Jedro

Tožena stranka tožnikom ni zakonito podala rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je za isto delo (na primerljivih delovnih mestih) istočasno zaposlovala delavce za določen čas zaradi povečanega obsega dela oziroma je tem delavcem delovno razmerje za določen čas podaljševala.

Nagrade, določene glede na vrednost predmeta, se pri zastopanju več strank povišajo le, če gre za isti predmet odvetniških storitev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom združilo zadeve tožnikov, ki so vložili samostojne tožbe, tožnike je zastopal isti pooblaščenec. Upoštevaje, da je vsak tožnik uveljavljal nezakonitost odpovedi in da je bil opravljen narok v vsaki zadevi posebej, ni šlo za isti predmet odvetniških storitev. Šlo je za več predmetov, tako da je vsak tožnik upravičen do svojih stroškov postopka brez povišanja zaradi zastopanja več oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redne odpovedi pogodb o zaposlitvah iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2009, podane tožnikom S.B., D.M. in S.C., ter ugotovilo, da jim delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnike pozvati nazaj na delo in jih od prvega naslednjega dne po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, in sicer za prvega tožnika s 21. 1. 2010, za drugega tožnika s 5. 2. 2010, za tretjega tožnika pa s 21. 1. 2010, prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter jim od navedenih datumov dalje plačati izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (18. v mesecu za plačo preteklega meseca) dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške (prvemu tožniku 969,00 EUR, drugemu tožniku 681,00 EUR, tretjemu tožniku pa 555,00 EUR), v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbene zahtevke v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnikom pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje razen ugotovitve, da so bile v istem obdobju z nekaterimi delavci sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni upoštevalo drugih relevantnih okoliščin, ki izhajajo iz listinskih dokazov in izpovedi prič. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas izhaja, da nobeden od voznikov, s katerimi so bile te pogodbe sklenjene, ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „voznik žerjavist“. Že iz tega razloga je neutemeljeno sklepanje, da je tožena stranka v primeru prvega tožnika zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj ni šlo za isto delovno mesto. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so bili delavci, s katerim so bile sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, že predhodno zaposleni pri toženi stranki (in je šlo za podaljšanje delovnega razmerja). Vodja ekonomsko-finančnega sektorja pri toženi stranki je pojasnil, da se je v drugi polovici leta 2009 realizacija pri toženi stranki bistveno zmanjšala in da je bila v primerjavi s predhodnim letom zgolj na polovični ravni. Obseg dela se je zmanjšal tako na delovnem mestu žerjavist kot na delovnem mestu voznik. Tožnikom so odpovedali pogodbe o zaposlitvi zato, ker se je obseg dela zmanjšal in za razliko od ostalih niso bili zadolženi za nobeno osnovno sredstvo, marveč so bili t. im. rezervni vozniki. Delavcem, ki so bili zaposleni za določen čas in so delali na posameznih gradbiščih, so bile podaljšane pogodbe o zaposlitvi. Ti delavci so bili zadolženi za določena vozila in so opravljali tudi dela na gradbiščih, na katerih so dela opravljali že prej. Vodja kadrovsko-pravnega sektorja je pojasnila, da je povečan obseg dela pri voznikih omejen na posamezno gradbišče in da pri toženi stranki delavce zaposlujejo na pridobljena dela, ki jih pridobivajo različno. Na podlagi izpovedi tožnikov in prič je potrebno zaključiti, da je v času odpovedi tožnikom dejansko z nekaterimi delavci sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas treh mesecev, pri čemer v primeru prvega tožnika ni šlo za enako delovno mesto, glede drugega in tretjega tožnika pa je izkazano, da nista imela zadolženih vozil, medtem ko so ostali delavci imela zadolžena vozila in so delali na nekaterih utečenih gradbiščih. Zgolj to, da je tožena stranka z nekaterimi drugimi delavci sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, ne more vplivati na utemeljenost odpovednega razloga, saj je izkazano, da je realizacija pri njej drastično upadla in da posledično ni več potrebovala enakega števila delavcev na dolgi rok, si je pa bila primorana še za določeno časovno obdobje zagotoviti še nekaj delavcev na že utečenih delovnih mestih na gradbiščih. Dolgoročne potrebe po delu tožnikov tožena stranka ni imela. Obrazložitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, nasprotuje vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi zaslišanj. Sicer pa zaposlitev za določen čas ne dokazuje, da ni bilo utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovnega razloga), saj zaposlitve za določen čas ni mogoče šteti za ustrezno zaposlitev. Pri odmeri stroškov je sodišče napačno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi, ko je vsakemu od tožnikov prisodilo lastne stroške postopka, saj je vse tožnike v sporu zastopal isti pooblaščenec, postopek pa je bil s sklepom sodišča združen. Tožnikom gre na podlagi 8. člena navedenega zakona le ena nagrada. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožniki prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavljajo povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožnikom dne 17. 12. 2009 podala redne odpovedi pogodb o zaposlitvah iz poslovnega razloga. Njegov obstoj je utemeljevala z zmanjšanim obsegom dela zaradi splošne gospodarske krize in sprememb v poslovanju kot posledic razmer na trgu. Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, skladno z 2. odstavkom 88. člena ZDR pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je podan utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Njegovo utemeljenost mora v skladu s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa mora tudi preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR).

