Jedro

Revizija se dopusti zoper sodbo sodišča druge stopnje glede procesnopravnega vprašanja obstoja pogojev za spremembo prvostopenjske sodbe na pritožbeni stopnji brez obravnave glede na dejstva, ugotovljena v postopku na prvi stopnji in pomembna za presojo pripoznave dolga kot razloga za pretrganje zastaranja.

Izrek

Revizija se dopusti zoper sodbo sodišča druge stopnje glede procesnopravnega vprašanja obstoja pogojev za spremembo prvostopenjske sodbe na pritožbeni stopnji brez obravnave glede na dejstva, ugotovljena v postopku na prvi stopnji in pomembna za presojo pripoznave dolga kot razloga za pretrganje zastaranja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pretežno (razen v delu obrestnega zahtevka) ugodilo zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu mora iz naslova vrnitve posojila plačati 3.637,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1995 do 1. 1. 2002. Med drugim je ugotovilo, da je toženka v letu 1995 nagovarjala tožnika (kot njenega dobrega znanca in stalnega plesnega partnerja – soplesalca v A.) k posojilu sedaj vtoževanega zneska za njenega življenjskega partnerja B. B.; posojilo slednjemu je tožnik odklanjal z obrazložitvijo, da ga ne pozna, je pa naklonil posojilo v željenem znesku toženki. Denar ji je izročil 20. 11. 1995, vračilo pa je bilo dogovorjeno v roku enega meseca – torej do 20. 12. 1995, ko je začel teči tudi 5-letni zastaralni rok po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožbo je tožnik vložil 28. 3. 2002, toženka pa je (poleg že ovrženega ugovora, češ da je bil posojilojemalec B. B., ona pa le subsidiarni porok, ki v tem stadiju postopka ni več aktualen) ugovarjala zastaranje tožnikove terjatve. Sodišče prve stopnje toženkinemu ugovoru zastaranja ni sledilo in se pri tem sklicevalo na določbo prvega odstavka 387. člena ZOR o pretrganju zastaranja zaradi pripoznave dolga. V okviru kompleksne dokazne ocene je s tem v zvezi upoštevalo tudi na tožnika naslovljeno toženkino pismo z dne 15. 9. 1998, sestavljeno po nareku odvetnika K. (toženkina izpovedba), v katerem piše, da „...glede na znano situacijo in mojo vlogo v njej sporočam, da je zadeva po zagotovilu g. B. B. pred končno rešitvijo“. Po interpretaciji pomena tega pisma je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je toženka tožniku tudi na vajah folklorne skupine ves čas zagotavljala, da bo denar vrnila, kar je prav tako (upoštevna) ustna pripoznava obveznosti. Zastaralni rok za posojilne pogodbe je pet let, torej je glede na pretrganje zastaranja z dopisom z dne 15. 9. 1998 tožba vložena 28. 3. 2002 (tri leta in pol pozneje) pravočasna. Tudi če bi šteli, da je toženka tožniku na vaji ustno zagotovila vračilo že pol leta ali leto dni pred tem dopisom (v katerem se omenja tudi nedavna vaja), bi bila tožba še vedno pravočasna.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da toženka z izjavo z dne 15. 9. 1998 ni niti izrecno, niti posredno pripoznala dolga tožnika (pravilno: tožniku). „Da bi namreč dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imela veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora namreč na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika“. Obvestilo z dne 15. 9. 1998 navedenim kriterijem nedvomno ne more zadostiti. „Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odločilo o ugovoru zastaranja, ker ni pravilno presodilo dopisa z dne 15. 9. 1998 ter izpovedbo tožnika, zaslišanega na glavni obravnavi, da mu je toženka zagotavljala, da bo denar dobil, materialnopravno zmotno ocenilo kot jasen izraz toženkine volje, da dolg priznava. Do vložitve tožbe 28. 3. 2002 je tako že potekel 5-letni zastaralni rok, zato je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor tožene stranke glede zastaranja ni utemeljen“. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o spremembi prvostopenjske sodbe oprlo na določbo pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje z uvodnim poudarkom, da je „odločitev o predlogu odvisna od vprašanja, ali lahko sodišče druge stopnje brez razpisa pritožbene obravnave poseže v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki med drugim temelji tudi na neposredno izvedenih dokazih“. Ugotovitev, ali je toženka priznavala dolg, je dejanske narave in sledi iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki poleg dopisa z dne 15. 9. 1998 temelji predvsem tudi na izpovedbah neposredno zaslišanih strank. Pritožbeno sodišče je z (zmotnim) sklicevanjem na pravno presojo sporne listine poseglo v bistveno kompleksnejšo dokazno oceno sodišča prve stopnje, med drugim tudi v dejansko ugotovitev, da je toženka tožniku na folklornih vajah vselej zagotavljala, da mu bo vtoževani dolg vrnila. V dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje bi pritožbeno sodišče lahko poseglo le po opravljeni pritožbeni obravnavi (347. člen ter prva in druga alinea 358. člena ZPP). Le tako bi lahko tožeči stranki v celoti zagotovilo pravico do enakega varstva pravic v postopku oz. pravico do izjave (22. člen URS, 5. člen ZPP), ki mora biti spoštovana na obeh stopnjah sojenja. Ker ne gre za primer, ko bi se relevantno dejansko stanje opiralo le na listino, ki jo je pritožbeno sodišče (zmotno) drugače presodilo, je bilo v postopku pred sodiščem druge stopnje kršeno še načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. Zatrjuje odstop pritožbenega sodišča od sodne prakse Vrhovnega sodišča (s sklicevanjem na sklepa VS RS II Ips 132/2003 in III Ips 84/93) in kršitev ustavnih procesnih jamstev (s sklicevanjem na odločbo US RS Up 309/04).

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede procesnopravnega vprašanja, predstavljenega v predlogu tožnika in opredeljenega v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367. c člena istega zakona).