Jedro

Sodišče druge stopnje je kršilo načelo neposrednosti, ker je brez izvedbe pritožbene obravnave tožnikovo izpovedbo ocenilo za neverodostojno in s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje spremenilo v njegovo škodo. Ker je spregledalo tožnikov odgovor na pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo škodo (toženkini pritožbi je delno ugodilo), je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je uspel z zadostno stopnjo prepričanja izkazati, da je v opisani procesni situaciji ostal v dvomu, da se je sodišče druge stopnje z njegovimi pritožbenimi navedbami v resnici seznanilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (v I. in III. ter v II. točki izreka, kolikor je bila zavrnjena tožnikova pritožba) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je bila 13. 4. 2015 poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke (v nadaljevanju: toženke). Tožnik zahteva plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 45.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer (1) 18.000 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem; (2) 3.000 EUR za strah; (3) 23.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in (4) 1.000 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti. Terja tudi povračilo premoženjske škode v višini 13.578,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer (1) 2.988,41 EUR za povrnitev stroškov za preureditve kopalnice; (2) 547,85 EUR za nakup novega ležišča; (3) 7.340 EUR za nakup električnega invalidskega vozila; (4) 254 EUR za nakup novih očal ter (5) 2.448 EUR za strošek novega zobovja. Zaradi izgube na zaslužku v letih 2015 do 2018 zahteva 63.120,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Ob upoštevanju toženkinega delnega plačila je tožniku prisodilo (1) 13.578,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova premoženjske škode za povrnitev stroškov za preureditev kopalnice, nakup novega ležišča, električnega invalidskega vozila, očal ter zobovja; (2) 22.326,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode ter 63.120,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi izgube na zaslužku. Toženki je naložilo obračun in plačilo davčnega odtegljaja od bruto izgube na zaslužku. Višji tožbeni zahtevek (1.153,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo (II. točka izreka), delno pa je ugodilo pritožbi toženke in prisojeno odškodnino znižalo, in sicer (1) za premoženjsko škodo z 13.578,26 EUR na 5948,26 EUR, (2) za nepremoženjsko škodo z 22.326,36 EUR na 15.463,67 EUR ter (3) za škodo zaradi izgube na zaslužku z 63.120,84 EUR na 21.104,35 EUR (I. točka izreka). V presežku je pritožbo toženke zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških.

4. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali sme pritožbeno sodišče odločati o pritožbi, če se pred tem ne seznani in ne preuči navedb nasprotne stranke v pravočasnem odgovoru na pritožbo, v katerem se ta vsebinsko opredeljuje do pritožbenih navedb in jih zavrača? 2. Ali sme pritožbeno sodišče brez oprave pritožbene obravnave ugotoviti drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedbe dokazov, tudi na podlagi izpovedbe zaslišane pravdne stranke? 3. Ali pojasnila pritožbenega sodišča, zlasti v 11. in 17. točki obrazložitve napadene sodbe, predstavljajo vsebinsko zadosten odgovor na tožnikove pritožbene argumente zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, ki zagotavlja udejanjenje njegovih ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do pritožbe?1 **Ugotovljeno dejansko stanje** - Osemdesetletni tožnik je v prometni nezgodi utrpel politravmo. Med zdravljenjem je razvil delirantno stanje, ki je vplivalo na razvoj prilagoditvene motenje. Zaradi nezgode je gibalno prizadet. Gibljivost kolena in gležnja sta omejeni. Duševno trpi tudi zaradi manjšanja kognitivnih sposobnosti. Samega dogodka se ni spominjal. Sekundarni strah je trajal 25 dni, nato pa še dva meseca blag strah za izid zdravljenje. Strah je v manjši meri prisoten še danes.

