Jedro

Prvotožena stranka, ki je zatrjevala značaj gospodarskih pogodb, trditev o podjetniški registraciji ni podala, pač pa navajala, da sta z drugotoženo stranko imeli status kmetovalcev po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Za status kmetovalca podjetnika to ni zadoščalo, saj ZKZ ureja drugo področje, predvsem varstvo in promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi (1. člen ZKZ).

Po spremembi družbeno politične ureditve in prenehanju družbene lastnine je potrebno določbe ZOR razlagati novemu sistemu primerno. Vendar to ne pomeni, da je za gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR dovolj, da je bila sklenjena v okviru pridobitne kmetijske dejavnosti, brez podjetniške registracije kmetovalca pogodbenika, ali da je za krajši rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR zadosti, da je bila pogodba sklenjena v zvezi s to neregistrirano kmetijsko dejavnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 10. 2007 do 6. 11. 2007. II. Pritožbi se dodatno delno ugodi, v ostalem se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 95.885,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku, do višine 327.991,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2007 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.“

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške 9.766,38 EUR, drugi in tretjetoženi stranki pa skupaj 3.783,35 EUR, vsem v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko za plačilo 327.991,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2007 dalje do plačila. Ugodilo je ugovoru zastaranja, ker je od zapadlosti obveznosti 5. 2. 2003 do vložitve tožbe 6. 11. 2007 (prav 5. 11. 2007) potekel triletni zastaralni rok iz 374. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb. Tožba zoper ostali dve toženki, za ugotovitev zavarovanja terjatve do prvotožene stranke s predznambo hipoteke, je bila že pred sedanjo sodbo pravnomočno zavržena. Prvo sodišče je odločilo še o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo toženim strankam povrniti 16.443,76 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem o gospodarski pogodbi in z uporabo triletnega zastaralnega roka. Prvotožena stranka kmetijske dejavnosti ni opravljala v obliki registriranega poklica, kar je za gospodarsko pogodbo pogoj po 25. členu ZOR, zato pravdni stranki nista sklenili takšne pogodbe, za obveznosti iz katerih velja triletni zastaralni rok po prvem odstavku 374. člena ZOR. Sklenili sta kreditno pogodbo med fizično osebo in banko, za katero velja splošni petletni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe še ni potekel. Kredit je bil namenjen poravnavi dolgov in izognitvi poseganju upnikov po premoženju prvotožene stranke. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožene stranke so v odgovoru na pritožbo predlagale njeno zavrnitev. Menile so, da so vse pritožbene navedbe podane prepozno, medtem ko je prvotožena stranka že od začetka zatrjevala, da je osnovno pogodbo s H., s statusom kmeta sklenila za namen izvajanja kmetijske dejavnosti. Tudi tožeča stranka jo je v svojih aktih vodila kot kmetovalca in ji kredit odobrila za namen kmetijske dejavnosti. Tako visokega kredita kreditojemalcu kot fizični osebi ne bi odobrila. Prvotožena stranka se strinja s stališčem sodišča prve stopnje o značaju gospodarske pogodbe, ker se kmetija ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, ki je gospodarska dejavnost. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v pravdni zadevi prvič odločilo s sodbo P 700/2007, z dne 19. 1. 