Jedro

Zmožnost za delo bi bila iz materialnopravnega vidika podana le, če bi bilo izkazano takšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bolniški stalež od 21. 12. 2019 ne bi bil več indiciran, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni dokazano. Osebna zdravnica je potrdila, da bi tožnici v spornem obdobju priznala bolniški stalež, kar dodatno kaže na to, da po njeni oceni za delo ni bila zmožna.

Sporno obdobje sovpada z razglašeno epidemijo COVID-19. Splošno znano je, da zdravstveni sistem tedaj ni deloval tako kot običajno. Tudi osebna zdravnica nekaj časa ni bila dosegljiva, pri tožnici pa je bil prisoten strah za okužbo s koronavirusom. Nenazadnje tudi dejstvo, da je toženec bolniški stalež zaključil, ne da bi tožnico sploh osebno pregledal, njej ne more biti v škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "1. Odločba št. ... z dne 17. 1. 2020 se odpravi v celoti, v odločbi št. ... z dne 13. 12. 2019 pa se odpravi drugi stavek prvega odstavka izreka.

2. Tožnica je začasno nezmožna za delo za polni delovni čas od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 zaradi bolezni.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici in stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 1.720,37 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici in stranskemu intervenientu povrniti pritožbene stroške v višini 1.348,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 13. 12. 2019 in št. ... z dne 17. 1. 2020 ter da se tožnici prizna začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni za polni delovni čas od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta tožnica in stranski intervenient vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi, razpiše narok in razsodi oziroma podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku in stroške postopka naloži v plačilo tožencu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec je v presodnem postopku pritožbo zavrnil brez opredelitve do pritožbenih navedb in brez osebnega pregleda, kar predstavlja kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku1 (ZUP). Razlog za nastop bolniškega staleža, ki je trajal od 25. 9. 2019 do 20. 12. 2019 je bila omotica, vrtoglavica, fizična oslabelost, mravljinčenje po levem delu telesa, poslabšanje vida, težave s koncentracijo in govorom. Pojavile so se še težave z mikcijo, izredno nizek krvni tlak in velika izguba kilogramov. Sodišče je sledilo mnenju izvedencev, čeprav se razlikuje od predložene medicinske dokumentacije in izpovedi osebne zdravnice, kar pomeni kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP). Da se zdravstveno stanje tožnice ni izboljšalo je potrdila osebna zdravnica dr. A. A. Verjela je, da bo s sprožitvijo sodnega postopka sanirana nepravilnost od 21. 12. 2019 naprej in ji zato ni potrebno ponovno predlagati bolniškega staleža. V vmesnem času je nastopil prvi val epidemije COVID-19, ko je bil dostop do zdravstvenih storitev okrnjen, osebna zdravnica pa je bila cca. mesec dni odsotna. Bala se je okužbe s koronavirusom. Neživljenjsko je, da bi bila po nujni hospitalizaciji v oktobru 2019, 21. 12. 2019 že sposobna za delo, iz istih razlogov pa 3. 11. 2020 ponovno za dve leti nezmožna za delo. Mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. (Fakultetna komisija), da pred postavljeno dg. anksiozno depresivna motnja ni imela psihičnih težav, ker o tem ni medicinske dokumentacije, je zgrešeno.

