Jedro

Razpočno rano na glavi, zlom 2. vratnega vretenca, zlome od 4. do 7. rebra desno in od 3. do 10. rebra levo, udarnine pljuč, udarnine in odrgnine prsnega koša in trebuha, odprti zlom leve podlakti na več mestih, zlom spodnjega dela desne podlakti, razpočno rano na hrbtišču desnice, razpočno rano nad levo pogačico.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se v točki II : - znesek 13.578,24 EUR nadomesti z zneskom 5.984,00 EUR - znesek 22.326,36 EUR nadomesti z zneskom 15.463,67 EUR - znesek 63.120.84 EUR nadomesti z zneskom 21.104,35 EUR in - znesek 35. 233,11 EUR nadomesti z zneskom 21.104,35 EUR - črtata 2. in 3. alineja - znesek 84.161,12 EUR nadomesti z zneskom 26.763,69 EUR v točki III tako, da ta glasi, “V presežku, glede plačila: -7.541,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018 - 8.016,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 - 21.401,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018 - za zakonske zamudne obresti od: - 13.732,93 EUR od 29. 8. 2018 - 14.164,80 EUR od 23. 9. 2018 ter obveze obračunati in plačati davčni odtegljaj od bruto izgube na zaslužku 57.397,43 EUR se tožbeni zahtevek zavrne.

in v točki IV: - znesek 9.272,83 EUR nadomesti z zneskom 4.564,51 EUR.

II. V presežku se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te odločbe plačati toženi stranki 1.067,58 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku povrne 13.578,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018, 22.326,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 ter 63.120,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 35.223,11 EUR tečejo od 6. 1. 2018, od zneska 13.732,93 EUR od 29. 8. 2018 in od zneska 14.164,80 od 23. 9. 2019, vse do plačila. Hkrati je toženki naložilo, da za tožnika obračuna in plača davčni odtegljaj po ZDoh-2 od tožnikove bruto izgube na zaslužku v višini 84.161,12 EUR, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe (točka II. izreka). V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka) ter toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 9.272,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki z navedbo pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsaka proti delu, s katerim ni uspela, predlagata spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujeta svoje pritožbene razloge s priglasitvijo pritožbenih stroškov.

3. Tožnik izpodbija sklep in sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je od zneska dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 44.000,00 EUR, v obdobju od 6. 1. 2018 pa do 24. 10. 2019 nateklo 6.336,00 EUR zakonskih zamudnih obresti. Nadalje navaja, da v kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi mu šla za prestane duševne bolečine višja odškodnina od zahtevane, bi to moralo pri odmeri upoštevati, saj je pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče vezano le na celotno vtoževano odškodnino, torej v konkretnem primeru 45.000,00 EUR, ne pa na višino njenih posameznih komponent. Pa tudi sicer mu gre odškodnina za prestani strah v celotnih vtoževanih 3.000,00 EUR, saj ni doživljal le običajnega življenjskega strahu, temveč izjemno huda stanja življenjske ogroženosti, svoja doživljanja v času delirantnega stanja pa je podrobno opisal v svoji izpovedi, prav tako je podal podrobne navedbe o hudem strahu, ki ga je občutil po prebujanju iz kome in ob zapletih s fiksaterji, vnetji, odpovedjo ledvic ter pljučnico, ki pa njegovega duševnega ravnotežja ni močno in dolgotrajno prizadelo le zaradi hude skrbi zaradi številnih zelo hudih poškodb temveč tudi zaradi prividov, blodenj in strahotnih sanj na intenzivnem oddelku, kar vse so potrdili tudi izvedenci. Dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine pravdnih stroškov napačno presodilo dejansko višino tožbenega zahtevka, prav tako je napačno uporabilo Odvetniško tarifo. Kot vrednost spornega predmeta po posameznih obdobjih bi bilo treba upoštevati bruto znesek odškodnine za premoženjsko škodo, prav tako bi pri odmeri nagrade bilo treba upoštevati končno vrednost tožbenega zahtevka, torej 121.219,38 EUR. Upoštevajoč, da so se tudi na zadnji obravnavi izvajali dokazi je skupno upravičen do 1.349,26 EUR več pravdnih stroškov. Pa tudi sicer bi sodišče prve stopnje moralo toženki v plačilo naložiti vse pravdne stroške, saj je bil njen uspeh neznaten.

4. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je prisojena odškodnina po posameznih postavkah nepremoženjske škode previsoka in odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnikove lahke telesne bolečine niso trajale še nadaljnja dva meseca po zaključku zdravljenja v UKC Ljubljana, saj je izpovedal, da so se mu te pojavljale samo ob določenih trenutkih med fizioterapijo. Izvedenec ni pojasnil kakšne težave je tožnik imel pred škodnim dogodkom in glede na prisotne degenerativne spremembe je pričakovati, da so se te bolečine pri tožniku pojavile neodvisno od poškodb. Tudi prisojena odškodnina za strah je previsoka, saj je izvedenec občutke, ki jih je tožnik doživljal kot posttravmatsko stresno motnjo in ki je okvirno trajala dve leti po zaključku zdravljenja v UKC, napačno opredelil kot zmeren in blag strah, saj je te posledice mogoče ovrednotiti zgolj v okviru (začasnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri presoji odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo številnih zdravstvenih težav tožnika in s tem povezanih posledic, pa tudi sicer iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnikovo funkcioniranje skupno okrnjeno z odstotkom od 25-49%, kar predstavlja srednjo problematičnost oziroma prizadetost. Tožnik je ob dogodku bil star 80 let, zato je pričakovati, da bi se njegove gibalne sposobnosti z leti pričele postopno manjšati, ne glede na prejšnjo aktivnost. Ne gre spregledati, da tožnikove sposobnosti na področju kognitivnih in socialnih zmožnosti niso bile v ničemer okrnjene. Tudi odškodnina za skaženost je previsoko odmerjena, saj ne upošteva tožnikove izpovedbe, da ga vidne posledice poškodbe ne motijo, saj pri tej starosti zanj nimajo pomena.

5. Toženka izpodbija tudi prisojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode. Glede izgube na dobičku navaja, tožnik tekom postopka ni uspel objektivno dokazati, da je v letih 2015-2018 bil primoran izvedeniško dela zavrniti zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku. Tožnik ni predložil nobenega sklepa o imenovanju za izvedenca niti ni predložil dokazov o zavrnitvi številnih imenovanj. Navajal je, da je v tem obdobju zavrnil zgolj tri imenovanja zaradi osebnega poznanstva z osebo, prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je razlog za upad tožnikovega dela pripisati tudi njegovi starosti. Izpovedal je še, da je ob koncu leta 2015 ponovno začel izdelovati izvedenska mnenja, da sedaj sprejme že vsako delo ter tudi, da sodniki vedo, da je že star in da kakšnih zapletenih zadev ne bi zmogel več delati. Izvedensko delo je pretežno intelektualno, kognitivne sposobnosti tožnika pa so tudi po škodnem dogodku ostale praktično enake, zato tožnikova navedba, da zanj težavo predstavlja že odhod na pošto, ne predstavlja bistvenega razloga, da se je tožnikov obseg dela zmanjšal v zatrjevani meri. Napačen je zaključek, da bi tožnik, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, v vtoževanem obdobju dosegel enake zaslužke kot v letih 2013 in 2014. Toženka izpodbija odmerjeno odškodnino tudi iz naslova ostale vtoževane premoženjske škode. Glede električnega vozička navaja, da je tožnik v dokaz svojih navedb predložil zgolj račun v višini 7.340,00 EUR v nemškem jeziku, sodišče prve stopnje pa kljub njenemu predlogu, tožnika ni pozvalo k overjenemu prevodu, sploh ob dejstvu, da so na računu različne postavke, med pravdnima strankama pa je tudi sporno, ali je tožnik električni voziček morebiti že predhodno uporabljal. Tožnik ni izkazal potrebnosti prenove kopalnice in nakupa novega ležišča, prav tako ni izkazal škode zaradi nakupa novih očal. Toženka meni še, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je zaradi možnosti poznanstva tožnika z izvedenci, v postopku podala novi dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca in ni šlo za predlog za izločitev izvedenca.

6. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal, toženka pa pritožbo tožnika zavrača kot neutemeljeno in priglaša dodatne pritožbene stroške.

7. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

8. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Obseg utemeljenih in neutemeljenih (uradoma upoštevnih ter pritožbeno izpostavljenih) očitanih kršitev, bo sodišče druge stopnje pojasnilo v nadaljevanju svoje obrazložitve.

