejetje sklepa v zvezi s problematiko obravnavane tožbe ter (3) da je na toženo stranko pred vložitvijo tožbe naslovila zahtevek, ki ga uveljavlja v pravdi.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja, da bi pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da tožba v imenu družbenika in za račun družbe ni dopustna. Ravno obratno, s tem, ko je pritožbeno sodišče presojalo, ali so bile v obravnavanem primeru izpolnjene predpostavke zanjo, je izrazilo stališče, da naš pravni red ni izključeval tovrstnega pravnega varstva, četudi v zakonu tožba družbenika v svojem imenu in za račun družbe ni bila urejena do uveljavitve Zakona o gospodarskih družbah-1 (ZGD-1; prim. 503. člen ZGD-1). Revizijsko sodišče ne more sprejeti niti nadaljnjega revizijskega argumenta, da se je pritožbeno sodišče spustilo zgolj na formalno raven ter da je opustilo vsebinsko presojo. Revizijsko sodišče se namreč strinja z izhodiščem pritožbenega sodišča, da je obravnavana tožba v načelu subsidiarna v razmerju do drugih možnosti, ki jih ima na voljo družbenik za urejanje sporov, do katerih prihaja med družbeniki in v zvezi z opravljanjem funkcije poslovodje, ko je poslovodja eden izmed družbenikov. Subsidiarnost tovrstne tožbe pa se izraža prav skozi dolžnost izčrpati možnosti, ki jih ima na voljo družbenik za razčiščevanje nastalih spornih situacij znotraj družbe.

9. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) je opredelil, da družbeniki (med drugim) odločajo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti družbenikom ali poslovodjem (osma alineja 439. člena ZGD) na skupščini. S tem je zakonodajalec izrazil obenem, da je skupščina družbe z omejeno odgovornostjo tisti organ družbe, ki naj razpravlja o notranjih nesoglasjih, vzrokih zanje in (med drugim) z odgovornostjo za posledice javnega razkritja teh nesoglasij v postopkih na sodišču (kar ne bo moglo biti brez posledic na odnose znotraj družbe) sprejema odločitve o uveljavljanju tožbenih zahtevkov proti družbenikom ali poslovodji, če sporov na skupščini ne bi bilo mogoče razrešiti. Na ta način se zagotovi tudi možnost sodelovanja vseh družbenikov. Odsotnost ureditve tožbe družbenika v svojem imenu in za račun družbe v ZGD ne more biti razlog, da bi zaobšli to pristojnost skupščine družbe z omejeno odgovornostjo. Predpostavke za tožbo družbenika za račun družbe, ki jih omenja v obrazložitvi sodišče druge stopnje, zato niso zgolj formalnost, temveč imajo vsebinski pomen.

10. Tožeča stranka bi bila morala v prid svoje legitimacije v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati, da je izčrpala možnosti, ki jih je imela za razčiščevanje spora s toženo stranko znotraj družbe. Če je menila, da obravnavanje na skupščini družbe in sprejemanje sklepa s tem v zvezi v konkretnem primeru ne bi bilo smiselno, ali da je morda ta del postopka celo odvečen zaradi specifičnosti razmerij med pravdnima strankama v družbi (z deležema vsaka 50 odstotkov), bi bila morala o tem navesti razloge. Tega tožeča stranka ni storila. Zato ni utemeljila legitimacije za tožbo v svojem imenu in za račun družbe. V zvezi z revizijskimi izvajanji revizijsko sodišče še dodaja, da ne zadostuje, če bi bili morda razlogi v prid utemeljitve legitimacije tožeče stranke lahko razvidni iz listin, ki jih je priložila k tožbi.

11. Iz doslej razloženega sledi, da je in zakaj je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. V reviziji očitane pomanjkljivosti sodišču druge stopnje zato ne utemeljijo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka v revizijskem postopku propadla, mora toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 1.700,13 EUR (1.321,92 EUR za odvetniške stroške, skupaj z DDV, in 387,21 EUR za stroške za takso za revizijo).