Jedro

Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta darilni pogodbi, s katero sta pokojna starša toženca A.P. in R.P. tožencu podarila stanovanje v izmeri 81,75 m2 s pripadajočo shrambo, vpisano v podvložku št. X k.o. Z. in garažni boks v izmeri 15,15 m2, stoječ na parc. št. Y k.o. Z., brez učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve, ki zajema glavnico v znesku 30.699,97 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pravdnimi stroški v višini 472,99 EUR in izvršilnim stroški v višini 695,14 EUR. V presežku pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo in ob tem odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.456,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali zavrže, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Obširno povzema zaključke sodišča prve stopnje, vendar pa se z njimi ne strinja predvsem iz dveh razlogov. Meni, da tožeča stranka ni pravilno formulirala tožbeni zahtevek, saj je pravočasno postavila le ugotovitveni del, ne pa tudi dajatvenega. Dajatveni del sploh ni bil postavljen in tožbeni zahtevek s procesnega vidika ni določen. Toženec je tekom postopka opozarjal, da je tožbeni zahtevek napačen tako s procesnega kot tudi z materialnopravnega vidika, vendar pa na to sodišče sploh ni odgovorilo in je sodba v tem delu brez razlogov, zato gre za bistveno kršitev določb postopka. Toženec tudi opozarja, da so podane tudi kršitve v zvezi z ugotovitvijo o dospelosti terjatve zoper oba pravna prednika tožene stranke. Pri tem navaja, da je vseskozi iz previdnosti ugovarjal višini postavljenega zahtevka in opozarja, da so obresti do 1.1.2002 zagotovo v vseh primerih dosegle višino dvojne glavnice in od tedaj dalje ne morejo več teči. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zagotovo zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je nepravilna tudi odločitev v stroškovnem delu, saj je potrebno vse stroške postopka naložiti v breme tožeče stranke.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki jo v odgovoru ocenjuje za neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbeni zahtevek s procesno pravnega vidika ni določen, kar je toženec tekom postopka zgolj pavšalno ugovarjal. Ta ugovor je preciziral šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek člena 337 ZPP), pa tudi sicer je po vsebini neutemeljen. Po določbi člena 260 Obligacijskega zakonika (OZ) v primerih, ko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje (v tem primeru darilni pogodbi) učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Skladno s citirano določbo pa je tožeča stranka tudi oblikovala tožbeni zahtevek. S to določbo OZ poudarja relativnost pravnih učinkov izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, kar z drugimi besedami pomeni, da tovrstna tožba nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti. Sodba torej vzpostavlja fikcijo, kot da se izpodbijano dejanje sploh ni zgodilo in tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, vsekakor zadostuje. To še toliko bolj, ker je že itak v teku izvršilni postopek z rubežem in prodajo nepremičnin, ki se je začel še pred to pravdo, zato dajatveni zahtevek ni potreben. Dejansko gre za reševanje predhodnega vprašanja, realizacija terjatve tožeče stranke pa je stvar izvršilnega postopka, ki se na podlagi sklepa Ig 98/07932 vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. In 2004/00565. Tako se izkaže pritožbeni očitek glede kršitve določb postopka zaradi nedoločenosti tožbenega zahtevka kot neutemeljen.

Enako pa velja tudi glede izpodbijanja zahtevka po višini in sicer tako glede dospelosti terjatve kot tudi ugovora o teku zamudnih obresti. V tem primeru je vprašanje ugotovitve dejanske višine terjatve in njene zapadlosti v sled že navedenega tekočega izvršilnega postopka stvar tega postopka (enako sodba VS RS II Ips 62/08), v katerem bo toženec lahko uveljavljal tovrstne ugovore. Pritožnika gre pri tem le opozoriti, da sodišče prve stopnje tudi sicer ne moglo ravnati drugače, saj je šlo za ugotovitveni zahtevek, temelječ na pravnomočni sodbi, izdani v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Pg 581/95. Ob nadaljnjem preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi pritožbi niti glede uveljavljanja drugih dveh pritožbenih razlogov, katere pritožba itak konkretizirano ne pojasni. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo izjemno pregledno, sistematično in zelo izčrpno ter pravilno ugotovilo vsa za presojo relevantna dejstva. Tako povzete dejanske ugotovitve so tudi po presoji pritožbenega sodišča omogočale le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). Navedene ugotovitve so narekovale zavrnitev pritožbe toženca kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ob tem je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec s pritožbo ni uspel, navedbe v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pa niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 in 155 ZPP).