Jedro

Za obstoj obogatitvenega zahtevka morajo obstajati določeni pogoji, in sicer poleg prikrajšanja osiromašene stranke in nasprotnikovega okoriščanja, še dejanje oziroma dogodek, ki je povzročil premik premoženja in vzročna zveza med prikrajšanjem ter povečanjem premoženja ter odsotnost privolitve tistega, ki je prikrajšan. Če kakšen od teh pogojev ne obstaja, tudi zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugodilnem delu s p r e m e n i, ta ko da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 5.569,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2007 dalje ter pritožbene stroške v višini 1.685,44 EUR, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici znesek 87.639,40 EUR (prej 21.001.906,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.02.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici tudi pravdne stroške v višini 10.714,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje (drugemu sodniku) v novo sojenje, podrejeno, spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339.čl. in iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Kršeno je bilo določilo 362.čl. ZPP, saj v ponovnem postopku sodišče ni sledilo navodilom, ki jih je v sodbi opr. št. I Cp 804/2003 dalo višje sodišče. Tako prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku ni ugotavljalo površine odvzetega zemljišča, ki še vedno ostaja sporno, ni upoštevalo zemljiškoknjižnega stanja, da je lastnica sporne nepremičnine tožnica, ni upoštevalo navedb glede ugotovitev vseh pravnorelevantnih okoliščin, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, odločitve ponovno ni moč preizkusiti, v bistvu je izdalo identično sodbo, ki jo je višje sodišče že razveljavilo s tem, da je za razliko od prejšnje sodbe sedaj na isti pravni podlagi utemeljilo tožbeni zahtevek na podlagi 210.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Obrazložitev sodbe je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Navedba, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve je v nasprotju z navedbami tožeče stranke. Le-ta svoj zahtevek uveljavlja na podlagi odškodninske odgovornosti. Kolikor to ni bilo popolnoma jasno v predhodnem postopku, je to postalo jasno na podlagi pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 21.02.2007, v kateri vztraja pri odškodninski odgovornosti in na uporabi 26.čl. Ustave Republike Slovenije. Glede 210.čl. ZOR pa meni, da je ta člen celo protiustaven in že zato vztraja pri odškodninskem temelju. Sodišče bi zato moralo presojati tožbeni zahtevek zgolj na odškodninski podlagi. Zaključilo je, da je tožena stranka tožnici odvzela nepremičnino neupravičeno in to opredeljuje kot škodni dogodek, s katerim ji je nastala škoda, ker nepremičnine ne more uporabljati, čeprav jo je podedovala. To pomembno dejstvo je v nasprotju z listinami v spisu. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je tožnica še vedno zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine. Iz spisa ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici odvzela sporno nepremičnino (odvzem razume le kot prenos lastninske pravice ali kot odvzem posesti). Iz sodbe višjega sodišča pa izhaja, da tožnici ni nastala pravno priznana škoda, kar sodišče ne upošteva. Glede površine sporne parcele se sodišče sklicuje na izvedensko mnenje, pri čemer je poudariti, da iz tega ne izhaja, da bi izvedenec sploh ugotavljal površino spornega zemljišča. Sodišče je povsem arbitrarno odločilo o površini sporne parcele, brez ustrezne podlage je ponovno ugotovilo, da naj bi sporno zemljišče obsegalo 1477 m². Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi pogodbe, sklenjene med tožnico in O., ki jo je v spis vložila tožnica 03.01.2005. Sodišče je torej do površine sporne nepremičnine prišlo z domnevo, da je O. od tožnice odkupil zemljišče s površino 1700 m², kar naj bi ustrezalo glede na višino kupnine. Taka ugotovitev je nenavadna, še posebej glede na dejstvo, da je bila pogodba dokaz, ki ga glede na določbo 2.odst. 362.čl. ZPP, ne bi smelo upoštevati. Ob dejstvu, da je tožnica še vedno zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča, se pokaže stališče sodišča o pravnem temelju neupravičene pridobitve za pravno neprepričljivo, vsekakor pa v tem primeru tožena stranka ni pasivno legitimirana. Obveznost vrnitve se namreč lahko nanaša zgolj na pridobitelja koristi. V konkretnem primeru pa je korist pridobila Skupnost za ceste in ne tožena stranka, kar je bilo v postopku ugotovljeno in to sodišče navaja v obrazložitvi sodbe, saj je pravni prednik tožene stranke s pogodbo z dne 29.09.1989 brezplačno prenesel sporno parcelo na Skupnost za ceste Slovenije, le-ta pa se je zavezala, da bo za parcele, odvzete iz uporabe bivšim lastnikom, plačala odškodnino (4.čl. pogodbe z dne 29.09.1989). Zato je ugotovitev, da je vrednost pridobljene koristi tožene stranke 21.001.906,00 SIT, kar naj bi predstavljalo ocenjeno vrednost protipravno odvzete nepremičnine, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca P., pravno zgrešena. S takšnimi navedbami pa prihaja sodišče v nasprotje samo s seboj, saj v obrazložitvi sodbe navaja, da tožnici zemljišče do sedaj še ni bilo odvzeto na zakonit način in pa seveda, da je prednik tožene stranke prenesel sporno parcelo na Skupnost za ceste Slovenije. Poudariti je, da je tožbeni zahtevek, glede na dejstvo, da je bila tožba vložena leta 1999, sporna nepremičnina pa je bila uporabljena za gradnjo obalne ceste leta 1989, že zdavnaj zastaral. Navedbe, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od 01.02.2003, ker je izvedenec na ta dan revaloriziral cenitev zemljišča, je v nasprotju z listinami v spisu. Iz izvedenskega poročila izvedenca P. z dne 15.04.2005 izhaja, da je vrednost nepremičnine v višini 14.219,30 SIT m² določil na dan 15.04.2005 in ne na dan 01.02.2003, kot to zmotno navaja sodišče. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 154.čl. ZPP glede stroškov postopka. Prvotni tožbeni zahtevek se je glasil na 102.627.085,34 SIT, sodišče pa je tožnici prisodilo 21.001.906,00 SIT, kar je cca. 20%. Glede na dosežen uspeh v pravdi bi moralo sodišče drugače porazdeliti pravdne stroške, ne pa, da je toženki naložilo plačilo celotnih stroškov postopka. Prav tako je poudariti, da je tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine v pritožbenem postopku bil že pravnomočno zavrnjen.

