Jedro

Kratki "sestanki", namenjeni dnevnim informacijam - o trenutnih razmerah in nalogah naslednjega dne - ne presegajo okvira dnevne rutine, ki je nujna za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojska na misiji v tujini. Tudi, če so bili obvezni, v takšni obliki in vsebini, kot je bila ugotovljena, ne pomenijo opravila, ki bi kršilo pravico do počitka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zahtevek za plačilo 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 zavrne, - v II. točki izreka pa tako, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa jih mora povrniti v znesku 590,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 390,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji izplača znesek 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter mu povrne stroške postopka (prvi odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka (drugi odstavek II. točke izreka). Presodilo je, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker se je moral tudi na proste dni držati pravil hišnega reda, biti stalno dosegljiv na telefonu in se udeleževati sestankov.

2. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na dejstvo, da se je moral tožnik udeleževati obveznih sestankov, medtem ko v skladu s sodno prakso vrhovnega sodišča ostalih opravil, ki se nanašajo na spoštovanje pravil misije in hišnega reda, ni štelo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 124/2020 z dne 8. 9. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja procesnopravne in materialnopravne pravilnosti odločitve o upoštevanju udeležbe vojakov na sestankih pri (ne)koriščenju pravice do tedenskega počitka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri navaja, da ugotovljena dejstva ne pripeljejo do zaključka o vsakodnevni obvezni udeležbi na sestankih. Tožnik o naravi in trajanju sestankov ni navajal ničesar, da je šlo za organizirane sestanke ni izpovedal niti sam niti nobena od zaslišanih prič. V zvezi z obveznostmi, ki naj bi jih imel na prosti dan, toženka opozarja na sodno prakso vrhovnega sodišča in ponavlja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bila udeležba na sestankih vsakodnevno zapovedana. Navaja tudi, da večerno kratko informiranje ne pomeni kratenja pravice do tedenskega počitka, pač pa gre za opravilo, ki je nujno za delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske v obdobju od od 23. 5. 2016 do 28. 10. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe v tujino na misijo KFOR 33. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v dneh, ko naj bi bil prost, sicer ni imel odrejenih operativnih nalog, vendar pa mu počitek ni bil zagotovljen, saj se je moral držati pravil misije in hišnega reda (obvezno nošenje uniforme, ostajanje v bazi itd.), poleg tega je moral biti stalno dosegljiv po telefonu in se udeleževati dnevnih delovnih sestankov (ki so trajali od 10 minut do pol ure), na katerih so dobili navodila za naslednji dan. Drugih opravil, ki jih je tožnik še navajal, a povsem pavšalno, ni ugotovilo.

8. Sodišče druge stopnje je glede opravil, ki pomenijo spoštovanje hišnega reda in omogočajo nemoteno delovanje vojaške misije (nošenje uniforme, ostajanje v bazi, dosegljivost po telefonu) sledilo sodni praksi, ki jo je vrhovno sodišče začrtalo v številnih tovrstnih zadevah, in sicer da ne pomenijo posega v pravico do tedenskega počitka. Udeležbo na večernih sestankih, ki jih je opredelilo kot obvezne, pa je prav tako kot sodišče prve stopnje štelo za kršenje tožnikove pravice do tedenskega počitka.

9. Sodišče druge stopnje je sestanke opredelilo kot obvezne in obveznost povezalo z dolžno poslušnostjo vojaških oseb do nadrejenih in z dolžnostjo izvrševanja ukazov brez ugovarjanja, ki velja tudi na mirovnih misijah. Zato je štelo za nepomembno, koliko časa so trajali in ali so bili formalno sklicani s predvidenim dnevnim redom.

10. Materialnopravna presoja, da so sestanki, kot so jih opisali tožnik in priče, pomenili kršenje pravice do tedenskega počitka, je zmotna. Tudi, če so bili sestanki obvezni, v takšni obliki in vsebini, kot je bila ugotovljena, ne pomenijo opravila, ki bi kršilo pravico do počitka. Kratki „sestanki“, namenjeni dnevnim informacijam – o trenutnih razmerah in nalogah naslednjega dne - ne presegajo okvira dnevne rutine, ki je nujna za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojska na misiji v tujini. Kot je vrhovno sodišče poudarilo že v več zadevah, dnevnega informiranja, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili (kot takšni) del delovne obveznosti in na katerih bi pripadniki prejemali posebne zadolžitve, ni mogoče šteti za opravilo, ki krati pravico do počitka1, oziroma krajših sestankov brez posebnih formalnosti in obveznosti ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka2. Da bi bili sestanki formalni in posebej organizirani in da bi na njih prejemal posebne zadolžitve, tožnik niti ni trdil. Izpovedal je le, da so imeli sestanke skoraj vsak dan, medtem ko sta priči A. P. in D. V. izpovedala še, da so bili na sestankih obveščeni, kakšne so razmere in o nalogah naslednjega dne.

11. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da sestanki že zaradi njihove obveznosti, ne glede na vsebino in trajanje, pomenijo kršenje pravice do tedenskega počitka, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

12. Posledično je bilo treba spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Tožnik je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti toženki stroške postopka, ki pred sodiščem prve stopnje znašajo 590,80 EUR (300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk za drugi narok, za trajanje narokov 150 točk, 2% materialnih stroškov in 40,00 EUR za stroške prič), v pritožbenem postopku 229,50 EUR (375 točk za pritožbo in 2% za materialne stroške) in v revizijskem postopku 390,15 EUR (187,50 točk za predlog za dopustitev revizije - zmanjšano po 8. točki tar. št. 15 -, 450 točk za revizijo in 2% za materialne stroške). Svoje stroške postopka krije tožnik sam.

13. Vrhovno sodišče je v senatu, ki je naveden v uvodu, odločitev sprejelo soglasno.

1 Glej sklep VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020. 2 Glej sklep VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020.