2011, s katero je tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko za plačilo 597.485,99 EUR ugodilo do višine 327.991,40 EUR z zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2007, v presežku ga je zavrnilo (tudi za plačilo 134.054,28 EUR po kreditni pogodbi 4567/00-KK), zoper vse tožene stranke pa je ugotovilo, da je terjatev zavarovana s predznambo hipoteke na njihovih nepremičninah. Ta sodba je bila s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 667/2011, z dne 4. 11. 2011 potrjena v zavrnilnem delu, razveljavljena pa v obsodilnem delu in spremenjena v ugotovitvenem delu tako, da je bila tožba v delu za ugotovitev zavarovanja terjatve zavržena. Odprta sta ostala denarni zahtevek 327.991,40 EUR z zamudnimi obrestmi zoper prvotoženo stranko in odločitev o pravdnih stroških glede vseh pravdnih strank, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo z drugo sodbo P 342/2011 z dne 19. 3. 2012 tako, da je denarnemu zahtevku ugodilo do 268.338,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2007 do plačila, v presežku je zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrniti drugo in tretjetoženi stranki 7.085,42 EUR pravdnih stroškov. Po pritožbi obeh pravdnih strank je bila sodba prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 771/2012 z dne 20. 11. 2012 v celoti razveljavljena. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi ugotovilo temelj obveznosti prvotožene stranke, vendar je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Štelo je, da je prvotožena stranka kot kmet oziroma gospodarski subjekt s tožečo stranko sklenila gospodarsko pogodbo, za katero je treba uporabiti krajši zastaralni rok. S tem je sledilo mnenju pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 771/2012, da je za odločitev o ugovoru zastaranja in za uporabo tri oziroma petletnega zastaralnega roka pomembna pridobitna dejavnost prvotožene stranke in namen najetih kreditov za njeno kmetijsko dejavnost. 6. Pritožbeno sodišče ni vezano na svoja predhodna mnenja. Spremenjeni senat se ne strinja, da sta pravdni stranki sklenili gospodarsko pogodbo, za obveznosti iz katere bi bilo treba uporabiti triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR. (Pravdni stranki sta pravne posle sklenili pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, zato je po njegovi prehodni določbi iz 1060. člena treba uporabiti prejšnji ZOR). Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je pritožbeno sodišče po 1. alineji tretjega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razpisalo obravnavo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka kmetovalec, ki je že v začetku devetdesetih let pri H. najela kredit za izgradnjo hlevov in kmetijsko dejavnost. Njen prvi pravni posel s tožečo stranko je bila kreditna pogodba št. 4114/98 z dne 18. 12. 1998, s katero ji je tožeča stranka za šest mesecev odobrila 75,000.000,00 SIT kredita, s katerim so bili poplačani dotedanji upniki prvotožene stranke. To obveznost in bodočo pogojno obveznost do 85,000.000,00 SIT so pravdne stranke zavarovale z izvršljivim notarskim zapisom notarke B.H. Sv 233/99-1 z dne 5. 3. 1999 in se dogovorile za predznambo hipoteke na nepremičninah toženih strank. V letu 1999 sta tožeča in prvotožena stranka sklenili še kreditno pogodbo št. 4277/99 za 5,000.000,00 SIT. Nato sta v letu 2000 obveznosti po obeh pogodbah združili z novo kratkoročno kreditno pogodbo št. 4567/00 in določili (podaljšali) rok za izpolnitev kreditojemalčevih obveznosti do 22. 2. 2001. Nazadnje sta z dolgoročno kreditno pogodbo št. 375/01 z dne 5. 4. 2001 določili dolžnikovo obveznost iz naslova glavnice v višini 80,000.000,00 SIT, se dogovorili za mesečno plačevanje pogodbenih obresti in za zapadlost glavnice na dan 4. 4. 2006. Ker prvotožena stranka obresti ni plačevala, je tožeča stranka odstopila od pogodbe, zaradi česar je po pogodbenih določilih v takojšnje plačilo zapadla vsa obveznost prvotožene stranke.

