Jedro

Sodišče druge stopnje se je pri odgovoru na pritožbene navedbe sklicevalo na obrazložitev dokazne ocene sodišča prve stopnje in se z njo v celoti strinjalo, hkrati pa je navedlo še dodatne argumente za pravilnost dokazne ocene. Samo zato, ker ni izrecno odgovorilo na navedbe, ki niso odločilnega pomena, še ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodb sodišč prve in druge stopnje, pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2010 nezakonita, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do sodbe sodišča, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače skupaj z zamudnimi obrestmi, davki in prispevki ter plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini 36.053,64 EUR skupaj z obrestmi. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) zakonita.

2. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica dne 23. 7. 2010 vdrla v informacijski sistem tožene stranke ter neupravičeno uporabila, preslikala in tiskala dokumente iz računalnika sodelavke T. B., ter vsaj del natisnjenih dokumentov neupravičeno odnesla iz prostorov delodajalca. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo na podlagi skladnih izpovedi prič T. B., M. L. in O., medtem ko izpovedi tožnice ni sledilo, saj se ta v bistvenih okoliščinah ne sklada z izpovedbo sostorilke V. S. S tem dejanjem je tožnica kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, določene v točki 14.2. in 14.3. pogodbe o zaposlitvi, te kršitve pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja iz 221. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji). Zaradi narave in teže očitanih kršitev je bilo porušeno zaupanje delodajalca in je tožena stranka izkazala pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvi, da je imela tožena stranka zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je v sporu dokazala, da je tožnica skupaj s sodelavko storila kršitev pogodbenih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved priče M. L., ne da bi odgovorilo na ključne pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenega ugovora, da tožena stranka v postopku ni predložila dokaznega materiala, na podlagi katerega je utemeljevala izredno odpoved. Prav tako ni odgovorilo na očitek protispisnosti glede izpovedi priče M. L. in prič O. ter T. B., niti na očitek, da tožnica ni mogla tiskati elektronskih sporočil med vodstvenimi delavci tožene stranke, saj se ta nahajajo na mreži in ne na trdem disku računalnika. Po mnenju tožnice je obrazložitev izpodbijane sodbe arbitrarna in pavšalna, saj se sodišče do ključnih pritožbenih navedb ni opredelilo in ni pojasnilo zakaj je štelo, da te za presojo niso odločilne. S tem je kršilo pravico tožnice iz 14. člena, 22. člena in 25. člena Ustave RS. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj naj bi ugotovilo, da je tožnica pregledovala elektronsko pošto sodelavke brez dovoljenja, kar pa ne predstavlja kršitve iz 14.2. in 14.3. točke pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega niso navedeni razlogi, iz katerih bi izhajala kršitev citiranih točk pogodbe o zaposlitvi, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji).

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje do ključnih pritožbenih navedb ne bi opredelilo, niti naj ne bi pojasnilo zakaj je štelo, da te za presojo niso odločilne. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Na navedbe, za katere šteje, da niso odločilnega pomena, ni dolžno odgovarjati, niti posebej pojasnjevati, zakaj za odločitev niso pomembne.

9. Sodišče druge stopnje se res ni posebej opredelilo do pritožbenih navedb, da tožena stranka dokaznega materiala (komunikacije med vodstvom), ki naj bi bil podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni predložila, to pa zato, ker je v tem delu sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vsebino natisnjenih dokumentov poklonilo vero izpovedi priče M. L. (ki je sicer sodelovala v postopku odpovedi, vendar to v ničemer ne vpliva na verodostojnost njene izpovedi) in na njeno izpoved oprlo svojo dokazno oceno. Zato te navedbe za odločitev tudi niso bistvene.

10. Tudi na očitek protispisnosti v izpovedi prič ni izrecno odgovorilo, ampak posredno, s sklicevanjem na ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje izpovedi prič M. L., T. B. in O. ni presojalo izolirano, temveč skupaj z ostalimi dokazi. Tudi revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi bile te izpovedi v nasprotju.

11. Na pritožbeni ugovor, da tožnica ni mogla tiskati elektronskih sporočil med vodstvenimi delavci tožene stranke, saj se ta nahajajo na mreži in ne na trdem disku računalnika, sodišče druge stopnje ni smelo odgovarjati, saj so bile podane šele v pritožbi in zato prepozno (337. člen ZPP).

12. Sodišče druge stopnje se je pri odgovoru na pritožbene navedbe sklicevalo na obrazložitev dokazne ocene sodišča prve stopnje in se z njo v celoti strinjalo, hkrati pa je navedlo še dodatne argumente za pravilnost dokazne ocene. Samo zato, ker ni izrecno odgovorilo na navedbe, ki niso odločilnega pomena, še ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodb sodišč prve in druge stopnje, pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Revizijska navedba, da je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zato, ker je pregledovala elektronsko pošto sodelavke brez dovoljenja, nima podlage v 10. točki izpodbijane sodbe. Z navedbo, da je tožnica pregledovala elektronsko pošto sodelavke brez dovoljenja, je sodišče presodilo zgolj težo tožničinega ravnanja.

14. Tožnica kot revizijski razlog uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer tega revizijskega razloga ne substancira do te mere, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne omogoča ustreznega revizijskega preizkusa.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.