Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Tožnik se je povzpel na kamion, pokril asfalt, pri spustu z kamiona pa mu je spodrsnilo in je padel na tla, pri tem pa se je poškodoval. Tožnikovo delo v zvezi s pokrivanjem asfalta na kesonu tovornega vozila je treba presojati kot celoto, torej vzpenjanje na keson, pokrivanje asfalta na njem s ponjavo in spuščanje z višine več kot 3 metre po lestvi, pričvrščeni na stranico kesona, pri čemer na celotno delovno operacijo vpliva tudi dejstvo, da je imel asfalt na kesonu temperaturo nad 180 º

C. Pri opravljanju tega dela se je tožnik poškodoval, res sicer šele pri sestopanju s kesona, a je zdrsnil že s prvega (najvišjega) klina lestve, kar pomeni, da je padel skoraj z višine treh metrov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Tožena stranka je podala trditve, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi vihravosti in nepazljivosti tožnika, kar je utemeljevala z načinom pokrivanja asfalta (dejstvom, da tožnik ni pokrival asfalta z rampe oziroma podesta, pač pa je zlezel na keson in ga pokrival na njem). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi se „vihravost in nepazljivost“ tožnika izražali v njegovi neprevidni uporabi lestve. Ugotovitve o domnevnem napačnem oprijemu tožnika na lestvi se prvič pojavijo v izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu. Ker pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage strank, sodišče prve stopnje tem trditvam ne bi smelo slediti. Glede na to je zmotno uporabilo materialno pravo in je zaključek, da je tožnik prispeval k nastali škodi v deležu 5 % zato, ker je bil premalo skrben pri sestopanju z lestve, nepravilen. Za škodo, ki je nastala tožniku, je v celoti odgovorna tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je tožniku dolžna v roku 15 dni plačati 8.768,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.600,00 EUR od dne 3. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 168,35 EUR od 17. 6. 2009 do plačila.