9. Toženki je uvodoma pojasniti, da je dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca možno upoštevati le, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, ki pa niso bili izkazani. Ker tudi niso bili podani razlogi za izločitev izvedenca po 247. členu ZPP (točka 20. izpodbijane sodbe), ni bilo razloga po imenovanju drugih izvedencev medicinske stroke.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se izvedenec ni opredelil do predhodnih degenerativnih sprememb in težav pri tožniku, saj je pojasnil in kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da tožnik pred obravnavano nezgodo ni utrpel nobene poškodbe, predhodno prisotne bolezni (arterijska hipertenzija, angina pektoris, lažji infarkt, degenerativna bolezen hrbtenice), pa niso neposredno povzročile ali vplivale na potek zdravljenja in zapletov, ki so se naknadno pojavili pri tožniku. Predhodno prisotno omejeno gibljivosti vratu in predhodne degenerativne bolezni tožnikove hrbtenice, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in presojalo v okviru trajnih bolečin lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami ter v okviru bolečin lahke in srednje hude intenzitete, pri čemer je slednje tožnik trpel vse do zaključene rehabilitacije v zdravilišču, trpi jih še danes in trpel jih bo tudi v prihodnje. Navedeno pa je skladno tudi z izpovedbo tožnika, da je imel v času rehabilitacije v U. S. (od 25. 5. 2015 do 18. 6. 2016 in od 6. 7. 2015 do 24. 7. 2015) bolečine dve noči (ko so mu noge zravnali), bolečine na fizikalnih terapijah, ima pa jih še danes vedno, ko sedi na trdem sedežu. Iz izvedenskega mnenja pa tudi ne izhaja, da bi se pri tožniku razvila posttravmatska stresna motnja upoštevala pri strahu oziroma bila opredeljena kot zmeren in blag strah, zato je pritožba v tej smeri neutemeljena.

11. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel: - razpočno rano na glavi, zlom 2. vratnega vretenca, zlome od 4. do 7. rebra desno in od 3. do 10. rebra levo, udarnine pljuč, udarnine in odrgnine prsnega koša in trebuha, odprti zlom leve podlakti na več mestih, zlom spodnjega dela desne podlakti, razpočno rano na hrbtišču desnice, razpočno rano nad levo pogačico. Prerez kite iztegovalke kazalca, zlom obeh grč leve golenice in zdrobljeni zlom desne petnice. V skupnem učinku vseh poškodb je utrpel politravmo zaradi česar je bil intubiran in umetno ventiliran, prebolel je pljučnico in odpoved ledvic, - trajne hude in občasne zelo hude bolečine je trpel skupaj 27 dni, trajne srednje hude bolečine 2 meseca, trajne lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinam je trpel nadaljnja 2 meseca, občasne lahke in srednje hude bolečine pa bo trpel tudi v prihodnje, - nevšečnosti med zdravljenjem, kot nujna medicinska pomoč in transport, tri operacije v splošni anesteziji, ena v lokalni anesteziji, tri tedne intubiranja in umetnega ventiliranja, povezovanje ran, odstranitev šivov, zdravila v infuzijah in lokalno, odstranitev zunanjega fiksatorja iz desne podlakti, 23 dni nošenje longete, 6 tednov nošenja dokolenske longete, 3 tedne nošenja trde vratne ortoze, 11 tednov nošenja zunanjega fiksatorja na levi roki, 6 tednov na desni roki in 23 dni na levi nogi, razne preiskave CT, 40x rtg slikanje, 25x odvzem krvi, skupno 60 dni hospitalizacije, 42 dni v U. S., 14 v zdravilišču, 4 tedne je uporabljal invalidski voziček, 3 mesece je uporabljal hoduljo in se učil hoje, berglo pri hoji uporablja še danes. Ves čas zdravljenja je prejemal analgetike, 34 dni antibiotikov, 60 dni antiulkusna zdravila, 84 dni proti trombotično zdravilo v obliki injekcij, - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se v funkcionalnem smislu kažejo kot neokretnost zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in levega kolena, tožnik zmore prehoditi zgolj krajše razdalje ob pomoči bergle oziroma hojice, gibalna oviranost vzbuja pozornost, s težavo se oblači, z rokami je nespreten, padajo mu predmeti, težave ima pri zapenjanju gumbov, prsti pa so občutljivejši na mraz. Sedaj mora več napora vložiti v vsa dela oziroma jih sploh ne more več opravljati, čeprav je pred nezgodo bil telesno aktiven, se ukvarjal z vnuki, vozil psa na sprehod, opravljal domača opravila kot tudi hišne napeljave. Duševno pa trpi tudi zaradi zmanjšanja kognitivnih sposobnosti (blaga okrnjenost funkcioniranja na področju učenja, uporabe znanja in splošnih opravil), saj sedaj težje opravlja izvedensko delo, - duševne bolečine zaradi skaženosti, ki se se kažejo kot gibalna in spretnostna prizadetost (huda gibalna oviranost ni bila izkazana) in nelagodnost zaradi otekanja in vijoličnega obarvanja desne noge, - strah, ki je bil ob samem škodnem dogodku najverjetneje hud (tožnik se škodnega dogodka ne spominja), sekundarni strah je trpel 25 dni, zaradi možnosti poslabšanja zdravstvenega stanja in za izid zdravljenja je strah trpel še okoli 2 meseca, vse do 22. 7. 2015, trajen blag sekundarni strah pa trpi še danes, predstavlja primerno in pravično odškodnino v skladu z določilom 179. in 182. člena OZ iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem znesek 18.000,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR, iz naslova skaženosti 1.000,00 EUR kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih aktivnosti pa znesek 17.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina iz tega naslova (upoštevajoč tožnikovo starost ob dogodku, pričakovano življenjsko dobo, delovno aktivnost) je tudi skladna z višino odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi (Sodba in sklep II Ips 708/2008 in VSL I Cp 446/2002).

