Jedro

Odločanje o tožbenem zahtevku na zvišanje preživnine poteka v dveh korakih. Sodišče mora najprej ugotoviti, ali so se potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, bistveno spremenile. Če ugotovi, da so se, na novo odmeri preživnino.

Tožnica je 15 letno dekle, ki se bliža samostojnosti, zato je nedvomno prav in koristno, da razpolaga z manjšim zneskom žepnine in se uči samostojnega upravljanja z denarjem.

Pojem medsebojne primerljivosti ne pomeni hkrati matematične enakosti prihodkov. O medsebojni primerljivosti prihodkov je vsekakor mogoče govoriti tudi, kadar se višina nekoliko razlikuje.

Sodba na zvišanje preživnine ni konstitutivnega, ampak dajatvenega značaja. Preživninska obveznost za zvišano preživnino zapade v trenutku vložitve tožbe, nato pa vse do konca glavne obravnave zapadajo mesečni preživninski obroki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo da mora toženec za preživljanje mladoletne hčere A. A. namesto preživnine, dogovorjene s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Kranju (št. M 84/2009 s 25. 11. 2009), usklajene z obvestili CSD na 134,34 EUR mesečno, od 7. 4. 2014 dalje plačevati 200,00 EUR mesečne preživnine. Zahtevku na zvišanje preživnine je (delno) ugodilo, ker je ugotovilo, da so se tožničine potrebe bistveno spremenile.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožnik trdi, da ni prejel dokaza na “list. št. A210“, na podlagi katerega je sodišče za leto 2009 izračunalo povprečno neto plačo zakonite zastopnice tožnice (njene matere), zato je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je ta dokaz presodilo nepravilno in napačno zaključilo, da se je materi tožnice plača od leta 2009 znižala za 8 - 10%. Navidezno znižanje plače je zgolj posledica različnih stopenj plačane dohodnine, v resici pa se je plača materi tožnice zvišala za 1%.

Sodišče je sicer ugotovilo, da ima mati tožnice po sklenitvi poravnave dodatne dohodke iz dejavnosti samostojne podjetnice, vendar pa je nepravilno ugotovilo višino prihodkov. Sodišče se ni izreklo o navedbah toženca, da mati s stroški, ki jih prikazuje kot stroške dejavnosti, dejansko pokriva tudi ostale stroške. Sodišče je tudi narobe ugotovilo, da mati že ves čas pridobiva dohodke iz drugega pravnega razmerja, ki so na približno enaki ravni. Takšna ugotovitev nima podlage v predloženih dokazih. Tožnica prav tako ni uspela dokazati, da je mati imela dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti že v času sklenitve sodne poravnave v letu 2009 oziroma da to niso njeni dohodki, temveč dohodki tožničinih starih staršev. V zvezi s tem je treba upoštevati ugotovitve iz odločbe o dohodnini, iz katere izhaja, da mati tožnice te dohodke dejansko ima.

Pritožnik se tudi ne strinja z zaključki sodišča o njegovi zmožnosti pridobivanja dodatnih dohodkov. Iz predložene zdravstvene dokumentacije je razvidno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja po letu 2009, kar pritožnik dodatno utemeljuje s predložitvijo izvida pregleda v Dispanzerju za medicino dela, prometa in športa s 3. 11. 2015. Pritožnik nadalje navaja, da se je njegova plača od sodne poravnave povečala le za približno 8 % in ne za 11 do 12 % kot je ugotovilo sodišče. Upoštevajoč rast življenjskih stroškov, poslabšanje pritožnikovega zdravstvenega stanja in višjih bivanjskih stroškov, o katerih se sodišče sploh ni izreklo, so se njegove zmožnosti za preživljanje dejansko zmanjšale.

Napačen je zaključek sodišča, naj starša še naprej krijeta vsak polovice stroškov za preživljanje tožnice. Razmerje, v katerem sta starša dolžna kriti potrebe za preživljanje, v sodni poravnavi ni bilo določeno, zato takšen zaključek sodišča nima podlage v dokazih.

