Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP je podana, ker je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da se je prvostopenjsko sodišče glede tožnikovega soprispevka oprlo na dejstva, ki niso bila pravočasno zatrjevana. Res je sicer, da je toženec s citiranimi navedbami želel dokazovati predvsem to, da sploh ne more biti odgovoren za nastalo škodo, vendar to ne pomeni ovire, da se te navedbe upoštevajo kot del trditvene podlage tožene stranke tudi pri presoji soprispevka tožnika k nastanku škode.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v prvem odstavku točke I/1, v prvem odstavku točke I/2, v delu drugega odstavka točke I/2 izreka, ki se nanaša na pritožbo toženca, v točki II izreka, in v točki III izreka glede toženčevih stroškov odgovora na pritožbo ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku izplača 5.115,71 EUR odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Presodilo je, da je do poškodbe prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval, ko mu je spodrsnilo pri sestopu z lestve, ki je pritrjena na keson tovornjaka, na katerega je zlezel, da je s cerado pokril vroč asfalt, tako da je padel z glavo navzdol in si je ob padcu poškodoval komolec. Presodilo je, da je tožnikovo delo v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost zaradi pokrivanja asfalta na več kot 3 metre visokem kesonu tovornega vozila in temperature asfalta, ki je znašala več kot 180 Cº. Sodišče je presodilo, da pravična denarna odškodnina za nematerialno škodo znaša 5.300,00 EUR, tožniku pa je dosodil tudi materialno škodo v znesku 84,96 EUR. Tako odmerjeno odškodnino je zaradi soprispevka tožnika znižalo za 5 %.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in odškodnino iz naslova materialne škode zvišalo na 168,35 EUR, odškodnino za nematerialno škodo pa na 8.600,00 EUR. Presodilo je, da je tožnik upravičen do višje odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Strinjalo se je s presojo, da je toženec objektivno odgovoren za nastalo škodo, soprispevka tožnika pa ni upoštevalo, češ da toženec v zvezi s tem ni podal trditvene podlage.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 21/2017 z dne 19. 4. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanj: – ali so razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje glede objektivne odgovornosti in poteka dogodka zadostni, – ali je toženec pravočasno in dovolj utemeljil navedbe o tožnikovem soprispevku k nastanku škode; – ali je do nesreče pri delu prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti oziroma uporabi nevarne stvari?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede objektivne odgovornosti toženca navedlo zgolj to, da sprejema stališče pritožbenega sodišča, da gre za delo s povečano nevarnostjo oziroma nevarno dejavnost, vendar pa takšne odločitve ni z ničemer ustrezno obrazložilo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo prvotno sodbo sodišča prve stopnje, bi v novem postopku prvostopenjsko sodišče moralo navesti in obrazložiti, zakaj šteje, da je podana objektivna odgovornost toženca. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem sicer navedlo, da se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na stališče pritožbenega sodišča in da je opredelilo razloge, zakaj šteje, da je šlo za nevarno dejavnost. S takšnim zaključkom se toženec ne more strinjati, saj se sodišče prve stopnje dejansko z ničemer ni opredelilo do sestopanja z lestve, torej do samega škodnega dogodka. Vsako opravilo je sestavljeno iz različnih delov oziroma korakov, zato je vsak korak treba obravnavati posebej. Hoja po lestvi oziroma sestopanje z lestve je popolnoma običajno početje in se dogaja v vsakdanjem življenju. Zanj ni potrebno posebno znanje oziroma posebna skrbnost. Zato v zvezi s tem ne more biti govora o opravljanju nevarne dejavnosti. Tožnik ni padel s tovornjaka pri pokrivanju kesona, ampak ko je malomarno in nepravilno hodil po lestvi, kar pa ne more predstavljati nevarne dejavnosti oziroma nevarne stvari. Protispisno je stališče pritožbenega sodišča, da se toženec ni razbremenil odgovornosti. Toženec je zadostil dokaznemu (pravilno trditvenemu) bremenu, ko je navedel, da za hojo po lestvi ni potrebno, da je oseba posebej izkušena, da normalno uporablja lestev in hodi po lestvi z obrazom obrnjenim proti lestvi, da je imela lestev rebraste pohodne površine in da tožniku zaradi tega ni moglo zdrsniti. Od strank ni pričakovati, da bodo same navajale strokovne izraze (tritočkovni prijem) kot je od toženca očitno pričakovalo pritožbeno sodišče. Sama lestev ni nevarna stvar in sestop z lestve ni nevarna dejavnost. Sodišči bi morali presojati sam padec, torej kje je prišlo do padca in ne celotno opravljanje delovnega procesa, ki tudi sicer ni bilo nevarno. Revizija opozarja na drugačno sodno prakso glede soprispevka delavca v podobnih primerih. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi neskrbnega ravnanja tožnika, ki je z očitno nesprejemljivo in površno hojo po lestvi povzročil svoj padec.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija ne uveljavlja, da bi bili razlogi izpodbijane sodbe glede poteka dogodka (v katerem se je tožnik poškodoval) tako nejasni, da sodbe ne bilo možno preizkusiti. Toženec uvodoma zgolj pavšalno povzema splošne opredelitve iz različnih sodnih odločb o dolžnosti sodišča, da na konkreten in jasen način opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Vendar pa v nadaljevanju ne obrazloži, zakaj sodišče glede poteka dogodkov ni zadostilo tem standardom. Toženec v nadaljevanju revizije namreč kot neustrezno izpodbija obrazložitev sodišč prve in druge stopnje glede obstoja objektivne odgovornosti in ugotovitve, ali bi tožnik delo lahko opravljal na drug način. Tožnik tako dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog, in pravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je delo, pri katerem se je poškodoval možno opredeliti kot nevarno dejavnost. Navedeno pomeni, da ob takšni reviziji niti ni možno odgovoriti na dopuščeno vprašanje, ali so zadostni razlogi glede poteka dogodka, saj bi bilo to možno le, če bi tožnik izrecno uveljavljal obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tudi glede vprašanja, ali imata sodbi sodišč prve in druge stopnje zadostne razloge glede objektivne odgovornosti toženca, bi bila revizija lahko uspešna le, če bi toženec uveljavljal obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, česar pa ni storil. 10. Pač pa revizija navaja razloge, ki omogočajo odgovor na dopuščeno vprašanje, ali je do nesreče pri delu prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti oziroma uporabi nevarne stvari. Tudi po presoji revizijskega sodišča opravljanje dela, pri katerem med sestopom po lestvi pritrjeni na keson tovornjaka lahko pride do padca z višine skoraj treh metrov pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zaradi česar se v skladu s 149. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) šteje, da škoda, ki je nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, ko se je povzpel na keson tovornega vozila, na višino več kot 3 m in s cerado (ponjavo) pokrival asfalt, katerega temperatura je presegala 180 Cº, vendar je hkrati tudi ugotovilo, da gre za nevarno dejavnost že zaradi dejstva, da je tožnik zdrsnil s prvega (najvišjega klina) lestve, kar pomeni, da je padel skoraj z višine 3 m. Revizija utemeljeno graja stališče sodišča, da je šlo za nevarno dejavnost zaradi visoke temperature asfalta in njegovega pokrivanja na višini več kot treh metrov. Do padca tožnika in posledične poškodbe ni prišlo zaradi visoke temperature asfalta in tudi ne zaradi tega, ker bi tožnik s kesona padel med samim pokrivanjem asfalta, temveč je po lastnih navedbah, ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot dejansko podlago, padel, ko mu je spodrsnilo z najvišjega klina lestve. Navedeno pomeni, da je za presojo ali se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti bistveno zgolj to, ali je kot nevarno dejavnost v okoliščinah konkretnega primera možno opredeliti sestop po lestvi, ki je pritrjena na keson tovornjaka, ne pa tudi, ali nevarna dejavnost pomeni hojo po vročem asfaltu oziroma njegovo pokrivanje s cerado na kesonu visokem več kot 3 metre. Tudi če presojamo zgolj sestop s tovornjaka po lestvi, ki je pritrjeno na keson, je glede na višino, s katere je tožnik opravil ta sestop (na ugotovitev, da je šlo za padec z višine skoraj treh metrov je revizijsko sodišče vezano), takšno delo potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in sestop po njej ni nevarna dejavnost, vendar pa takšna postane, če gre za sestop s takšne višine kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru. Takšno delo je treba opredeliti kot nevarno dejavnost zgolj zaradi višine, na kateri se opravlja.