12. Na skupno odmerjeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo 38.000,00 EUR so v obdobju od 6. 1. 2018 do 24. 10. 2019 natekle obresti v višini 5.463,67 EUR. S plačilom nespornega dela odškodnine v višini 28.000,00 EUR se najprej pokrijejo obresti v višini 5.463,67 EUR ter del prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 22.536,33 EUR, tako da se tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodi še znesek v višini 15.463,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 do plačila.

13. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sta bila stroška za prenovo kopalnice v višini 2.988,41 EUR in nakupa novega ležišča v višini 547,85 EUR nepotrebna. Potrebnost obeh stroškov je bila ustrezno zatrjevana, izhaja tako iz izvedenskega mnenja kot izpovedbe tožnika, potrjena pa je bila tudi z ustreznimi računi, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Nepravilna pa je odločitev, da je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode za nakup novega električnega vozička in očal. Zatrjevano škodo zaradi nakupa novega električnega vozička, je tožnik poskušal dokazati s predloženim računom podjetja M. – C. (pod prilogo A7) v nemškem jeziku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje, kljub pravočasnemu ugovoru toženke da računa ne razume niti se ne more argumentirano opredeliti do različnih postavk na računu, zaradi česar predlaga poziv na prevod, opustilo dolžnost kot izhaja iz 6. člena in drugega odstavka 226. člena ZPP ter tudi prvega odstavka 5. člena Zakona o sodiščih, navedeni račun ni upošteven. Sicer je sodišče prve stopnje opustitev poziva poskušalo sanirati na način, da je zaključek o nastanku škode oprlo zgolj na tožnikovo izpovedbo, da je za voziček plačal 7.340,00 EUR in kar naj bi se tudi sicer ujemalo z zneskom na računu, vendar je po mnenju sodišča druge stopnje takšno ravnanje sodišča prve stopnje vodilo do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je treba dokazno oceniti zgolj tožnikovo izpovedbo, ki pa po mnenju sodišča druge stopnje ni bila zadosti prepričljiva. Tožnik namreč ni vedel povedati kdaj je bil kupljen njegov stari električni voziček, ki naj bi ga dobil po prometni nesreči, ni vedel koliko je dobil zanj, niti ni vedel koliko je plačal za novi voziček, saj je znesek 7.340,00 EUR zgolj prebral iz računa. Ker drugih dokazov za potrditev svojih navedb ni predložil, zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. Tožnik pa tudi ni uspel dokazati škode zaradi nakupa novih očal v višini 254,00 EUR. Tožnikova izpovedba, da je v času škodnega dogodka nosil očala in da ne ve kaj se je nato z njimi zgodilo, sodišča druge stopnje ne prepriča, sploh ob tem, da iz celotne tožnikove zdravstvene dokumentacije ni razvidno da bi jih uporabljal, to pa ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja, ki celo napotuje na vpogled v fotografijo vozniškega dovoljenja, ki ga tožnik ni predložil, niti ne drži, da je izvedenec potrdil izpoved tožnika, ko je ugotovil, da se zaradi škodnega dogodka njegov vid ni poslabšal, saj ta ugotovitev ni bila podana glede na tožnikovo amnezo vida, ki bi jo naj imel pred poškodbo, glede na to da ni bila dokumentirana, ampak zgolj na stanje v času pregleda. Iz predloženega račun v višini 254,00 EUR (pod prilogo A7) pa dioptrija ne izhaja in tako ni možno ugotoviti niti ali so namenjena za kratkovidnost ali daljnovidnost, v posledici česar tožnik škode iz tega naslova ni uspel dokazati. Iz naslova premoženjske škode za prenovo kopalnice in nakup novega ležišča gre tožniku odškodnina v višini 3.536,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018, v ostalem je njegov zahtevek neutemeljen.

