Jedro

Pristojni organ sme v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek, le če je taka zahteva podana. Upravi organ je v postopku, ki se lahko začne le na zahtevo stranke, vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni. Tožniki in njihov pooblaščenec so pravni laiki, ki očitno ne razumejo pomena dejanj, ki bi jih lahko opravil v postopku, prav tako pa ne vedo, kakšne pravice jih gredo in kakšne zahtevke lahko postavijo v upravnem postopku. Organ je tako, v skladu z načelom varstva pravic strank večkrat pojasnil možne podlage za vpis v register prebivalstva in jim tudi pojasnil postopek po katerih lahko pride do vpisa v navedeni register.

Tožniki niso imeli republiškega državljanstva in tako niso mogli ne pridobiti ne izgubiti slovenskega državljanstva. Tožniki tudi ne morejo avtomatično slediti očetu tako glede državljanstva kot tudi prijave stalnega prebivališča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vloge A.A., roj. ... 1959, B.B., roj. ... 1982 in C.C., roj. ... 1987, vsi tuji državljani, vložene po pooblaščencu D.D. iz Rakeka, za ponovno prijavo stalnega prebivališča in podrejeno za spremembo potrdila iz registra stalnega prebivalstva (1. točka). Zavrnila je tudi njihovo zahtevo za vrnitev državljanstva, zahtevo za povračilo 200 evrov stroškov in zamudnih obresti ter navedla, da z izdajo odločbe niso nastali dodatni stroški (2., 3., 4. točka izreka). V obrazložitvi organ navaja, da je v ponovnem postopku sledilo napotilom upravnega sodišča iz sodbe U 2456/2007 in v smislu seznanitve in razjasnitve zahtevka, strankam preko pooblaščenca dne 30. 7. 2009, poslalo dopis, v katerem jim je bilo pojasnjeno, da A.A., B.B. in C.C. niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (RS) na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) niti niso pridobili dovoljenja za prebivanje tujca v državi, zato so bili dne 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva oziroma jim je tega dne prenehala veljati prijava stalnega prebivališča na do tedaj prijavljenem naslovu ..., Cerknica. Iz evidenc, s katerimi razpolaga organ, izhaja, da si do današnjega dne niso uredili svojega statusa, zato ni pravne podlage za ponovno prijavo stalnega prebivališča na izbrisanem naslovu niti za legalizacijo njihovega bivanja v RS za obdobje izbrisa. Ker si od izbrisa dalje niso pridobili dovoljenja za stalno prebivanje tujca, tudi niso upravičeni do dopolnilne odločbe, ki jo MNZ izda upravičencu po uradni dolžnosti, skladno z 8. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/-02-28 z dne 3. 2. 2003. Stranke so bile seznanjene z dejstvom, da lahko tujec na ozemlju RS prijavi prebivališče le ob predhodno pridobljenem dovoljenju za prebivanje. Pogoje za pridobitev dovoljenja ureja Zakon o tujcih (Uradni list RS št. 61/99). Le-ta v 41. členu določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje v državi lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno prebiva v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje tudi druge pogoje za izdajo dovoljenja, in sicer: urejeno zdravstveno zavarovanje; zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi; izkazati mora enega od namenov za prebivanje, kot npr. združitev družine, zaposlitev, delo, študij, ipd. Izdajo dovoljenja za prebivanje državljanom bivših republik nekdanje SFRJ ureja tudi Zakon o urejanju statusa državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS št. 61/99, 64/01). Zakon v 1. členu določa, da se državljanu države naslednice nekdanje SFRJ, ki je na dan 23. 12. 