Dokazni predlog po predložitvi internih navodil, na podlagi katerih toženec odloča o delazmožnosti, je sodišče štelo za nepotreben. Do dejstev, da je njeno delo intelektualne narave, kar zahteva zdravega človeka, se ni opredelilo. Gre za kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne strinjata se s sklepom o neizločitvi sodnika. Toženca sta zastopali D. D. in E. E., ki opravljata tudi funkcijo sodnic porotnic in sta sodelavki sodnika, kar vzbuja dvom v nepristranskost. S tem je kršen 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (EKČP). V postopku je sodil in izdal sodbo sodnik, ki bi moral biti izločen (2. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Podala sta tudi zahtevo za izločitev sodnega izvedenca dr. F. F. Izvedenec je v zadnjih 10 letih od toženca prejel večino prihodkov, kar vpliva na njegovo pristranskost. Zaposlen je na ZPIZ-u in sodniki porotniki so njegovi sodelavci. Sodišče je sodbo oprlo tudi na njegovo izvedeniško mnenje ter zavrnilo dokazni predlog po predložitvi računov. Izpoved osebne zdravnice je ocenilo za subjektivno, medtem ko sodnega izvedenca ni izločilo. Osebna zdravnica ni bila upoštevana, čeprav je bila le ona seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnice v spornem obdobju. Imenovani zdravnik in zdravstvena komisija toženca je nista niti pregledala. Zavrnjeno je bilo pričanje klinične psihologinje, ki je ugotovila zmanjšanje kognitivnih zmožnosti in s tem kršena 8. in 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. S prekinjenim zaslišanjem ji je bila odvzeta možnost dokazovanja.

Iz medicinske dokumentacije izhaja, da ni bil ovržen sum na demielinizacijsko bolezen (izvid 3. 9. 2021), da je kognitivno funkcioniranje znižano in manj stabilno, da so v ospredju težave na področju pozornosti in izvršilnih funkcij, da poškodovanost pozornosti lahko znižuje zanesljivost tudi na vseh ostalih kognitivnih področjih ter ovira učinkovito miselno manipulacijo, nujno za uspešno predvidevanje, planiranje, izdelavo strategij in prilagajanje zunanjim spremembam (izvid 18. 1. 2022). Zdravi se v psihiatrični ambulanti zaradi mešane anksiozno depresivne motnje, količina zdravil se ji povečuje in je iz istih razlogov ponovno v bolniškem staležu od 3. 11. 2020 dalje.

Nezakoniti so razlogi, ki jih je sodišče navedlo za zavrnitev dokaza z zaslišanjem dr. G. G. in klinične psihologije mag. H. H., ki je opravila test kognitivnih zmožnosti. Še vedno ima vrtoglavice, je omotična, ne more se skoncentrirati, počuti se močno utrujeno in slabotno. Zdravi se pri psihiatrinji in ima redno medikamentozno terapijo. Naročena je na dodatne preglede pri različnih specialistih. Osebnega vozila ne vozi zaradi vrtoglavice. Ugotovitev, da ji ni bila postavljena nobena diagnoza, je v nasprotju z listinsko dokumentacijo in ostalimi izvedenimi dokazi.

Fakultetna komisija je zdravstvene težave opredelila kot nespecifične in le naključne najdbe. Postavila je dg. somatomorfne motnje, čeprav naj ta ne bi zadostila vsem kriterijem. Ker v spornem obdobju ni poiskala psihiatrične pomoči, saj je bilo vse usmerjeno v telesne preiskave, ni možno zaključiti, da je bila zmožna za delo. S tem ji je odvzeta pravica do bolniškega staleža. V mnenju Fakultetne komisije, sodnega izvedenca, osebne zdravnice in zdravstvene dokumentacije so bistvene razlike. O tem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Kljub temu, da je Fakultetna komisija priznala, da je bilo funkcioniranje okrnjeno, je menila, da je bila v spornem obdobju sposobna za svoje delo.