Sodišče ni obrazložilo, katere potrebe tožnice so se po sklenitvi sodne poravnave povečale in zakaj, temveč je zgolj ugotavljalo, kakšne naj bi bile trenutne potrebe tožnice. Vse zatrjevane potrebe so obstajale že v trenutku sklenitve sodne poravnave v letu 2009, pogoji za zvišanje preživnine niso podani, tožbeni zahtevek pa bi moral biti zavrnjen. Pritožnik še nasprotuje nekaterim s strani sodišča priznanim stroškom, za katere meni, da bodisi niso bili zatrjevani ali neprerekani (higienski pripomočki in elektrika), ali pa so nepotrebni oziroma tožnici povzročajo škodo (homeopatska zdravila, žepnina). Pritožnik navaja še, da je z zvišano preživnino ogroženo njegovo preživljanje, saj ima poleg ostalih stroškov še tekoče in bivanjske stroške, ko je na dopustu na vikendu v Beli krajini. Izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih in stroških.

Višje sodišče je 30. 12. 2015 prejelo še “prošnjo“ toženca z 28. 12. 2015, s katero dopolnjuje pritožbene navedbe. Navedb v tej vlogi višje sodišče ni moglo upoštevati, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Odločanje o tožbenem zahtevku na zvišanje preživnine torej poteka v dveh korakih. Sodišče mora najprej ugotoviti, ali so se potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, bistveno spremenile. Če ugotovi, da so se, na novo odmeri preživnino. Ob tem mora sodišče, tako kot pri vsakem odločanju o preživnini, iskati vrednostno ravnovesje (ne pa matematičnega izračuna) med potrebami upravičenca in zmožnostmi zavezanca (82a. člen ZZZDR), v tem primeru zmožnostmi vsakega od staršev.

Glede povečanja (in obsega) potreb upravičenke

6. Sklep sodišča prve stopnje o povečanih potrebah tožnice na 36. strani obrazložitve izpodbijane sodbe ni v nasprotju z materialnim pravom, kot to zatrjuje pritožnik. Sodišče naj bi materialno pravo narobe uporabilo zato, ker je najprej ocenilo vse potrebne stroške tožnice in šele nato zaključilo, da so se njene potrebe zvišale. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom sicer strinja v delu, kjer opozarja na sodno prakso, po kateri načeloma ni dopustno utemeljevanje zvišanja potreb upravičenca na okoliščinah, ki so obstajale že v tedanjem postopku. Toda v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

7. Posebnost obravnavane zadeve je, da je bila preživnina dogovorjena s sodno poravnavo. Tožničine potrebe tako tedaj niso bile natančno ugotovljene oziroma to vsaj ni nikjer zapisano. Znesek, dogovorjen v poravnavi, pa je bil nedvomno rezultat ocene staršev o tem, kakšne so dekličine potrebe. Ker sodišče prve stopnje ni razpolagalo s podatki, katere potrebe in v kakšni višini sta starša v sodni poravnavi upoštevala, je ravnalo razumno, ko je o tem sklepalo na podlagi višine dogovorjene preživnine. Ker je bila preživnina v sodni poravnavi dogovorjena na 125,00 EUR, je sodišče skupne stroške za kritje potreb tožnice ocenilo na 250,00 EUR. Povsem utemeljeno je sodišče prve stopnje sklepalo, da sta starša potrebe tedaj razdelila na polovico. Pritožbene navedbe, da sta se morda dogovorila za drugačno razmerje pri pokrivanju dekličinih stroškov, ostanejo na ravni ugibanja. Prav toženec je tisti udeleženec postopka, ki bi takšne trditve lahko podal (in bi jih moral podati) določno, pa jih ni. Tudi višje sodišče zato sprejema zaključek, da so bile tožničine potrebe ob sklenitvi poravnave ocenjena na 250,00 EUR.

8. Ker je dokazni postopek (ki je bil po prepričanju pritožbenega sodišča v tem delu izveden temeljito in skrbno), pokazal, da trenutne potrebe tožnice znašajo 400,00 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je prišlo do bistvene spremembe potreb. Višje sodišče na tem mestu še dodaja, da je bilo pri ugotavljanju tožničinih potreb sodišče prve stopnje restriktivno, saj ni priznalo stroškov teka na smučeh, s katerim se dekle nedvomno ukvarja, ker je verjelo tožencu, da z dejavnostjo ni soglašal, pa tudi ne stroškov oddiha.