1990 imel na območju Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tistemu državljanu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Sloveniji in od tega dne dalje v Sloveniji tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Na podlagi pridobljenega dovoljenja za stalno prebivanje pa je tujec dolžan v roku 8 dni od dneva vročitve dovoljenja za prebivanje, prijaviti stalno prebivališče, skladno z določbami Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS št. 59/06 – upb, 111/07). Dejansko življenje v Sloveniji se ugotavlja na podlagi posameznih okoliščin in sicer, ali ima posameznik v državi središče svojih življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in državo obstajajo trajne in trdne povezave. Pogoj dejanskega življenja v državi je izpolnjen, če je oseba zapustila Slovenijo in odsotnost ni trajala neprekinjeno dlje kot eno leto, ne glede na razlog odsotnosti. Ker je bilo v zahtevku strank navedeno, da je bilo z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva A.A., B.B. in C.C. odvzeto tudi državljanstvo, je ministrstvo pojasnilo, da le-ti ob osamosvojitvi RS niso bili slovenski državljani in da tudi nikoli niso bili sprejeti v državljanstvo RS. Iz evidenc organa je sicer razvidno, da je njihova pooblaščenka iz F., v letu 2004 zaprosila za sprejem A.A., B.B. in C.C. v državljanstvo RS na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDRS (Uradni list RS št. 96/02). Zaradi neizpolnjevanja pogojev navedene določbe zakona (med drugim niso predložili potrdila o aktivnem znanju slovenskega jezika, niso dokazali neprekinjenega bivanja v državi od 23. 12. 1990 dalje, ves čas brez daljših prekinitev), njihovi prošnji za sprejem v slovensko državljanstvo ni bilo ugodeno (negativna odločba je bila pooblaščenki vročena dne 21. 4. 2006). Po tem datumu si člani družine P. niso več poskušali urediti svojega statusa. Vendar pa njihova prošnja za sprejem v slovensko državljanstvo dokazuje, da so bili seznanjeni z dejstvom, da so tujci - državljani ene izmed republik nekdanje SFRJ, kar pa je v nasprotju s trditvijo njihovega pooblaščenca, da jim je bilo z osamosvojitvijo Slovenije odvzeto slovensko državljanstvo. Nihče od članov družine P. ob osamosvojitvi RS ni bil slovenski državljan, ampak so imeli državljanstvo ene izmed bivših republik SFRJ. Eno temeljnih načel mednarodnega prava na področju državljanstva, opredeljeno v 1. členu Haaške konvencije o nekaterih vprašanjih državljanstva, je tudi načelo suverenosti države, ki določa, da je vsaka država pri opredeljevanju, koga šteje za svojega državljana in koga ne, samostojna. Svoje začetno državljansko telo je RS opredelila v ZDRS, ki je stopil v veljavo dne 25. 6. 1991. Državljani RS so vse osebe, ki so imele slovensko državljanstvo in državljanstvo SFRJ po tedaj veljavnih predpisih. RS je z določbo 39. člena prej omenjenega zakona vzpostavila pravno kontinuiteto glede vprašanj državljanstva. V praksi to pomeni, da je za državljanstvo posameznika v določenem obdobju odločilen predpis, ki je v tistem obdobju urejal pravno vez posameznika do države. To hkrati pomeni, da so del pozitivnega prava vsi zakoni, ki so v času obstoja SFRJ oziroma prej FLRJ, urejali pogoje pridobitve in izgube republiškega državljanstva. Ker pa pred 25. 6. 1991 republiško državljanstvo brez zveznega ni obstajalo, so del slovenske pozitivne zakonodaje vsi predpisi, ki so od leta 1945 dalje urejali pridobitev in izgubo zveznega državljanstva. Vsi zakoni so določali dvojnost državljanstva - zveznega in republiškega, določali pa so tudi, da ima vsak državljan SFRJ lahko le eno republiško državljanstvo. Sprememba republiškega državljanstva je bila možna le na podlagi prošnje posameznika, ob pogoju prijave stalnega prebivališča na območju republike, kjer je prosilec živel. Pridobitev državljanstva druge republike je imela za posledico izgubo prejšnjega državljanstva; organi, pristojni za vodenje evidenc s področja državljanstva pa so bili spremembe dolžni evidentirati v skladu s pozitivno zakonodajo. ZDRS je z določbo 39. člena opredelil začetno državljansko telo. To so bile torej vse osebe, ki so pred 25. 6. 