Jedro

Na podlagi 62. člena Odloka o občinskih javnih cestah ter drugih javnih površinah je prepovedano začasno ali trajno zasesti kategorizirano občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršna koli dela na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati celo ali objekte na njej ali ogrožati promet na cesti. V konkretnem primeru je odločilno dejstvo, da gre za nekategorizirano javno pot, ki je namenjena javnemu prometu, ter da jo je tožnik z namestitvijo ovir na njej ogrozil za promet.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Medobčinski inšpektorat tožniku odredil odstranitev ovire – kamenja oziroma skal, ki jih je postavil na nekategorizirano cesto. Rok za odpravo pomanjkljivosti je 5 dni od prejema odločbe, pri čemer mora o izpolnitvi obveznosti zavezanec pisno obvesti medobčinski inšpektorat v roku 3 dni po njihovi odpravi. Pri tem ga je medobčinski inšpektorat še opozoril, da se bo, kolikor odrejene obveznosti ne bo izpolnil v roku, kot prisilni sredstvo za izvršitev obveznosti uporabila denarna kazen. Uradni osebi sta o domnevni zapori javne poti na parc. št. 2990 k.o. … opravili ogled javnega dobra – poti. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da sta na javno dobro - pot, ki je v naravi dobro vidna, postavljena dva večja kamna ter avtomobilska prikolica. Zaradi slednjega je prišlo do popolne zapore poti oziroma onemogočenja nemotenega odvijanja prometa. Omenjeno pot za dostop do svojih parcel uporabljata vsaj dva lastnika sosednjih zemljišč, zato jo je potrebno obravnavati kot nekategorizirano cesto. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je cestno zaporo izvedel A.A.. O ogledu je bil sestavljen tudi zapisnik. V času inšpekcijskega pregleda je zavezanec A.A. podal izjavo, v kateri je navedel, da je pot njegovo zemljišče. Zavezancu je inšpektor izrekel opozorilo v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07, v nadaljevanju ZIN). Pri tem se sklicuje tudi na Odlok o občinskih javnih cestah ter drugih javnih površinah v Občini Krško (Uradni list RS, št. 33/2007 z dne 13. 4. 2007, v nadaljevanju Odlok). Opozarja na njegov 62. člen oziroma 1. alineo 1. odstavka 32. člena ZIN.

Župan Občine Krško je s svojo odločbo št. 06102-3/2011 (0301) z dne 20. 6. 2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Pri tem se prav tako sklicuje na 62. člen Odloka, ki prepoveduje začasno ali trajno zasegati kategorizirano občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na cesti ali zemljišču, ali objektih na cestah, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte na njej ter ovirati ali ogrožati promet na njej. Opozarja na 4. odstavek 62. člena, ki določa, da navedeno velja tudi za nekategorizirane javne poti, ki so namenjene javnemu prometu. Tudi dejansko stanje je bilo po mnenju drugostopnega organa pravilno ugotovljeno, prav tako je odločitev materialno pravno pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da sporno tožnikovo zemljišče ni nekategorizirana javna cesta ter da gre za grob poseg v tožnikovo lastninsko pravico. Meni, da je tudi sam izrek izpodbijane prvostopne odločbe nedefiniran in nesprejemljiv, saj tožena stranka niti ne navede, od kje in na kateri nekategorizirani cesti naj bi se odstranilo kamenje oziroma skalo. Če pa je imela tožena stranka v mislih pot parc. št. 2990 k.o. …, kar izhaja iz obrazložitve prvostopne odločbe, tožnik prav z ničemer ni posegel na to pot, niti na njej ni ničesar počel. Je solastnik parc. št. 41 k.o. …, na kateri se nahaja sporno kamenje in skala. Na mestu, kjer naj bi se nahajalo kamenje, ni nikakršne ceste ali poti in gre za popolnoma privatno zemljišče. Tožnik ni nikoli posegel na zemljišče, pot, s parc. št. 2990 k.o …. Sklicevanje tožene stranke je zato nesprejemljivo, kolikor se sklicuje na določila Odloka. Tožnik v konkretnem primeru ni nikdar ničesar postavljal na nekategorizirano cesto s parc. št. 2990 k.o. …. Zato tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, njemu pa priznajo stroški postopka, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je v skladu 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), v zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravo relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da v izreku izpodbijane odločbe res manjka navedba, za katero nekategorizirano cesto gre (točka 1 izreka izpodbijane odločbe). Vendar pa je v obrazložitvi slednje pojasnjeno, zato se omenjeno odločbo, kljub ugotovljeni pomanjkljivosti da preizkusiti, kar nenazadnje ugotavlja tudi tožnik v tožbi, ko ugotavlja, da je sporna javna pot na parc. št. 2990 k.o. …. Tožniku je torej povsem jasno, kaj se od njega zahteva. Z omenjeno odločbo se ničesar ne izvršuje, pač pa tožniku Inšpektorat daje zgolj prostovoljni rok za izpolnitev naložene obveznosti.

Tudi po mnenju sodišča tožnik z ničemer ni izkazal, da ne bi bile izpolnjene okoliščine iz 62. člena Odloka. Slednje sicer nesporno izhaja iz podatkov upravnega spisa. Navedba, da gre za tožnikovo zemljišče v konkretnem primeru ni odločilna, pač pa dejstvo, da gre za nekategorizirano javno pot, ki je namenjena javnemu prometu, ter da jo je tožnik z namestitvijo ovir na njej ogrozil za promet. Vprašanja, ki jih načenja tožnik v zvezi z lastništvom sporne parcele, pa so vprašanja, ki jih bo moral tožnik reševati v drugih postopkih. Inšpekcijski nadzor je namreč nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (2. člen ZIN). Občinski inšpektorat nadzira neposredno izvajanje zakonov in drugih predpisov, ki za to pooblaščajo tudi organe lokalnih skupnosti ter nadzira neposredno izvajanje občinskih predpisov, če so za to s temi predpisi pooblaščeni. Organ občinskega nadzora lahko z odločbo ugotovi pomanjkljivosti pri izvajanju odloka, kršitelju naloži njihovo odpravo in odpravo posledic kršitve. Slednje lahko stori v primeru, če ugotovi, da so ovire postavljene na javni površini brez dovoljenja. To je bilo v konkretnem primeru tudi ugotovljeno, saj tožnik dejstva, da je ravnal samovoljno, ni ovrgel. Sicer pa lahko v skladu s 15. členom Odloka za nekategorizirano cesto po kateri poteka javni promet, lastnik ali od njega pooblaščen upravljalec te ceste predlaga občini njen prenos med občinske ceste. Iz omenjenega sledi, da je lahko lastnik nekategorizirane ceste tudi fizična oseba, v danem primeru tožnik. Na kategorizacijo občinske ceste dejstvo lastništva, skladno z Odlokom, torej ne vpliva.

V ostalem se sodišče sklicuje na razloge, ki sta jih za utemeljitev svoje odločitve v odločbah organa prve in druge stopnje, navedla upravna organa in se na njih, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. ostavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.