8. Po mnenju pritožbenega sodišča pogodbe pravdnih strank niso gospodarske pogodbe iz drugega odstavka 25. člena ZOR, ker na strani prvotožene stranke ni izpolnjen subjektivni pogoj, saj kmetijske dejavnosti, za potrebe katere je najemala kredite, ni opravljala v obliki registriranega poklica, kar je sicer izrecen pogoj iz navedene določbe. ZOR je v prvem odstavku 374. člena krajši triletni zastaralni rok od splošnega petletnega iz 371. člena, določal samo za medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev. Da je mogoče to določbo uporabiti tudi za obveznosti iz poslov subjektov, ki niso pravne osebe, morajo biti posli sklenjeni za izvajanje njihove pridobitne dejavnosti, ki jo morajo opravljati v eni od predvidenih (numerus clausus) pravno organizacijskih oblik. Osebe, ki so kot posamezniki ali skupno opravljali kmetijsko dejavnost, so že po tretjem odstavku 7. člena v času sklenitve prve pogodbe pravdnih strank veljavnem Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) imele na izbiro, da se je gospodarsko pravo zanje uporabljalo z vpisom njihove družbe v register ali s priglasitvijo podjetništva, sicer se je brez registracije zanje uporabljalo splošno civilno pravo. Lastnost podjetnika so po prvem odstavku 75. člena ZGD pridobile z vpisom pri organu, pristojnem za javne prihodke (smiselno enako določa sedaj ZGD-1 v drugem odstavku 9. člena in prvem odstavku 74. člena). Prvotožena stranka, ki je zatrjevala značaj gospodarskih pogodb, trditev o podjetniški registraciji ni podala, pač pa navajala, da sta z drugotoženo stranko imeli status kmetovalcev po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Za status kmetovalca podjetnika to ni zadoščalo, saj ZKZ ureja drugo področje, predvsem varstvo in promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi (1. člen ZKZ).

9. Po spremembi družbeno politične ureditve in prenehanju družbene lastnine je potrebno določbe ZOR razlagati novemu sistemu primerno. Vendar to ne pomeni, da je za gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR dovolj, da je bila sklenjena v okviru pridobitne kmetijske dejavnosti, brez podjetniške registracije kmetovalca pogodbenika, ali da je za krajši rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR zadosti, da je bila pogodba sklenjena v zvezi s to neregistrirano kmetijsko dejavnostjo. Za primerjavo: po sedaj veljavnem 349. členu OZ terjatve iz gospodarskih pogodb ali v zvezi z gospodarskimi pogodbami zastarajo v treh letih. Gospodarske pogodbe so po drugem in tretjem odstavku 13. člena OZ tiste, ki jih sklepajo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki. Slednji so po šestem odstavku 3. člena ZGD-1 fizične osebe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tudi po novi ureditvi kmetovalec, ki se ne vpiše v Poslovni register Slovenije, ni podjetnik in ne sklepa gospodarskih pogodb, za katere bi veljale posebne določbe OZ za gospodarske pogodbe. Ni razloga za drugačno razlago smiselno enakih določb ZOR. Tožeča stranka je banka, ki se ukvarja s kreditnimi posli, vendar to za gospodarsko pogodbo ne zadošča, če ni tudi kreditojemalec gospodarski subjekt. 10. Trditveno in dokazno breme za dejstva, potrebna za status gospodarskih pogodb med pravdnima strankama, je bilo na prvotoženi stranki, čemur z navedbami o statusu kmeta po ZKZ in o kmetijski dejavnosti, s katero se je pridobitno ukvarjala, ni zadostila. Brez pomena je njeno poudarjanje v odgovoru na pritožbo, da je kot kmet že pogodbo s H. sklenila za namen svoje kmetijske dejavnosti in da se pogodbe s tožečo stranko nanašajo le na to osnovno pogodbo. Prav tako, da jo je tožeča stranka v svojih evidencah vodila kot kmeta. Tudi višina kredita in delno poplačevanje kredita z nakazili P. M., ne vpliva na status spornih pogodb. V odgovoru na pritožbo ni pojasnjeno, katero dejstvo bi naj bilo v pritožbi prvič zatrjevano. Tožeča stranka je v njej razlagala svoja stališča glede pravilne uporabe materialnega prava o elementih gospodarske pogodbe in zastaralnih rokih, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, kot je obrazloženo. Med pravdnima strankama ni bilo (več) sporno, da je terjatev tožeče stranke iz pogodbe št. 375/01 zapadla 5. 2. 2003. Do vložitve tožbe 5. 11. 2007 še ni potekel petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, zato terjatev tožeče stranke po pogodbi 375/01 še ni zastarala.