1991 imele državljanstvo Socialistične Republike Slovenije in SFRJ po dotedaj veljavnih predpisih. S to določbo je Slovenija »ex lege« priznala državljanstvo RS osebam, ki so imele državljanstvo te konstitutivne enote države predhodnice na dan osamosvojitve. Vsem osebam z državljanstvom ene bivših republik nekdanje SFRJ (mednje spada družina P.) pa je zagotovila možnost pridobitve slovenskega državljanstva na podlagi izjave volje - 40. člen ZDRS. To možnost je od celotne družine P. uveljavil le D.D., ki je pravočasno zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na prej omenjeni pravni podlagi in z vročitvijo odločbe ministrstva dne 16. 3. 1992 postal slovenski državljan. A.A., B.B. in C.C. ob naselitvi in prijavi stalnega prebivališča v tedanji SR Sloveniji niso zaprosili za spremembo republiškega državljanstva, ampak so ohranili svoje izvorno državljanstvo SR BiH in SFRJ, zato je trditev njihovega pooblaščenca, da so ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva izgubili tudi slovensko državljanstvo, napačna in v nasprotju z vsemi predpisi, ki urejajo področje državljanstva. Ministrstvo za notranje zadeve je stranke preko pooblaščenca z dopisom izčrpno seznanilo, kakšen je njihov pravni status, predvsem pa nakazalo možnosti in pravne podlage za ureditev njihovega statusa v državi. Kljub obširni obrazložitvi, se je pooblaščenec dne 7. 8. 2009, osebno zglasil pri organu in v pogovoru z uradno osebo želel dobiti dodatna pojasnila in usmeritve za ureditev statusa družine. Ker je bil v dopisu pozvan tudi na priglasitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z upravnim postopkom, je navedel znesek 25.000 EUR - v ta znesek naj bi bili zajeti vsi stroški v denarju in času za obdobje 15 let, ko je skušal urediti ponovno prijavo stalnega prebivališča svoji družini v Sloveniji. V pogovoru z uradno osebo je pooblaščenec dejal, da se vsebina zahtevka glasi »vrnitev članov družine nazaj v register stalnega prebivalstva oziroma ponovna prijava na izbrisan naslov na način, da bodo imeli člani njegove družine prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju države vse od leta 1982 dalje (hči C.C. od rojstva leta 1987 dalje) in vrnitev slovenskega državljanstva, ki jim pripada avtomatično, ker so toliko časa v državi.« Nadalje je še navedel, da je že njegov oče služil vojaški rok v Sloveniji, da je po končanem služenju odšel domov v Bosno in se leta 1960 ponovno vrnil v Slovenijo, sam pa se mu je pridružil star komaj šestnajst let. Zaradi navedenega meni, da njegovi družini pripada stalno prebivališče, vključno z državljanstvom RS in da v vseh postopkih nastopa kot pooblaščenec svoje družine, ker je v skladu z družinskim zakonikom odgovoren za njih, zato je tudi edini zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo, ker je bil prepričan, da mu bodo člani družine v državljanstvu in prijavi prebivališča avtomatično sledili. Sicer pa bi morali že s prijavo stalnega prebivališča na ozemlju države pridobiti slovensko državljanstvo, sploh pa hči C.C., ki se je rodila v Sloveniji (Postojni). Na poziv uradne osebe, da priglasi stroške, ki jih je imel v zvezi z upravnim postopkom, je navedel znesek v višini 25.000 EUR, kamor prišteva: stroške potovanja v Teslič - Bosna v zvezi s pridobitvijo dokumentov za člane družine; povrnitev otroškega dodatka za vsa leta izbrisa, ko jih ni mogel uveljavljati; stroške zamudnih obresti, ki mu jih je banka odtrgovala od plače, tako da je bil 8 mesecev brez dohodkov; razliko v plači, ki je bila nižja od zajamčene, in ne v skladu s kolektivno pogodbo za področje lesarske industrije; povrnitev prispevkov za zdravstveno zavarovanje za člane družine, ki jih je plačeval (skupaj z obrestmi), sedaj pa so brez zdravstvenega zavarovanja in stroške v višini 200 EUR, ki jih je imel po vročitvi odločbe ministrstva z dne 5. 11. 