V presežku (glede zneska 6.406,29 EUR s pp) se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožena stranka je tožniku dolžna v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v višini 2.219,26 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.“, v preostalem delu pa se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je tožniku dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 358,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku 15 dni plača znesek 5.115,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.030,75 EUR od 3. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 84,96 EUR od 17. 6. 2009 dalje do plačila, kar pa je zahteval več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki v 15 dneh povrne stroške tega delovnega spora v višini 341,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek tožnika zavrne še v preostalem delu ter posledično spremeni odločitev o pravdnih stroških oziroma podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno razsojo, vse skupaj s stroškovno posledico. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik sam prispeval k nastanku nezgode 5 %, tožena stranka pa posledično 95 %, saj ni podana odgovornost tožene stranke, tožnik je namreč sam odgovoren za padec z lestve. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je podana njena objektivna odgovornost, in zatrjuje, da zaključek ni ustrezno obrazložen s sklicevanjem na stališče pritožbenega sodišča. Meni, da sodišče pri odločanju glede objektivne odgovornosti ni upoštevalo vseh okoliščin primera, predvsem ravnanja tožnika. Trdi, da tožnik ni imel razloga, da bi hodil po lestvi in je šlo za njegovo samoiniciativno in nesprejemljivo odločitev. Prepričana je, da sestopanje z lestve, kar je tožnik v času poškodbe počel, ni nevarno delo, kar izhaja iz sodne prakse in kar je potrdil izvedenec za varstvo pri delu. Pove, da tudi, če bi bilo tožnikovo delo nevarno, njegova poškodba ni v vzročni zvezi z njim. Poleg tega trdi, da se je razbremenila odgovornosti v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom 153. člena OZ, saj je izvedenec povedal, da tožnik ni pravilno hodil po lestvi. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v točki 15, v kateri opredeljuje dogodek na način, kot da je tožnik padel, ko je hodil po prikolici tovornega vozila po asfaltu, ki je imel več kot 180 stopinj, saj naj bi bili ti zaključki protispisni in zmotni, saj je tožnik padel pri sestopanju po lestvi. Sklicuje se na 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi pravilno sestopanje preprečilo padec tožnika, zaradi česar odločitvi sodišča prve stopnje očita, da je sama s sabo v nasprotju. Navaja, da tožniku ni bilo treba pokrivati asfalta na kesonu, saj imajo v asfaltni bazi A. rampo, s katere se da pokrivati tovornjake s ponjavo. Trdi, da je bil tovornjak ustrezen za takšno dejavnost in da tožniku ni nikoli naročila, naj pokrije asfalt tako, kot je to samoiniciativno storil. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje, saj iz njega ne izhaja, da je tožnik za pokrivanje asfalta moral na prikolico. Sklicuje se na besede izvedenca, ki naj bi le ocenil, da se naj ne bi dalo pokrivati z rampe, vendar tega ni preizkusil, niti ni videl tovornjaka tožene stranke. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati vse izvedene dokaze, saj eni dokazi nimajo močnejše dokazne moči od drugih, pri tem pa se sklicuje na izpovedi prič B.B., C.C. in D.D., ki so povedali, da se je dalo pokrivati tovornjak z rampe. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, zakaj ni upoštevalo izpovedi teh prič, ki so to delo dobro poznale. Dalje pove, da je sam način natovarjanja tovornjaka spornega dne edini možni način, tako da ni jasno, v čem naj bi bila odgovornost tožene stranke v zvezi s samim načinom natovarjanja, zgolj dejstvo, da bi tožena stranka lahko izbrala modernejšo obliko natovarjanja, pa ne more pomeniti, da je odgovoren za nastalo škodo tožniku. Trdi, da tožnik ni uporabil tritočkovne opore telesa pri uporabi lestve, kar je ugotovil izvedenec, za to pa je podala ustrezno trditveno podlago, saj je navedla, da je tožnik padel zaradi svoje neprevidnosti. Nasprotuje pa tudi prisojeni višini odškodnine. Pretirana se ji zdi prisojena odškodnina 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj če bi tožnik trpel telesne bolečine takšne intenzitete, kakršne navaja izvedenec, gotovo ne bi vozil tovornjaka že nekaj dni po dogodku, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Meni, da si je tožnik s tem povzročal še večje bolečine. Tudi dosojeni znesek iz naslova strahu 300,00 EUR se ji zdi previsok glede na dejstvo, da je tožnik takoj po padcu še normalno vozil tovornjak in se po nekaj dneh odsotnosti vrnil na delo. Po njenem mnenju glede na to ni bilo začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem, glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa opozarja, da so te zmanjšane po mnenju izvedenca le za 3 % oziroma gre za 6 % invalidnost, tožnik pa ni omejen v življenju oziroma aktivnostih, saj tudi ni iskal nobene zdravniške pomoči zaradi težav po poškodbi. Navaja, da težave, ki jih je tožnik navajal, niso posledica poškodbe, zato je odškodnina iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR previsoka in v nasprotju s sodno prakso. Glede premoženjske škode sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno sledilo tožnikovim navedbam, ne da bi se opredelilo do navedb tožene stranke in predloženih dokazil glede razdalje od tožnikovega doma do zdravstvenih ustanov, ki je krajša od ugotovljene. Nasprotuje tudi odločitvi glede pravdnih stroškov. Izpostavlja, da v sodbi sodišče prve stopnje ni navedlo, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov in je torej zapis izreka sodbe pomanjkljiv. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je pravno in dejansko zmotna odločitev sodišča, da je tožnik v 5 % prispeval k nastanku škodnega dogodka 25. 4. 2009, delo je namreč opravljal na običajen način, ki je bil v predmetni asfaltni bazi edini mogoč. Navaja, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ker tožniku ni zagotovila ustrezne obutve in ker ni izbrala vseh tehničnih možnosti, ki so bile na voljo (novejšo in bolj varno tehnologijo za pokrivanje asfalta). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri sestopanju naj ne bi imel tritočkovnega prijema, ki bi preprečil padec, ki izhaja iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu, po njegovem mnenju presega trditveno podlago tožene stranke zaradi česar je kršilo določbe postopka. Navaja, da je tožena stranka glede temelja tožbenega zahtevka zgolj pavšalno zatrjevala, da je tožnik ravnal vihravo in neprevidno, kar je konkretizirala le z dejstvom, da je tožnik pokrival asfalt s cerado na sami prikolici in ne z rampe. Trdi, da mu tožena stranka ni dala ustreznih navodil za delo in da ni skrbela za nadzor nad izvajanjem dela. Pritožuje se tudi glede višine prisojene odškodnine. Sklicuje se na ugotovitve sodnega izvedenca ortopeda E.E. o meri in trajanju telesnih bolečin ter o nevšečnostih pri zdravljenju. Kot nesprejemljivega graja zaključek, da je sam pripomogel k dodatnim bolečinam in nevšečnostim, ker je v času bolniškega staleža odšel na delo, čeprav je imel predpisano mirovanje. Zatrjuje, da tudi to presega trditveno podlago tožene stranke, ki ni zatrjevala, da si je tožnik s svojim ravnanjem povzročil večjo škodo, pa tudi izvedenec ni ugotovil, da bi to vplivalo na potek bolečine ali zdravljenja, saj je položaj glavice radiusa v komolcu ostal nespremenjen. Vztraja, da je za duševne bolečine iz tega naslova upravičen do celotnega vtoževanega zneska 8.800,00 EUR, kar izhaja tudi iz sodne prakse v podobnih primerih. Po njegovem mnenju je tudi odškodnina iz naslova strahu odmerjena v prenizkem znesku in se tudi v zvezi s tem sklicuje na mnenje izvedenca. Meni, da je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni mogel biti tako zaskrbljen za izid zdravljenja, kot zatrjuje, ker sicer ne bi sam odpeljal asfalta, ga raztovoril ter vrnil vozila, temveč bi nemudoma poiskal zdravniško pomoč. Zatrjuje protispisnost tega zaključka in pove, da je s svojim ravnanjem preprečil večjo škodo, česar mu ni mogoče šteti v zlo. Meni, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz naslova strahu v višini 1.200,00 EUR. Dalje navaja, da je upravičen tudi do celotne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 5.000,00 EUR. Sklicuje se na mnenje izvedenca o trajnih posledicah poškodbe in njegovo oceno, da so tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 3 %, invalidnost v levem komolcu pa je ocenjena na 6 %. Dalje se sklicuje še na ustno dopolnitev mnenja, iz katere izhaja, da je okvara radialnega živca lahko posledica predmetne poškodbe, in na mnenje nevrologa v izvidu EMG z dne 26. 3. 2011, iz katerega izhaja, da je okvara radialnega živca verjetno posledica stanja po poškodbi. Kot neobrazloženo in napačno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o premoženjski škodi, saj mu je priznalo nadomestilo za vsak prevožen kilometer v višini 0,18 EUR in ne 0,37 EUR, kot je zahteval. Trdi, da tožena stranka ni prerekala vtoževane višine kilometrine, zato sodišče ne bi smelo samo znižati tega zneska. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka sodišču prve stopnje očita, da je napačno izračunalo njegov uspeh v postopku, saj ta ni le 33,71 %, temveč ob upoštevanju 95-odstotnega uspeha s temeljem 65,25 %, večji del postopka pa je tekel zaradi dokazovanja obstoja temelja. Dalje zatrjuje, da mu sodišče prve stopnje napačno ni priznalo nagrade za posel po tar. št. 2200 v količniku višjem od 1,0, pa bi mu zaradi zahtevnosti opravila moralo. Pove, da mu neutemeljeno ni bil priznan strošek sodne takse za postopek na prvi stopnji, niti nagrada po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ločeno za postopek na prvi stopnji in za postopek s pritožbo. Nasprotuje tudi dejstvu, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za narok po tar. št. 3102 za ponovljeni postopek, toženi stranki pa jo je priznalo. Nasprotuje pa odločitvi sodišča prve stopnje, da je toženi stranki priznalo nagrado za posel po tar. št. 2200, saj tega opravila za toženo stranko ni opravil odvetnik in ji ta strošek ni nastal. Meni, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo tudi nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT in sodno takso za pritožbo, saj s pritožbo ni bila uspešna. Pove, da je tudi sicer nagrada odmerjena v previsokem znesku glede na vrednost izpodbijanega dela prve sodbe sodišča prve stopnje (1.346,24 EUR), zato bi toženi stranki pripadala kvečjemu v višini 110,40 EUR in ne 587,20 EUR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožniku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka. Podredno predlaga, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo svojo ugotovitev o opravljanju dela s povečano nevarnostjo, saj je poleg sklicevanja na stališče pritožbenega sodišča v točki 14 obrazložitve v točki 15 opredelilo razloge, zakaj šteje, da je šlo za nevarno dejavnost. Obrazložitev je sicer skopa, a iz nje je mogoče razbrati razloge za odločitev sodišča prve stopnje in jo je posledično mogoče preizkusiti. Razlogi tudi niso v medsebojnem nasprotju, saj si ugotovitvi o obstoju objektivne odgovornosti in soprispevku oškodovanca k nastanku škode ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje je (sicer materialnopravno zmotno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) uporabilo določbo tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), ki se nanaša prav na situacijo, ko je tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, le deloma prost svoje odgovornosti zaradi prispevka oškodovanca k nastanku škode. Prav tako ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni napačno povzelo izvedenskega mnenja glede vprašanja, ali se je tožnik moral povzpeti na keson oziroma prikolico, da bi lahko pokril asfalt. Iz izvedenskega mnenja izrecen odgovor na to vprašanje ne izhaja, ustno zaslišani izvedenec za varstvo pri delu pa je na izrecno vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini mogoč, odgovoril, da na konkretni asfaltni bazi in na uporabljenem kamionu edini, to je, da se je tožnik moral povzpeti na kamion, asfalt pokriti in se spustiti s kamiona po lestvah, ki so bile na kamionu.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ki se je zgodil 25. 4. 2009 v Asfaltni bazi A. na F. pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost, zaradi česar je odločilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu. Ugotovilo je, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke in pa prispevek tožnika k nastanku škode v višini 5 %, saj po oceni sodišča prve stopnje ni ravnal zadosti skrbno in pazljivo, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri sestopanju ni imel tritočkovnega prijema, ki bi preprečil padec. Ugotovilo je, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo v 95-odstotnem deležu, v 5-odstotnem deležu pa je zanjo odgovoren tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je tožnik opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, saj se je povzpel na keson tovornega vozila, na višino več kot 3 metre, s cerado (ponjavo) pokrival asfalt na njej, pri čemer je bila temperatura asfalta več kot 180ºC, zato gre za delo s povečano nevarnostjo, - da tožnik ni mogel dela opravljati na drugačen način, saj je lahko pokril asfalt s ponjavo le, če se je povzpel na keson in čez asfalt potegnil ponjavo ter nato po lestvi sestopil s tovornega vozila, - da obutev, ki jo je tožnik kritičnega dne uporabljal pri delu, ni bila neustrezna, in ni v vzročni zvezi z nastalo posledico.

10. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožnikovem delu za nevarno dejavnost. Ni mogoče slediti zavzemanju pritožbe za ugotovitev, da je prišlo do poškodbe tožnika (zgolj) pri uporabi lestve, kar (samo zase) ni nevarna dejavnost. Tožnikovo delo v zvezi s pokrivanjem asfalta na kesonu tovornega vozila je treba presojati kot celoto, torej vzpenjanje na keson, pokrivanje asfalta na njem s ponjavo in spuščanje z višine več kot 3 metre po lestvi, pričvrščeni na stranico kesona, pri čemer na celotno delovno operacijo vpliva tudi dejstvo, da je imel asfalt na kesonu temperaturo nad 180ºC. Pri opravljanju tega dela se je tožnik poškodoval, res sicer šele pri sestopanju s kesona, a glede na trditve in izpoved tožnika, ki jim tožena stranka ni nasprotovala, je tožnik zdrsnil že s prvega (najvišjega) klina lestve, kar pomeni, da je padel skoraj z višine treh metrov. Že zaradi tega dejstva je v predmetni zadevi pravilna ugotovitev, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Pritožbene navedbe, da sestopanje z lestve ni nevarno delo, tako niso utemeljene, saj je bilo sestopanje z lestve le eno od opravil v sklopu naloge pokrivanja asfalta pred njegovim prevozom iz asfaltne baze, v kateri je bil naložen na keson, do namembnega kraja. Na ugotovitev, da gre za delo s povečano stopnjo nevarnosti ne vpliva, da tožnik ni padel s same prikolice, pač pa ob sestopanju z vrhnjega dela lestve. Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati protispisnosti, saj iz nje ne izhaja, da bi se tožnik poškodoval pri hoji po vročem asfaltu, ampak je jasno razviden potek dela, pri katerem se je poškodoval. Gotovo pa je izredno visoka temperatura asfalta, ki ga je bil dolžan tožnik pokriti s ponjavo, vplivala na samo naravo in nevarnost odrejenega dela (sprotno odvijanje ponjave prek asfalta in hoja po njej, možnost lepljenja delčkov vročega asfalta na čevlje tožnika ipd.).

