Jedro

Tožnica je skupaj s sodelavko vdrla v informacijski sistem delodajalca ter neupravičeno natisnila dokumente iz računalnika sodelavke, ter nekatere (dokumente) odnesla iz prostorov delodajalca. S tem ravnanjem je storila kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem iz določbe 221. člena KZ-1, zaradi česar je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2010 nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in se šteje, da je do trenutka odločitve sodišča prve stopnje še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2006 na delovnem mestu organizatorka baze podatkov, ter da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače v višini, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, ter poravnati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo; kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno odškodnino namesto reintegracije v višini 36.053,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških, ki se nanašajo na toženo stranko v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da predstavljajo dokumenti, ki so se dne 23. 7. 2010 samodejno natisnili ob zagonu osebnega računalnika A.A., dokazni material, ki ga tožena stranka med postopkom ni predložila. Priča B.B. ni znala pojasniti, za kakšno dokumentacijo med vodstvom je šlo in kaj je pisalo na listinah. C.C. je izpovedal, da je nekdo dal ukaz za tiskanje dokumentov na računalniku, vendar iz njene pisne izpovedbe ni razvidna vsebina dokumentov. Zato izpoved B.B. ne more biti skladna z izpovedbama C.C. in A.A., kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Tožnica je izpovedala, da so bila posamezna sporočila iz elektronske pošte A.A. natisnjena zaradi namena kasnejše namestitve novih rubrik v programu A.. Če bi tožena stranka glede tega posedovala obremenilne dokumente, ki bi se nanašali na komunikacijo med vodstvom, bi jih gotovo priložila odgovoru na tožbo. Priča D.D. je izpovedala, da je bilo ob zagonu računalnika natisnjenih več dokumentov, pri katerih je šlo za elektronska sporočila med različnimi subjekti. Sodišče bi moralo ob pravilnem upoštevanju dokazov ugotoviti, da tožnica preko uporabniškega profila ter elektronske pošte A.A. ni mogla priti v stik z dokumenti in jih tudi ni mogla natisniti. Zato ni mogla kršiti določb 14/2 in 14/3 točke pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba vsebuje glede tega nasprotujoča dejstva, zaradi česar se je ne more preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da je dokumentacijo (komunikacija med A.A. in E.E.), natisnila za potrebe delovnega procesa. O teh dejstvih dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Le v primeru, če bi tožnica natisnila in odnesla listine, ki so se nanašale na poslovanje delodajalca in njegovih poslovnih partnerjev, in ki nimajo zveze s potrebami delovnega procesa, bi bilo mogoče zaključiti, da je kršila navedeni določbi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v spornem primeru ni kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja. V tej zvezi ji tožena stranka ni dokazala nobenih znakov kaznivega dejanja vdora v informacijski sistem iz določbe 221. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008). Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da se je prepričalo, da je tožnica sodelovala, pri čemer ni ugotovilo, pri katerem dejanju naj bi sploh sodelovala. Sodišče je glede tega lahko ocenilo zgolj njeno izpovedbo in izpovedbo F.F., skupno za obe pa je, da je bila F.F. tista, ki je prišla kritičnega jutra v prostore tožene stranke pred tožnico. F.F. je že delala za računalnikom A.A. in pregledovala elektronsko pošto. F.F. je poznala geslo na računalniku in bila ona tista, ki je prva logirala v računalnik. V tej zvezi sodišče ni upoštevalo izpovedbe zastopnice tožene stranke D.D., da so si zaposleni včasih med seboj zaupali gesla. Poleg tega tožena stranka ni imela jasnih navodil glede prijavljanja zaposlenih v računalnike sodelavcev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnica je v tožbi najprej izpodbijala odpoved v tem, da jo je izdala nepooblaščena oseba, pri čemer je v nadaljevanju postopka hotela doseči še izdajo zamudne sodbe. Ker s takšnim uveljavljanjem ni uspela, se je začela sklicevati na nedokazano dejstvo, da bi kritičnega jutra sodelovala pri tiskanju dokumentov. Tožnica je izpovedala, da je takrat F.F. printala nekaj iz računalnika, medtem ko je sama sedela za svojim računalnikom, ki je bil oddaljen kakšen meter ali dva, pri čemer v nasprotju s takšno izpovedbo v pritožbi navaja, da dokumentov, ki naj bi se kasneje natisnili ob zagonu računalnika, s F.F. nista nikoli tiskali. F.F. je izpovedala, da se je printar nahajal na tožničini mizi. Sodišče je na podlagi izpovedb obeh delavk pravilno zaključilo, da je zato izpoved tožnice o tem, da ni vedela, kaj se je takrat natisnilo, neverodostojna in v medsebojnem nasprotju. Ne glede na to bi lahko tožnica že na začetku sestanka zaposlenih dne 26. 7. 2010 oziroma še pred uvedbo kakršnegakoli postopka ter prijavo na policiji pojasnila, kaj sta kritičnega jutra delali s F.F. v prostorih tožene stranke. Takrat svojega prihoda tudi nista uradno evidentirali, kar bi morali. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba o odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Tožena stranka je dne 25. 8. 2010 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu organizatorke baze podatkov in sicer iz odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je skupaj s sodelavko F.F. dne 23. 7. 2010 v jutranjih urah udrla v informacijski sistem delodajalca ter neupravičeno natisnila dokumente iz računalnika sodelavke A.A., ki jih je del odnesla iz prostorov delodajalca, s čimer je storila kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem iz določbe 221. člena KZ-1. A.A. je kritičnega dne, ko je prišla v službo in začela delati na računalniku, ugotovila, da je v tiskalniku ležalo nekaj izpisov, ki so se očitno zataknili, po ponovnem zagonu tiskalnika pa natisnili, šlo je pa za dokumente, ki so se nanašali na komunikacijo z vodstvom tožene stranke. Tožena stranka je na podlagi poročila vzdrževalca A. sistema ugotovila, da je kritičnega dne med 5:27 in 5:41 ure nepooblaščena oseba vstopila v računalnik A.A. z njenim geslom, o čemer je bila obveščena tudi policija. Takrat na navedenem računalniku ni bil uporabljen program A., kot sta prvotno na sestanku zaposlenih dne 26. 7. 2010 neresnično navedli tožnica in F.F.. Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da obe delavki kritičnega dne nista evidentirali svojega prihoda v prostore delodajalca. Po očitanem posegu v računalniški sistem A.A. sta zapustili prostore še pred prihodom ostalih zaposlenih na delo. Tožena stranka je zaradi narave in teže očitanih kršitev ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja med njo in tožnico ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je med ostalim prebralo tudi zapisnik o zaslišanju prič in F.F. v zadevi opr. št. I Pd 1268/2010 (priloga B46), ugotovilo, da je tožena stranka zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožnice iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, zakonito in iz utemeljenih odpovednih razlogov izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev preizkusilo in se z njo v celoti strinja.