Pritožba je utemeljena.

V ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče obravnavalo tožbeni zahtevek na pravni podlagi neupravičene obogatitve (210.čl. Zakona o obligacijskih razmerij, ZOR, oziroma sedaj 190.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Ugotovilo je, da je C. v imenu Skupnosti za ceste Slovenije kot investitor gradnje obalne ceste križišče A.-K. leta 1988 zaprosil tedanji Komite za varstvo okolja in urejanja prostora za izdajo odločbe o izročitvi zemljišča za gradnjo, tudi dela parc. št. 1507, ki je bila takrat družbena lastnina z vknjiženo pravico uporabe tožnice in njenega brata B.A., vsakega do ½. Le tožnici je bila v upravnem postopku odvzeta iz uporabe ½ parc. št. 1507 in je zanjo prejela drugo nadomestno zemljišče ter odškodnino za razliko v vrednosti zemljišč, B.A. pa ne. V zapuščinskem postopku po slednjem je tako podedovala pravico uporabe na njegovi polovici parc. št. 1507 in je bila pravica uporabe, ob lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirana v lastninsko pravico, vpisana nanjo in tožnica je še vedno zemljiškoknjižna lastnica tega dela parcele. (Tedanji) Sklad stavbnih zemljišč je s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 26.10.1989 oddal v uporabo parc. št. 1507 Skupnosti za ceste Slovenije (za kar se je slednja zavezala plačati Skladu odškodnino), Skupnost za ceste pa je del pridobljenega zemljišča prenesla O. za gradnjo bencinskega servisa, s katerim je tožnica 13.12.2004 sklenila prodajno pogodbo za 1700 m² parc. št. 1507/2 ( parc. št. 1507 je bila deljena v parc. št. 1507/1 in 1507/2), za ceno takratnih 35.000.000,00 SIT. Po podatkih Geodetske uprave je ugotovilo, da znaša polovica sporne površine 3177 m² in da je tožnica že prejela kupnino za 1700 m², zato je po izpodbijani sodbi upravičena še do »razlike nadomestitve koristi za preostalo površino v izmeri 1477 m²«. Ob podanih ugotovitvah je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožena stranka (pravna prednica) ni bila upravičena razpolagati (s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 26.10.1989) z delom parc.št. 1507, na kateri je imel pravico uporabe B.A., ravnala je protipravno, pridobila je korist in je (v po izvedencu ocenjeni vrednosti protipravno odvzete nepremičnine na dan 15.04.2005 – 21.001.906,00 SIT) obogatena, tožnica pa prikrajšana. Takemu zaključku tožena stranka utemeljeno nasprotuje. V izpodbijani sodbi je sicer ugotovljeno dejstvo, da je pravna prednica tožene stranke s citirano pogodbo sporno zemljišče prenesla na Skupnost za ceste, ki se je zavezala izplačati odškodnino - ali je in kolikšno odškodnino dejansko plačala, pa ni bilo predmet ugotavljanja, niti tožničinega dokazovanja v postopku na prvi stopnji, kar bi lahko predstavljalo pridobljeno korist tožene stranke. Za obstoj obogatitvenega zahtevka morajo obstajati določeni pogoji, in sicer poleg prikrajšanja osiromašene stranke in nasprotnikovega okoriščanja, še dejanje oziroma dogodek, ki je povzročil premik premoženja in vzročna zveza med prikrajšanjem ter povečanjem premoženja ter odsotnost privolitve tistega, ki je prikrajšan. Če kakšen od teh pogojev ne obstaja, tudi zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni. Za uveljavitev zahtevka na obogatitveni podlagi je torej potreben element obogatitve, to je neposredna (osebna) korist tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče pa je enostavno sledilo tožničinemu zahtevku za plačilo vrednosti protipravno odvzetega zemljišča in to enačilo z okoriščanjem tožene stranke, kar je ob vsem povedanem pravno zgrešeno. Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja na izrecne tožničine navedbe (v zadnji pripravljalni vlogi), da uveljavlja svoj zahtevek (le) na odškodninski podlagi in ne na pravni podlagi neupravičene obogatitve, zato tudi ni (več) dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi slednjo pravno podlago (3.odst. 180.čl. ZPP).

