Jedro

Sodišču prve stopnje se za izpolnitev standarda obrazloženosti sodbe ni treba izrecno, pri vsakem dokazu posebej, izrekati o tem, zakaj (na primer) nekaterim izpovedbam prič poklanja vero, drugim pa ne in s tem, ko ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, očitana kršitev še ni podana. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena je stranka uporabo programa tudi opustila, a pri tem pogodbenega odnosa s tožečo stranko ni prekinila in je tako morala tožeča stranka preko podizvajalca še vedno ostati v pripravljenosti za zagotavljanje storitev vzdrževanja opreme za toženo stranko, zaradi česar je tožena stranka prisojene pavšalne mesečne zneske dolžna tudi plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1063,71 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2006/00111 z dne 25.01.2006 ostane v veljavi v 1. točki izreka glede plačila 78.846,98 EUR in zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 3.078,47 EUR od dne 10.04.2003 dalje, od zneska 3.086,94 EUR od dne 10.05.2003 dalje, od zneska 3.093,16 EUR od 10.06.2003 dalje, od zneska 3.100,00 EUR od dne 10.07.2003 dalje, od zneska 3.107,57 EUR od dne 10.08.2003 dalje, od zneska 3.110,62 EUR od dne 10.09.2003 dalje, od zneska 3.153,74 EUR od dne 11.04.2004 dalje, od zneska 3.157,98 EUR od dne 13.05.2004 dalje, od zneska 3.161,94 od dne 11.06.2004 dalje, od zneska 3.174,77 EUR od dne 11.07.2004 dalje, od zneska 3.174,51 EUR od dne 12.08.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 16.09.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 16.10.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 12.11.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 11.12.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 13.01.2005 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 11.02.2005 dalje, od zneska 3.174,78 EUR od dne 11.03.2005 dalje, od zneska 3.174,78 EUR od dne 11.04.2005 dalje, od zneska 3.174,51 EUR od dne 13.05.2005 dalje, od zneska 3.174,51 EUR od dne 11.06.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 11.07.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 11.08.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 11.09.2005 dalje in od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.11.2005 dalje do plačila, ter v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 916,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.01.2006 dalje do plačila.

II. Izpodbijani sklep o izvršbi se v preostalem delu (v 1. točki izreka glede plačila glavnice 915,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.04.2005 dalje do plačila) zaradi delnega umika tožbe razveljavi in se postopek v tem delu ustavi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 85.645,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 3.173,98 EUR od dne 14.10.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.12.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od 27.01.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.02.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 13.03.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 15.04.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 15.05.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 16.06.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 15.07.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 17.08.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.09.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 22.10.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 14.11.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 17.12.2006 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 26.01.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 13.02.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 12.03.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 13.04.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 14.05.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 12.06.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 13.07.2007 dalje, od zneska 6.340,03 EUR od dne 13.09.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 17.10.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 26.11.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 14.12.2007 dalje in od zneska 3.170,02 EUR od dne 19.01.2008 dalje do plačila.

IV. V delu tožbenega zahtevka po razširjeni tožbi - glede plačila 18.803,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 3.117,89 EUR od dne 12.10.2003 dalje, od zneska 3.125,17 EUR od dne 14.11.2003 dalje, od zneska 3.131,39 EUR od dne 12.12.2003 dalje, od zneska 3.137,87 EUR od dne 14.01.2004 dalje, od zneska 3.143,29 EUR od dne 11.02.2004 dalje in od zneska 3.148,19 EUR od dne 12.03.2004 dalje do plačila - se postopek zaradi delnega umika tožbe ustavi.

