Jedro

Pravna prednica tožene stranke nesporno ni plačala odškodnine imetniku pravice uporabe razlaščene parcele po določbah takrat veljavnega ZRPPNDL. Za ta znesek je bila obogatena. Ob dejstvu, da je tožnica sicer še vedno v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornega zemljišča, ki pa ga nesporno ne more uporabljati in ga ne bo mogla uporabljati tudi v bodoče, ni mogoče sprejeti niti presoje, da ji še ni bilo odvzeto in da ji zato škoda ni nastala.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločitev.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Občina A., pravna prednica Mestne občine A., je s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 31.3.1989 na Skupnost za ceste Slovenije prenesla nacionalizirano parcelo št. 1507 k.o. ..., ki je bila takrat družbena lastnina v njeni upravi, pravica uporabe parcele pa je pripadala pravnima naslednikoma prejšnjega lastnika G. K. in B. A., vsakemu do ½-ice. Pred sklenitvijo te pogodbe zemljišča imenovanima imetnikoma pravice uporabe ni odvzela iz uporabe skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in jima ni izplačala odškodnine. Na njem je bila zgrajena cesta (križišče ...), na delu pa je družba I. zgradila bencinski servis. B. A. je leta 1995 umrl. Njegova dedinja je G. K. Ta je izvensodno izposlovala odmeno za večji del obema imetnikoma uporabe odvzetega zemljišča: družba I. ji je plačal denarno odškodnino za površino, ki jo zaseda bencinski servis, občina pa ji je za njen del ostalega zemljišča dala nadomestno zemljišče. Odprto ostaja še vprašanje odmene za delež zemljišča, ki je bil predmet dedovanja po B. A. in ni bilo uporabljeno za izgradnjo bencinskega servisa.(1)

2. G. K. je s tožbo zahtevala plačilo vrednosti zemljišča, ki ji ni še bilo plačano oziroma za katerega ni prejela nadomestnega zemljišča. Potem, ko je zahtevek najprej utemeljevala s tremi podlagami in sicer z določbami 154. in 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o odškodninski odgovornosti tožene stranke in o neupravičeni pridobitvi ter z določbami 24. in 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), je v zadnjem sojenju vztrajala izključno pri odškodninski podlagi, sklicevaje se na določbo 26. člena Ustave republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V treh sojenjih je sodišče druge stopnje (za razliko od prvostopenjskega, ki je zahtevku po temelju vsakokrat ugodilo) zavzelo stališče o odsotnosti podlage; po dveh razveljavitvah sodbe sodišča prve stopnje je meritorno odločilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo in tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje tožnica izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je plačilo uveljavljala na odškodninski podlagi in vztraja, da je ta podana. Meni, da je podana tudi podlaga iz 210. člena ZOR, ki jo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje: tožena stranka je okoriščena, ker je dejstvo, da po spornem zemljišču prebivalci vozijo, imajo urejeno odvodnjavanje, dostop do bencinskega servisa in podobno, lokalni skupnosti nedvomno v korist. Poleg tega je pretežni »protipravni pridobitelj« prav tožena stranka, saj je v cestno telo državne ceste zajet manjši del sporne nepremičnine.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku (po temelju v celoti, po višini pa delno) ugodilo na obogatitveni podlagi (210. člen ZOR). Ta po stališču drugostopenjskega sodišča ni podana, ker tožena stranka ni bila obogatena, saj nepremičnine ni obdržala zase, pač pa jo je prenesla na Skupnost za ceste Slovenije, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi za to prejela kupnino ali odškodnino. Odškodninska podlaga pa po naziranju sodišča druge stopnje ni podana zato, ker je tožnica v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica spornega zemljišča; iz razlogov sodbe je mogoče izluščiti oceno, da tožnici zato, ker je še vedno zemljiškoknjižna lastnica, zemljišče še ni bilo odvzeto(2) in da ji škoda ni nastala. Stališče glede obeh navedenih pravnih podlag je materialnopravno zmotno. Pravna prednica tožene stranke bi morala po določbah takrat veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPNDL) imetnikoma pravice uporabe parcele št. 1507 k.o. ... plačati odškodnino. B. A. je nesporno ni plačala. Za znesek, ki bi ga morala plačati, pa ga ni, je bila obogatena. Ob dejstvu, da je tožnica sicer še vedno v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornega zemljišča, ki pa ga nesporno ne more uporabljati in ga ne bo mogla uporabljati tudi v bodoče, ni mogoče sprejeti niti presoje, da ji še ni bilo odvzeto in da ji zato škoda ni nastala.

7. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa pritožbeno sodišče ni izčrpalo pritožbenih navedb (ni obravnavalo trditev o procesnih kršitvah, o zastaranju tožničine terjatve in drugo), kar je narekovalo razveljavitev njegove sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločitev o pritožbi (drugi odstavek 380. člena ZPP).

8. O stroških revizijskega postopka je vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v zadnjem sojenju je tožnica upravičena do vrednosti, ki ustreza površini 1477 m2 zemljišča. Op. št. (2): Ko pritožbeno sodišče govori o odvzemu, besedo odvzem zapiše v navednicah.