- Zaradi rezidualnih simptomov prilagoditvene motnje je tožnikovo funkcioniranje na najpomembnejših področjih življenja zmerno okrnjeno, težje opravlja izvedensko delo (tako zaradi okrnjene mobilnosti kot tudi zaradi težav pri ohranjanju istega položaja telesa dlje časa). Kar zadeva področja gibanja, življenja doma ter življenja v skupnosti, družbi in državi, je pri tožniku podano veliko zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj ni več zmožen vožnje z avtomobilom. Sposoben je zgolj gibanja z berglo do 1 km po ravnem terenu. Ni sposoben vožnje v mestnem prometu. Giblje se lahko s skuterjem in dviguje bremena do teže 2,5 kg. Zaradi gibalne oviranosti ni več sposoben izvajati večine nalog za vzdrževanje doma. Ni sposoben stoje izvajati opravil, ki zahtevajo sočasno uporabo obeh rok, ter gibanja, ki bi mu omogočalo izvajanje prostočasnih aktivnosti, razen sprehodov ob uporabi bergle po ravnem terenu. Skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic škodnega dogodka je med 25 do 49 %. Okrnjenost funkcioniranja je pripisati zgolj obravnavanemu škodnemu dogodku. Pred nezgodo je bil tožnik aktiven upokojenec, ki ni utrpel nobene poškodbe, ki bi vplivala na potek zdravljenja posledic predmetnega škodnega dogodka.

- Tožnik je utrpel neto zmanjšanje dohodka: leta 2015 20.770,47 EUR, leta 2016 15.534,93 EUR, leta 2017 14.062,52 EUR in leta 2018 14.518,01 EUR.

**Presoja nižjih sodišč**

5. Sodišče prve stopnje je sledilo zahtevku tožnika glede odškodnine za škodo iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost ter skaženosti. Za strah mu je od zahtevanih 3.000 EUR prisodilo 2.000 EUR odškodnine. Priznalo mu je povračilo stroškov za preureditev kopalnice, za nakupa novega ležišča, za izdelavo nove proteze spodnjega dela zobovja, za nakup električnega invalidskega vozila ter novih očal. Pri presoji zahtevka za povračilo stroškov za nakup električnega invalidskega vozila se je oprlo tožnikovo verodostojno izpovedbo, da pred nezgodo navedenega vozila ni potreboval in da ga sedaj potrebuje. Čeprav je priložil račun o nakupu električnega vozila v nemškem jeziku, je sledilo njegovi izpovedbi, da je zanj plačal 7.340 EUR. Ob upoštevanju njegove izpovedbe prevod računa ni bil potreben. Glede stroška za nakup novih očal je sledilo navedbi, da ne ve, kaj se je ob nezgodi zgodilo z očali, saj je bil avto zelo poškodovan, sprednja šipa je bila razbita in je možno, da so nekam odletela. Navedbe so bile podkrepljene z navedbami izvedenca, da v obravnavani nezgodi ni utrpel poškodb, zaradi katerih bi se mu poslabšal vid. To pomeni, da je že pred nezgodo slabše videl in je uporabljal očala, sicer si po nezgodi ne bi kupil novih. V zvezi s povračilom premoženjske škode zaradi izgube zaslužka je ugotovilo, da so prihodki iz naslova izdelave izvedenskih mnenj bistveno upadli izključno zaradi nezgode. V obdobju med letoma 2015 in 2018 je utrpel 64.885,93 EUR neto izgube na dohodku. Ni sledilo toženkinem ugovoru, da je manj izdelanih izvedenskih mnenj pripisati tožnikovi višji starosti: iz izvedenskega mnenja izhaja, da nima psihične motnje, ki bi sčasoma napredovala in bi krnila njegove sposobnosti na področju kognitivnega funkcioniranja, sam pa je pojasnil, da lahko sedaj izdela manj izvedenskih mnenj in da že pismo težko odnese na pošto.