V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 11.027,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 30. 11. 1998 sklenili Pogodbo št. 97/98 o izvedbi informacijske rešitve za podporo blagovnega in finančno - računovodskega poslovanja (priloga A62, spisa, v nadaljevanju: pogodba). Predmet pogodbe je bila izvedba rešitve računalniške podpore poslovanja tožene stranke, kar pomeni prenos licenčnih pravic in implementacija programskega sistema za spremljanje blagovnega poslovanja ter programskega sistema za spremljanje finančno - računovodskega poslovanja, ki jo je naročila tožena stranka, izvedla pa tožeča stranka (1. člen pogodbe). Dela in dobave po tej pogodbi (2. člen pogodbe) so obsegala: prenos licenčnih pravic za uporabo programske opreme, instalacijo in zagon vse navedene programske opreme, razvoj specifičnih dodatkov in prilagoditev programske opreme potrebam uporabnika, sodelovanje pri uvajanju programske opreme v uporabo, šolanje in usposabljanje uporabnikovih sodelavcev, svetovanje pri konfiguriranju, druga dela in dobavo ter instalacijo dodatne računalniške opreme in, kar je predmet tega spora, vzdrževanje programskega sistema in računalniške opreme. Sestavni del in dodatek k pogodbi so tudi splošni pogoji poslovanja A. (verzija 2.3 z dne 18. 8. 1997, priloga A64 spisa), ki veljajo ob dnevu podpisa in veljajo za tisto, kar s pogodbo ni posebej določeno.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka ves čas trajanja pogodbe plačevala licenčnino tako za programsko opremo G. (1) kot za programsko opremo O. (2). Plačevala je tudi za vzdrževanje opreme O., medtem ko je v obdobju od marca 2003 do januarja 2008 prenehala s plačevanjem storitev v zvezi z vzdrževanjem programske opreme G., na kar se nanašajo vtoževani računi.

7. Uvodoma uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki naj bi bila v tem, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, ni podana. Za to kršitev gre (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek, in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovij v obrazložitvi. Sodba sodišča prve stopnje je, resda na določenih delih skromno, a vendarle obrazložena do te mere, da jo je višje sodišče lahko preizkusilo, sodišče pa se je zadostno opredelilo tudi do vseh odločilnih dejstev, pomembnih za odločitev. V izpodbijani sodbi tudi ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij. Višje sodišče je lahko razbralo, kako je sodišče iz procesnega gradiva, ki ga je imelo na voljo, prišlo do odločitve o tožbenemu zahtevku. Tudi nedoločitev pravne kvalifikacije glede na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ) sama po sebi ne more pomeniti kršitve postopka, saj je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje tudi glede materialnopravne podlage lahko preizkusilo. V zvezi z očitkom, da se v izpodbijani sodbi v pretežnem delu nahaja zgolj prepis oziroma povzetek izjav prič brez kakršnekoli ustrezne pravne sinteze izpovedanega, pa višje sodišče pojasnjuje, da se sodišču prve stopnje za izpolnitev standarda obrazloženosti sodbe ni treba izrecno, pri vsakem dokazu posebej, izrekati o tem, zakaj (na primer) nekaterim izpovedbam prič poklanja vero, drugim pa ne in s tem, ko ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, očitana kršitev še ni podana (3). Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Ne drži niti, da se sodišče v zvezi z mnenjem izvedenca ni izreklo o tem, katero trditveno podlago šteje za dokazano. V uvodu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo trditveno podlago obeh pravdnih strank, v zvezi z mnenjem izvedenca pa tudi izrecno zapisalo, da je svojo odločitev oprlo zlasti na njegovo oceno (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je glede trditev strank dovolj konkretna. Na tem mestu so zato neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče v izpodbijani sodbi ugotoviti oziroma pojasniti, kakšna je bila obveznost tožeče (ter tudi tožene) stranke po pogodbi in splošnih pogojih in h kakšnemu ravnanju je bila glede na to zavezana tožeča stranka. Te razloge je namreč sodišče prve stopnje navedlo s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca B. K., na tej podlagi pa v 18. točki obrazložitve sodbe tudi pravilno navedlo, zakaj ugovori tožene stranke niso bili upoštevni.