12. Revizija se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe II Ips 391/1997 z dne 11. 11. 1998. V navedeni zadevi je oškodovanec uveljavljal, da je kot nevarno dejavnost treba opredeliti sestop s približno 1,2 m visokega delovnega odra na gradbišču, pri čemer je oškodovanec padel z višine pol metra. Gre za delo na bistveno nižji višini in zato zadevi nista primerljivi.

13. Revizija je bila dopuščena tudi glede vprašanja, ali je toženec pravočasno in dovolj utemeljil navedbe o tožnikovem soprispevku k nastanku škode. Sodišče druge stopnje odločitev prvostopenjskega sodišča o soprispevku tožnika spremenilo na podlagi stališča, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede tožnikove nepravilne uporabe lestve, češ da se je stališče o napačnem sestopu po lestvi prvič pojavilo šele v mnenju izvedenca s področja varstva pri delu, ter da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage strank. Toženec v zvezi s tem sodišču druge stopnje utemeljeno očita protispisnost. Res je, da toženec ni govoril o tritočkovni oprtosti pri hoji po lestvi, vendar pa je že v odgovoru na tožbo navedel, „da četudi je kdaj potrebno priti na keson, se da to popolnoma normalno narediti s hojo po lestvi gor, kakor tudi dol, če oseba, ki niti ni potrebna, da je kakorkoli izkušena, to lestev normalno uporablja in hodi po lestvi z obrazom obrnjenim proti lestvi in si ji pri tem prav gotovo ne more nič zgoditi“. V nadaljevanju je navedel, da če je tožnik res kakorkoli padel, je to bilo zgolj zaradi lastne vihravosti in neprevidnosti, in ker je nekaj počel po svoje in površno oziroma nepremišljeno in malomarno. Po presoji revizijskega sodišča te navedbe predstavljajo zadostno trditveno podlago za ugotavljanje soprispevka tožnika k nastanku škode. Toženec je opisal, kakšen bi bil pravilen način sestopa s kesona po lestvi (z obrazom obrnjenim proti lestvi), tak opis pa v celoti ustreza temu, kar izvedenec s področja varstva pri delu na zaslišanju opredelil kot pravilo, da moramo pri hoji po lestvi vedno biti tritočkovno oprti.

14. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP je podana, ker je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da se je prvostopenjsko sodišče glede tožnikovega soprispevka oprlo na dejstva, ki niso bila pravočasno zatrjevana. Res je sicer, da je toženec z zgoraj citiranimi navedbi želel dokazovati predvsem to, da sploh ne more biti odgovoren za nastalo škodo, vendar to ne pomeni ovire, da se te navedbe upoštevajo kot del trditvene podlage tožene stranke tudi pri presoji soprispevka tožnika k nastanku škode.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v prvem odstavku točke I/1, v prvem odstavku točke I/2, v delu drugega odstavka točke I/2, ki se nanaša na pritožbo toženca, v točki II izreka in v točki III izreka glede toženčevih stroškov odgovora na pritožbo1 ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

16. V novem postopku se bo sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb toženca v zvezi s soprispevkom tožnika k nastanku škode.

17. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

1 V veljavi tako ostane drugi odstavek I/1 izreka, del drugega odstavka točke I/2 izreka, ki se nanaša na pritožbo tožnika ter III. točka izreka glede tožnikovih stroškov odgovora na pritožbo.