14. Prav tako zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve izgube na dobičku za celotno vtoževano obdobje (2015-2018). Glede na to, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bila povzeta iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti kakšne psihične motnje, ki bi sčasoma napredovala in bi krnila njegove sposobnosti na področju kognitivnega funkcioniranja ter ugotovljenega dejstva, da je tožnik že konec leta 2015 ponovno pričel izdelovati izvedenska mnenja, saj so ga sodišča sama ponovno pričela imenovati, sam pa je tudi pisal na dve sodišči, da zopet lahko opravlja delo, da sedaj sprejme vsako delo, pri čemer naj bi v celotnem obdobju odklonil zgolj tri mnenja zaradi poznanstva (l. št. 130-133 spisa), upad dela oz. dobička v letih 2016-2018 ni možno pripisati škodnemu dogodku. V letih 2016-2018 je tožnik očitno opravljal izvedenska dela (izpisek Rek obrazcev; priloga C3), sicer manj kot pred škodnim dogodkom, vendar je ob tem treba upoštevati njegovo lastno izpovedbo, da ni obvestil vseh sodišč o škodnem dogodku (ali so ga ta sodišča manj imenovala in iz katerega razloga tožnik ne pove) in da je v letu 2016 bil star že 81 let, pri čemer so sodišča to vedela in da kakšnih zapletenih zadev tudi ne bi zmogel več delati (l. št. 131 spisa), zato je v tej zvezi tudi nepomembna tožnikova trditev, da je upad dela pripisati njegovi gibalni oviranosti in da mu težave predstavlja že oddaja pošiljke na pošto, saj dela od leta 2016 očitno ni odklanjal, težavo z oddajo pošiljke na pošte pa je tudi že saniral s poštarjem oz. kurirjem, ki je to opravil zanj.

15. Glede na navedeno je tožnik upravičen do povrnitve škode iz naslova izgubljenega dobička samo za obdobje ko dela dejansko ni mogel opravljati, torej od dne škodnega dogodka pa do konca leta 2015. Višino te izgube na dohodku je sodišče druge stopnje ugotovilo tako, da je od zneska dohodka iz naslova drugega pogodbena razmerja (pod prilogo C1), ki ga je tožnik prejel v letu 2014 (48.712,65 EUR bruto oz. 38.463,73 EUR neto), odštelo znesek, ki ga je prejel v letu 2015 (21.948,96 EUR bruto oz. 17.359,38 EUR neto) ter tako dobilo znesek izgube za leto 2015 v višini 26.763,69 EUR bruto oz. 21.104,35 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018. 16. Tožniku tako pripada skupno 27.088,61 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (v ta znesek je vštet tudi strošek nove zobne proteze, ki pritožbeno ni bil sporen) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018. K pravdnim stroškom

17. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje na novo odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je povzelo s strani sodišča prve stopnje pravilno izračunane stroške obeh pravdnih strank ter na novo izračunalo uspeh. Vendar uspeha pravdnih strank ni računalo po posameznih fazah postopka, saj je po mnenju sodišča druge stopnje odločilno načelo končnega uspeha, kar za tožnika pomeni ugodilna sodba, za toženko pa zavrnilna. Tožnik je uspel s 53,48% (od vtoževanih 121.699,10 EUR je uspel v višini 65.088,61 EUR), toženka pa v višini 46,52%. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 5.013,15 EUR (od skupno priznanih stroškov v višini 9.373,87 EUR, kar predstavlja seštevek priznanih stroškov glede na faze postopka, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje), toženka pa do 448,64 EUR (od skupno priznanih stroškov v višini 964,41 EUR, kar predstavlja seštevek priznanih stroškov glede na faze postopka, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje), kar po pobotu pomeni, da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 4.564,51 EUR.

18. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP),

19. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške glede na njen uspeh s pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) v višini 56,1% (od pritožbeno spornih 91.251,10 EUR, saj že nakazanih 28.000,00 EUR in strošek zobne proteze v višini 2.448,00 EUR ni bil predmet pritožbe, je uspela v višini 51.146,82 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo naslednje stroške: 10,00 EUR za materialne stroške in 1.893,00 EUR kot takso za pritožbo, kar je skupaj 1.903,00 EUR. Njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben (155. člen ZPP) Glede na uspeh ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 1.067,58 EUR.