9. Tožena stranka nadalje uveljavlja tudi bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče v celoti spregledalo listinske dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka in se do njih ni opredelilo. S tem v zvezi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na dopis tožene stranke z dne 18. 5. 2004 (priloga B3 spisa), saj je zatrjevano trditev, ki naj bi jo je ta dopis dokazal, da namreč tožeča stranka že od aprila 2003 svojih pogodbenih obveznosti ni izvajala, sodišče preverjalo tudi z izvedbo drugih dokazov. Dokaz z vpogledom v listino je sodišče izvedlo (kot izhaja iz dokaznega sklepa), kot že navedeno zgoraj, pa s tem, ko ni izrecno navedlo, kakšno dokazno vrednost mu pripisuje, upoštevaje ostale razloge za odločitev, ki pa jih je navedlo, določb pravdnega postopka ni kršilo. V zvezi z dopisom o zavrnitvi računov z dne 18. 1. 2006 (po ugotovitvi višjega sodišča se dopis z navedenim datumom, torej 18. 1. 2006, v spisu ne nahaja, v pritožbi pa tožena stranka ni navedla, na katero prilogo se sklicuje) pa višje sodišče ugotavlja, da v nobenem od dopisov, s katerimi je tožena stranka račune zavračala (priloge B9 - B17), ni navedenih razlogov za zavrnitev, zato dejansko za toženo stranko nimajo nobene dokazne vrednosti. Nasprotno, dokazujejo, da je tožena stranka račune od januarja do septembra leta 2005 zavračala brez utemeljitve. V naštetih dopisih je namreč navedeno le, da tožena stranka račune zavrača iz tožeči stranki že znanih razlogov, medtem ko slednji niso navedeni. Neutemeljene so zato pritožbene trditve, da iz zavrnitev računov izhaja, da jih je tožena stranka zavračala zato, ker storitev ni bila opravljena, saj ti dopisi njenih trditev ne potrjujejo. Dokazno nepomemben pa je tudi dopis tožene stranke z dne 23. 1. 2004, na katerega se tožena stranka prav tako sklicuje, saj razen dejstva, da je tožena stranka menila, da tožeči ničesar ne dolguje, drugega ne dokazuje. Neutemeljena je zato tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je tožena stranka z navedenimi listinskimi dokazi dokazovala, da je tožečo stranko na neopravljanje storitev opozarjala, saj te listine trditev tožene stranke ne potrjujejo, z izjemo dopisa z dne 18. 5. 2004 v prilogi B3 spisa in dopisa z dne 27. 10. 2005 v prilogi B23 spisa. Zakaj pa to še ne utemeljuje pritožbe tožene stranke, bo pojasnjeno v nadaljevanju, v okviru odgovora na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Tožena stranka nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi iz razloga, ker je sodišče v obravnavani zadevi dovolilo razširitev tožbe, ki jo je v prvi pripravljalni vlogi predlagala tožeča stranka, saj je šlo v zadevi prvotno za postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog in zato razširitev tožbenega zahtevka po stališču tožene stranke ni možna. Da navedeno stališče zastopa pravna teorija, ne drži, nesporno pa je večinska sodna praksa tekom časa tako stališče presegla, saj v zvezi s pravico tožeče stranke do spremembe tožbe nima več zadržkov (4). Tožbeni predlog tožeče stranke na plačilo denarnega zneska je bil podan že v predlogu za izvršbo, po ugovoru tožene stranke in odstopu zadeve v pravdni postopek pa je tožeča stranka dopolnila dejansko stanje svojega zahtevka in navedla pogodbeni odnos med strankama, iz katerega izvirajo izdani računi ter kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev (po vložitvi predloga za izvršbo zapadli računi). Tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da bi bila zaradi spremembe tožbe prikrajšana za kakšno od procesnih pravic pri vodenju svoje obrambe.

11. V zvezi z uporabo materialnega prava bi po stališču tožene stranke sodišče moralo upoštevati, da pogodbeni odnos med strankama ureja ZOR, pa tudi, da sta pravdni stranki obveznost tožeče stranke, ki izhaja iz 14. člena pogodbe, natančno določili v splošnih pogojih, med katerimi sta v poglavju 2,8 uredili obveznost glede vzdrževanja, teh določb pa sodba sodišča prve stopnje ne upošteva oziroma ne omenja in je bilo zato materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče bi po mnenju tožene stranke moralo najprej analizirati vsebino določb splošnih pogojev, na katere je tožena stranka opozorila, sodišče pa jih je preprosto prezrlo. Te pritožbene trditve so neutemeljene iz spodnjih razlogov:

12. V 14. členu pogodbe sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka izvajala redno sistemsko in aplikativno vzdrževanje programov, ki zajema: - seznanjanje tožene stranke z novimi verzijami programskega paketa in instalacijo izboljšav, izključno s pridobitvijo originalne dokumentacije in licenc, - 5 človek/dni na mesec za dodelave in spremembe.

