Jedro

Ker roditeljsko pravico nad skupnim sinom izvajata tako oče kot tudi mati, ni podano stanje iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP, ki kot izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka določa primer, ko otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Ker je bilo v predsodnem postopku o pravici do otroškega dodatka odločano ob uporabi 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP, je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 7. 2014 in št. ... z dne 14. 1. 2013 ter odločbi št. ... z dne 14. 7. 2014 in št. ... z dne 13. 1. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je neutemeljeno in sicer zaradi zmotne interpretacije relevantne pravne podlage, zavzelo stališče, da je tudi neformalno sklenjen sporazum o skupnem starševstvu med bivšima izvenzakonskima partnerjema lahko pravna podlaga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, torej tudi pravice do otroškega dodatka. Sodba je tudi nepopolna in nepreverljiva, saj se sodišče ni izrecno opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, ki jih je zatrjevala tožena stranka, ki pa so po njenem mnenju bistvene za presojo sporne zadeve. Zaključek sodišča je v nasprotju z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)(1) in hkrati tudi v nasprotju z relevantnimi določbami Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP)(2) in kasneje sprejeto novelo, ki se je začela uporabljati 29. 4. 2014 (v nadaljevanju: ZSDP-1)(3). ZUPJS v 10. členu določa način upoštevanja povezanih oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja. V predmetni zadevi je nesporen dejanski stan, da tožnik z bivšo izvenzakonsko partnerko ne tvori več izvenzakonske skupnosti in da sta dne 21. 6. 2005 na podlagi 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR)(4) sklenila sporazum, da obdržita skupno varstvo in vzgojo nad njunim sinom. Navedeni sporazum ni bil formalno potrjen na sodišču, niti pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju: CSD). Skladno s 1. točko prvega odstavka 10. člena ZUPJS se upošteva tudi oseba, s katero je vlagatelj v partnerski skupnosti, v kolikor pa takšna skupnost ne obstoji (več), pa se upošteva vlagatelj kot samska oseba oziroma skupaj z ostalimi povezanimi osebami iz 10. člena ZUPJS. Otroški dodatek je prejemek, ki je namenjen zadovoljevanju potreb družine. Ker tožnikov sin živi pri materi, je pomembno tudi dejstvo stalnega prebivališča. Pravno naziranje, kot ga je zavzelo sodišče v izpodbijani sodni odločbi pomeni, da je do otroškega dodatka upravičen tudi tožnik kot vlagatelj s statusom samske osebe, kar pa je v očitnem nasprotju z namenom vtoževane pravice, ki je v izboljšanju materialnega položaja otrokove družine. Vse omenjeno je tožena stranka opozorila že tekom sodnega postopka, vendar pa se sodišče do tega ni opredelilo, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(5). Tožena stranka vztraja pri stališču, da mora biti sporazum o skupnem varstvu, vzgoji in preživljanju otroka (skupno starševstvo) za izpolnjevanje pogojev pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, formalno potrjen s strani sodišča oziroma CSD. Gre za načelo varovanja koristi otroka in tudi za preprečevanje izigravanja zakona v primeru dodeljevanja pravic iz javnih sredstev ter s tem zagotovitve načela pravičnosti in enakopravnosti razdelitve javnih sredstev. ZZZDR v zvezi s pojmom otroškega dodatka ni specialnejši zakon v razmerju do ZSDP-1, saj ZZZDR pojma „otroški dodatek“ sploh ne vsebuje. Pravni temelj za presojo spornega pravnega razmerja je ZSDP-1, ki v relevantnem določilu za dodelitev otroškega dodatka v primeru, če otrok ne živi z obema staršema, določa obveznost določitve preživnine na CSD ali s sodbo sodišča. Upoštevaje gramatikalno razlago konkretne določbe ZSDP-1 je potrebno upoštevati, da pojem preživnina predstavlja eno izmed sestavin pojma skupno starševstvo, ki obsega pojem varstva, vzgoje in oskrbe otroka. Iz izvedenega dokaznega postopka sicer izhaja, da tožnik v določenem delu prispeva k stroškom za preživljanje skupnega sina, vendar pa mesečnega zneska preživnine formalno ne plačuje. Nadalje iz zaslišanja tožnikove bivše izvenzakonske partnerke izhaja, da tožnik določenih stroškov za sina ne pokriva. Vse to pa pomeni, da je znesek, ki ga tožnik mesečno prispeva za oskrbo sina, s katerim niti ne živi, pavšalen in neopredeljiv oziroma, da tožnik točno določenega zneska iz naslova preživnine ne plačuje. Tožena stranka sicer ne oporeka veljavnosti sklenjenega sporazuma o skupnem starševstvu v okviru 105. člena ZZZDR, vendar hkrati izpostavlja, da predstavlja izključitveni razlog glede na 