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnik delo pravilno moral opravljati tako, da bi asfalt na kesonu pokrival s ponjavo z rampe oziroma podesta. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo ugotovitvi sodnega izvedenca in tožnikovi izpovedi, da tega dela ni bilo mogoče opraviti drugače. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič, strank in izvedenca za varstvo pri delu. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče, stranke ali izvedenca mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče, stranke ali izvedenca mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zadostno pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje in izpoved sodnega izvedenca za varstvo pri delu in na izpoved tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Na pritožbene navedbe o tem, da so bile priče bolje seznanjene s potekom dela v konkretni asfaltni bazi in da je izvedenec, ne da bi videl tovornjak tožene stranke, le ocenil, da pokrivanje z rampe ni mogoče, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da si je ogledal konkretno asfaltno bazo, kamion, kakršnega je tožnik vozil v času nesreče pri delu, asfaltno bazo v G. in naprave za pokrivanje asfalta, naloženega na kamion. Glede na to je izvedenec lahko opravil svoje delo, to je pomoč sodišču pri razjasnitvi dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

12. Obe stranki se pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik 5‑odstotno prispeval k nastanku škode. Tožena stranka se zavzema za to, da bi bil ta delež višji oziroma da bi se ugotovilo, da je izključno tožnik odgovoren za nastalo škodo, tožnik pa se zavzema za to, da bi bila za njen nastanek izključno odgovorna tožena stranka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predmetnem postopku pred sodiščem prve stopnje podala trditve, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi vihravosti in nepazljivosti tožnika, kar je utemeljevala z načinom pokrivanja asfalta (dejstvom, da tožnik ni pokrival asfalta z rampe oziroma podesta, pač pa je zlezel na keson in ga pokrival na njem). Tožena stranka nikoli v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi se „vihravost in nepazljivost“ tožnika izražali v njegovi neprevidni uporabi lestve, tako torej ni trdila, da tožnik pri uporabi lestve ne bi uporabljal tritočkovnega oprijema. V predmetnem postopku se ugotovitve o domnevnem napačnem oprijemu tožnika na lestvi prvič pojavijo v izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu H.H.. Ker pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage strank, sodišče prve stopnje tem trditvam ne bi smelo slediti. Glede na to je zmotno uporabilo materialno pravo in je zaključek, da je tožnik prispeval k nastali škodi v deležu 5 % zato, ker je bil premalo skrben pri sestopanju z lestve, nepravilen. Trditve tožene stranke, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi vihravosti in nepazljivosti tožnika, ki se je samovoljno odločil za pokrivanje asfalta na sami prikolici, pa niso utemeljene, saj iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil to edini mogoč način pokrivanja asfalta v konkretni asfaltni bazi in na konkretnem tovornem vozilu. Glede na to je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku k nastali škodi, saj je ob pravilni uporabi procesnih pravil in materialnega prava treba zaključiti, da je za škodo, ki je nastala tožniku, v celoti odgovorna tožena stranka. Ker je tožena stranka že zato edina odgovorna za nastalo škodo, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do trditev tožnika o tem, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastalo škodo, saj to na odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke ne bi vplivalo.