2007 (prevoz iz Rakeka v Ljubljano in izguba delovnega časa). Vsemu temu pa je dodal še zahtevek za priznanje delovne dobe članom njegove družine za obdobje izbrisa, saj je ves čas skrbel za njih. Ministrstvo je strankam pojasnilo, da stroške postopka in plačevanje upravnih taks za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih urejata Zakon o upravnih taksah (Uradni list RS št. 42107 – upb, 126/07) in ZUP. Stroški, ki jih je stranka navedla v pogovoru in ponovno v dopisu z dne 11. 8. 2009, so osebni stroški stranke, ki jih je dolžna stranka nositi sama ne glede na uspeh upravnega postopka. Zato organ na podlagi 113. člena ZUP zavrača zahtevo stranke za povračilo 200 evrov osebnih stroškov ter zamudnih obresti. Ministrstvo je stranke, skladno s četrtim odstavkom 54. člena ZUP, opozorilo na posledice, ki lahko nastanejo, ker njihov pooblaščenec ni dovolj strokovno usposobljen za zastopanje. Ker pa je ta pojasnil, da nimajo sredstev za odvetnika, ga je ministrstvo v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči napotilo, da zaprosijo za pravno svetovanje. Stranke nobene od ponujenih možnosti niso sprejele, ker menijo, da je ministrstvo oziroma uradna oseba, ki vodi postopek, dolžna poskrbeti, da bo njegov zahtevek ugodno rešen. D.D. je bil kot pooblaščenec svoje družine dne 25. 11. 2009 tudi zapisniško seznanjen s pravnimi posledicami nanašajočimi na zahteve podane dne 7. 8. 2009. Imenovani je bil tako na zapisnik št. 021- 57/2009 z dne 25. 11. 2009, ponovno opozorjen na 54. člen ZUP, hkrati pa mu je bilo ponovno obrazloženo ugotovljeno dejansko stanje, pravna podlaga in nanašajoče pravne posledice. Kljub obširnemu pojasnilu stranke preko pooblaščenca vztrajajo pri svojem zahtevku, ki vključuje tako ponoven vnos v register stalnega prebivalstva kakor tudi vrnitev slovenskega državljanstva, ki naj bi bilo odvzeto z izbrisom iz uradne evidence in poplačilo vseh stroškov, nastalih v obdobju izbrisa. Ministrstvo za notranje zadeve je zahtevke, ki niso v njegovi pristojnosti in se nanašajo na povrnitev stroškov zdravstvenega zavarovanja in priznanje delovne dobe A.A., B.B. in C.C. v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, skladno s 65. členom ZUP, odstopilo pristojnim organom. Pravica do stalnega prebivališča je A.A., B.B. in C.C. prenehala dne 26. 2. 1992 z nastopom statusa tujca, status tujca pa je bil tudi edini razlog, da jih je pristojna upravna enota izločila iz uradne evidence, katere predmet je bilo evidentiranje z zakonom predpisanih podatkov o državljanih RS s stalnim prebivališčem na ozemlju države in zato podatkov o tujcih ni zajemala. Prenos iz uradne evidence - registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev brez urejenega statusa, so pristojni organi opravili po uradni dolžnosti in o teh dejstvih niso izdajali odločb. Register stalnega prebivalstva je uradna evidenca, ki jo pristojni organi vodijo skladno z materialnim predpisom in se vodi po uradni dolžnosti. V njem se vodijo (evidentirajo) dejstva, ki jih določa zakon. Sam vpis in izbris podatkov iz uradne evidence predstavlja posamično dejanje upravnega organa, izvršeno na podlagi predpisa in ni upravni akt, ampak se šteje za akt poslovanja. Na osnovi vsega navedenega organ zaključuje, da ni pravne podlage za ponovni vnos A.A., B.B. in C.C. v register stalnega prebivalstva oziroma podrejeno za ponovno prijavo stalnega prebivališča na izbrisan naslov in posledično tudi ne za popravek podatkov v uradni evidenci. Kot tuji državljani lahko ponovno prijavijo stalno prebivališče v državi le ob predhodno pridobljenem dovoljenju za stalno prebivanje tujca na podlagi določb Zakona o tujcih ali ZUSDDD. Edina pravna podlaga, s katero se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v RS od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, je odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/03). Le-to je v 8. točki izreka odločilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 1191-1 in 44/97) ali Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 