Izvedbo testa kognitivnih zmožnosti je po izpovedi osebne zdravnice, da se kognitivne zmožnosti merijo s posebnim psihološkim testom in da bi ga toženec moral izvesti, zahtevala sama. Izvid o testu kognitivnih zmožnosti je bil izdelan za potrebe podaljšanja bolniškega staleža po 3. 11. 2020. Rezultati testa so pokazali bistveno okrnjenost kognitivnih zmožnosti in nezmožnost za opravljanje dela, ki zahteva neokrnjene miselne sposobnosti. Fakultetna komisija ocenjuje, da je njeno delo rutinsko, nezahtevno in da si lahko tempo prilagaja sama. S tem priznava, da dejansko ni več psihofizično zmožna opravljati dela neokrnjeno in s polnim delovnim učinkom, brez škode za zdravje. Fakultetna komisija je lahko le domnevala kakšno je bilo stanje kognitivnih zmožnosti v spornem obdobju. Pomanjkljivosti v predsodnem postopku ni dopustno šteti v njeno škodo, ker za sporno obdobje ni izvidov o kognitivni zmožnosti. Fakultetna komisija prihaja sama s seboj v nasprotje, ko trdi, da njena naloga ni postavljanje diagnoz, hkrati pa dg. somatomorfne motnje in odvisnostne motnje sama postavi. Očita ji zakaj ni prej poiskala pomoči psihiatra, hkrati pa v okviru somatomorfne motnje meni, da preveč obiskuje zdravnike. Priznava ji krhko osebnostno strukturo. Sodišče zapiše le, da mnenje sprejema in se ne opredeli, zakaj ne sledi izpovedi osebne zdravnice, niti ne pojasni, zakaj njeno izpoved šteje kot subjektivno. Kršena so pravila postopka zaradi zavrnitve predloga za pridobitev novega izvedenskega mnenja (254. člen ZPP). Napačen je zaključek sodišča, da naj bi bila v spornem obdobju zmožna za delo in posledično tudi napačna odločitev o stroških.

3. Toženec v odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP se izkaže, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zatrjevanih niti do procesnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo ter je posledično zmotno uporabilo materialno pravo, vse iz razlogov kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

6. Kadar sodišče druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov ali če je bistvene kršitve postopka glede na naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo (2. odstavek 347. člena ZPP). Ker je ob zatrjevani nepravilni dokazni oceni pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede tožničine zmožnosti za delo v spornem obdobju, je na podlagi 348. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo. Ponovilo je vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, prebralo listine upravnega in sodnega spisa, na pritožbeni obravnavi predložen izvid Službe I. dispanzerja za J. z dne 13. 1. 2021 in sodbo opr. št. IV Ps 443/2022 z dne 10. 10. 2022 ter zaslišalo tožničino osebno zdravnico dr. A. A. in članico Fakultetne komisije specialistko psihiatrije, dr. K. K.4 Zavrnilo je dokazni predlog za vpogled v sodni spis IV Ps 443/2022, saj je tožničina pooblaščenka predložila že pravnomočno sodbo.

7. Pritožbeno sodišče je po pritožbenih obravnavah in oceni dokazov v skladu z 8. členom ZPP ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje.

**Predmet predsodnega in postopka pred sodiščem prve stopnje**

8. Predmet sodne presoje je dokončna odločba z dne 17. 1. 2020 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 13. 12. 2019. S slednjo je odločeno, da je tožnica od 7. 12. 2019 do 20. 12. 2019 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, od 21. 12. 2019 dalje pa zmožna za delo.

9. Sodišče prve stopnje je za presojo izpodbijanih upravnih odločb pridobilo izvedenski mnenji dr. F. F. in Fakultetne komisije ter dr. L. L., dr. K. K. in dr. M. M., še zaslišalo. Zaslišalo je tudi tožničino osebno zdravnico dr. A. A. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da tožnica od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 ni bila začasno nezmožna za delo.