13. Obe stranki se pritožujeta tudi zoper prisojeno višino odškodnine po posameznih postavkah. V zvezi z odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je odškodnino po posameznih postavkah odmerilo v prenizkih zneskih. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 2.000,00 EUR (kar ustreza približno dvema povprečnima mesečnima neto plačama na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji ob izdaji sodbe). Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje višini odmerjene odškodnine za tovrstno škodo kot prenizko. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je predčasen odhod tožnika na delo vplival na bolečine in je ocenilo, da je tožnik sam pripomogel k nevšečnostim popuščanja moči leve roke. Tožnikovo nehotno popuščanje levice ne predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem, ampak gre za trajno posledico poškodbe, ki se presoja v okviru odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izpovedi sodnega izvedenca medicinske stroke E.E. pa izhaja, da dejstvi, da je tožnik takoj po poškodbi vozil kamion ter da je tožnik delal med bolniškim staležem, nista vplivali na potek zdravljenja, saj je bil položaj glavice radiusa tožnikovega komolca nespremenjen. Zgolj iz njegove izpovedi, da bi to lahko vplivalo na bolečine, ki jih je trpel tožnik, pa ni mogoče zaključiti, da je nastala škoda večja zaradi tožnikovega lastnega ravnanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov ni razvidno, da bi tožnik v predmetni zadevi trpel bolečine, ki bi bile bistveno močnejše ali bolj dolgotrajne, kot je pri tovrstnih poškodbah običajno. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da bi bile tožnikove bolečine blažje ali da bi trajale krajši čas, če bi poiskal zdravniško pomoč nemudoma po poškodbi in če bi ostal v bolniškem staležu ter miroval z roko celotno predpisano obdobje. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (obiski zdravnika, fizikalna terapija, nošnja opornice, več RTG preiskav in preiskava EMG) in glede na primerljivo sodno prakso (npr. odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 859/2008, II Ips 287/2005, II Ips 558/2004) odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju zvišalo na 4.000,00 EUR, kar predstavlja približno štiri povprečne mesečne neto plače na zaposlenega. Pritožba tožnika je bila v tem delu delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.

14. Tudi odškodnino za strah je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča odmerilo v prenizkem znesku. Tudi v zvezi s tem je nesorazmerno v škodo tožnika upoštevalo dejstvo, da je asfalt najprej odpeljal na namembno mesto in šele nato iskal zdravniško pomoč, ter dejstvo, da naj bi tožnik po poškodbi prišel na delo predčasno (pred zaključkom bolniškega staleža), ni pa upoštevalo dejstva, da je to storil v korist tožene stranke v izogib nastanku premoženjske škode. Ob upoštevanju navedenega ter ugotovljenem primarnem in sekundarnem strahu, ki ga je tožnik trpel ne glede na dejstvo, da naj bi zdravljenje potekalo v skladu z medicinskimi pričakovanji, ter ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse (denimo odločba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 558/2004) je pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu, ki ga je tožnik pretrpel, 600,00 EUR. Pri odmeri te vrste nepremoženjske škode v navedeni višini je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnik po padcu še dokončal delo, zato je tožnikovi pritožbi ugodilo le delno, pritožba tožene stranke pa v tem delu tako ni utemeljena.

