Jedro

Tožnik u veljavlja pravno neučinkovanje dveh pravnih dejanj; pogodbi sta bili sklenjeni v različnih časovnih obdobjih med tožencem kot obdarjencem in dvema različnima osebama –

tožnikovima dolžnikoma kot darovalcema in se nanašata na dve različni nepremičnini. G re za (objektivno) kumulacijo dveh premoženjskih nedenarnih zahtevkov, ki temeljita na različnih dejanskih podlagah, tožnik pa je v tožbi navede l zgolj en(otn)o vrednost spornega predmeta, zato je ta nediferencirana.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: darilna pogodba z dne 6. 2. 2002, s katero R. V. podarja stanovanje št. 19, vpisano v podvložku št. 3783/41 k. o. ... pod zaporedno št. 1, v izmeri 81,75 m², v tretjem nadstropju objekta, s shrambo št. 19 v kleti, v izmeri 1,35 m², tožencu in darilna pogodba z dne 19. 3. 2002, s katero A. P. podarja garažni boks št. 13, v izmeri 15,15 m², ki se nahaja v kleti na zahodni strani stanovanjskega objekta G 1-2, stoječega na parc. št. 2219/7 k. o. ..., tožencu sta brez pravnega učinka do tožnika do višine njegove terjatve, ki zajema: glavnico 30.699,97 EUR prisojene izvršilne stroške po sklepu VIII Ig 585/95 z dne 15. 5. 1995 v višini 695,14 EUR prisojene pravdne stroške v znesku 472,99 EUR posameznim točno določenim zneskom pripadajoče zakonske zamudne obresti; kar zahteva tožnik v 1. točki tožbenega zahtevka več, in sicer glede izvršilnih stroškov po sklepu Ig 98/07932 z dne 8. 10. 1998 v znesku 694,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede „pravdnih stroškov tega postopka napram tožeči stranki“, se zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 237/2009 z dne 28. 1. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja, kako mora biti pravilno oblikovan tožbeni zahtevek pri tožbi na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, in sicer ali zadostuje oblikovalni tožbeni zahtevek ali pa mora biti v vsakem primeru hkrati postavljen še dajatveni zahtevek.

4. V dopuščeni reviziji toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrže oziroma (podredno) zavrne; podredno pa, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni dovoljena.

7. V primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta,(1) morajo stranke aktivno ravnati tako, da tožnik (že) v tožbi označi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP),(2) toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja.(3) Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in ne za vse zahtevke skupaj ter za vsakega toženca posebej in ne za vse tožence skupaj.(4) Če tožnik ne ravna tako in v takšnem primeru navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta.

8. Tožnik s konkretnim tožbenim zahtevkom uveljavlja pravno neučinkovanje dveh pravnih dejanj (neodplačnih razpolaganj) –

(sklenitev darilnih) pogodb svojih (dveh) dolžnikov zoper njega; ti pogodbi sta bili sklenjeni v različnih časovnih obdobjih med tožencem kot obdarjencem in dvema različnima osebama –

tožnikovima dolžnikoma kot darovalcema in se nanašata na dve različni nepremičnini. G re torej za (objektivno) kumulacijo dveh premoženjskih nedenarnih zahtevkov, ki temeljita na različnih dejanskih podlagah, tožnik pa je v tožbi z dne 9. 7. 2004 navede l zgolj en(otn)o vrednost spornega predmeta (7,356.941,70 SIT, sedaj 30.699,97 EUR).

To, upoštevajoč zgoraj obrazloženo, pomeni, da je vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi nediferencirana.(5) Ustaljeno stališče tega sodišča je, da takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije ne zadošča.(6) Zato ima navedba le ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta,(7) to je nedovoljenost revizije.(8)

9.

Toženčeva revizija torej ni dovoljena (kljub dejstvu, da jo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 237/2009 z dne 28. 1. 2010 dopustilo)(9)jo je bilo treba v skladu s 377. členom ZPP zavreči. 10. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa svoje (za sestavo odgovora na revizijo) krije sam, ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo za pravdo niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2010 z dne 9. 9. 2010 in sodbo istega sodišča II Ips 1023/2007 z dne 20. 1. 2011. Op. št. (2): Primerjaj tudi drugi odstavek 44. člena ZPP.

Op. št. (3): Dodati velja, da je položaj (povsem) enak, če tožnik spremeni tožbo (primerjaj 184. člen ZPP); takrat mora oceniti vrednost spremenjenega spornega predmeta, sicer si ne zagotovi pravice do revizije (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2002 z dne 3. 10. 2002, II Ips 5/2002 z dne 16. 10. 2002, II Ips 291/2003 z dne 20. 5. 2004, II Ips 401/2005 z dne 29. 3. 2006 idr.).

Op. št. (4): Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako, zato je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu.

Op. št. (5): Primerjaj tudi sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 364/2007 z dne 3. 4. 2008, II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007 in II Ips 121/2007 z dne 10. 4. 2008. Op. št. (6): Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugotavljanje (točneje ugibanje), ali se taka določitev nanaša le na enega od kumuliranih zahtevkov in na katerega od njiju (njih) ali pa morda na oba (vse) in koliko od skupne ocene odpade na vsakega od njiju (njih). Takšno ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi eno ali drugo stranko (lahko) spravilo v neenakopraven položaj.

Op. št. (7): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 223/2006 z dne 19. 6. 2008, II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 in II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007. Op. št. (8): Primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12.1993 .

Op. št. (9): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 214/2011 z dne 5. 4. 2012.