Jedro

Materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ki je pri tem vprašanju ugotavljalo, ali sta glede na ugotovljena dejstva izpolnjena subjektivni in objektivni kriterij iz prvega odstavku 374. člena ZOR, je pravilno.

Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma „družbenih pravnih oseb“, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, torej tudi za prvega toženca, ki pravne subjektivitete nima, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zaključek pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče v ta okvir uvrstiti tudi podjetnike posameznike, je zato napačen, vendar ob dejanski ugotovitvi, da prvi toženec takšnega statusa ni imel, ne vodi do drugačnega zaključka glede zastaranja.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi postavila dva zahtevka. S prvim je od prvega toženca na podlagi sklenjene kreditne pogodbe zahtevala plačilo zneska v višini 597.485,99 EUR, z drugim pa ugotovitev, da je terjatev tožnice v razmerju do vseh tožencev zavarovana s predznambo hipoteke. V zadevi je sodišče prve stopnje odločalo že trikrat. S sodbo, na katero se nanašata reviziji, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o dajatvenem zahtevku v razmerju do prvega toženca v višini 327.991,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2007 dalje do dne plačila in o pravdnih stroških druge in tretje toženke.

2. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je pritrdilo ugovoru zastaranja, zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje zaključkov sodišča prve stopnje o zastaranju ni sprejelo, zato je po tem, ko je glede višine opravilo pritožbeno obravnavo, tožničini pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 10. 2007 do 6. 11. 2007 (ta del je bil namreč pravnomočno zavrnjen že v predhodnem sojenju) ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvemu tožencu naložilo plačilo zneska v višini 95.885,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2007 dalje do dne plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev, sicer pa je tožničino pritožbo zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili revizijo. Tožnica v reviziji zatrjuje, da njene trditve glede višine zahtevka niso pomanjkljive in se sklicuje na svoje navedbe, podane v tožbi in vlogah z dne 19. 2. 2009 in 22. 1. 2013, do katerih se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Že pri oblikovanju zahtevka je upoštevala znesek v višini 177.098,98 EUR, za katerega je bila pravnomočno dovoljena izvršba. Izvedenka je povedala, da po njenem mnenju ni prišlo do dvojega pokrivanja obveznosti. Na pritožbeni obravnavi je verjetno zaradi oddaljenosti izdelave mnenja zmotno izpovedovala, kar je kasneje tudi korigirala. Tožnica še opozarja, da je mogoče listine, ki jih stranka predloži za konkretizacijo svojih navedb, mogoče upoštevati kot sestavni del njenih trditev. Prvi toženec jih ni prerekal. 4. Prvi toženec je v reviziji pri izpodbijanju odločitve o njegovem ugovoru zastaranja kot bistveno izpostavil dejstvo, da je imel v času sklepanja pogodb status kmeta ter da je bil kredit namenjen opravljanju kmetijske gospodarske dejavnosti. Tožnica takih trditev niti ni prerekala. Celo tožnica je prvega toženca obravnavala kot kmeta, kar izhaja iz vseh predloženih listin in tega, da je bil kredit namenjen opravljanju kmetijske dejavnosti. Tožnica višine terjatve ni zatrjevala na način, kot jo je nato ugotovilo sodišče. Iz njenih navedb niti ne izhaja, kako je pri izračunu upoštevala terjatev, za katero je že izposlovala pravnomočni sklep o izvršbi. Navedbe zato niso sklepčne. Sodišče bi lahko upoštevalo le navedbe v tožbi, vse ostale so bile prepozne. Sodišče je s takšnim ravnanjem tudi prekoračilo tožničino trditveno podlago. Tožnica bi morala zatrjevati vse štiri predpostavke civilnega delikta, česar ni storila, izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. S tem, ko je sodišče ocenilo, da so izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odstopu od pogodbe gre za odškodnino in tožnica ne sme prejeti več kot znaša njen pozitivni pogodbeni interes. Tožnica ni ponudila ustrezne trditvene podlage za odškodninsko odgovornost prvega toženca. Prvi toženec v reviziji uveljavlja še, da je kreditna pogodba nična, ker zneska kredita ni prejel v denarju. Pogoj za veljavnost kreditne pogodbe po njegovih trditvah po zakonu zaradi tega ni izpolnjen in gre za navidezno oziroma za nično pogodbo. Prvi toženec vsem zaključkom očita obremenjenost s procesnimi kršitvami in pri tem navaja, da sodba ni dovolj obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih, odstopa od ustaljene sodne prakse in je arbitrarna. V teh kršitvah vidi poseg v njegove ustavne pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

5. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Tožnica kot kreditodajalka in prvi toženec kot kreditojemalec sta dne 18. 12. 1998 sklenila kreditno pogodbo št. 4114 za kredit v višini 75.000.000,00 SIT. Z njim je prvi toženec poplačal svoje obveznosti do drugih upnikov.

- Pravdni stranki sta 5. 3. 1999 podpisali pogodbo v obliki notarskega zapisa, v kateri je 1.) prvi toženec priznal svojo kreditno obveznost do tožnice na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 4114 in pristal na neposredno izvršljivost, 2.) priznal obstoj bodočih in pogojnih terjatev v višini največ 85.000.000,00 SIT, ki bodo nastale na podlagi bodočih kreditnih pogodb, odobrenih najkasneje do 5. 3. 2014, kar so toženci zavarovali s predznambo maksimalne hipoteke na njihovih nepremičninah.

- Tožnica in prvi toženec sta dne 22. 6. 1999 sklenila kreditno pogodbo št. 4277 za kredit v višini 4.983.500,00 SIT, nato pa dne 22. 2. 2000 pa še kreditno pogodbo št. 4567 za kredit v višini 75.000.000,00 SIT. Z njo sta pogodbeni stranki nadomestili prejšnji dve kreditni pogodbi in z njim poplačali glavnici iz predhodno sklenjenih kreditnih pogodb.

- Terjatev, ki je predmet zahtevka, temelji na kreditni pogodbi št. 357 z dne 5. 4. 2001 za znesek kredita v višini 80.000.000,00 SIT, ki je bil odobren z namenom delnega poplačila kredita po pogodbi št. 4567. S sklenitvijo pogodbe je bil ta kredit tudi delno poplačan.

- Vsi krediti so bili prvemu tožencu izplačani tako, da je tožnica znesek kredita bodisi nakazala neposredno njegovim upnikom bodisi so bili z njimi poplačane njegove prejšnje kreditne obveznosti.

- Tožnica je zaradi neizpolnjevanja kreditnih obveznosti dne 5. 2. 2003 odstopila od pogodbe št. 357 in od prvega toženca zahtevala plačilo izplačanega kredita.

- Prvi toženec je imel na podlagi odločbe Upravne enote Murska Sobota z dne 10. 6. 1998 status kmeta.

8. Revizijsko sodišče lahko skladno s pooblastilom iz 371. člena ZPP izpodbijano odločbo preizkusi samo v mejah postavljenih revizijskih razlogov in na dopustne revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti. Sodišči nižjih stopenj sta tožničin zahtevek pravno opredelili kot izpolnitveni zahtevek po 1065. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).(1) Obe stranki v revizijah, sicer vsaka s svojega zornega kota, izpodbijata zaključke pritožbenega sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi glede višine zahtevka, prvi toženec pa še zaključke 1.) o zastaranju, 2.) o veljavnosti kreditne pogodbe in 3.) o pravni podlagi zahtevka. Vrhovno sodišče se bo najprej opredelilo do teh trditev prvega toženca.

9. Ugovor zastaranja je prvi toženec utemeljeval z določbo prvega odstavka 374. člena ZOR,(2) ki določa krajši triletni zastaralni rok. Glede na čas nastanka spornega obligacijskega razmerja je potrebno omenjeno določbo uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ki je pri tem vprašanju ugotavljalo, ali sta glede na ugotovljena dejstva izpolnjena subjektivni in objektivni kriterij iz prvega odstavku 374. člena ZOR, je pravilno. Prvi kriterij zahteva, da gre za „medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb“, drugi pa, da gre za terjatev iz „pogodbe v prometu blaga in storitev“. Oba morata biti izpolnjena kumulativno.

10. Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma „družbenih pravnih oseb“, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, torej tudi za prvega toženca, ki pravne subjektivitete nima, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.(3) Zaključek pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče v ta okvir uvrstiti tudi podjetnike posameznike, je zato napačen, vendar ob dejanski ugotovitvi, da prvi toženec takšnega statusa ni imel, ne vodi do drugačnega zaključka glede zastaranja. Takšna razlaga drugega odstavka 374. člena ZOR je logičen izraz stališča, da je treba institut zastaranja kot izjemo od načela dolžnosti izpolnitve interpretirati restriktivno.(4) Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da vsaj ena od strank spornega obligacijskega razmerja ni pravna oseba, zato uporaba določbe prvega odstavka 374. člena ZOR o krajšem zastaralnem roku, za kar se zavzema prvi toženec, že zaradi neobstoja subjektivnega kriterija ne pride v poštev.

11. Prvi toženec se je v reviziji usmeril v grajanje zaključka o neobstoju objektivnega kriterija, torej da ne gre za gospodarsko pogodbo v smislu določbe drugega odstavka 25. člena ZOR,(5) kar pa ob neobstoju subjektivnega kriterija ne more pripeljati do drugačnih pravnih zaključkov. Do njegovih trditev, da je prvi toženec opravljal kmetijsko dejavnost, da je tožnica to ves čas vedela, da je bil kredit namenjen ravno opravljanju te dejavnosti, ter da je imel status kmeta, s čimer je utemeljeval obstoj objektivnega kriterija, se revizijskemu sodišču zato ni bilo treba opredeliti.

12. Stališče prvega toženca, da je sklenjena kreditna pogodba navidezna, torej nična, temelji na dejanski ugotovitvi, da mu tožnica zneska kredita ni izročila v denarju. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da takšna trditev ne more voditi do zaključka o navideznosti in s tem o ničnosti kreditne pogodbe, pač pa kvečjemu do neobstoja tožničinega izpolnitvenega zahtevka. Znesek spornega kredita je bil glede na dejansko podlago spora izročen tako, da so bile (delno) poplačane prejšnje toženčeve kreditne obveznosti. Z drugimi besedami, terjatev prvega toženca do tožnice na izročitev kredita je bila pobotana z nasprotno kreditno terjatvijo tožnice do prvega toženca iz predhodnih kreditnih pogodb. Tožnica je svojo obveznost izplačati znesek kredita torej izpolnila s pobotom. Ker je pobot(6) eden od veljavnih načinov izpolnitve obveznosti, tudi obveznosti izročitve kredita, je nasprotni ugovor prvega toženca povsem neutemeljen.