61/99) ugotavlja stalno prebivanje državljanov bivših republik SFRJ od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz uradne evidence, hkrati pa se jim prizna tudi stalno prebivališče na naslovu, na katerem so bili prijavljeni pred dnevom izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ker A.A., B.B. in C.C. do današnjega dne niso pridobili dovoljenja za stalno prebivanje tujca, niso upravičeni do dopolnilne odločbe, ki jih MNZ po uradni dolžnosti izdaja zgoraj navedeni skupini oseb. A.A., B.B. in C.C. si lahko uredijo svoj status tudi na način, da zaprosijo za sprejem v državljanstvo RS. Ker so zamudili rok za pridobitev državljanstva pod izredno ugodnimi pogoji (40. člen ZDRS), lahko, pod sicer strožjimi in številčnejšimi pogoji, uveljavljajo možnost pridobitve državljanstva na podlagi drugih določb omenjenega zakona. Poskušali so sicer pridobiti državljanstvo RS na podlagi določb 19. člena spremenjenega in dopolnjenega ZDRS, a so zaradi neizpolnjevanja pogojev prejeli negativno odločbo. V vlogi njihov pooblaščenec zahteva tudi vrnitev slovenskih identifikacijskih dokumentov, odvzetih na upravni enoti C. V zvezi z navedenim ministrstvo pojasnjuje, da državljani bivših republik nekdanje SFRJ, ki niso imeli urejenega statusa, niso bili upravičeni do slovenskih identifikacijskih dokumentov, zlasti ne do slovenskih potnih listov, ki poleg istovetnosti izkazujejo tudi državljanstvo osebe. V primeru, da so pridobili dovoljenje za prebivanje tujca, so lahko zaprosili za izdajo osebne izkaznice za tujca. Glede potnih listov pa je veljalo, da jih morajo pridobiti v svoji matični državi. Na osnovi vsega navedenega organ zaključuje, da ni pogojev za ponovni vnos A.A., B.B. in C.C. v register stalnega prebivalstva, posledično pa tudi ne za spremembo potrdila, izdanega skladno s podatki te uradne evidence. Potrdila o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti skladna s podatki uradne evidence. Taka potrdila veljajo za javne listine. Z uradno evidenco pa je mišljena evidenca, ki je vzpostavljena s predpisom, če stranka na podlagi dokazil, s katerimi razpolaga, misli, da potrdilo, ki ji je bilo izdano, ni v skladu s podatki uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila. Vsebinsko je iz dopolnjene zahteve pooblaščenca razvidno, da zahteva spremembo potrdila ne iz razloga, ker bi se to ne ujemalo z uradno evidenco, temveč iz razloga, ker podatki v uradni evidenci po njegovem mnenju niso pravilni. Zaradi takšne vsebine zahtevka organ ni reševal zgolj vprašanja skladnosti izpodbijanega potrdila s podatki uradne evidence, temveč tudi vprašanje pravilnosti podatkov uradne evidence. Za kategorijo prebivalcev, kamor spadajo tudi A.A., B.B. in C.C., Zakon o tujcih ni določil drugačnih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v državi, kot za ostale tujce. Dokler si svojega statusa v državi ne bodo uredili, bodisi na način, da zaprosijo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ali pa za sprejem v državljanstvo RS, ni pravne podlage, ki bi jim omogočila ponovno prijavo stalnega prebivališča v Sloveniji. V primeru, da bi pridobili dovoljenje za stalno prebivanje (po določbah Zakona o tujcih ali ZUSDDD), je možno skladno s prej citirano odločbo Ustavnega sodišča z dne 3. 4. 2003 ugotavljati njihovo stalno prebivanje v državi od 26. 2. 1992 dalje (od prenehanja prijave stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva) in jim hkrati priznati stalno prebivališče na naslovu, na katerem so bili prijavljeni pred dnem izbrisa iz te evidence. Iz vsega navedenega izhaja, da ni pogojev za ponovni vnos A.A., B.B. in C.C v register stalnega prebivalstva in za legalizacijo njihovega bivanja na ozemlju države za obdobje izbrisa. Zaradi navedenega tudi ni razlogov za popravek podatkov v uradni evidenci in posledično tudi ne za spremembo podatkov v potrdilu iz te uradne evidence.

2. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo, ker meni, da nima zakonite podlage in je neutemeljena. Meni, da so člani njegove družine upravičeni do stalnega prebivališča v RS. Dne 26. 2. 1992 MNZ ni imelo zakonite podlage, da jih izbriše brez odločbe iz registra stalnih prebivalcev RS. Pooblaščenec je bil 8 mesecev brez osebnega dohodka, osebni dohodek mu ni bil izplačan po kolektivni pogodbi in je bil manjši od zajamčenega osebnega dohodka. Plačal je oderuške obresti. To dokazuje z dokumenti, katere prilaga tožbi. Oderuške obresti in zmanjšanje osebnega dohodka je občutil takoj. Otroci to niso dojeli, ker so bili mladoletni. Umetni pogoji, katere ni takoj občutil: izbris otrok iz zdravstvenega zavarovanja, uničen arhiv (tožnikov in družinski, trajni in zgodovinski). Izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj z dne 18. 10. 2006 je dokaz, da je izbris žene in otrok nezakonit. Računalnik ni zapisal nezakonitosti. Ročno je napisano: Status: odseljen v tujino – žena. B.B. – status neznan, na terenu, C.C. – status neznan, na terenu. MNZ je odgovorno za izbris članov družine. ZZZS je ustanovljen 29. 2. 1992 in ni bil zmožen izbrisati članov družine ter uničiti arhiv. Dokumenti uničenega arhiva trajne in zgodovinske vrednosti: uničeni dokumenti o prijavi stalnega prebivališča od 8. 12. 1982, katere je prinesel, ko se je prijavil (odjava stalnega prebivališča iz Teslič, njegove žene in sina, potrdila o državljanstvu njegove žene in sinovo ni prinesel zaradi obrazložitve uradne osebe, uničeni dokumenti porodnišnice Postojna, zapisnik o zaslišanju stranke v zvezi z vlogo za pridobitev dokumentacije). Prepozno vročena odločba dokazuje, da ni imel pravne možnosti, da zaščiti ženo in otroke. Izbris iz Registra stalnih prebivalcev RS od 26. 2. 1992 je po zakoniti podlagi neveljavna odločba, saj ni bila pravočasno vročena. Glede zastopanja družine v zvezi neukosti oziroma strokovne usposobljenosti pooblaščenca meni, da je MNZ ugotovilo, da je oškodovan, drugače ne bi dobil možnosti, da zastopa člane družine po zakoniti podlagi. Da bi zastopal drugo fizično oziroma pravno osebo bi moral imeti licenco oziroma pravno izobrazbo. Torej zastopa samega sebe ker nima zadosti materialnih sredstev za odvetnika. Osebni dohodek je prenizek, saj vzdržuje družine. Je pa oškodovan, saj je njegova družina nezakonito ločena. Iz registra stalnih prebivalcev so zbrisani njegovi mladoletni otroci, s čimer mu je vzeta pravica očeta. Iz Registra zdravstvenih zavarovanj so zbrisani mladoletni otroci kljub temu, da je plačal prispevke za obvezno zdravstvo zavarovanje. Potem je še enkrat moral otrokom priskrbeti oziroma plačati socialno in zdravstveno varnost. Ločen je nezakonito od žene. Osebni dohodek mu je nezakonito zmanjšan oziroma MNZ (država) je vzela del njegovega osebnega dohodka. Mladoletnima otrokoma in ženi je prepovedano življenje v RS in 26. 2. 1992 so s tem iz RS pregnani brez dokumentov, njegovega zakona uradno ni in tako naprej. Žena je bila zaposlena, v Postojni je rodila, otroci so hodili v vrtec in v šolo. V izpodbijani odločbi je tožena stranka ugotovila le to, da je pooblaščenec neuk in nima pravne izobrazbe. Sploh ni dokazal, da njegova navajanja niso točna (nezakoniti, tajni izbrisi, izbris iz registra stalnih prebivalcev RS, izbris oziroma nezakonito vzeta pravica do državljanstva, izbris iz zdravstvenega zavarovanja ter uničen njegov in družinski arhiv, nezakonit vzet del njegovega osebnega dohodka, nezakonito obračunane oderuške obresti na tekočem računu, nezakonita ločitev družine z nepravočasno izdajo odločbe). Žena in otroci so bili ta čas administrativno mrtvi in je fizično njihovo življenje bilo ogroženo, kršitev njegovih pravic in pravic njegovih družinskih članov. Otroci in žena so tukaj že od 1982 in 1987, tukaj so bili in 23. 