6. Sodišče druge stopnje je v 6. točki obrazložitve ugotovilo, da tožnik ni podal odgovora na pritožbo. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je znižalo na 17.000 EUR. Presodilo je, da je tako odmerjena odškodnina, upoštevajoč tožnikovo starost ob dogodku, pričakovano življenjsko dobo ter delovno aktivnost skladna z višino odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi (sodba in sklep II Ips 708/2008 in sodba VSL I Cp 446/2002). Znižalo je odškodnino za premoženjsko škodo. Tožniku ni priznalo stroška za nakup novih očal in električnega vozila. Ocenilo je, da ni izkazano, da je pred nezgodo nosil očala, ker je neprepričljiva njegova izpovedba. Tudi iz tožnikove zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da bi uporabljal očala. To ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja. Ne drži, da je izvedenec potrdil izpoved tožnika, ko je ugotovil, da se zaradi škodnega dogodka njegov vid ni poslabšal. Iz predloženega računa v višini 254 EUR ni razvidna dioptrija. Tožnikova izpovedba tudi glede nakupa električnega vozila ni bila prepričljiva. Ni namreč vedel povedati, kdaj je bil kupljen stari električni voziček, ki naj bi ga dobil po prometni nesreči, koliko je dobil zanj in koliko je plačal za novega, saj je znesek v višini 7.340 EUR le prebral z računa, drugih dokazov v tej zvezi pa ni predložil. V zvezi s povračilom premoženjske škode zaradi izgube zaslužka je presodilo, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi izpada dohodka v obdobju, ko je spet lahko začel izdelovati izvedenska mnenja v manjšem obsegu, in je torej upravičen le do povrnitve škode za obdobje, ko dela ni mogel opravljati, in sicer do konca leta 2015. Manjši obseg dela ni povezan s posledicami nezgode, temveč z dejstvom, da je star enainosemdeset let. Že na koncu leta 2015 je ponovno pričel izdelovati izvedenska mnenja. Treba je upoštevati njegovo izpovedbo, da vseh sodišč o škodnem dogodku ni obvestil (ali so ga ta sodišča manj imenovala in iz katerega razloga, tožnik ni povedal) in da je bil v letu 2016 star že 81 let, pri čemer so sodišča to vedela in da kakšnih zapletenih zadev tudi ne bi zmogel več delati. Nepomembna je trditev, da je upad dela pripisati tožnikovi gibalni oviranosti in da mu težave predstavlja že oddaja pošiljke na pošto, saj dela od leta 2016 očitno ni odklanjal, težavo z oddajo pošiljke na pošto pa je saniral s poštarjem oziroma kurjenjem. V zvezi s stroškovno odločitvijo je pojasnilo, da je glede na spremenjen uspeh pravdnih strank na novo odločilo o stroških vsega postopka.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