11. Sodišče prve stopnje je materialno pravo glede zastaranja zmotno uporabilo, čeprav je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kreditnim razmerjem in dolžnostjo prvotožene stranke izpolniti svojo obveznost po 1065. členu ZOR. Tožeča stranka in prvotožena stranka sta kreditno razmerje nazadnje uredili s pogodbo št. 375/01 z dne 5. 4. 2001, s katero se je prvotožena stranka zavezala vrniti glavnico 80,000.000,00 SIT do 4. 4. 2006, pogodbene obresti pa plačevati mesečno. Ker tega ni izpolnjevala, je tožeča stranka odstopila od pogodbe, zaradi česar je vsa kreditna obveznost predčasno zapadla. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov, predvsem pogodb pravdnih strank, ki jih je na obravnavi vpogledalo tudi pritožbeno sodišče, pravilno ugotovilo, da sta tožeča stranka in prvotožena stranka veljavno sklenili štiri kreditne pogodbe. Denarna sredstva so bila izplačana samo po pogodbah št. 4114/98 in 4277/99 in nakazana pretežno prejšnjim upnikom prvotožene stranke, zadnji dve pa sta bili sklenjeni zaradi podaljševanja odplačila kreditov. Takšni pogodbi nista navidezni in zato neveljavni.

12. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo višine terjatve. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v celotni še sporni višini 327.991,40 EUR. Ker ni ugotovilo dejstva (višine terjatve), ki ga je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, oziroma ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 355. člena ZPP dopolnilo postopek in s sodbo odločilo v zadevi. Med drugim je ponovilo dokaz z izvedenskim mnenjem in z zaslišanjem izvedenke finančne stroke A.G., ki pa je razpolagala samo z nepopolnimi podatki v sodnem spisu, zaradi česar je nekatera dejstva o poračunavanju obresti lahko zgolj predpostavljala. Preverila je matematične izračune, v katerih ni našla napak, vendar pa v listinah tožeče stranke niso bili upoštevani vsi podatki, zlasti nesporen znesek 177.098,98 EUR, ki se ne vtožuje več, in vsote zastaranih obresti. Na prvo pomanjkljivost in potrebo po odbitju tega zneska z obrestmi, je pritožbeno sodišče opozorilo že v 17. odstavku svojega sklepa I Cp 667/2011, kar je bil takrat razlog za razveljavitev sodbe prve stopnje, vendar tožeča stranka tudi kasneje ni odbila tega dela glavnice že z dnem 25. 2. 2003. Pritožbeno sodišče je pri ugotavljanju višine terjatve naletelo na bistveno pomanjkljive trditve tožeče stranke.