6. točko prvega odstavka 69. člena ZSDP, da preživnina za otroka ni določena. Otroški dodatek predstavlja dopolnilni prejemek družine, v katerem otrok živi in kot takšen sodi v pojem materialnega zadovoljevanja potreb družine. V tem kontekstu je za presojo spornega pravnega vprašanja po mnenju tožene stranke bistveno, da tožnik in njegov sin ne živita skupaj in posledično tožnik s sinom ne tvori pojma družine. Podredno tožena stranka navaja, da po njenem mnenju ZZZDR dopušča tudi možnost določitve sporazuma o varstvu in vzgoji ter preživljanju skupnih otrok v primeru, ko starša ne živita in ne bosta več živela skupaj, pa ne pride hkrati tudi do razveze zakonske zveze oziroma do razpada zunajzakonske skupnosti. V primeru razveze zakonske zveze pa ZZZDR v 64. členu kot tudi v 78. členu jasno in izrecno določa, da sodišče odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu z določbami tega zakona, tako da bodo otrokove koristi najbolje varovane. Starša nikakor ne moreta skleniti sporazuma glede vzgoje, varstva in preživljanja skupnih otrok, brez da bi ga potrdilo sodišče. Glede na izenačitev zakonske skupnosti in zunajzakonske skupnosti v pravnih posledicah (12. člen ZZZDR) se morajo te določbe smiselno uporabljati tudi ob razpadu zunajzakonske skupnosti. V konkretnem primeru je izkazano, da tožnik z bivšo izvenzakonsko partnerko ne živi več v izvenzakonski skupnosti in posledično slednja tudi ni bila navedena kot partnerka na vlogah, ki jih je tožnik na pristojni CSD vložil za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, kar pomeni, da se le-ta ne upošteva kot njegova povezana oseba po 10. členu ZUPJS. Posledično je tožena stranka utemeljeno upoštevala status tožnika glede urejanja družinskih pravih zadev kot situacijo, ko gre za razpad zunajzakonske skupnosti in se torej uporabijo določbe ZZZDR, ki urejajo pravne posledice ob razvezi zakonske zveze. Zagotavljanje otrokove koristi pa je temeljno načelo, ki velja tako za starše, kot tudi za državne organe in nosilce javnih pooblastil, ki morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za njegovo korist. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša. S sporazum z dne 22. 6. 2005 sta se dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Tak sporazum pa ni neveljaven, tudi če ni bil sklenjen pred CSD oziroma sodiščem. 105. člen ZZZDR namreč kaj takega niti ne zahteva. Po razpadu partnerske zveze otrok ni ob družino. Vse je isto kot pred razpadom, le partnerske zveze ni več. Starša izmenično plačujeta stroške, otrok živi pri materi, tožnik, ki stanuje blizu je ves čas v stiku z otrokom in skrbi za uspešno šolanje in druge aktivnosti otroka. Sodišče tako pravilno zaključuje, da glede na ugotovljeni dejanski stan ni podano stanje iz 6. točke prvega odstavka 69. člena ZSDP, ki bi priznanje pravice izključeval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev, kar pomeni, da je sodbo v celoti mogoče preizkusiti. Sodišče se je tudi opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 7. 2014, št. ... z dne 14. 1. 2013, št. ... z dne 14. 7. 2014 in št. ... z dne 13. 1. 2014. Z navedenimi odločbami je bila zavrnjena tožnikova zahteva za dodelitev otroškega dodatka. Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločilo s sodbo opr. št. V Ps 1577/2014 z dne 3. 7. 2015, ki pa je bila s sklepom pritožbenega sodišča Psp 510/2015 z dne 25. 2. 2016 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Iz navedenega sklepa izhaja, da je za odločitev v zadevi bistvena uporaba 6. točke 69. člena ZSDP, ki ga je potrebno na podlagi 113. člena od 29. 4.2014 dalje veljavne novele (ZSDP-1) uporabiti pri presoji sporne zadeve. V 6. točki prvega odstavka 69. člena ZSDP je določeno, da pravice do otroškega dodatka nima eden od staršev oziroma druga oseba za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad katerim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, če preživnina ni dogovorjena na centru ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče pojasnilo, da upoštevaje navedeno določbo otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na CSD ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Oziroma povedano drugače pogoj na CSD dogovorjene ali s sodbo določene preživnine (razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno) je določen le za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev. Ali in kako se izvršuje roditeljska pravica pa je bilo naloženo sodišču prve stopnje, da ugotovi z izvedbo ustreznih dokazov.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaslišalo tožnika kot stranko v postopku in pa tudi njegovo bivšo izvenzakonsko partnerico.

9. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja, da roditeljsko pravico nad skupnim sinom izvajata tako oče kot tudi mati, kar pa je ključno za odločitev v sporni zadevi. Da roditeljsko pravico izvajata skupaj izhaja iz sporazuma z dne 22. 6. 2005 (priloga sodnega spisa pod A/5) ter kasnejših sporazumov z dne 30. 9. 2006 in 18. 11. 2008 (A/6 in A/7). Gre za sporazume glede izvrševanja roditeljske pravice oziroma skupnega starševstva, torej gre za sporazume o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Kot izhaja iz 105. in pa 105.a člena ZZZDR za veljavnost takega sporazuma ni potrebno, da je sklenjen pred CSD oziroma pred sodiščem. Le v primeru, če se sama o preživljanju skupnih otrok ne moreta sporazumeti, jima pri sklenitvi pomaga CSD. Da pa se navedeni sporazum izvršuje v praksi izhaja tako iz izpovedbe tožnika zaslišanega kot stranka v postopku, kot tudi njegove bivše izvenzakonske partnerice. Iz izpovedi prepričljivo izhaja, da sicer otrok živi pri materi, vendar pa tudi oče (tožnik) redno vzdržuje stike z otrokom, skrbi za njegove potrebe, tudi v smislu plačevanja določenih dejavnosti ter, da glede otroškega dodatka med njim in pa njegovo bivšo izvenzakonsko skupnostjo velja dogovor, kdo bo tak otroški dodatek uveljavljal. To je potrdila tudi bivša izvenzakonska partnerica zaslišana kot priča v postopku. Iz izpovedbe izhaja, da nimata sklenjenega formalnega sporazuma o starševstvu, vzgoji in varstvu otrok pred sodiščem ali CSD, saj zato ni potrebe, ker pravice oziroma obveznosti izvršujeta skupaj in sporazumno. Tudi ni sporno, da sta se dogovorila, da bo otroški dodatek uveljavljal bivši partner (tožnik).

10. Glede pritožbenih navedb, da preživnina ni bila dogovorjena, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo šele z novelo ZSDP-1 urejeno, da pravice do otroškega dodatka nima eden od staršev ali druga oseba za otroka, ki ne živi z obema staršema, če preživnina ni dogovorjena na centru ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (5. točka prvega odstavka 74. člena ZSDP-1), ki pa kot je bilo že obrazloženo na odločitev v predmetni zadevi nima vpliva, saj je pri presoji sporne zadeve glede na prehodne določbe ZSDP-1, potrebno upoštevati določbe prej veljavnega zakona, torej ZSDP. Razen tega pritožbeno sodišče še poudarja, da iz navedenih določb izhaja, da ima eden od partnerjev pravico do otroškega dodatka. Nenazadnje tudi iz 10. člena ZUPJS, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka izhaja, da če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otroka, se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva pri tistem izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Le v primeru, če se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. V sporni zadevi pa sta se oba starša sporazumela, da bo otroški dodatek uveljavljal tožnik.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 26/2014. (4) Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.