7. Tožnik vlaga revizijo zoper I. in III. ter zoper II. točko sodbe sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba. Uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer iz razloga, ker je sodišče druge stopnje: (1) pritožbi toženke ugodilo ne da bi se seznanilo z njegovimi argumenti iz pravočasnega odgovora na pritožbo; (2) nedopustno spremenilo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje; in (3) v celoti prezrlo tožnikove pritožbene argumente. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-1467/09 ter odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 208/2010, II Ips 29/2020 in II Ips 153/2014. Sodišče bi moralo v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP opraviti glavno obravnavo. Napačno in arbitrarno je ugotovilo, da tožnikova izpovedba pred sodiščem prve stopnje ni bila povsem jasna in skladna. Ni se izreklo o nobenem od pritožbenih argumentov, s katerimi je opozarjal na napačno odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo ter na arbitrarno odmero pravdnih stroškov. V pritožbi je podrobno pojasnil, zakaj prvostopenjska odločitev glede odškodnine za strah ni zakonita. Izvedenci so njegov strah potrdili. V celoti so bile dokazane navedbe o hudem strahu po prebujanju iz kome, ob zapletih s fiksatorji, vnetji, odpovedjo ledvic in pljučnico, ki njegovega duševnega ravnotežja ni močno in dolgotrajno prizadel le zaradi hude skrbi zaradi številnih poškodb, temveč tudi zaradi prividov, blodenj in strahotnih sanj na intenzivnem oddelku. V pritožbi je opozoril, da noben od oškodovancev iz primerov sodne prakse, na katere se v opombi št. 7 sklicuje sodišče prve stopnje, ni trpel tako hudega smrtnega strahu. Do teh pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Sklicevalo se je na neprimerljivo odločbo II Ips 708/2008. Opozoril je tudi na napačno stališče, da mu zaradi vezanosti na postavljen zahtevek ni mogoče prisoditi več od vtoževanih 23.000 EUR odškodnine za duševne bolečnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Ker se senat sodišča druge stopnje ni seznanil z njegovim odgovorom na pritožbo, si je ustvaril napačno mnenje, ki ga s kasnejšo preučitvijo odgovora na pritožbo ne bo mogoče odmisliti, zato predlaga vrnitev zadeve v novo sojenje pred drug senat. 8. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Zapis sodišča druge stopnje, da tožnik ni podal odgovora na pritožbo, je lapsus, saj je bil odgovor v skladu s prvim odstavkom 345. člena ZPP posredovan višjemu sodišču. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je višje sodišče z njim seznanilo in odgovorilo na vse bistvene navedbe iz pritožbe ter odgovora na pritožbo. Tožnikove navedbe v pritožbi in odgovoru na pritožbo so bile enake. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP. Pritožbenemu sodišču ni treba ponovno utemeljevati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč lahko le povzame razloge izpodbijane sodbe, če se z njimi strinja (sodba in sklep II Ips 137/2015). Če poseže v ugotovitve dejanskega stanja, mora obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, kadar pa v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialno pravno odločitev, mora izpostaviti tiste bistvene materialno pravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi. Pri nižanju odškodnine je sodišče druge stopnje navedenemu standardu zadostilo. Citiralo je primerljivo sodno prakso in izpostavilo tožnikovo starost ob poškodbi, pričakovano življenjsko dobo in delovno aktivnost. Izpostavilo je tiste okoliščine, ki so bile odločilne za oceno, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prisojena previsoka odškodnina (II Ips 42/2013). Višje sodišče je z navedbo tehtnih razlogov obrazložilo, zakaj ni upravičen do povračila stroškov za nakup električnega vozila in dioptrijskih očal ter zakaj je upravičen do odškodnine iz naslova izgubljenega dobička le za obdobje, ko dela ni mogel opravljati. Drugačno dejansko stanje je ugotovilo zgolj v zvezi s premoženjsko škodo, pri čemer se je pri svoji odločitvi oprlo predvsem na listinske dokaze. Izvedba pritožbene obravnave ne bi doprinesla k drugačni odločitvi. Z njeno izvedbo bi se postopek le zavlekel. Sodišče sme brez izvedbe pritožbene obravnave ugotoviti drugačno dejansko stanje tudi na podlagi že podane izpovedbe stranke. V zvezi s povračilom stroška za nakup električnega vozička je bil potreben pisni dokaz, ki ga tožnik ni priložil v slovenskem jeziku, listine pa njegova izpovedba ne more nadomestiti. Višje sodišče je podrobno dokazno ocenilo njegovo izpovedbo pred sodiščem prve stopnje. Glede tožnikove pritožbe so pojasnila iz 11. in 17. točke obrazložitve zadostna. Glede odškodnine za strah je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje in ni bilo poseženo v ugotovljeno dejansko stanje niti v uporabljeno materialno pravo. To pomeni, da je bil standard obrazložitve nižji. Sicer pa se je višje sodišče glede priznane odškodnine za strah opredelilo pod 6. alinejo 11. točke obrazložitve. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se je opredelilo v zadnjem odstavku 11. točke. Do bistvenih navedb glede stroškovne odločitve se je opredelilo v 17. točki obrazložitve.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

9. Revizija je utemeljena.

10. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v odločbi Up-39/95 pojasnilo, (1) da mora v pravdnem postopku vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki; (2) da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese; (3) da mora biti zato stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov.2

11. Pravica do kontradiktornega postopka je temeljna človekova pravica. Pravdni postopek temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj vsakomur zagotavlja možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.3 ZPP tako v 5. členu določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in da samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi.