13. Tožeča stranka višine terjatve ni prikazala z navedbami o stanju glavnice, rasti pogodbenih in zamudnih obresti, stroškov ter o pokrivanju teh vrednosti z delnimi plačili. S tem ni izpolnila trditvenega bremena iz prvega odstavka 7. člena ZPP, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. V posledici tega ni mogoče preveriti vseh predloženih dokazov, ki ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. Prvotožena stranka je izrecno izpostavljala problem pomanjkljivih navedb o višini terjatev. Pritožbeno sodišče je vpogledalo pogodbe pravdnih strank. Glede pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 4567/00 z dne 22. 2. 2000 v višini 80,000.000,00 SIT tožeča stranka ni zatrjevala, da so ostale nepokrite do sklenitve te pogodbe natekle obresti. V času kredita, ki je bil odobren do 22. 2. 2001, je tožena stranka od januarja 2000 do februarja 2001 plačala 9,704.162,20 SIT, kar dokazuje s poročilom P. M. z dne 19. 3. 2007. Po poteku enoletnega roka kredit ni bil povrnjen, zato je bila 5. 4. 2001 sklenjena dolgoročna kreditna pogodba št. 375/01 za 80,000.000,00 SIT „za delno poplačilo kredita po pogodbi št. 4567/00“. Tožeča stranka v svojih navedbah prav tako ni pojasnila, koliko pogodbenih ali zamudnih obresti in nastalih stroškov je ostalo nepokritih ob sklenitvi pogodbe 375/01. To ni bilo sporazumno ugotovljeno niti v pogodbi sami. Upoštevati je mogoče samo, da sta pravdni stranki 5. 4. 2001 na novo uredili medsebojno razmerje, z vsebino iz pogodbe 375/01, o kreditu 80,000.000,00 SIT z zapadlostjo 4. 4. 2006, z mesečnim plačevanjem pogodbenih obresti, s pogodbeno obrestno mero TOM + 8 % in z ostalimi pogoji pogodbe. Zgolj to je dokazan obseg obveznosti tožene stranke na dan 5. 4. 2001, ki je bil tudi pravočasno zatrjevan. Po ugotovitvah izvedenke finančne stroke je tožeča stranka s prejetimi plačili po tem datumu še pokrivala stroške in obresti po pogodbi 4567/00, česar kot že rečeno, tožeča stranka s svojimi navedbami o višini terjatve ni pojasnila. Plačil po 5. 4. 2001 je bilo po poročilu P. M. do vključno junija 2002 za 14,490.000,00 SIT (60.465,70 EUR, po tečaju ob uvedbi EUR). Tožeča stranka ni pojasnila, koliko jih je poračunala za pokrivanje obresti in stroškov po pogodbi 4567/00 in ali je delno z njimi pokrivala pogodbene obresti po pogodbi 375/01 oziroma morda tudi glavnico. Ob tej pomanjkljivosti je mogoče ves znesek plačil 14,490.000,00 SIT šteti le na račun glavnice po pogodbi 375/01. Že s temi pomanjkljivostmi na strani tožeče stranke se v celoti poruši njen izračun pogodbenih ter zamudnih obresti oziroma njen izračun dolga na dan 25. 10. 2007 (njen izračun pred vložitvijo tožbe).

14. Ob vložitvi tožbe 5. 11. 2007 je tožeča stranka za dan 25. 10. 2007 zatrjevala svojo terjatev v višini 134.054,28 EUR po pogodbi št. 4567/00 in 640.530,69 EUR po pogodbi št. 375/00 (prav 375/01), skupaj 774.584,97 EUR. Terjatev iz obeh pogodb je izterjevala že s predlogom za izvršbo v letu 2003. Takrat v višini 114,195.647,30 SIT (476.529,60 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2003 do plačila. Na podlagi izvršljivega notarskega zapisa notarke B.H. Sv 233/99 ji je bilo s sklepom sodišča prve stopnje In 33/2003 z dne 24. 6. 2003, v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča II Cp 1937/2005 z dne 30. 8. 2005 ugodeno do 42,440.000,00 SIT (177.098,98 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2003 do plačila. V ostalem je bil izvršilni postopek s sklepom izvršilnega sodišča In 33/2007 z dne 8. 10. 2007 ustavljen. O ugovoru zoper sklep o izvršbi je bilo takrat odločeno glede na vsebino ugovora in ob upoštevanju izvršilnega naslova za 75,000.000,00 SIT iz pogodbe št. 4114/98, saj iz ostalih dveh predloženih pogodb št. 4567/00 in 375/01 ni bilo vidno, da sta nadomestili prvo pogodbo, zavarovano z izvršilnim naslovom. Z novima pogodbama sta se pravdni stranki dogovorili za prenehanje prejšnje obveznosti in ustanovili novo, zato notarski zapis Sv 233/99 ni izvršilni naslov za novo obveznost. V njej je zajet dodaten kredit po kasnejši pogodbi 4277/99, dodatne obresti in kasnejša zapadlost. Sodišče prve stopnje je ugovor razsojene stvari utemeljeno zavrnilo.