Prvostopenjsko sodišče tudi zaključuje, da tožnica ni izkazala vseh elementov odškodninske odgovornosti, potrebnih za utemeljitev odškodninskega zahtevka, s takim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Za presojo sporne zadeve so pomembne (nesporne) dejanske okoliščine, ugotovljene v izpodbijani sodbi, da so bila zemljišča, h katerim je bilo pripojeno tudi tožničino zemljišče, ob sklenitvi sporne pogodbe leta 1989 namenjena izgradnji bencinskega servisa in za gradnjo obalne ceste (kar izhaja tudi že iz tožbenih trditev, da je sporno zemljišče vključeno delno v avtocesto, delno je na njem zgrajen bencinski servis). Za del zemljišča, na katerem je O. zgradil bencinski servis, je tožnica že prejela kupnino, nerešeno je še vprašanje odškodnine za preostali del zemljišča, vključenega v avtocesto, ki pa je, upoštevaje zemljiškoknjižno stanje, še vedno v zasebni lasti (zemljiškoknjižna lastnica je tožnica). Zatrjevano škodo je tožnica gradila na protipravnem odvzemu spornega zemljišča iz uporabe, prenosu na Skupnost za ceste za gradnjo obalne ceste. Ni dvoma, da je nedopustnost ravnanja tožene stranke podana s (tedanjo) opustitvijo razlastitvenega postopka in nato izplačila ustrezne odškodnine. Vendar pa na odločilno okoliščino, da je tožnica (še vedno) zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča, tožena stranka v tej pravdi utemeljeno vseskozi opozarja, zato, ob vsem navedenem, z zahtevkom za plačilo odškodnine v vrednosti „odvzetega“ zemljišča v tem postopku zoper toženo stranko ne more uspeti. To bi lahko bilo le predmet ustreznega postopka zoper tretjega, pridobitelja zemljišča. Ob vsem povedanem so ostale pritožbene navedbe nerelevantne (1.odst. 360.čl. ZPP), pritožba je utemeljena, zato ji je drugostopenjsko sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (4.odst. 358.čl. ZPP).

Zaradi spremembe odločbe o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločbo. Tožena stranka je v skladu s členom 154 ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, odmerjenih po stroškovnikih v spisu (list. št. 135 in 150 spisa), v skladu z Odvetniško tarifo – OT (za prvo pritožbo 2500 točk, za prvo pripravljalno vlogo 2000 točk, zastopanje na naroku 04.01.2005 skupno 2130 točk, na naroku 26.05.2005 skupno 180 točk, za drugo pritožbo 3000 točk, za materialne stroške po 13.čl. OT, z 20% DDV in za potne stroške pooblaščenca za prihode na dve obravnavi) skupno 5.569,82 EUR, ter do pritožbenih stroškov (za pritožbo 3000 točk z materialnimi stroški in 20% DDV) v višini 1.685,44 EUR, vse z obrestmi, kot vse izhaja iz izreka (154., 165.čl. ZPP).