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je glede na navedeno ureditev bistveno, da je zaradi razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da razlogi, ki jih primeroma našteva 88. člen ZDR lahko sicer obstajajo, pa bo odpoved pogodbe kljub temu nezakonita, če zaradi takega razloga ni prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je v času pred, ob in po odpovedi pogodb o zaposlitvi na delovnem mestu voznik tožena stranka v enoti Mehanizacija z več delavci sklenila oziroma podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, in sicer za dela voznika, samostojnega voznika in kombinirano dela voznika-strojnika. Štirje od teh delavcev so bili v juniju 2010 še zaposleni, saj so jim pogodbe o zaposlitvi podaljšali do konca junija 2010. Glede na takšne ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas tožnikom iz poslovnega razloga, če je za isto delo (primerljivih delovnih mestih) istočasno zaposlila delavce za določen čas zaradi povečanega obsega dela oziroma jim delovno razmerje celo podaljšala. Navedeno velja tudi za primer prvega tožnika S.B., čigar delovno mesto je bilo kombinirano in je pretežni del leta 2009 delal kot voznik. Bolj kot manjše razlike v poimenovanju delovnega mesta za primerjavo dela S.B. in drugih dveh tožnikov z ostalimi delavci, zaposlenimi za določen čas, služi vrsta oziroma vsebina del, ki so jih opravljali. Opis del voznika po pogodbah o zaposlitvi delavcev, zaposlenih za določen čas, odgovarja opisu nalog voznika, določenem v pogodbah o zaposlitvi tožnikov. Ker so vsi opravljali dela voznika, ni pomembno, ali so bili tožniki t. im. rezervni vozniki in ali so imeli zadolžena osnovna sredstva, saj je prav delodajalec tisti, ki je delavcu dolžan zagotoviti potrebna delovna sredstva za nemoteno opravljanje dela. Prav tako ni odločilno, ali so delavci, ki jih je tožena stranka zaposlovala za določen čas, delali na že utečenih gradbiščih. Tožniki, enako pa tudi drugi delavci, zaposleni za določen čas, so bili po pogodbah o zaposlitvi dolžni dela voznika opravljati v vseh krajih, kjer delodajalec opravlja svojo dejavnost in delo, zaradi česar bi lahko tožena stranka tudi tožnike poslala na odprta gradbišča. Priča G.M., vodja kadrovsko-pravnega sektorja, s tem v zvezi ni videla ovir. Pojasnila je, da pri toženi stranki ne sklepajo pogodb o zaposlitvi za posamezna gradbišča. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu voznikov, tožena stranka ne bi več sklepala oziroma podaljševala pogodb o zaposlitvi za določen čas in bi obdržala v delovnem razmerju delavce, ki so opravljali dela voznika v delovnem razmerju za nedoločen čas. Četudi bi torej prišlo do zmanjšanega obsega dela voznikov, bi to pomenilo najprej, da delavci – vozniki, zaposleni za določen čas ne bodo več potrebni in se jim delovno razmerje za določen čas ne bi (več) podaljševalo. Ker glede na vse obrazloženo iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da v času odpovedi ni bilo več potrebe po delu tožnikov oziroma so bile le-te v času odpovedi celo povečane, tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, zaradi česar so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom nezakonite. Posledično je sodišče ugodilo še njihovim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede odmere stroškov postopka. Tarifna številka 1200 v povezavi z 8. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008) določa povišanje nagrade v primeru, ko lahko odvetnik v isti zadevi zastopa več strank. Na podlagi 1. odstavka navedene tarifne številke se nagrade, določene glede na vrednost predmeta (2. odstavek 24. člena ZOdvT), povišajo le, če gre za isti predmet odvetniških storitev. Ne glede na to, da je sodišče kasneje s sklepom združilo postopke v enotno obravnavanje in je vse tožnike v sporu zastopal isti pooblaščenec, je za odločitev o stroških postopka pomembno, da je v obravnavani zadevi tožena stranka trem tožnikom podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odvetnik pa je za vsakega tožnika vložil posebno tožbo in je bil opravljen narok v vsaki zadevi posebej, zato ni šlo za isti predmet odvetniških storitev. V takem primeru gre za več različnih predmetov, zato je vsak od tožnikov upravičen do svojih stroškov postopka brez povišanja po tarifni številki 1200 zaradi zastopanja več oseb.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške postopka, pa tudi sicer v pritožbenem postopku ni uspela. Tožniki z odgovorom niso bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP niso upravičeni do povračila stroškov, ki so jim nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.