15. Tudi v zvezi s prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se tožnik utemeljeno pritožuje, da mu je bila odmerjena v prenizkem znesku. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o omejitvi gibljivosti in zmanjšani moči v levi roki za 3 % in 6-odstotno invalidnost zaradi omejene gibljivosti v levem komolcu znaša pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 859/2008, II Ips 558/2004 in II Ips 287/2005). Sodišče prve stopnje je zmotno pri tej odškodnini za to obliko škode upoštevalo ugotovitve o trajanju bolniškega staleža le nekaj dni in o opravljanju dela med zdravljenjem, saj gre pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (invalidnost, omejitve pri nadaljnjem življenju) in ne za vprašanje začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti med samim zdravljenjem oziroma neugodnosti med zdravljenjem, ki se upoštevajo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

16. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in zvišati odškodnino za nepremoženjsko škodo na 8.600,00 EUR (po 4.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 600,00 EUR pa zaradi duševnih bolečin zaradi primarnega in sekundarnega strahu). Odškodnina v tako odmerjenem znesku je ustrezna glede na pomen prizadete dobrine in na namen te odškodnine in ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

17. Delno utemeljeni pa sta obe pritožbi glede dosojene odškodnine za materialno škodo. Tožena stranka v pritožbi pravilno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri izračunu materialne škode ni upoštevalo dejstva, da je konkretizirano prerekala priglašeno število kilometrov za prevoze v zvezi z zdravljenjem tožnika in podala svoj izračun prevoženih kilometrov glede na razdaljo med tožnikovim domom in zdravstvenimi ustanovami. Glede na navedeno je na podlagi prosto dostopnih spletnih programov za izračun razdalj med kraji (AMZS, TIS) pritožbeno sodišče ugotovilo, da je razdalja med naslovom tožnikovega bivališča in Splošno bolnišnico I. 11,5 km, med naslovom tožnikovega bivališča in ZD I. 11,1 km in med naslovom tožnikovega bivališča ter Termami J., kjer je izvajal fizioterapije, 15,6 km. Tožnik tako zaradi zdravljenja ni prevozil zatrjevanih 472 km, temveč le 455 km, tako da mu je nastal strošek kilometrine le glede tolikšnega števila kilometrov. Tožnik pa v svoji pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik zahteval kilometrino v višini 0,37 EUR na prevoženi kilometer, čemur pa tožena stranka ni nasprotovala. To drži. Navedeno pomeni, da ob ugotovitvi o prevoženih 455 kilometrih in višini kilometrine 0,37 EUR na kilometer tožniku pripada odškodnina za premoženjsko škodo zaradi prevoznih stroškov v višini 168,35 EUR. Prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo je bilo tako treba zvišati na 168,35 EUR.

18. Tožnik utemeljeno vlaga pritožbo tudi v zvezi s stroški postopka pred sodiščem prve stopnje. Delno je bilo treba odločitev o stroških postopka spremeniti že zaradi spremenjenega uspeha tožnika glede prisojene višje glavnice. Tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom uspel 58-odstotno (zahteval je odškodnino v višini 15.174,64 EUR, prisojena pa mu je v višini 8.768,35 EUR). Njegovo zavzemanje, da bi se pri uspehu upoštevala posebej temelj in posebej višina tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Za takšen način izračunavanja uspeha namreč v določbah ZPP ni pravne podlage, v sodni praksi pritožbenega sodišča pa je uveljavljeno stališče, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno le, do kakšne višine je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela (prim. z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 250/1999 z dne 15. 3. 2001, Pdp 479/2012 z dne 30. 11. 2012, in opr. št. Pdp 1624/2014 z dne 15. 4. 2015).

19. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati priglašeni pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) tudi za pritožbeni postopek, saj stranki pripada ta znesek na vsaki stopnji postopka. Prav tako bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 440,40 EUR, saj je to nagrado priglasil, naroka pa se je udeležil tudi pooblaščenec tožnika in mu je ta strošek torej nastal. Z ZOdvT je določeno, da ponovljeni postopek predstavlja novo stopnjo postopka, za vsako stopnjo pa je predvideno, da odvetnik prejme nagrado (drugi odstavek 14. člena in 19. člena ZOdvT). Pravilno pa mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za posel po tar. št. 2200 ZOdvT v višji vrednosti od 367,00 EUR oziroma po količniku 1,0, saj je pravilno ocenilo, da je glede na zahtevnost odškodninskega zahtevka v konkretnem primeru taka nagrada primerna. Prav tako mu pravilno ni priznalo sodne takse za vložitev tožbe v višini 513,00 EUR, saj iz spisa ne izhaja, da bi tožnik plačal sodno takso za vložitev tožbe, niti tega tožnik ob vložitvi pritožbe ni izkazal. Tožnikova pritožba je delno utemeljena tudi v delu, v katerem se nanaša na previsoko odmerjene pravdne stroške tožene stranke. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške nagrade za posel po tar. št. 2200 ZOdvT v višini 367,00 EUR, saj je tožena stranka sama odgovorila na odškodninski zahtevek tožeče stranke in v postopku ni izkazala, da bi ji nastal ta strošek pooblaščenca. Priznane stroške tožene stranke je zato treba znižati za 367,00 EUR. Prav tako je treba znižati toženi stranki priznano nagrado za postopek s prvo pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT s 587,20 EUR na 110,40 EUR, upoštevaje vrednost spornega predmeta pod pritožbo v prvem postopku s pritožbo (1.346,24 EUR). Zmotno pa se tožnik zavzema za to, da se toženi stranki zaradi neuspeha ne bi priznalo stroškov prve pritožbe (nagrade in sodne takse). Pritožbeni stroški se namreč v odstotku odmerijo glede na uspeh celotnega postopka, kar v predmetni zadevi pomeni, da se toženi stranki priznani strošek sodne takse za prvo pritožbo in pravilni znesek nagrade za postopek s pritožbo v višini 110,40 EUR priznata enako kot druge priznane pravdne stroške 42‑odstotno.

Glede na navedeno je treba skupne priznane stroške tožeče stranke zvišati za 460,40 EUR (20,00 EUR + 440,40 EUR), tako da pravilno znašajo 5.411,56 EUR. Skupne priznane stroške tožene stranke je treba znižati za 843,80 EUR (587,20 EUR – 110,40 EUR + 367,00 EUR), tako da pravilno znašajo 2.189,14 EUR. Glede na spremenjeni uspeh v postopku je tako treba tožniku priznati 58 % priznanih stroškov, to je 3.138,70 EUR, toženi stranki pa 42 % njej priznanih stroškov, kar znaša 919,44 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 2.219,26 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

20. Ker je spremenjena odločitev glede višine odškodnine in odškodninske odgovornosti tožene stranke privedla do spremenjene odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na domnevno pomanjkljiv izrek glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. V pojasnilo toženi stranki pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da je rok 15 dni za plačilo stroškov postopka rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki se ga določi na podlagi 313. člena ZPP in predstavlja paricijski rok (to je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti). Ta v primeru vložene pritožbe začne teči z vročitvijo pravnomočne odločbe, s tem pa tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

21. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa niso podani pritožbeni razlogi in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostanku pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik je v postopku s pritožbo delno uspel, zato mu mora tožena stranka v skladu s 154. členom ZPP povrniti njegove pritožbene stroške v skladu z uspehom s pritožbo. Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 10.058,93 EUR. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 124,43 EUR in sodno takso za postopek s pritožbo v višini 306,00 EUR, skupaj torej 996,03 EUR. Glede na njegov uspeh v pritožbenem postopku (36 %) mu je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati 358,57 EUR pritožbenih stroškov. Višjih priglašenih stroškov mu pritožbeno sodišče ni priznalo, ker nimajo podlage v ZOdvT ali pa mu niso nastali (sodna taksa v višjem znesku od priznanega). Pritožba tožene stranke je bila utemeljena le v neznatnem delu (v skupnem seštevku pa s pritožbo ni bila uspešna), zato sama krije svoje stroške pritožbe.

23. Vsaka stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovora na pritožbo v ničemer nista pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).