9. V celoti je izpodbijana sodba pravilna tudi v delu, ki ga pritožnik napada z vidika posameznih priznanih potrebnih stroškov, ki po njegovem niso zatrjevani, so prerekani oziroma so v škodo tožnici. Višje sodišče v zvezi s tem poudarja, da mora biti v takšnih primerih vedno v prvi vrsti korist otrok, kar konkretizira določba 129.a člena ZZZDR(1). Sodišče prve stopnje je ustrezno zavarovalo tožničino korist, po postavkah dovolj razdelalo posamezne potrebe in prepričljivo obrazložilo vse priznane stroške. Zaključek, da petnajstletno dekle mesečno porabi približno 400,00 EUR, je ustrezno obrazložen in tudi življenjsko ter iskustveno prepričljiv. Neutemeljeno je pritožnikovo nasprotovanje stroškom šolskih potrebščin 20 EUR, ker naj bi bile zajete že v stroških šolanja, nasprotovanje stroškom homeopatskih zdravil, ker naj bi bila neprimerna, oporekanje stroškom higienskih pripomočkov v višini 15 EUR in nestrinjanje z žepnino v višini 20 EUR, ki naj bi bila za tožnico nepotrebna in škodljiva. Višje sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede navedenih stroškov in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Tožnica je 15 letno dekle, ki se bliža samostojnosti, zato je nedvomno prav in koristno, da razpolaga z manjšim zneskom žepnine in se uči samostojnega upravljanja z denarjem. Tudi uporaba homeopatskih zdravil že po splošnem izkustvu lahko pomaga lajšati simptome različnih težav. Povsem primerna petnajstletnici in v ničemer pretirana je tudi ocena stroškov za higienske pripomočke in šolske potrebščine, vključno s šolsko torbo. Pritožnik nasprotuje stroškom električne energije 10 EUR, ker v izpodbijani sodbi ni opredeljeno kolikšen del stroškov odpade na dejavnost tožničine matere. Tudi ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje stroške elektrike smiselno razdelilo na število gospodinjstev v hiši in nadalje na osebe znotraj posameznega gospodinjstva. Pri tem ni posebej upoštevalo dejavnosti matere tožnice saj ta svojo dejavnost opravlja kot samostojna podjetnica, torej kot fizična oseba, ki pa je v izračunu stroškov že upoštevana.

Glede povečanja oziroma zmanjšanja zmožnosti zavezancev

10. Pritožnik pravilno opozarja, da je interpretacija dejanskega povečanje plače tožničine matere odvisna tudi od akontacije dohodnine. Če je bila akontacija dohodnine leta 2009 obračunana pa drugačni stopnji kot leta 2015 in jo je bilo iz tega razloga enkrat potrebno doplačati, drugič pa ne, to lahko na prvi pogled vpliva na spremembo višine plače. Toda za odločitev v obravnavani zadevi je, po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se tožničine potrebe bistveno povečale, bolj kot zunanji prikaz spremembe plač v odstotkih, pomembno, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo razmerje med prihodki obeh staršev v trenutku sojenja. Višje sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega vprašanja povsem strinja. Glede na to pa so vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na ugotovitve sodišče prve stopnje o tem, kakšni so bili prihodki staršev pred tem, nepomembne in se višje sodišče do njih natančneje ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP). S tem je odgovorjeno tudi na (sicer z ničemer izkazane) trditve o tem, da tožencu ni bil vročen eden od listinskih dokazov.

11. Pritožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni izreklo o višini dohodkov iz dejavnosti tožničine matere. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 24. strani izpodbijane sodbe obrazložilo, kakšna je višina teh dohodkov in na podlagi katerih dokazov jo je ugotovilo. Dokazna ocena ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Toženec v pritožbi zastopa stališče, da bi moralo sodišče njegove trditve o domnevnem pokrivanju ostalih stroškov (stroškov, ki niso stroški dejavnosti), s čimer naj bi bili stroški dejavnosti fiktivno prikazani večji, dobiček pa manjši, šteti za dokazane na podlagi določbe 227. člena ZPP. Takšno stališče je napačno. Posledica, ki jo predvideva 5. odstavek 227. člena ZPP, bi nastopila le, če bi sodišče tožeči stranki naložilo, naj (za dokazovanje nekih določnih trditev) predloži listine, iz katerih izhaja vrsta in obseg stroškov, ki jih prikazuje v svoji dejavnosti, pa tega ne bi storila. Če je to od tožnice zahteval pritožnik, ne pa tudi sodišče, ta domneva ne drži. Sodišče prve stopnje pa predlogu pritožnika ni sledilo in ob tem je ravnalo pravilno. Kakšni so materini dohodki iz dejavnosti, je sodišče ugotovilo na podlagi davčnih obračunov dohodkov iz dejavnosti in informativnih izračunov dohodnine. Toženčevo ugibanje in posplošeno zatrjevanje, da je mati prikazovala stroške fiktivno (brez vsakih konkretnih trditev, kako naj bi to bilo ter kaj na to kaže), ne zadošča za zahtevo sodišča iz 1. odstavka 227. člena ZPP in se sodišče prve stopnje do tega tudi ni bilo dolžno natančneje opredeljevati.

12. Pritožbeno sodišče se sklicuje tudi na ugotovitve sodišča prve stopnje glede dohodka iz drugega pravnega razmerja tožničine matere iz naslova dela v Svetu za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ter dohodka iz kmetijske in gozdarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj navedenih dohodkov ni štelo kot dohodke, ki so se bistveno spremenili po sklenitvi sodne poravnave (kar pa, kot je bilo že pojasnjeno v 10. točki obrazložitve, niti ni odločilno). Ugotovitev, ali je mati leta 2009 dejansko pridobila sredstva iz drugega pravnega razmerja, za odločanje o tožbenem zahtevku torej ni odločilna, saj je bilo med pravdnima strankama nesporno, da ta prihodek sedaj prejema, sodišče pa ga je tudi upoštevalo v končnem izračunu prihodkov obeh staršev. V zvezi z dohodkom iz kmetijske in gozdarske dejavnosti, ki je bil ugotovljen z odločbo o dohodnini, je treba poudariti, da tudi takšna odločba ne more ovreči ugotovitev sodišča prve stopnje, osnovanih na izvedenem dokaznem postopku in okoliščinah, ki so pokazale drugačno dejansko stanje kot izhaja iz odločbe. Teh vsebinskih zaključkov sodišča pritožnik nenazadnje niti ne izpodbija. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na pravno upoštevno povečanje zmožnosti matere tožnice za preživljanje, so tako v celoti neutemeljeni.

13. Višje sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da so njegovi prihodki nekoliko nižji od prihodkov tožničine matere. A tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so enaki - pojem medsebojne primerljivosti ne pomeni hkrati matematične enakosti prihodkov. O medsebojni primerljivosti prihodkov je vsekakor mogoče govoriti tudi, kadar se višina nekoliko razlikuje (približno 980,00 EUR povprečne pritožnikove plače v letu 2015 v primerjavi s približno 1.190,00 EUR dohodkov tožničine matere, upoštevajoč vse njene prihodke), saj ne gre za večje nesorazmerje.

14. Zaključek sodišča prve stopnje, da bosta tudi vnaprej oba starša morala prispevati enak delež za preživljanje tožnice (kljub nekoliko manjšim dohodkom pritožnika) pa dodatno utemeljuje dejstvo, da tako tožnica, kot tudi njen brat (pritožnikov sin), živita pri materi. Mati na tak način v primerjavi s pritožnikom še dodatno prispeva k preživljanju, predvsem pa vzgoji otrok, kar upraviči enakomerno razdelitev stroškov preživljanja kljub manjšemu nesorazmerju pri prihodkih.

