Jedro

Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019) izhaja, da udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku. V navedeni zadevi je bil pripadnik SV sicer poveljnik oddelka, ki je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera udeležba tožnika, ki sicer ni bil vodja oddelka, pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku, saj gre le za drug vidik enakega cilja, to je učinkovito vodenje oddelka. Tega cilja namreč ni mogoče doseči, če se sestanka, ki ga skliče vodja oddelka, podrejeni pripadniki ne bi udeležili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.128,62 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek točke II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, stroške postopka tožene stranke pa naloži v plačilo tožniku, skupaj s stroški pritožbenega postopka. Glede zadolžitev, ki naj bi jih tožnik opravljal na dneve tedenskega počitka, povzema obrazložitev v 14. točki sodbe, pri čemer navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku na dneve, ko naj bi bil prost operativnih nalog, dela ni odrejala. Hkrati pa je sodišče napačno zaključilo, da tožnik ni bil popolnoma prost svojih obveznosti in da dnevi tedenskega počitka niso bili zagotovljeni, ker se je kot pripadnik SV moral tudi na dneve, ko naj bi bil prost, držati določenih pravil v skladu s hišnim redom (obvezno nošenje uniforme, ostajanje v bazi ipd.). Prav tako je moral biti stalno dosegljiv po telefonu ter se udeleževati delovnih sestankov, ki so trajali od 10 minut do pol ure, na katerih so dobili navodila za naslednji dan. Tožena stranka poudarja, da te zadolžitve in obveznosti niso efektivno delo oziroma ne pomenijo opravljanja dela za delodajalca, zato tudi ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka oziroma za protipravno ravnanje tožene stranke. Opozarja na odprta revizijska vprašanja, o katerih bo odločalo Vrhovno sodišče RS in se nanašajo na vprašanja narave dela vojakov na mednarodnih mirovnih misijah. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018 navedlo, da je poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo, in vojske še posebej poudarjen na mednarodnih misijah v tujini in, da spada med značilnosti mednarodne misije v tujini tudi to, da so pripadniki na območju misije podvrženi posebnemu režimu (varnostna opremljenost, varnostni protokol, ipd.). Že iz same definicije "povišane pripravljenosti" - tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja - ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska in ta pripravljenost ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski, zato ta povišana pripravljenost sama po sebi ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca. Vrhovno sodišče RS v opravljanje dela za delodajalca torej ne šteje vseh tistih opravil, ki jih kot standardna za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Razumevanje opravljanja dela v tujini je treba torej prilagoditi temu posebnemu položaju, kar pomeni, da zanj veljajo določene specifike. Glede na to, da vsi pripadniki kontingenta ves čas, tudi ko ne opravljajo svojega dela oziroma nalog za delodajalca, bivajo na območju delovanja, zato že po naravi stvari zanje veljajo določeni drugačni pogoji življenja in pravila bivanja v medsebojnem sožitju, ki vključujejo tudi pravila medsebojnega obnašanja. Gre za hišne rede baz, ki urejajo red in disciplino v objektih, nastanitev, urejenost pripadnika, ukrepe varstva pri delu, izvajanja protipravne zaščite, ravnanja ob naravnih in drugih nesrečah, notranji promet in parkiranje vozil, zdravstveno zagotovitev ter druge ukrepe za zagotavljanje pogojev za delo in bivanje na območju delovanja. Glede dosegljivosti na telefon pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da se mora ves čas vedeti, kje se posamezni pripadnik nahaja, kar pomeni izrazno obliko stalne pripravljenosti po 9. točki 3. člena ZSSloV, glede katere je VSRS že zavzelo stališče. V zvezi s sestanki zaradi obveznosti naslednjega dne pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je vprašanje, kaj se lahko šteje kot sestanek, pri čemer je jasna razlika med uradnim formalnim sestankom, ki je vnaprej sklican z dnevnim redom ter na katerem se sprejemajo sklepi, in neformalnimi srečanji na hodniku bivalnih prostorov pripadnikov. Da bi se tožnik na proste dni moral udeležiti uradnega, formalnega, v naprej predvidenega sestanka z dnevnim redom, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tega pa tudi tožnik ni trdil in izkazal. Navaja, da je šlo le za 22 in ne za 23 dni tedenskega dopusta, kar je sodišče zmotno ugotovilo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik v tem sporu zahteva odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v času, ko je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja napoten na opravljanje nalog v tujino na misijo v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT INTERPRISE – KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Razporejen je bil na formacijsko dolžnost vojak, ki se opravlja v uradniškem nazivu vojak II, dela in naloge pa je opravljal kot vojak voznik. V času misije, to je v tednih, ki jih je navedel, pri čemer je upošteval, da je bil od 4. 8. 2016 do 19. 8. 2016 na posebnem misijskem dopustu, ni mogel izkoristiti 23 dni pripadajočega mu tedenskega počitka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik na misiji ni bil popolnoma prost svojih obveznosti in da mu dnevi tedenskega počitka niso bili zagotovljeni. Tožena stranka mu na dneve, ko naj bi bil prost, ni odrejala operativnih nalog, kar je ugotovilo na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B., vendar pa tožnik ni imel tedenskega počitka. Tožnik se je kot pripadnik SV namreč moral tudi na te dneve držati določenih pravil v skladu s Hišnim redom (obvezno nošenje uniforme, ostajanje v bazi ipd.), poleg tega pa je moral biti stalno dosegljiv na telefonu in se udeleževati delovnih sestankov (ki so trajali od 10 minut do pol ure), na katerih so dobili navodila za naslednji dan. Priča A.A., ki je bil na misiji KFOR ... poveljnik kontingenta, je izpovedal, da so imeli s pripadniki sestanke. B.B., ki je bil na misiji tožniku nadrejen, je izpovedal, da tožniku na dan, ko je bilo v evidenci zabeleženo, da gre za koriščenje tedenskega počitka, dela ni odrejal in tožnik takrat ni opravljal nobenih operativnih nalog, vendar se je moral držati Hišnega reda, ki velja za pripadnike na misiji, kar pomeni, da baze ni smel zapuščati. Priča C.C., ki je bil na misiji na dolžnosti strelca, je izpovedal, da so skoraj vsak dan imeli sestanek, ki je trajal od 10 minut do pol ure, v zvezi z nalogami naslednjega dne. Priča D.D. pa je je izpovedal, da je bilo glede na naravo dela težko, da bi imeli prost dan tedenskega počitka. Tudi sam je bil voznik in na tej dolžnosti so morali avte pripraviti, preden so šli na teren. Lahko, da se to ni dalo na delovni dan in je bilo treba storiti na prost dan. Na ta dan so imeli tudi sestanke, na katerih so jim povedali, kakšne so razmere in kaj bodo delali.

