Jedro

V zadevah prijav na javne razpise uporabe izrednih pravnih sredstev ne dopušča niti "smiselna uporaba upravnega postopka", saj je njihova uporaba namenjena ponovnemu odločanju o zadevah, o katerih je že dokončno ali celo pravnomočno odločeno, uporaba izrednih pravnih sredstev v postopkih dodeljevanja sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranja iz državnega proračuna, pa bi bila celo v nasprotju s samim namenom izrednih pravnih sredstev po določilih ZUP in bi se na ta način presegla uporaba pravil oziroma institutov upravnega postopka na podlagi 4. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Republike Slovenije, Ministrstva za šolstvo in šport, številka 5441-13/2009/23 z dne 11. 2. 2010, se odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za šolstvo in šport, Direktorat za šport, je z izpodbijanim sklepom št. 54451-13/2009/23 z dne 11. 2. 2010, v 1. točki izreka odločilo, da se sklep o sofinanciranju projekta „Izgradnja javno športno-rekreacijske infrastrukture, namenjene konjeniški dejavnosti“ št. 54451-9/2008-31 z dne 12. 11. 2008, s katerim se je Mestni občini A. odobrilo sredstva v višini 1.000.000,00 EUR odpravi in v 2. točki izreka odločilo, da se vloga Mestne občine A. z dne 10. 10. 2008 za sofinanciranje operacije „Izgradnja javno športno-rekreacijske infrastrukture, namenjene konjeniški dejavnosti“ (št. prijave 54451-9/2008-31), zavrne.

V postopku priprave pogodbe za sofinanciranje predmetnega projekta je Kontrolna enota za strukturne sklade ministrstva opozorila, da gre pri tem projektu za predmet državnih pomoči, kar je potrdilo uradno mnenje Ministrstva za finance, številka 441-7/2009/3 z dne 19. 2. 2009. Na podlagi tega mnenja je ministrstvo odstopilo od podpisa pogodbe, s sklepom o odstopu od podpisa pogodbe, številka 54451-13/2009-6 z dne 19. 3. 2009, zoper katerega je Mestna občina A. (v nadaljevanju MO A.) 8. 6. 2009 vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, le to pa je dne 8. 9. 2009 izdalo sodbo IV U 180/2009-8, s katero je sklep Ministrstva za šolstvo in šport z dne 19. 3. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki ponoven postopek.

Tožena stranka je pojasnila, da je Ministrstvo za finance, Sektor za javno zasebno partnerstvo, izdalo mnenje št. 544/49/2009/7 z dne 29. 7. 2009, v katerem je navedlo, da je s strani MO A. prejelo dodatno dokumentacijo vezano na predmetni projekt in da z njihove strani nimajo nobenih pripomb. Dne 25. 8. 2009 pa še dodatno mnenje št. 441-7/2009/6, iz katerega izhaja, da iz dodatne dokumentacije in pojasnil glede tega projekta, projekt ne vsebuje elementov državne pomoči. Naknadno je bilo ugotovljeno, da je do izdaje mnenj Ministrstva za finance prišlo na podlagi dokumentacije posredovane 7. 7. 2009, z datumom izdelave julij 2009, torej 9 mesecev po sami prijavi in da je bila predložena dokumentacija drugačna od same prijave, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o sofinanciranju, številka 54451-9/2008-31 z dne 12. 11. 2008. Ministrstvo je s sklepom z dne 22. 10. 2009, na podlagi novih dejstev in novih dokazov, skladno s 1. točko 260. člena ter prvega odstavka 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju ZUP), po uradni dolžnosti uvedlo obnovitev postopka v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja elementov državne pomoči. V obnovljenem postopku je bila upoštevana dokumentacija oddana ob sami prijavi na javni razpis dne 10. 10. 200, dodatna pojasnila Ministrstva za finance na prijavo prijavitelja z dne 10. 10. 2008 in pojasnila prijavitelja, podana kot obrazložitev prijavne dokumentacije. Vse kar je bilo predloženo s strani prijavitelja po zaključku javnega razpisa, torej po 10. 10. 2008 in ne pomeni dodatnega pojasnila glede predložene prijavne dokumentacije prijavitelja z dne 10. 10. 2008, ministrstvo v predmetnem postopku ne more upoštevati, ker gre za spremembo predložene prijave. Tako je Ministrstvo za finance z dopisom z dne 13. 10. 2009, v zvezi z mnenjem z dne 19. 2. 2009, pri presoji dodelitve državne pomoči za prijaviteljev projekt ugotovilo, da kumulativno izpolnjuje vse štiri elemente v skladu z Zakonom o spremljanju državnih pomoči (Uradni list RS, št. 37/04) oziroma 87, (1) členom PES, kar pomeni, da je prijaviteljev projekt predmet državnih pomoči. Ministrstvo je v dodatnem postopku, po proučitvi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo, da prijavitelj ni upravičen do sofinanciranja predmetnega projekta, saj izpolnjuje izločitveni razlog naveden pod točko 3.3.10 predmetnega javnega razpisa.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega prava ter kršitve pravil postopka. Opozarja na dejstvo, da je sklep tožeče stranke o sofinanciranju z dne 12. 11. 2008 postal dokončen in pravnomočen, tako v materialnem, kot formalno pravnem pomenu, kar pomeni, da ga tožena stranka ne more spremeniti ali odpraviti z drugim sklepom. V zadevi ne gre za nova dejstva in nove dokaze, saj so le ti že vsi obstajali v času odločanja o vlogi za sofinanciranje. Dejstvo, da je tožena stranka opustila dolžnost preverjanja vseh dejstev in dokazov pred izdajo sklepa z dne 12. 11. 2008, ampak so se le ti preverjali šele po dokončnosti in pravnomočnosti tega sklepa, ne more predstavljati razloga za obnovo postopka, torej v konkretnem primeru razlogi za obnovo postopka niso izpolnjeni.