12. 1990 na popisu prebivalstva 1991. Potem morajo pooblaščencu slediti, saj imajo neodtujljivo pravico do državljanstva. To razume vsak resen človek. Žene in otroke ščitijo naravni in napisani zakoni. Dokaz, človeška vrsta je obstala. Bil je 100% prepričan, da do odjave ne bo prišlo. Nesporno je izbris nezakonit, zaradi tega MNZ ni pravočasno izdalo odločbe, brez pravočasno izdane odločbe so člani družine pregnanci in ne tujci. Izbris je neveljaven in nezakonit. Pooblaščenec in njegova družina so že od 1982 in 1987 sprejeli slovensko državljanstvo. Tukaj so živeli in delali in imajo pravico nasledstva. Upravni organ ga je opozoril na 11. člen ZUP, da govori resnico in pošteno uporablja pravice. Pooblaščenec govori resnico in pošteno uporablja pravice, vse dokler ne pridobi svoje pravice in pravice njegove družine, bo pošteno uporabljal pravice in govoril resnico. Resnica je, da je MNZ (država) brezpravno, nezakonito in trajno izbrisalo ženo in mladoletna otroka iz Registra stalnih prebivalcev RS in nezakonito in nepošteno uničilo arhiv in o tem ni izdalo odločbe, samo zaradi tega, da bi skrilo nezakonito in nepošteno nedelo. Uničilo so arhiv (prijavo stalnega prebivališča, gospodinjsko evidenco, popis prebivalstva, uničili so zakonske dokumente in uradno nima zakonske zveze). Ministrstvo za notranje zadeve (država) je nezakonito vzelo del osebnega dohodka. MNZ (država) mu je zaračunala nezakonite oderuške obresti na tekočem računu za dovoljeni in nedovoljeni minus. Žena in dva mladoletna otroka so izbrisani že pred 26. 2. 1992. Mladoletnima otrokoma in ženi je vzeto državljanstvo. Pred 25. 6. 1991 ni obstajalo republiško državljanstvo pred zveznim. Zvezno je izginilo, republiško je nastalo samo po sebi. Če je izginilo zvezno, je nastalo republiško in to bi po zakoniti podlagi morali imeti skupaj z družino. Naša država ima vse pravice, katere je imela pred 25. 6. 1991 in na te pravice se sklicuje. Enako ima tudi njegova družina pravice, katere je imela pred 25. 6. 1991. Tukaj je živela in ustvarjala dohodek. Družina je organizacija, ravno tako kot država. Člani družine imajo po zakoniti podlagi pravico, da se vrnejo na naslov ..., Cerknica. Od 26. 2. 1992 jim je tam prepovedano življenje. MNZ (država) bi mu moralo po zakoniti podlagi vrniti tisto, ker mu je nezakonito odvzelo iz naslova osebni dohodek, oderuške obresti, obvezno zdravstveno zavarovanje (popisuje po mesecih). To je simbolična odškodnina. Realne odškodnine jim nikoli ni možno nadoknaditi. Če zdravstvena stroka ugotovi, da je zaradi izbrisa prišlo do zdravstvene škode pri članih družine, posebej pri otrocih, je MNZ (država) dolžna to škodo sanirati. Sodišču predlaga naj toženi stranki naloži, da nezakonitost odpravi: ženo in otroke vrne nazaj v Register stalnih prebivalcev RS na naslov ..., Cerknica; vrne naj jim status, katerega so imeli pred 26. 2. 1992 in 25. 6. 1991; da uredi uničen arhiv; da vrne nezakonito vzeti denar iz naslova oderuških obresti na tekočem računu in iz naslova osebni dohodki od 1. 7. 1991 do 20. 1. 1992; da poravna stroške za pridobitev odločb; da vrne nezakonito vzeti denar iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja; da poravna otroški dodatek; da vplača delovno dobo ženi in otrokoma ter sanira možno zdravstveno škodo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V pripravljalnih vlogah tožeča stranka ponavlja že navedeno v tožbi in dodaja, da oče v tožbi ni napisal, da jim na MNZ prizna izobrazbo, vozniški izpit, katerega so med tem naredili (očetova pomoč).