8. Po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Skladno z drugim odstavkom 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere.

9. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

10. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

11. Tožnik ni imel niti enega dne prostega v trajanju 24 ur, saj je moral udeleževati obveznih sestankov. Obveznost sestankov pomeni, da gre za ukaz, da se pripadnik sestanka mora udeležiti. Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009) v točki 55 določajo, da je dolžnost vojaških oseb poslušnost do nadrejenih. Posledica je obveza, da se ukaz izvrši brez ugovarjanja, po točki 62 pa podrejeni izvrši ukaz tudi, če ne razume njegovega širšega pomena ali namena. Po točki 63 vojaške osebe izvršujejo ukaze brez ugovarjanja, popolno, dosledno, pravilno in pravočasno. Navedeno pomeni, da so pripadniki SV dolžni ukaze izvrševati tudi na mirovnih misijah, zato se je tožnik sestankov moral udeležiti. Pri tem ni pomembno, koliko časa je trajal sestanek in tudi ni pomembno trajanje posameznega sestanka, ter ali je bil formalno sklican s predvidenim dnevnim redom. Bistveno je, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek v trajanju 24 ur nepretrgoma.

12. Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019) izhaja, da udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku. V navedeni zadevi je bil pripadnik SV sicer poveljnik oddelka, ki je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera udeležba tožnika, ki sicer ni bil vodja oddelka, pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku, saj gre le za drug vidik enakega cilja, to je učinkovito vodenje oddelka. Tega cilja namreč ni mogoče doseči, če se sestanka, ki ga skliče vodja oddelka, podrejeni pripadniki ne bi udeležili.

13. Glede na to, da je že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016), so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. To pomeni, da imajo tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR), da je v spornem obdobju tedenski počitek tožniku zagotovila, pa tožena stranka v obravnavani zadevi ni dokazala.

14. Pritožba sicer utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o upoštevanju pravil in hišnega reda. Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da določene dolžnosti oziroma opravila ne pomenijo opravljanja dela na vojaški misiji v tujini (upoštevanje pravil hišnega reda in druga opravila, povezana s posebnim pravnim in dejanskim položajem pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini). Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 11/2019 navedlo, da podvrženosti pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe, ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka. Vendar pa to ni odločilno, saj se je tožnik moral vsakodnevno udeleževati obveznih sestankov.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik upravičen do 22 ali 23 dni tedenskega počitka. V zvezi s tem je bistveno, da je bil tožnik na misijskem dopustu od 4. 8. 2016 do 18. 8. 2016. Tožnik je delo na misiji torej opravljal od sobote 20. 8. 2016, do vključno petka, 28. 10. 2016. Torej je mogoče šteti, da se je tudi ta zadnji teden polno natekel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik upravičen do 23 dni tedenskega počitka (13 pred dopustom in 10 po dopustu), in ne 22 dni (9 dni po dopustu).

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel in zato sam krije svoje stroške.