Jedro

Tožena stranka je sočasno, ko je tožnikom odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi zmanjšanih potreb po delu (takšnega števila) voznikov, zaposlovala na istih delih delavce za določen čas – in to zaradi začasno povečanega obsega dela. Torej v času odpovedi evidentno ni moglo iti za zmanjšan obseg dela voznikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožniki sami krijejo svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožniki so bili pri toženi stranki zaposleni za nedoločen čas kot vozniki oziroma tožnik B. kot voznik žerjavist. Tožena stranka jim je 17. 12. 2009 odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot razloge odpovedi je tožena stranka navedla splošno gospodarsko krizo, spremembe v poslovanju kot posledico razmer na trgu in zmanjšanje obsega dela.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite, ugodilo pa je tudi reintegracijskim in denarnim zahtevkom tožnikov. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga. V istem obdobju, kot je obvestila tožnike o nameravani odpovedi in jim odpoved tudi podala, je na istih oziroma primerljivih delovnih mestih za določen čas zaposlovala druge delavce in to iz razloga povečanega obsega dela.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov „po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP“. Navaja, da naj bi sodišči zmotno uporabili določbo 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) s tem, da sta šteli, da za sporne odpovedi pogodb o zaposlitvi niso podani resni in utemeljeni poslovni razlogi. Res so bile nekaterim delavcem, ki so imeli že predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, te pogodbe podaljšane. Vendar to ne pomeni, da tožena stranka ni imela utemeljenih razlogov, da je število delovnih mest voznikov zmanjšala. Tožena stranka ni na novo zaposlovala, le začasno je zagotovila nekaj že obstoječih delovnih mest, potreba po delu tožnikov pa je trajno prenehala. Tožena stranka ni več potrebovala 10, temveč le 7 voznikov. Drugostopno sodišče naj bi bistveno kršilo določila pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni presodilo vseh navedb pritožbe, v kateri je tožena stranka navedla, da je realizacija pri njej drastično upadla in posledično ni več potrebovala enakega števila delavcev. Opozorila je tudi, da ji ni mogoče šteti v škodo, da je z nekaterimi delavci sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožnikom pa take zaposlitve ni bila dolžna zagotoviti. Zlasti pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da prvostopenjska sodba pri presoji, da tožena stranka ni dokazala organizacijskega razloga, nasprotuje vsebini listin ter zapisnikov, saj je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi z utemeljitvijo v splošni gospodarski krizi in spremembi v poslovanju, kot posledico razmer na trgu, ter zmanjšanega obsega dela.

5. Tožniki so na revizijo odgovorili in predlagajo, da jo revizijsko sodišče zavrže, ker uveljavlja le nedovoljen revizijski razlog nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Revizija sicer uveljavlja vse revizijske razloge, vendar razloga iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP z ničemer ne opredeli in obrazloži. Zato glede tega revizijskega razloga presoja niti ni možna.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 360. členom ZPP ni podana. Izpodbijana pravnomočna sodba ima obrazložitev oziroma razloge o vseh tistih pritožbenih navedbah, ki so bile bistvene za presojo prvostopne sodbe: torej o tem, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Ni pa mogoče z uveljavljanjem tega revizijskega razloga izpodbijati dokazne ocene sodišča. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Tudi s sklicevanjem na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava poskuša tožena stranka uveljavljati nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne zatrjuje namreč, da je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbo 88. člena ZDR, temveč, da bi moralo ugotoviti drugačno dejansko stanje in na podlagi drugačne dokazne ocene ugotoviti zakonitost odpovedi.

12. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji presoji upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Tako dejansko stanje pa pokaže, da razlogi, ki jih je navajala tožena stranka v odpovedih pogodb o zaposlitvi, ne utemeljujejo odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR: da bi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po opravljanju dela tožnikov pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi, kakršne so imeli sklenjene.

13. Sklicevanja na „splošno gospodarsko krizo“ ni mogoče šteti kot razloga, ki bi utemeljeval odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretnemu delavcu na konkretnem delovnem mestu v konkretni gospodarski družbi. Tudi navedba, da naj bi prišlo do „sprememb v poslovanju, ki so posledica razmer na trgu“, je preveč splošna in prazna, da bi jo bilo mogoče upoštevati. Enako velja za navedbe, da je tožena stranka „izvedla reorganizacijo, ne da bi spremenila ali sprejela nov akt o sistemizaciji“.

14. Sodišče je tako upoštevalo kot razlog, ki izhaja iz spornih odpovedi, da se je zmanjšal obseg dela (realizacija) in posledično potreba po takem številu delavcev, kot jih je bilo v danem trenutku zaposlenih. To sicer lahko pomeni utemeljen poslovni razlog, katerega obstoj in resničnost mora delodajalec dokazati (prvi odstavek 82. člena ZDR), kar toženi stranki ni uspelo. Tožena stranka je sočasno, ko je tožnikom odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi zmanjšanih potreb po delu (takšnega števila) voznikov, zaposlovala na istih delih delavce za določen čas – in to zaradi začasno povečanega obsega dela. Torej v času odpovedi evidentno ni moglo iti za zmanjšan obseg dela voznikov.

15. Sklicevanje revizije na sodbo Pdp 1560/2005 (potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 191/2007) ni utemeljeno, ker gre za drugačno dejansko in pravno vprašanje: ali je delodajalec delavcu, katerega delo ni več potrebno, dolžan ponuditi tudi pogodbo o zaposlitvi na drugem delovnem mestu za določen čas. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča, sprejeto v podobnih zadevah (VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006 in VIII Ips 285/2008 z dne 16. 11. 2009): „Delodajalec ne more odpovedati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas enega meseca in s tem delavcem še naprej sklepa nove in nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (celo zaradi povečanega obsega dela). Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu, delodajalec pač ne bi več sklepal novih pogodb o zaposlitvi z delavcem po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in bi obdržal v delovnem razmerju delavca, ki je na istem delovnem mestu zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.“

16. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa niso podane, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.