**O očitanih procesnih kršitvah**

10. Pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave5 se zagotavlja tudi z institutom izločitve sodnika (72. člen ZPP). Izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP je podan, če zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo upravičen dvom v nepristranskost sodnika. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da videz nepristranskosti sojenja v obravnavani zadevi ni omajan. Dejstvo, da sta pooblaščenki toženca tudi porotnici na sodišču prve stopnje in ne sodnikovi sodelavki, ne ustvarja vtisa, da je okrnjena nevtralnost sodnika, pri čemer niso izkazane kakršnekoli dodatne okoliščine.6 Ni podana kršitev 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP,7 niti zatrjevana kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 11. Pritožba neutemeljeno vztraja, da sodišče ni ravnalo prav, ko ni zavrnilo zahteve za izločitev izvedenca dr. F. F. Zgolj zaradi dejstva, da je izvedenec od toženca prejel plačilo za opravljeno izvedensko delo tudi v drugih socialnih sporih, in da je zaposlen na ZPIZ-u, njegovi sodelavci pa so porotniki na sodišču, ni omajan videz njegove nepristranskosti. Ni podana okoliščina iz katere bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevo za njegovo izločitev po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP. Ker je izvedenec šele na podlagi sklepov sodišča dolžan izdati račun, je dokazni predlog za predložitev računov, na podlagi katerih je bilo opravljeno plačilo, utemeljeno zavrnjen.

12. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev po 2. odstavku 213. člena ZPP odloči sodišče. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Ni podana očitana kršitev 8. niti 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo klinične psihologinje, ki je opravila test kognitivnih zmožnosti in dr. G. G., predsednika zdravstvene komisije, saj je pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb presojalo s pomočjo sodnomedicinskega izvedenstva in razloge za zavrnitev dokazov ustrezno utemeljilo.

Utemeljeno je zavrnjen tudi dokazni predlog za predložitev internih navodil, po katerih o začasni nezmožnosti za delo odločajo toženčevi izbrani zdravniki in zdravstvene komisije, saj so kriterije ustrezno pojasnili člani Fakultetne komisije.

13. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Očitana procesna kršitev je lahko podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Za protispisnost pa ne gre, kadar se očitek o napaki nanaša na vrednostno presojo izvedenih dokazov, kar zatrjujeta pritožnika.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba kljub neprepričljivi dokazni oceni, nima.

15. Končno ni podana niti kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP le zato, ker sodišče pritožnikoma na naroku ni dovolilo postavljati nadaljnjih vprašanj članom Fakultetne komisije. Pritožnika sta relevantne navedbe, pripombe in dokazne predloge podala v številnih pripravljalnih vlogah in pisnih pripombah na izvedensko mnenje, kar pomeni, da jima je bila zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku.

**Materialnopravno izhodišče in dejanske ugotovitve pritožbenega sodišča**

16. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju8 (ZZVZZ) ter Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja9 (Pravila). Po 80., 81. in 82. členu ZZVZZ so o začasni nezmožnosti za delo pooblaščeni in pristojni odločati izbrani osebni zdravnik, imenovani zdravnik in zdravstvena komisija. Obdobje o katerem odloča osebni zdravnik je časovno omejeno. Zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe (232. člen Pravil). Pri delazmožnosti gre za psihofizično stanje človeka, ki omogoča uspešno opravljanje poklica, dela s polnim delovnim učinkom in brez škode za njegovo zdravje od prvega delovnega dne do konca delovne dobe.10 Navedeno a contratio pomeni, da mora za zaključek bolniškega staleža biti izkazano takšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da stalež iz medicinskih razlogov več ni indiciran. Vendar slednje dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča v predmetni zadevi zagotovo ni izkazano.

17. V pritožbeni obravnavi je bilo razčiščevano, ali je bila tožnica od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020 dejansko zmožna za opravljanje svojega dela prevajalke. Torej vprašanje, ali se ji je zdravstveno stanje z dnem 21. 12. 2019 toliko izboljšalo, da bolniški stalež iz medicinskih razlogov več ni bil indiciran.

Ne glede na skladni izvedenski mnenji dr. F. F. in Fakultetne komisije, da bolniški stalež ni bil indiciran, po presoji pritožbenega sodišča njuni oceni nista prepričljivi, niti v okoliščinah konkretnega primera s pravnega vidika nista sprejemljivi. Ker Fakultetna komisija tožničinih težav ni mogla pojasniti, je v somatski diagnostiki ugotovljene zdravstvene težave opredelila kot naključne, ocenila, da je bilo zaradi navedenih težav njeno funkcioniranje okrnjeno, vendar ne do te mere, da ne bi bila zmožna za svoje delo. Kljub temu po stališču pritožbenega sodišča neobstoj medicinske diagnostike in neopravljene terapevtske obravnave same po sebi ne morejo izključiti začasno nezmožnost za delo, kaj šele pripeljati do ugotovitve, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo.