Pojasnjuje tudi, da v konkretnem primeru niso izpolnjene niti predpostavke za zaključek, da pomeni odobritev sredstev za projekt državno pomoč. Projekt namreč izpolnjuje vse pogoje javno zasebnega partnerstva, ki izključujejo elemente državne pomoči. Tožena stranka v sklepu ni v ničemer pojasnila, zakaj tožeča stranka ni upravičena do sofinanciranja postopka oziroma na kakšen način prijavljeni projekt predstavlja državno pomoč, ampak je odločitev oprla na novo mnenje Ministrstva za finance z dne 13. 10. 2009, v katerem so pogoji (javna sredstva, ekonomska prednost, selektivnost, trgovanje med državami članicami EU), kateri morajo biti izpolnjeni za državno pomoč, samo navedeni, ne pa tudi obrazloženi. Sklepa tožene stranke zaradi pomanjkljive obrazložitve tožeča stranka ne more preizkusiti, s tem pa ji je tudi odvzeta možnost pritožbe o tem, da gre za državno pomoč.

Zasebni partner je bil izbran na transparenten način, skladno z določbami Zakona o javno zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006, v nadaljevanju ZJZP), po postopku konkurenčnega dialoga v katerem so imeli možnost sodelovanja vsi zainteresirani gospodarski subjekti. Ministrstvo za finance sploh ni razpolagalo s podatki in dokumenti v zvezi z izvedbo postopka sklenitve javno zasebnega partnerstva, čeprav je tožena stranka te dokumente imela in je bila obveščena o izvedbi postopka. Stališče Ministrstva za finance, Direktorata za javno premoženje, Sektorja za spremljanje državnih pomoči, ki je navedeno v mnenju k zbiranju predlogov za sofinanciranje športno rekreacijske infrastrukture – II, številka 441-7/2009/3 z dne 19. 2. 2009, je zmotno. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje pomen javno zasebnega partnerstva in ugotavlja, da je predpogoj za vsak projekt javno zasebnega partnerstva ugotovitev, da javni sektor brez pomoči zasebnega sektorja ne more izpeljati projekta, ali ga ne more izpeljati v ustrezni obliki, kar posledično pomeni, da se Ministrstvo za finance v svojem mnenju do dejstva nepogojevanja z javnimi sredstvi ni opredelilo. Prav tako oporeka mnenju Ministrstva za finance v delu, kjer ugotavlja, da pogoji vlaganja javnega in zasebnega investitorja niso natančno opredeljeni. To ne drži, ti dokumenti so razvidni iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta. V zvezi z ugotavljanjem koristi in rizika v sorazmerju z vloženimi sredstvi pa tožeča stranka ugotavlja, da iz spornega mnenja Ministrstva za finance izhaja, da predmetnega pogoja sploh niso obravnavali, ker naj iz pogodbe ne bi bila razvidna medsebojna razmerja pri upravljanju centra, prevzemanju rizika in delitvi dobička. Takšno stališče obeh organov ne drži, saj razdelitev rizika izhaja tako iz razpisne dokumentacije, ki jo je pripravil javni partner, kot tudi iz pogodbe ter iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta „Izgradnja javno športne rekreacijske strukture, namenjene konjeniški dejavnosti“. V nadaljevanju pojasnjuje razlike med koncesijskim in javno naročniškim razmerjem in razliko med javno naročniškim javno zasebnim partnerstvo, ki se izvaja na podlagi ZJZP in ZJN-2 ter med klasičnim javno naročniškim razmerjem. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče sklep Ministrstva za šolstvo in šport, št. 54451-13/2009/23 z dne 11. 2. 2010 odpravi in odloči o stvari, podredno pa sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in obširen odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri vseh navedbah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato, ker je za odločanje v predmetni zadevi bistveno, ali gre v primeru tožeče stranke in njenega projekta za državno pomoč ali ne (o čemer se je sicer pristojno Ministrstvo za finance že izreklo, ker je ugotovilo, da so kumulativno izpolnjeni vsi štirje elementi državne pomoči), tožena stranka sodišču predlaga, da postavi sodnega izvedenca, saj