15. Ugotovitev sodišča prve stopnje o primerljivih zmožnostih staršev za preživljanje pritožnik izpodbija tudi s pritožbenimi navedbami o domnevnem zmanjšanju njegovih zmožnosti. Pritožnik izpostavlja predvsem zdravstvene težave, s katerimi se sooča, opozarja pa tudi na netočen izračun odstotnega povišanja njegove plače. Za odločitev sodišča prve stopnje je bila bistvena ugotovitev, da so dejanski prihodki pritožnika in matere tožnice sedaj primerljivi (ne pa enaki), kar podpirajo tudi vsi izvedeni dokazi. Morebitna zmanjšana zmožnost za pridobivanje na strani pritožnika, tudi če obstaja, očitno ne vpliva na njegovo plačo, ki je v izpodbijani sodbi upoštevana kot pritožnikov edini prihodek.

16. Ker ugotovitev medsebojne primerljivosti prihodkov obeh staršev v primeru pritožnika temelji le na njegovi relativno nespremenjeni plači, pritožbene navedbe o zmanjšanju delovnih zmožnosti na pritožnikovi strani, niso utemeljene. Pritožnik v tem delu očitno napačno razume razloge izpodbijane sodbe, ko meni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi lahko pridobival dodatne dohodke. Bistvena je medsebojna primerljivost tega, kar starša dejansko zaslužita.

17. Pritožnik ni uspel z ničemer dokazati, da bi bilo zaradi določene preživnine ogroženo njegovo preživljanje. Višje sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje in zaključuje, da ima pritožnik dovolj sredstev, da enakopravno sodeluje pri preživljanju mladoletne hčere. Pritožbeno sodišče verjame, da pritožnik prispeva soprogi k stroškom vikenda, a prepričano je, da stroški nikakor niso tako visoki, da bi ogrožali njegovo preživljanje. Če so, jih bo moral pritožnik pač omejiti, saj ne gre za nujne stroške. Nenazadnje tudi mladoletni tožnici sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za preživljanje počitnic (drugi odstavek na 33. strani izpodbijane sodbe).

O obrestih

18. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih mora pritožnik plačati za obdobje od vložitve tožbe 7. 4. 2014 do izdaje izpodbijane sodbe, je pravilna. Tožnica je preživninski zahtevek za višjo preživnino pridobila z vložitvijo tožbe na zvišanje preživnine. Od tedaj naprej mesečno zapadajo tudi mesečni preživninski obroki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v izreku. Zamuda nastane, če preživninski zavezanec ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko se ustno ali pisno ali z vložitvijo tožbe od dolžnika zahteva, naj izpolni svojo obveznost. Z vložitvijo tožbe na zvišanje preživnine nastane tudi preživninski zahtevek za višji znesek. Pritožnik je izvedel za potrebe tožnice v trenutku vložitve tožbe in je takrat prišel v zamudo (2. odstavek 299. člena OZ). Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je vložena tožba za preživnino (131.c ZZZDR). Ker se preživnina tudi v zvišanem znesku določi nominalno in je za naprej podvržena valorizaciji, velja za začetek teka obresti pri teh obveznostih enako kot pri drugih denarnih obveznostih. Sodba na zvišanje preživnine ni konstitutivnega, ampak dajatvenega značaja. Preživninska obveznost za zvišano preživnino zapade v trenutku vložitve tožbe, nato pa vse do konca glavne obravnave zapadajo mesečni preživninski obroki.

O stroških

19. Zmotno je tudi stališče pritožnika glede odločitve o stroških. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo po prostem preudarku na podlagi 413. člena ZPP in pri tem ustrezno upoštevalo vse okoliščine primera (delni uspeh z zahtevkom, zmožnosti staršev, način pravdanja obeh pravdnih strank), ki jih je pravično ovrednotilo. Upoštevajoč razplet postopka, je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, za toženca ugodna. Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče ob odločanju o stroških upoštevati umik tožbenega zahtevka tožničinega brata, mladoletnega B. B., so očitno neutemeljene. Tožnica s stroški in procesnim ravnanjem brata nima prav ničesar.

20. V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

21. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je tudi na podlagi 413. člena ZPP prav, da sam krije stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Ta v 1. odstavku sodišču nalaga, da pri odmeri preživnine upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.