12. Iz pravdnega spisa izhaja, da je bila tožniku pritožba toženke vročena 23. 9. 2020 in da je v tridesetdnevnem roku (22. 10. 2020) vložil pravočasen odgovor na pritožbo, ki je bil nato poslan toženki. Sodišče druge stopnje je 30. 10. 2020 prejelo dopis Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim mu je bil poslan tožnikov odgovor na pritožbo. Seja sodišča druge stopnje je bila izvedena 8. 12. 2020. 13. Konkretni primer se ujema s procesnim dejanskim stanom iz zadeve Up-1467/09,4 v kateri je sodišče spregledalo strankin odgovor (na revizijo), ko je v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da je bila revizija vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila. Ustavno sodišče je ob tem pojasnilo, da čeprav bi odgovor na katero izmed očitno spregledanih navedb posredno izhajal iz obrazložitve, za ugotovitev kršitve 22. člena Ustave zadostuje, da je bila odločitev nižjih sodišč spremenjena v škodo tožeče stranke, medtem ko je bila njena vloga (odgovor na revizijo) očitno spregledana.

14. Tudi v obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje v 6. točki obrazložitve v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da tožnik odgovora na pritožbo ni podal. Toženkino posplošeno sklicevanje na prvi odstavek 345. člena ZPP5 ne izkazuje, da se je sodišče druge stopnje dejansko seznanilo s tožnikovim odgovorom na pritožbo; toženka ne pojasni, od kod iz drugostopenjske sodbe je to razvidno. Ker je pritožbeno sodišče spregledalo tožnikov odgovor na pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo škodo (toženkini pritožbi je delno ugodilo), je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

15. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se glasi: Pritožbeno sodišče ne sme odločati o pritožbi, če se pred tem ne seznani in ne preuči navedb nasprotne stranke iz pravočasnega odgovora na pritožbo.

16. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 29/2020 z dne 4. 9. 2020 poudarilo, da mora pritožbeno sodišče, kadar dvomi v pravilnost ocene izvedenih dokazov, torej kadar meni, da je dokazna ocena neprepričljiva, praviloma razpisati pritožbeno obravnavo in na njej ponovno izvesti vse ali le nekatere od že izvedenih in ocenjenih dokazov. Podlago za to stališče tvorita drugi odstavek 347. člena ZPP6 in peti odstavek 348. člena ZPP.7 V obrazložitvi je pojasnilo, da pomeni, v primeru, ko je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno na podlagi dokazne ocene izpovedb neposredno zaslišanih prič, ponovitev dokazov pred pritožbenim sodiščem ponovno zaslišanje teh prič na pritožbeni obravnavi, ne pa zgolj branja zapisnikov o njihovi izpovedbi na seji senata. Pooblastilo za kabinetno spremembo dejanskega stanja sodbe (tj. na seji senata) ima pritožbeno sodišče le, če gre za pisne izjave prič iz 236.a člena ZPP ali za posredno izvedene dokaze (npr. že pred prvostopenjskim sodiščem zgolj prebrane zapisnike o zaslišanju prič), izpodbijana odločba pa se opira samo na te dokaze (peti odstavek 348. člena ZPP in druga alineja 358. člena ZPP). V tem primeru je namreč v enakem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče. V primeru kompleksnejše dokazne ocene, ki vključuje več dokaznih sredstev, predvsem tudi zaslišanje strank in prič, pa je pritožbena obravnava načeloma potrebna.8

17. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo prvostopenjsko dokazno oceno tožnikove izpovedbe glede dveh pravno pomembnih dejstev, in sicer glede ugotovitve, ali so bila v prometni nesreči poškodovana tožnikova očala in ali je tožnik uspel izkazati nakup invalidskega električnega vozila. Navedeni dejstvi je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi tožnikove izpovedbe, ki jo je ocenilo kot verodostojno. Sodišče druge stopnje je brez izvedbe pritožbene obravnave tožnikovo izpovedbo ocenilo za neverodostojno in s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje spremenilo v njegovo škodo. Ker je na ta način kršilo načelo neposrednosti, je izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 347. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

18. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje se glasi: Pritožbeno sodišče ne sme brez izvedbe pritožbene obravnave spreminjati dokazne ocene s strani sodišča prve stopnje zaslišanega tožnika v njegovo škodo.

