Jedro

Pri individualizaciji odškodnine za tožničine telesne bolečine sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali tudi okoliščino, da gre za otroka (tožnica je bila ob dogodku v devetem letu), vendar pa sta očitno prav tej okoliščini pripisali prevelik pomen. Tudi kar zadeva odškodnino za strah, je treba upoštevati otrokovo starost, na katero je pravilno opozorilo sodišče druge stopnje - da je namreč ml. tožnica zaradi svoje mladosti nezgodni dogodek močneje doživela in se zaradi tega tudi bolj prestrašila.

Izrek

1) Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako delno spremenita, da se odločitev o zahtevku tožnice ml. T.K. glasi: "Tožena stranka S., L., je dolžna plačati tožnici 80.000,00 sit, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." 2) V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3) Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožniku 600.000 sit odškodnine, ml. tožnici pa 160.000 sit odškodnine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke glede odločitve o odškodnini za ml. tožnico. Obenem je s sklepom ugodilo pritožbi glede odločitve o odškodnini za tožnika in v izpodbijanem obsodilnem delu (nad zneskom 150.000 sit) sodbo prve stopnje razveljavilo, prav tako pa razveljavilo odločitev o pravdnih stroških in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v celoti pridržalo za končno odločbo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožničin zahtevek v celoti zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena in sicer, kolikor izpodbija tožnici prisojeno odškodnino nad zneskom 80.000 sit, medtem ko v preostalem delu ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in v mejah razlogov, s katerimi so izrečno uveljavljane.

Neutemeljeni so vsi revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so formalno opredeljeni kot "bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (člen 385/I tč. 1 in 2) ... predvsem iz člena 354/II tč. 13". Vsebinsko so obrazloženi z očitki na račun mnenja izvedenca dr. M. S., ki da se je skliceval na pediatrično potrdilo (izdano "za zavarovalnico" in brez datuma) v nasprotju z dejansko vsebino tega potrdila - zaradi česar to izvedensko mnenje glede ml. tožnice ni verodostojno, ker medicinske dokumentacije o zdravljenju ml. tožnice sploh ni, drugačna trditev sodišča druge stopnje pa je v nasprotju z vsebino listin. Tožena stranka se pri tem sklicuje na vsebino pediatričnega potrdila, ki njej ni bilo predloženo in katerega vsebino je proučila, ko ji ga je sodišče prve stopnje poslalo na zahtevo, potem ko je prejela izpodbijano sodbo druge stopnje - pri tem pa jo obvestilo, da je bilo izvedensko mnenje izločeno iz spisa, za kar sodišče v ZPP ni imelo podlage.

Na revizijske razloge, katerih bistvo je bilo pravkar povzeto, je treba toženi stranki odgovoriti: 1) Tožena stranka se ne more šele v reviziji ukvarjati s tem, kako se je izvedenec dr. M. S. v svojem mnenju skliceval na t.i. pediatrično potrdilo (tj. zdravniško potrdilo za ml. tožnico, ki ga je podpisala pediatrinja dr.B. D.) - saj gre za dokazno podlago dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, dejanskega stanja pa z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

2) Sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je opozorilo, da je izvedenec uporabil medicinsko dokumentacijo, ki je v spisu - na kar prav nič ne vpliva, če je tožena stranka šele po prejemu sodbe druge stopnje natančneje prebrala izvedensko mnenje in si zagotovila vpogled listinske priloge spisa (t.i. pediatričnega potrdila).

3) V nobenem primeru ne bi mogel biti za odločitev o reviziji upošteven očitek sodišču prve stopnje, da je po izdaji izpodbijane sodbe izločilo iz spisa in izročilo tožeči stranki izvedensko mnenje dr. M. S.. Neglede na to pa ta trditev sploh ni točna, saj je izvedensko mnenje za ml. tožnico še vedno del spisa (lista št. 20 in 21), priloga A7 spisa, ki je bila izročena pooblaščencu tožeče stranke 20.10.1994 (ovojnica prilog spisa), pa je po oznaki na pripravljalni vlogi tožeče stranke (l.št. 38) le izvedensko mnenje za prvotno prvo tožnico A. K. Iz vsega povedanega sledi, da očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo. Delno pa je utemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. Glede na predmet spora sta materialnopravna podlaga odločitve 1. in 2. odstavek 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih).