13. Glede na to, da sta sodišči nižjih stopenj celotni zahtevek pravno opredelili kot izpolnitveni zahtevek, so trditve prvega toženca, da bi morala tožnica trditi in dokazati vse predpostavke (pogodbene) odškodninske odgovornosti, usmerjene v uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni zaključilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kakor to zmotno zatrjuje prvi toženec, saj takšne pravne kvalifikacije zahtevka sploh ni imelo pred očmi, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava v tej smeri neutemeljen. Če pa ima prvi toženec v mislih, da bi morali sodišči uporabiti odškodninskopravno podlago in je bila pravna kvalifikacija tožničinega zahtevka napačna, bi moral v reviziji konkretizirati, kateri del zahtevka in zakaj po njegovem mnenju predstavlja zahtevek za povračilo škode zaradi razveze pogodbe, česar pa ni storil. Vsebina revizijskih razlogov presoje pravilnosti pravne kvalifikacije zato sploh ne omogoča. Judikat, na katerega se sklicuje prvi toženec,(7) se ukvarja zgolj z vprašanjem, ali se lahko stranki s pogodbo dogovorita za višino odškodnine v primeru razveze pogodbe v višini pozitivnega pogodbenega interesa in ali le-ta lahko presega dejansko škodo, kar pa ne pomeni, da ima vsak zahtevek po razvezi pogodbe odškodninskopravno podlago. Ugotovljena dejstva do preizkusa v tej smeri torej ne vodijo, zato očitek, da se sodišče ni ukvarjalo s predpostavkami odškodninske odgovornosti in je izpodbijana odločba zato obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Prvi toženec prav tako ne zatrjuje, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do morebitnih pritožbenih navedb, da vsaj del zahtevka predstavlja odškodninsko terjatev, zato ne gre niti za poseg v njegovo pravico do izjave oziroma procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Prvi toženec vsem materialnopravnim zaključkom očita obremenjenost s procesnimi kršitvami, vendar je njegova kritika vsebinsko povsem prazna. Zatrjevani odstop od sodne prakse, arbitrarnost in nezadostna obrazloženost odločbe sodišča druge stopnje lahko v primeru utemeljenosti vodijo do zaključka o procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali celo do posega v ustavna procesna jamstva iz 22. člena URS, vendar zaradi pavšalnosti očitkov preizkus obstoja teh kršitev ni mogoč. Povsem enako velja za zatrjevane kršitve drugih ustavnih pravic, ki jih prvi toženec našteva v reviziji. Očitek o pomanjkanju razlogov, kar napeljuje na presojo procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je prav tako ostal na ravni povzemanja zakonske definicije te kršitve in torej ni dosegel standarda obrazloženosti, ki bi omogočal argumentiran odgovor. Izpodbijana odločba tudi sicer vsebuje razloge, ki omogočajo njen preizkus.

15. Prvi toženec je v postopku ugovarjal, da so tožničine trditve o dejstvih glede višine terjatve pomanjkljive, zato je pritožbeno sodišče višino terjatve pravilno opredelilo kot sporno. Ne gre torej za vprašanje, ali je tožnica v tožbi navedla dejstva, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (sklepčnost tožbe) in s tem za pravilnost uporabe materialnega prava,(8) pač za ugotavljanje dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni več izpodbojno. Po stališču pritožbenega sodišča bi morala tožnica glede na vsebino postavljenega ugovora zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v dokaz višine terjatve najprej dopolniti trditveno podlago, in sicer tako, da bi svojo terjatev strukturirala z navedbo o višini glavnice, višini nateklih pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti, z navedbo obrestne mere ter pojasnilom, kako je upoštevala delna plačila, na katero od medsebojnih terjatev se nanašajo in na katero od njih se nanaša znesek pravnomočno dovoljene izvršbe. Ker tožnica tega ni storila, je sodišče višino terjatve ugotovilo na podlagi v tožbi zatrjevanega dejstva o višini kredita ter vsa delna plačila po datumu sklenitve pogodbe in celotni znesek, za katerega je bila že pravnomočno dovoljena izvršba, upoštevalo v korist prvega toženca.

16. Tožničine revizijske trditve, ki se nanašajo na razpravljanje o pravilnosti upoštevanja delnih plačil in na vsebino izpovedi izvedenke, iz nanizanih razlogov predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Očitek, da ugotovitve o višini terjatve nasprotujejo stanju spisa, se vsebinsko nanaša na dokazno oceno o teh dejstvih, zato posledično ne gre za procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki zajema zgolj tehnične napake pri povzemanju vsebine spisa v sodbo in ne rezultatov sodnikovega sklepanja.