15. Razlog za takratno delno ugoditev predlogu za izvršbo In 33/2003 sedaj ni pomemben, pač pa dejstvo, da tožeča stranka priznava, da je bila izvršba dovoljena za del obveznosti, katerega zato sedaj ne vtožuje. Zato je tožbeni zahtevek postavila v višini 597.485,99 EUR, to je za 177.098,98 EUR znižana zatrjevana terjatev 774.584,97 EUR po pogodbah 4567/00 in 375/01 na dan 25. 10. 2007. Vendar je nesporni znesek odštela šele od svojega končnega izračuna terjatve 25. 10. 2007, ne že z dnem 25. 2. 2003, od katerega se skupaj z glavnico 177.098,98 EUR (prej 42,440.000,00 SIT) v izvršilnem postopku In 33/2003 izterjujejo tudi zamudne obresti. To je dodaten razlog, da njen končni izračun terjatve ne more biti pravilen. Nepojasnjeno je ostalo tudi, koliko od uveljavljanega zneska s pripadki odpade na del zahtevka 134.054,28 EUR iz pogodbe 4567/00, ki je bil že pravnomočno zavrnjen s sodbo sodišča prve stopnje P 700/2007 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 667/2011. 16. Od pomanjkljivosti trditev in dokazov glede višine terjatve pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka ni navedla, kakšne obrestne mere je uporabila za vso obdobje izračuna (pogodbene, zamudne), niti koliko od uveljavljanega zneska odpade na obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe 5. 11. 2007, ki so zato po prvem odstavku 372. člena ZOR zastarale, ne glede na naravo pogodbe. Po določbi drugega odstavka 389. člena ZOR se šteje, da s predlogom za izvršbo v letu 2003 zastaranje do tedaj nateklih obresti ni bilo pretrgano, ker je bil sklep o izvršbi nad 42,400.000,00 SIT s pripadki razveljavljen.

17. Tožeča stranka višine svoje terjatve iz naslova obresti ni dokazala. Pomanjkljivosti v trditvah ne more nadomestiti izvedenec. Izračuna obveznosti ni mogoče narediti, če ni zanesljivih začetnih in ostalih potrebnih podatkov. S potrebno zanesljivostjo je dokazana samo terjatev 80,000.000,00 SIT (333.834,08 EUR) iz pogodbe 375/01, zmanjšana za nakazila P. M. po njeni sklenitvi 14,490.000,00 SIT (60.465,70 EUR) in za 177.098,98 EUR že izterjevanih sredstev ter za dodatno nesporno plačilo 383,96 EUR, torej v višini 95.885,44 EUR. S tožbenim zahtevkom so bile zahtevane zakonske zamudne obresti od 25. 10. 2007 dalje, na kar je sodišče po določbi drugega odstavka 2. člena ZPP vezano, ne glede na ugotovitev, da je terjatev zapadla že na dan 5. 2. 2003. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 25. 10. 2007 do 6. 11. 2007 je bil zavrnjen že s pravnomočnostjo sodbe P 700/2007, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP s sklepom razveljavilo. V ostalem je pritožbeno sodišče na podlagi pravilne uporabe materialnega prava glede vprašanja zastaranja po preverjanju (pravilnih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede veljavnosti pogodb in temelja obveznosti prvotožene stranke ter po odpravi pomanjkljivosti v zvezi z nepopolnim ugotovljenim dejanskim stanjem glede višine terjatve, po določbi 1. alineje 358. člena ZPP s sodbo delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, kot je bilo obrazloženo. V presežku je bila zavrnitev zahtevka pravilna, vendar iz drugačnih razlogov.

18. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Odmerilo je stroške tožeče stranke, ki so ji do sodbe P 700/2007 nastali stroški plačila pooblaščencu za sestavo tožbe - 2000 točk, za prvo pripravljalno vlogo - 2000 točk, za drugo pripravljalno vlogo - 1500 točk, za pripravljalno vlogo 9. 4. 2009 - 1000 točk, za zastopanje na prvem naroku - 2000 točk, za zastopanje na treh naslednjih narokih - 3000 točk, za dostavo dokumentacije - 50 točk, za odsotnost iz pisarne - 640 točk ali skupaj 12190 točk oziroma 5.595,21 EUR ter še 2 % za materialne stroške - 111,90 EUR, za DDV - 1.141,42 EUR, za kilometrino - 320,00 EUR in za sodno takso - 1.625,64 EUR. Za pritožbo 3. 3. 2011 so ji nastali stroški nagrade odvetniku - 2400 točk ali 1.101,60 EUR, za materialne stroške - 20,00 EUR, za DDV - 224,32 EUR, za sodno takso - 1.642,00 EUR. Za zastopanje na obravnavi 19. 3. 2012 - 1000 točk ali 459,00 EUR in za DDV 91,80 EUR. Za pritožbo 28. 5. 2012 - 2400 točk (1101,60 EUR), za odgovor na nasprotno pritožbo - 2400 točk (1.101,60 EUR), za materialne stroške - 20,00 EUR, za DDV - 444,64 EUR. Za zastopanje na obravnavi 8. 3. 2013 - 1000 točk (459,00 EUR), za pripravljalno vlogo 22. 1. 2013 - 1000 točk (459,00 EUR), za materialne stroške 2 % - 40 točk (18,36 EUR), za potne stroške - 75,00 EUR, za DDV - 202,27 EUR. Za pritožbo z dne 17. 4. 2013 - 2400 točk (1.101,60 EUR), za DDV - 220,32 EUR. Za zastopanje na obravnavi 21. 11. 2013 1000 točk (459,00 EUR), za odsotnost iz pisarne 200 točk (91,80 EUR), za kilometrino 80,00 EUR, za DDV 138,78 EUR. Skupaj je tožeči stranki nastalo za 18.305,86 EUR pravdnih stroškov. Od uveljavljanih 597.485,9 EUR je uspela do 95.885, 44 EUR ali do 16,05 %, zato je v skladu z načelom uspeha v pravdi upravičena do povrnitve 2.938,09 EUR svojih pravdnih stroškov.

19. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožene stranke odmerilo v višini 16.443,76 EUR, čemur ni nasprotovala nobena pravdna stranka. V pritožbenem postopku so ji nastali še stroški za odgovor na pritožbo z dodatkom za zastopanje dveh dodatnih oseb - 2880 točk ali 1.321,92 EUR, za materialne stroške - 25,44 EUR, za DDV 269,67 EUR. Za zastopanje na obravnavi 21. 11. 2011 1000 točk z dodatkom 200 točk (550,80 EUR), za odsotnost iz pisarne 80 točk (36,72 EUR), za kilometrino 44,40 EUR, za urnino 150 točk (68,85 EUR), za DDV 154,17 EUR. Stroški tožene stranke vsega postopka znašajo 18.916,73 EUR.

20. Tožena stranka je predlagala, da se drugo in tretjetoženi stranki pravdni stroški priznajo v celoti, ker je bila tožba, kolikor se je nanašala nanju, zavržena. Ta del tožbenega zahtevka ni bil posebej ovrednoten, zato jima je pritožbeno sodišče priznalo 20 % skupnih stroškov tožene stranke, kolikor sta tudi ves čas priglašali, kar znese 3.783,35 EUR. Od ostanka 15.133,38 EUR je prvotožena stranka, glede na 83,95 % uspeh, upravičena do povrnitve 12.791,15 EUR. Po delnem medsebojnem pobotanju s sorazmernimi stroški tožeče stranke 2.938,09 EUR ji je tožeča stranka dolžna povrniti 9.766,38 EUR.