je vprašanje obstoja državne pomoči zapleteno in po oceni tožene stranke presega znanje naslovnega sodišča s tega področja, kot znanje tudi tožene stranke. Sodni izvedenec bo lahko na podlagi pregleda celotne dokumentacije ocenil in potrdil ali je projekt tožeče stranke predmet državnih pomoči. Podrejeno pa sodišču predlaga, da na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih vprašanje obstoja državne pomoči, kot predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče v obravnavani zadevi presoja zakonitost Sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za šolstvo in šport, številka 5441-13/2009/23 z dne 11. 2. 2010, ki je bil izdan na podlagi določbe 260. člena ZUP, torej na podlagi uporabe izrednega pravnega sredstva, v zvezi s postopkom sofinanciranja projekta „Izgradnja javne športno-rekreacijske infrastrukture, namenjene konjeniški dejavnosti“. Gre za postopek dodelitve sredstev po Uredbi o izvajanju postopkov pri uporabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (Uradni list RS, št. 41/07, v nadaljevanju Uredba), ki se uporablja na podlagi 4. odstavka 44. člena Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2008 in 2009 (Uradni list RS, št. 114/07). Skladno z 11. členom Uredbe se za javni razpis uporabljajo določbe predpisa, ki ureja postopke izbora projektov za uvrstitev v NRP, kolikor ta uredba ne določa drugače, kar pomeni, da se za javni razpis, kolikor Uredba ne določa drugače, uporabljajo določbe 12. poglavja Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, v nadaljevanju Pravilnik).

Ker prej navedeni predpisi nimajo določb, ki bi urejale uporabo izrednih pravnih sredstev, sodišče ugotavlja, ali je v tovrstnih postopkih dopustna uporaba pravil ZUP. Na podlagi 4. člena ZUP se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Citirani 4. člen ZUP javnopravno zadevo omejuje z uporabo upravnega postopka le z besedilom "smiselna uporaba upravnega postopka, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom" in načelno za odločanje o takih javnopravnih zadevah ni izključena uporaba izrednih pravnih sredstev, kar pa seveda pomeni, da je v vseh takšnih primerih treba posebej proučiti, ali je za takšno javnopravno zadevo predpisan poseben postopek in če ni, kaj glede na pravno naravo in vsebino javnopravne zadeve zajema smiselna uporaba upravnega postopka. Kot je že bilo zapisano, ne Uredba, ne Pravilnik nimata določb, ki bi urejale uporabo izrednih pravnih sredstev. Po presoji sodišča pa v zadevah kot je obravnavana, uporabe izrednih pravnih sredstev ne dopušča niti "smiselna uporaba upravnega postopka", saj je njihova uporaba namenjena ponovnemu odločanju o zadevah, o katerih je že dokončno ali celo pravnomočno odločeno, uporaba izrednih pravnih sredstev v postopkih dodeljevanja sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranja iz državnega proračuna, pa bi bila celo v nasprotju s samim namenom izrednih pravnih sredstev po določilih ZUP in bi se z njihovo uporabo smiselno presegla uporaba pravil oziroma institutov upravnega postopka na podlagi 4. člena ZUP. Tudi sicer sodišče ugotavlja, da kolikor bi bila v postopkih dodeljevanja sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranja iz državnega proračuna dopustna uporaba izrednih pravnih sredstev, naknadno pridobljeno mnenje Ministrstva za finance ne more predstavljati podlage za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP, saj ne predstavlja novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Navedeno pomeni, da je tožena stranka izpodbijani sklep številka 5441-13/2009/23 z dne 11. 2. 2010 izdala v postopku, ki za odločanje v teh zadevah ni predpisan, zato je moralo sodišče izpodbijani sklep na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) odpraviti.

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njeni zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.