17. Dejanski ugotovitvi o višini terjatve tožnica očita obremenjenost s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da je vse potrebne trditve o višini zahtevka postavila v tožbi in dveh pripravljalnih vlogah ter da se do njih pritožbeno sodišče ni opredelilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšna navedba ne dosega standarda obrazloženega grajanja. Revizija kot samostojno pravno sredstvo od revidentke, zlasti ko gre za očitek, da se sodišče ni opredelilo do postavljenih trditev, zahteva, da takšne trditve določno izpostavi in pojasni, kdaj in kje jih je postavila. Zgolj splošna graja, da je postavila trditve, ki so po oceni sodišča druge stopnje manjkale, za presojo obstoja zatrjevane procesne kršitve še ne zadostuje. To velja zlasti v situaciji, ko se trditve nanašajo na višino terjatve po eni od številnih pogodb, ki sta jih sklenili pravdni stranki. Tožničino stališče, da lahko po sodni praksi priložene listine predstavljajo sestavni del trditvene podlage, načeloma ni problematično, vendar mora tudi v takšnem primeru ob grajanju procesne kršitve v reviziji povsem jasno navesti, za katero listino gre, kakšna je njihova vsebina in obrazložiti, zakaj gre za sestavni del njene trditvene podlage. Tožnica ničesar od navedenega ni pojasnila, zato je uveljavljana procesna kršitev neobrazložena in ne omogoča argumentiranega odgovora.

18. Prvi toženec po drugi strani v reviziji zatrjuje, da so bile tožničine navedbe glede višine zahtevka tako pomanjkljive, da bi moral biti kot nedokazan oziroma nesklepčen zavrnjen v celoti. Že zgoraj je bilo opozorjeno, da je sodišče druge stopnje zaradi postavljenih ugovorov višino terjatve opredelilo kot sporno in jo nato ugotavljalo v dokaznem postopku. Svojega stališča, da tožba že ob vložitvi ni bila sklepčna, prvi toženec v reviziji ni podkrepil z ničemer, zato preizkus pravilne uporabe materialnega prava glede sklepčnosti tožbe zaradi neobrazloženosti takšnega očitka ni mogoč.

19. Prvi toženec je navedel še, da tožnica ni zatrjevala načina, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo višino tožničine terjatve, s čimer je po njegovem mnenju odločalo mimo postavljene tožbene podlage, kar naj bi predstavljalo kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP. Prvi toženec pri tem pozablja, da je sodišče pri ugotavljanju višine tožničine terjatve izhajalo iz višine izplačanega kredita, ki jo je zatrjevala že v tožbi, v ostalem pa je sledilo ravno njegovim ugovorom, kar pomeni, da se je gibalo v okviru postavljenih trditev obeh strank. Način ugotavljanja višine terjatve je torej sestavni del dokazne ocene o tem dejstvu, zato ne gre za kršitev razpravnega načela. Ker je sodišče prisodilo manj od zahtevanega, ne gre niti za kršitev načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP.

20. Kršitev pravil o eventualni maksimi iz 286. člena ZPP ima lahko, če je do nje res prišlo, značaj relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je zato upoštevna le, če vpliva na pravilnost in zakonitosti sodbe. Prvi toženec v zvezi s tem ni konkretno pojasnil niti, katere prepozne trditve naj bi sodišče druge stopnje upoštevalo, niti, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

21. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče reviziji zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da stranki sami krijeta vsaka svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizij.

Op. št. (1): S kreditno pogodbo se banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi (1065. člen ZOR).

Op. št. (2): Medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih (prvi odstavek 374. člena ZOR).

Op. št. (3): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 1035/2007 in tam citirana pravna teorija (8. točka obrazložitve).

Op. št. (4): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 330/2013. Op. št. (5): Gospodarske pogodbe so v smislu tega zakona pogodbe, ki jih organizacije združenega dela in druge organizacije in skupnosti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ter imetniki obrtov in drugi posamezniki, ki v obliki registriranega poklica opravljajo kakšno gospodarsko dejavnost, sklepajo med seboj v opravljanju dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi (drugi odstavek 25. člena ZOR).

Op. št. (6): Primerjaj določbo 336. člena ZOR in naslednje.

Op. št. (7): Odločba Vrhovnega sodišča III Ips 67/2001. Op. št. (8): Odločbi sodišča Vrhovnega sodišča II Ips 138/2013, II Ips 111/2014.