Instalacije izboljšav in novih verzij so mogoče samo ob predhodnem pismenem dovoljenju magistrata.

13. S sklicevanjem na druge določbe pogodbe med strankama pa je tožena stranka le pavšalno zatrjevala, da tožeča stranka svojih obveznosti, povezanih z vzdrževanjem računalniške opreme, ni izpolnjevala. Domnevno neopravljenih storitev vzdrževanja ni konkretneje pojasnila oz. opisala, prav tako je le pavšalno trdila, da bi morala tožeča stranka poskrbeti za vzdrževanje v smislu samoiniciativnega delovanja, ki ga prav tako ni konkretizirala. Vendar je izvedenec B. K. potrdil trditve tožeče stranke, da je pri pri pavšalno dogovorjenem vzdrževanju opreme (5 človek/dni na mesec) običajno, da se vsaj dela teh storitev ne izvaja samoiniciativno, temveč na izrecno zahtevo strank. Pri tem so tudi trditve, da je tožena stranka večkrat klicala in opozarjala tožečo stranko, da ima težave z delovanjem programa G., ostale nekonkretizirane, v smislu 6. točke splošnih pogojev poslovanja pa tudi neizkazane (5), saj se na take zahtevke s svoje strani tožena stranka niti ni sklicevala (6). Nasprotno, v postopku zaslišane priče so skladno izpovedale, da je tožena stranka po februarju 2003 prenehala s kontaktiranjem tožeče stranke (izpoved M. J., J. U., M. K., A. H.), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka od marca 2003 dalje kljub veljavnosti pogodbe ni kontaktirala tožnice. V tem smislu zato tudi ni mogoče govoriti o aktivnosti, temveč zgolj o odzivnosti tožeče stranke, zato se tožena stranka obveznosti plačila vzdrževanja niti ne more razbremeniti le z ugovorom, da je tožeča stranka prenehala izvajati storitve. Pavšal za zagotovljeno pripravljenost tožeče stranke pa se plača tudi v primeru, da je tožena stranka sploh ne bi potrebovala (7), saj je bila pogodbena obveznost tožeče stranke biti na razpolago in se odzivati na pozive. Očitek, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno v delu, ki se nanaša na kontaktiranja med toženo in tožečo stranko, nepopolno pa da je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka v spornem obdobju izvajala storitve vzdrževanja, za katere se je zavezala s pogodbo, je zato neutemeljen. Do listinskih dokazov, ki naj bi kazali na korespondenco med strankama, in sicer do zavrnitev računov, ki s prijavami napak niso v nobeni zvezi, se je višje sodišče že opredelilo v 9. točki obrazložitve.

14. Tožena stranka se v zvezi z zatrjevanim neopravljanjem storitev tožeče stranke oz. ob očitku, da tožeča stranka ni delovala samoiniciativno, sklicuje tudi na druge določbe pogodbe, zlasti na določilo 4. člena, po katerem morajo programski paketi zagotavljati delovanje v skladu z veljavno davčno, carinsko in devizno zakonodajo in računovodskimi standardi ter na obveznost tožeče stranke iz 1. alineje prvega odstavka 14. člena, da toženo stranko seznanja z novimi verzijami programskega paketa. V zvezi s slednjim je dokazni postopek potrdil trditve tožeče stranke, da je tožena stranka to ponudbo zavrnila. Medtem ko je tožena stranka to trditev tožeče stranke prerekala, je v zvezi s ponujenim novim programom G. zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala drugače, in sicer, da je ponudbo zavrnila. V zvezi z očitkom, da tožena stranka ni zagotovila skladnosti programa s carinsko tarifo, pa je izvedenec pojasnil, da osvežitev carinske tarife ob predpostavki, da so podatki last tožene stranke, ne šteje v obveznost prilagajanja delovanja programov predpisom. Izvajalec mora le omogočiti način obdelave podatkov tako, da je možen vnos vseh s predpisi zahtevanih podatkov.

15. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na posamezne izseke izpovedi prič, na katere opozarja pritožnica, ki naj bi dokazovali, da tožeča stranka ni fizično obiskovala lokacije, saj s tem v zvezi tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobene trditvene podlage (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dokazno neizpodbito je, da je tožena stranka enostransko prekinila komunikacijo s tožečo stranko v začetku leta 2003, medtem ko je bila pogodba v spornem delu glede plačila storitev vzdrževanja v veljavi vse do sklenitve aneksa št. 1 z dne 6. 2. 2008. S pričetkom leta 2004 je tožena stranka uporabo programa D. tudi opustila, a pri tem pogodbenega odnosa s tožečo stranko ni prekinila in je tako morala tožeča stranka preko podizvajalca še vedno ostati v pripravljenosti za zagotavljanje storitev vzdrževanja opreme G. za toženo stranko, zaradi česar je tožena stranka prisojene pavšalne mesečne zneske dolžna tudi plačati.

16. Pritožnica napada tudi uporabo materialnega prava pri odločitvi o pravdnih stroških in meni, da gre toženi stranki zaradi ustavitve postopka za plačilo zneska v višini 18.803,80 EUR zaradi delnega umika tožbe 10 % njenih stroškov. Vendar pa v primeru delnega uspeha strank v pravdi pri odločitvi o stroških postopka drugi odstavek 154. člena ZPP določa tudi, da sodišče glede na doseženi uspeh lahko odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Do spremembe tožbe v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke je tožena stranka zaradi delnega umika tožbe za 915,17 EUR uspela v zanemarljivem deležu, zato to na odmero stroškov glede na uspeh tožeče stranke s predlogom za izvršbo ni vplivalo. Delni umik tožbe v nadaljevanju postopka pa se je nanašal na del terjatve, ki je zastarala, zato to dejstvo ni niti zmanjšalo težavnosti zadeve niti skrajšalo postopka. To pa so take okoliščine, ki utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje, da naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki, ki je s skrčenim zahtevkom uspela v celoti, pravdne stroške odmerilo le od vrednosti prisojenega dela zahtevka, medtem ko tožena stranka do umika tožbe posebnih stroškov s skrčenim delom zahtevka ni imela.

17. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka svoje stroške pritožnega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno z določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi jih je višje sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (OT). V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka priglasila 2250 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške in 20% DDV. Po 1. točki tar. št. 21 OT v zvezi s tar. št. 18 OT ji gre za odgovor na pritožbo 1.875 točk oz. 860,62 EUR, po drugem odstavku 13. člena OT ji gre 2% materialnih stroškov do 1000 točk in še 1% nad 1000 točk, kar znaša 25,81 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1063,71 EUR.

(1) Med strankama ni sporno, da gre za dva povezana računalniška programa, G. za obdelovanje komercialno-materialnih podatkov in D. za podporo računovodsko-finančnega poslovanja, ki se uporabljata skupaj (v nadaljevanju: G.).

(2) Programska oprema G. in D. sta aplikativni opremi, O. pa je podatkovna baza, v katero aplikativna programska oprema shranjuje podatke, zaradi česar lahko deluje oprema O. samostojno in je lahko uporabna za drugo aplikativno programsko opremo, medtem ko opremi G. in D. brez podatkovne baze O. nista uporabni.

(3) Tako tudi sodba VS RS II Ips 477/2003 z dne 10. 6. 2004. (4) primerjaj: sodba VS RS II Ips 268/2008 z dne 26. 5. 2011, sodba VSK Cpg 58/2012 z dne 14. 6. 2012, sodba VSL I Cp 3150/2011 z dne 11. 4. 2012, sodba in sklep VSL I Cpg 1143/2010 z dne 9. 12. 2010. (5) Splošni pogoji v točki 6. določajo, da (97) se napake prijavljajo s pisno zahtevo, posredovano po pošti, faxu ali elektronski pošti, telefonsko (98) pa le na številko, kjer se napake protokolirajo.

(6) edini zabeležen primer poznega odziva tožeče stranke v februarju 2003 (priloga A69) tega še ne dokazuje

(7) prim. VSL sodba I Cpg 343/1999