Izhodišče revizijskega preskusa, ali je bilo materialno pravo (v celoti) pravilno uporabljeno, je dejanska podlaga izpodbijane odločitve, ki je z revizijo niti ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato vprašanja, ali je telesna poškodba ml. tožnice izkazana z medicinsko dokumentacijo (kar revizija tudi v razlogih materialnopravne graje načenja), ni mogoče obravnavati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (sodišče druge stopnje pa to po pritožbenem preskusu sprejelo kot pravilno): da je ml. tožnica imela udarnine v predelu obeh goleni; da je trpela bolečine zaradi teh udarnin in o njih tudi nekaj dni tožila materi, imela pa je tudi glavobole; in da so te bolečine trajale okrog dva tedna. Revizijsko sodišče ne sprejema mnenja tožene stranke, da ml. tožnici za tako ugotovljeno to obliko škode (telesne bolečine) ne gre nikakršna odškodnina. Pritrditi pa mora toženi stranki, da je prisojena odškodnina 80.000 sit previsoka.

Pri uporabi pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR je nujno upoštevati celotni razpon nepremoženjskih škod določene vrste, za katere sodišča prisojajo denarne odškodnine - od tistih najhujših do onih minimalnih, pri katerih prisoja denarne odškodnine še ni v nasprotju z namenom odškodnine in še ne gre na roko težnjam, nezdružljivim z naravo in družbenim namenom te odškodnine (2. odstavek 200. člena ZOR) - in umestiti vsako individualno odškodnino v razpon odškodnin za istovrstne škode. Pri tej individualizaciji odškodnine za ugotovljene tožničine telesne bolečine sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali tudi okoliščino, da gre za otroka (tožnica je bila ob dogodku v devetem letu), vendar pa sta očitno prav tej okoliščini pripisali prevelik pomen. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev in torej tudi tega, bi po presoji revizijskega sodišča moralo sodišče prve stopnje (odločilne za odločitev o višini odškodnine so razmere v času ob koncu glavne obravnave) za to obliko škode priznati tožnici odškodnino 30.000 sit, zavrniti pa celotni višji zahtevek iz tega naslova. Ko ni sodišče prve stopnje tako razsodilo in ko tudi sodišče druge stopnje ni v takem delu ugodilo pritožbi tožene stranke, je bilo v navedenem obsegu treba ugoditi reviziji.

Kar zadeva odškodnino za strah, revizija niti ne polemizira z ugotovitvijo, da se je ml. tožnica ob škodnem dogodku prestrašila. Meni le, da strahu ni doživela v tisti intenzivnosti in trajanju, da bi ji zato šla kakršna koli denarna odškodnina. Tudi temu stališču revizijsko sodišče ne more pritrditi. Na prvi stopnji ugotovljena (in na drugi stopnji preskušena in sprejeta) dejstva o tem so: da se je ml. tožnica škodnega dogodka močno(Đ) prestrašila; da je bila po nesreči povsem bleda in je jokala; da je bila po poškodbi nemirna in prestrašena; in (tudi v tej zvezi upoštevno, čeprav zapisano pri telesnih bolečinah), da se je stanje pri tožnici normaliziralo po dveh tednih.

Vse, kar je bilo glede odločanja o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zapisano v zvezi z odškodnino za telesne bolečine, je treba upoštevati tudi pri odločitvi o višini odškodnine za strah, ki ga je doživela ml. tožnica. Tudi pri preskusu izpodbijane sodbe v tem delu je treba upoštevati otrokovo starost, na katero je pravilno opozorilo sodišče druge stopnje - da je namreč ml. tožnica zaradi svoje mladosti nezgodni dogodek močneje doživela in se zaradi tega tudi bolj prestrašila. Vse ugotovljeno in vse, kar je pri uporabi pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR) treba upoštevati, narekuje po presoji revizijskega sodišča odškodnino v znesku 50.000 sit - in ne 80.000 sit, kakor je bilo odločeno z izpodbijano sodbo. Torej je bila revizija utemeljena tudi v pravkar obrazloženem nadaljnjem obsegu. Vse doslej povedano je po določbi 1. odstavka 395. člena ZPP narekovalo delno ugoditev reviziji tožene stranke z delno spremembo sodb prve in druge stopnje, medtem ko je bilo v preostalem delu treba na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti revizijo, ker v tem obsegu ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v primeru spremembe izpodbijane sodbe odloči tudi o vseh stroških postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Vendar te načelne določbe revizijsko sodišče v tej zadevi ni moglo v celoti spoštovati. Na drugi stopnji je bila namreč razveljavljena celotna odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je bila pridržana za končno odločbo. Zato je bilo mogoče (in treba) odločiti le o stroških revizijskega postopka. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo: da je tožena stranka uspela do polovice svojega revizijskega predloga; da sta zneska 80.000 sit in 160.000 sit v istem tarifnem razponu odvetniške tarife (tar. št. 16 v zvezi s tar. št. 13 in 7. členom odvetniške tarife, Ur. l. RS 7/95); da so v revizijskem postopku nastali stroški obema strankama; da bo o stroških na prvi in drugi stopnji odločeno s končno odločbo. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin je spoznalo, da je po določbi 2. odstavka 154. člena ZPP treba odločiti, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.