19. Vrhovno sodišče odgovora na tretje dopuščeno vprašanje ne more podati povsem ločeno, tj. neodvisno od odgovorov na prvi vprašanji. Pritožbeno sodišče je namreč pritožbi obeh pravdnih strank obravnavalo enovito, kar bi bilo sicer lahko ustrezno, če Vrhovno sodišče ne bi ugotovilo zgoraj opisanih kršitev, tako pa ni.

20. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, čeprav njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.9 Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe pomeni, da se je sodišče dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke. Ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.10 Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je sicer v nekaterih primerih nižja kot pri prvostopenjskih sodiščih. Instančnemu sodišču ni treba izčrpno ponavljati razlogov nižje stopnje, če stranka v pravnem sredstvu ne navaja novih argumentov, odgovor na njene očitke pa je vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, s katero instančno sodišče soglaša. Drugače pa je v primerih, ko se instančno sodišče ne strinja s presojo nižjega sodišča, še posebej če zaradi drugačne presoje spremeni izpodbijano odločitev. V takem primeru zahteva po obrazloženosti zanj ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje.11

21. Sodišče druge stopnje je tožnikovo nepremoženjsko škodo ocenilo na 38.000 EUR (32,3 povprečnih plač).12 Delno je ugodilo toženkini pritožbi in zmanjšalo dosojeni znesek za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, obenem pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo.13 V 11. točki obrazložitve je povzelo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in v njenem zadnjem odstavku zapisalo, da pomeni pravično odškodnino v skladu z določilom 179. in 182. člena OZ iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 18.000 EUR, iz naslova strahu 2.000 EUR, iz naslova skaženosti 1.000 EUR, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja aktivnosti pa znesek 17.000 EUR. Zatem je še zapisalo: „Tako odmerjena odškodnina iz tega naslova (upoštevajoč tožnikovo starost ob dogodku, pričakovano življenjsko dobo, delovno aktivnost) je tudi skladna z višino odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi (sodba in sklep II Ips 708/200814 in VSL I Cp 446/2002)“. Glede zavrnitve pritožbe zoper stroškovni del odločitve je v 17. točki pojasnilo, (1) da je glede na spremenjen uspeh pravdnih strank na novo odločilo o stroških vsega postopka, (2) da je povzelo s strani sodišča prve stopnje pravilno izračunane stroške obeh pravdnih strank in (3) na novo izračunalo uspeh.

22. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je uspel z zadostno stopnjo prepričanja izkazati, da je v opisani procesni situaciji ostal v dvomu, da se je sodišče druge stopnje z njegovimi pritožbenimi navedbami v resnici seznanilo. Čeprav se je pri presoji tožnikove pritožbe strinjalo s pravnimi naziranji sodišča prve stopnje in ga posledično ni bremenila poudarjena dolžnost konkretne in jasne obrazložitve odločitve v tem delu, iz njegove obrazložitve ni mogoče razbrati, ali so bili tožnikovi pritožbeni očitki v zvezi z višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter napačno stroškovno odločitvijo pravno nepomembni, (očitno) neutemeljeni ali nedovoljeni. Ker ni pojasnilo (pri čemer je sledilo argumentom nasprotne stranke), zakaj naj bi bil konkretni odškodninski primer v dejansko-pravnem smislu primerljiv z odločbama II Ips 708/2008 in VSL I Cp 446/2002, ni mogoče preveriti, na kakšen način ga je umestilo v širši družbeni okvir oškodovancem priznanih odškodnin v primerljivih zadevah (povedano drugače: ni jasno, ali gre za odgovor na tožnikovo pritožbeno navedbo ali za utemeljitev znižanja odškodnine na podlagi pritožbe toženke). Ker se višje sodišče tudi do pritožbenih navedb zoper stroškovno odločitev ni opredelilo, se odgovor na tretje dopuščeno vprašanje glasi: Iz pojasnila pritožbenega sodišča v 11. in 17. točki obrazložitve ni mogoče razbrati, da se je s tožnikovimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo.