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svoji odločitvi utemeljuje upravni organ in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti sklicuje (ZUS-1, drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, in nadaljnji). V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa dodaja:

7. Po določilu 128. člena ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek, le če je taka zahteva podana. To pomeni, da mora stranka postaviti izrecno zahtevo za izvedbo določenega postopka. Pri tem je upravni organ v postopku, ki se lahko začne le na zahtevo stranke, vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni (130. člen ZUP). V konkretnem primeru je organ tekom postopka ugotovil, da so tožniki in njihov pooblaščenec pravni laiki, ki očitno ne razumejo pomena dejanj, ki bi jih lahko opravili v postopku, prav tako pa ne vedo, kakšne pravice jim gredo in kakšne zahtevke lahko postavijo v upravnem postopku. Organ je tako, v skladu z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP), pravilno tožnikom in njihovemu pooblaščencu večkrat pojasnil možne podlage za vpis v register prebivalstva (poučil jih je kakšne (drugačne) zahtevke bi lahko uveljavljali) in jim tudi pojasnil postopke po katerih lahko pride do vpisa v navedeni register. Pojasnil jim je tudi postopke glede pridobitve državljanstva RS in glede odstopa zahtevka za povrnitev stroškov zdravstvenega zavarovanja pristojnemu organu ter glede stroškov upravnega postopka. Tožeče stranke so po pooblaščencu vztrajale pri postavljenem zahtevku zato je organ pravilno postopal, ko je v izpodbijani odločbi odločal točno o takšnih zahtevkih, kot so jih stranke postavile. Pred tem jih je tudi pravilno opozoril, v skladu z določbo četrtega odstavka 54. člena ZUP, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, očitno ni sposoben za zastopanje, na možnost nastanka škodljivih posledic.

8. Sodišče tožnikom še dodatno pojasnjuje, da za državljana Republike Slovenije velja po ZDRS, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije (39. člen ZDRS). Državljan SFRJ je lahko imel le eno republiško državljanstvo – v konkretnem primeru je organ v upravnem postopku ugotovil, da tožniki ob naselitvi in prijavi stalnega prebivališča v tedanji SR Sloveniji niso zaprosili za spremembo republiškega državljanstva, ampak so ohranili svoje izvorno državljanstvo SR BIH in SFRJ. Te ugotovitve tožniki niso izpodbijali. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je organ pravilno ugotovil, da tožniki niso imeli republiškega državljanstva in tako niso mogli ne pridobiti ne izgubiti slovenskega državljanstva. Tega dejstva ne morejo tožniki izpodbiti s trditvijo, da jim slovensko državljanstvo pripada avtomatično na podlagi dejstva, da so že toliko časa v državi in dejstva, da je bila tožnica C.C. rojena v Sloveniji. Tožniki tudi ne morejo avtomatično slediti očetu tako glede državljanstva kot tudi prijave stalnega prebivališča kakor zmotno navajajo. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je organ, na podlagi postavljenih zahtevkov in ugotovljenega dejanskega stanja, izdal pravilno iz zakonito odločbo. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločalo na seji senata na podlagi določbe 2. alinee drugega odstavka 59.člena ZUS-1.