Jedro

Obstoj razloga za razdedinjenje mora dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje, to je tisti, ki bi dobil delež razdedinjenega, če bi bilo razdedinjenje utemeljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo zapuščino po umrlem F. B., ki je zapustil lastnoročno napisano oporoko z dne 28.9.1988, ki so jo zapustnikova žena M. B., zapustnikov sin C. B. in zapustnikova hči B. G. priznali. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je pokojni F. B. v navedeni oporoki kot svojega dediča določil svojega sina C. B. ter da avto Mercedes Benz 500 SEL dobi njegova žena M. B., svojo hčerko B. pa v celoti razdedinil in navedel vzroke, zaradi česar je B. G. v celoti izgubila dedne pravice in sodišče njene zahteve po nujnem deležu ni upoštevalo. Na podlagi oporočnega dedovanja je sodišče za dediča proglasilo zapustnikovega sina C. B. do celotne zapuščine, razen do osebnega avtomobila Mercedes Benz 500 SEL l. 1991, reg. št. LJ, ki ga podeduje zapustnikova žena M. B. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zapustnikova hči B. G. sicer ugovarjala resničnosti nekaterih navedb v oporoki, vendar ni izpodbijala samega razdedinjenja.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila dedinja B. G. ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vendar drugemu sodniku. V obrazložitvi pritožbe poudarja, da je slišala govorice, da bodo "dobrostoječi B." že poskrbeli, da nezakonita hči ne bo dobila ničesar in očitno ni ostalo le pri govoricah. Sklicuje se na dedno izjavo, ki jo je podala že na obravnavi 7.10.1993 in nato še v pismeni obliki 25.12.1993, kjer je priložila tri pismene izjave kot dokaz neresničnosti trditev zapustnika. Postavila je tudi zahtevke za popis celotnega premoženja vendar sodišče prve stopnje tudi na njeno ponovno zahtevo z dne 20.10.1994 ni reagiralo. Sodišče prve stopnje je prekoračilo svoje pravice, saj zapustnik nikjer v oporoki ne zatrjuje, da je svojo hčerko - pritožiteljico razdedinil in takšne trditve do izdaje izpodbijanega sklepa v tem postopku sploh ni bilo.

Iz teksta oporoke jasno sledi zapustnikova tedanja volja, da pritožiteljica ne dobi nič, ker je že dobila, kar pomeni, da je zapustnik zatrjeval njeno dedno odpravljenost, ne pa "razdedinjenje".

Gre za samovoljno tolmačenje oporoke s strani sodišča. Upoštevati pa je tudi treba, da je bila pisana oporoka v letu 1988, ko vsega ogromnega premoženja še ni bilo. Sodišče tudi ni povedalo, katere zakonite ali moralne dolžnosti naj bi zakonita dedinja kršila in se s tem huje pregrešila nad zapustnikom. Dalje se pritožiteljica sklicuje na zakonita določila Zakona o dedovanju, ki urejajo razdedinjenje, ugotovitev vrednosti zapuščine ter dolžnost sodišča pri ugotovitvi in varovanju pravic strank. Šele če so dejstva sporna, je treba o njih odločiti ali sprožiti postopek, pri čemer pa mora utemeljenost razdedinjenja dokazovati tisti, ki se nanj sklicuje. Končno pritožiteljica vztraja pri vseh podanih predlogih in zahtevah, ki jih je postavila v postopku in poudarja, da ji pripada nujni delež na vsem zapustnikovem premoženju, zaradi česar vztraja pri zahtevi na zmanjšanju oporočnih razpolaganj in vrnitvi daril zaradi dopolnitve njunega deleža. V odgovoru na pritožbo dedič C. B. zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Poudarja, da pritožiteljica niti njena pooblaščenka nista imeli pripomb na zapuščinski obravnavi ter sta zapisnik tudi brez pripomb podpisali.

Ni resnična navedba o poteku obravnave dne 13.10.1994. Oporočni dedič je sporočil vse podatke o premoženju pok. očeta, sicer pa je pritožiteljica že vložila tožbo pri naslovnem sodišču pod opr. št. P ..... dne 30.11.1994, s katero zahteva izročitev 1/6 deleža. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da so podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Po določilu 1. odst. 165. čl. Zakona o dedovanju mora sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. Sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pismeno ali ustno. Po preveritvi podatkov spisa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje ob odločanju v izpodbijanem sklepu ni ravnalo v skladu z navedenim zakonitim določilom. Pritožba utemeljeno opozarja, da je pritožiteljica podala dedno izjavo v vlogi z dne 25.12.1993 (list. št. 11), kjer je uveljavljala nujni delež na celotnem premoženju pok. F. B. ter zahtevala tudi popis celotnega premoženja zapustnika, česar pa sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 2. odst. 184. čl. Zakona o dedovanju ni odredilo. Dalje pritožba utemeljeno opozarja, da je formalni pogoj za veljavnost razdedinjenja, da določi razdedinjenje zapustnik v oporoki in sicer na nedvoumen način. Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, pa mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje. Iz podatkov v spisu pa ne izhaja, da bi se doslej kateri od zapustnikovih dedičev skliceval na razdedinjenje pritožiteljice.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti ter preveriti pritožbene trditve. Ugotoviti bo moralo, ali se kateri od zapustnikovih dedičev sklicuje na razdedinjenje pritožiteljice ter ali in kaj je pritožiteljica prejela od zapustnika za življenja ter v primeru spornih dejstev med dediči prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranke napotiti na pravdo (210. čl., 212. čl. in 213. čl. ZD). Pred tem bo moralo vpogledati tudi spis P ....., na katerega se sklicuje v odgovoru na pritožbo dedič C. B.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi v skladu z določilom čl. 380 tč. 3 ZPP ugodilo ter sklep o dedovanju sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Pri tem pa sodišče druge stopnje ni našlo nobenega utemeljenega razloga, da bi se nov postopek opravil pred drugim sodnikom, kot je to predlagala pritožiteljica.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).