Delodajalec lahko po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Delodajalec v tem primeru lahko sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca zaradi storitve takšnega dejanja ni bil uveden ali pa še zaključen kazenski postopek. V tej zvezi ugotovitev, da ima delavčevo dejanje znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj gre tako pri kazenskem kot pri postopku za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za dva povsem ločena in neodvisna postopka. V konkretnem primeru očita pritožba, da sodišče prve stopnje glede očitka, da je tožnica kritičnega dne neupravičeno udrla v računalniški sistem sodelavke A.A., ni ugotovilo vseh znakov kaznivega dejanja, ki naj bi jih vsebovale očitane kršitve delovnih obveznosti. Gre za presojo kršitev z znaki kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 221. člena KZ-1, predpisanega za primer, če kdo vdre v informacijski sistem ali neupravičeno prestreže podatek o nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega, oziroma za primer, če kdo podatke v informacijskem sistemu neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči, ali v informacijski sistem neupravičeno vnese kakšen podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da tožnica in F.F. kritičnega dne na računalniku A.A. nista delale na programu A., kot je to ugotovil in izpovedal računalničar C.C., temveč sta skupaj na računalniku pregledovale njeno zasebno pošto in nekaj dokumentov natisnile, kar je razvidno iz seznama takšnih dokumentov in časovnega razmaka njihovega printanja (priloga B5). Tožnica je res prišla kritičnega jutra v prostore tožene stranke za F.F., ki naj bi že sedela za računalnikom A.A., lahko se je tudi že logirala v njen računalnik, vendar je za presojo vloge tožnice odločilno, da je skupaj s F.F. sodelovala pri pregledovanju listin, ki so ob printanju prihajale iz tiskalnika. V tej zvezi je F.F. na zaslišanju v sporu, ki ga je vodila proti toženi stranki v zadevi opr. št. I Pd 1268/2010, izpovedala, da so takrat ostali printi iz računalnika na mizi tožnice oziroma v njenem predalu, saj se je printar nahajal na njeni mizi. Pritožba sicer poskuša prikazati drugačno vsebino dokumentov od tistih, ki so navedeni v odpovedi, vendar je glede tega z izpovedbo B.B. dokazano, da je šlo pri dokumentih, ki so se zataknili, in jih je A.A. po prihodu v službo odtisnila iz računalnika, za cca pet listin (list. št. 167), ki so se nanašale na komunikacijo med vodstvom, in ki naj ne bi bile dostopne vsakemu zaposlenemu, pri čemer je bil del listin zagotovo odnešen domov.

Poleg tega je za presojo teže tožničinega ravnanja pomembno, da o tem, da bosta kritičnega jutra s F.F. vnašale rubrike programa A. v računalnik A.A., le-te nista v ničemer obvestili, saj iz njene izpovedbe izhaja, da tako tožnici kot F.F. ni nikoli zaupala svojega gesla, niti ni obema nikoli dovolila dostopa do njenega računalnika, najmanj pa do pregledovanja njene elektronske pošte. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je imela tožena stranka zakonito podlago, da je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj je v sporu dokazala, da je tožnica kritičnega dne skupaj s F.F. storila kršitev pogodbenih obveznosti, ki ima znake očitanega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker kot delodajalec skladno z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške ne glede na izid postopka.