**Odločitev o reviziji**

23. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred isti senat. Sodišče se bo v ponovnem sojenju moralo seznaniti z navedbami iz odgovora na pritožbo ter se opredeliti do tožnikovih pritožbenih navedb. Dejstvo, da se senat v prvem sojenju ni seznanil s tožnikovim odgovorom na pritožbo, ne omogoča sklepanja, da bo v ponovnem sojenju ogrožen učinkovit in neodvisen potek sojenja.

24. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnice in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep II DoR 57/2021 z dne 17. 3. 2021. 2 Odločba z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71, 10. točka obrazložitve. 3 Prav tam. 4 Odločba z dne 30. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/2010, 6. do 10. točka obrazložitve. 5 Določba se glasi: Ko dobi odgovor na pritožbo ali ko se izteče rok za odgovor na pritožbo, pošlje sodišče prve stopnje pritožbo in odgovor na pritožbo, če je bil vložen, z vsemi spisi sodišču druge stopnje. Pri spisih v elektronski obliki se to opravi po elektronski poti. 6 Določba se glasi: Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo. 7 Določba se glasi: Na obravnavi sodišče druge stopnje ponovi tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ugotovi nova dejstva in izvede nove dokaze, ki so potrebni za popolno ali pravilno ugotovitev dejanskega stanja (355. člen), in opravi druga procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka. Če katerega od teh dokazov, ki so pred sodiščem prve stopnje že bili izvedeni, ni več mogoče izvesti, ali če senat ali sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, tega dokaza ni neposredno izvedel (217. in 218. člen, 236.a člen, tretji odstavek 302. člena), lahko sodišče druge stopnje sklene, da se prebere zapisnik o njegovi izvedbi oziroma pisna izjava priče. 8 Sklep z dne 4. 9. 2020, 17. točka obrazložitve in tam citirana literatura ter sodna praksa. 9 Odločba US Up-399/05 z dne 15. 5. 2008, Uradni list RS, št. 55/2008 in OdlUS XVII, 32, 6. točka obrazložitve. 10 Odločba US Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, Uradni list RS, št. 53/2008 in OdlUS XVII, 30, 6. točka obrazložitve. 11 Odločba US Up-148/17 z dne 12. 4. 2018, 19. in 20. točka obrazložitve. 12 Na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji znašala 1.175,47 EUR. 13 Tožnik je v pritožbi trdil, da je za prestani strah upravičen do odškodnine 3.000 EUR, saj ni doživljal običajnega življenjskega strahu, temveč izjemno huda stanja življenjske ogroženosti. Skliceval se je na lastno izpovedbo v povezavi z navedbami o hudem strahu, ki ga je občutil ob zdravstvenih zapletih in po prebujanju iz kome. Argumentiral je, da njegovo duševno ravnotežje ni bilo močno in dolgotrajno prizadeto le zaradi hude skrbi zaradi številnih poškodb, temveč tudi zaradi prividov, blodenj in strahotnih sanj na intenzivnem oddelku. Navedeno dejstvo naj bi potrdili tudi izvedenci. V pritožbi zoper stroškovno odločitev je trdil, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine pravdnih stroškov napačno presodilo dejansko višino tožbenega zahtevka ter napačno uporabilo Odvetniško tarifo. Menil je, da bi bilo treba kot vrednost spornega predmeta po posameznih obdobjih upoštevati bruto znesek odškodnine za premoženjsko škodo, pri odmeri nagrade pa bi bilo treba upoštevati končno vrednost tožbenega zahtevka, torej 121.219,38 EUR. Ker naj bi se tudi na zadnji obravnavi izvajali dokazi, naj bi bil upravičen do 1.349,26 EUR več pravdnih stroškov. 14 V zadevi II Ips 708/2008 je enainpetdesetletni oškodovanec v prometni nesreči utrpel več hudih poškodb ramenskega obroča, hrbtenice in reber, prsne in trebušne votline ter kolena in goleni. Za celotno nepremoženjsko škodo mu je bila pravnomočno dosojena odškodnina v višini 44.649,70 EUR (60 povprečnih plač).