18. Tožnica je po poklicu profesorica angleškega jezika in opravlja delo prevajalke iz angleščine in portugalščine. Pred spornim obdobjem od 25. 9. 2019 do 20. 12. 2019 je bila v bolniškem staležu. Prav tako je po spornem obdobju od 3. 11. 2020 dalje kontinuirano v bolniškem staležu, saj je bilo tudi za prekinjeni bolniški stalež od 1. 2. 2022 do 14. 3. 2022 v socialnem sporu opr. št. IV Ps 443/2022 dokazano, da ni bila zmožna za delo.

19. Že prvi dan bolniškega staleža dne 25. 9. 2019 so se pri tožnici pojavljali simptomi omotičnosti, utrujenosti, mravljinčenja, slabše počutje, izguba apetita in teže, razbijanje srca, občutek nemoči in utrujenosti, težave z mikcijo in nekateri drugi. S tem v zvezi so bile opravljene diagnostične preiskave pri tirologu, pulmologu, kardiologu, urologu, specialistu ORL, gastroenterologu, žilnem kirurgu, slikovne preiskave ter EMG. Specialisti so ugotavljali vertigo, anemijo, nodus ščitnice z eutirozo, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, sum na celiakijo, hiatalno kilo in varice. Imela je operacijo haluksa. Od 2. 10. 2019 do 4. 10. 2019 je bila hospitalizirana na nevrološkem oddelku UKC N. Po MR glave je zaradi nespecifičnih sprememb čelnih režnjev možganov bilo načrtovano nadaljnje spremljanje stanja. Ob pregledu v nevrološki ambulanti je bil ugotovljen sum na demielinizacijsko bolezen (multiplo sklerozo), ki pa ni bil potrjen niti izključen (priloga A17).

20. V zvezi s številnimi simptomi, ki so se pri tožnici pojavljali že prvi dan bolniškega staleža je izvedenka psihiatrije na pritožbeni obravnavi pojasnila, da bi lahko šlo tudi za simptome anksiozne depresivne motnje. Kljub temu pa po njeni izpovedi ni izkazanih najpomembnejših simptomov, kot so pomembno znižano razpoloženje, in/ali pomanjkanje uživanja v prijetnih stvareh, in/ali povišana stopnja anksioznosti. V spornem obdobju niti pred tem ni bilo zavedeno potlačeno razpoloženje, anksioznost, čeprav je bila zaskrbljena za svoje zdravje. Imela je spekter različnih somatskih simptomov, za katere v izvedeni diagnostiki vzroki niso bili ugotovljeni. Dr. A. A., zaslišana kot izvedena priča, ki je tožnico edina videla pa je izpovedala, da se osebni zdravniki pri pregledu osredotočajo predvsem na težave, ki jih izpostavijo pacienti in ne ugotavljalo statusa. Pacientko pozna že od leta 2014, je tiha in vase zaprta.

21. Da je imela tožnica težave z razpoloženjem potrjuje zapis v zdravstvenem kartonu dne 4. 2. 2020, "da bi poskusili s kakšnimi antidepresivi". Po mnenju dr. K. K. tak zapis lahko pomeni, da je zdravnica mislila, da bi lahko imeli antidepresivi pozitiven vpliv na različno simptomatiko v sklopu polisimptomatike, ali bi lahko delovali protibolečinsko ali v kontekstu depresivnega razpoloženja. Vendar je osebna zdravnica na obravnavi pojasnila, da tovrsten zapis naredi, ko se s pacientom pogovarja, mu da v razmislek to možnost, zelo redko pa gre za opomnik za nadaljnje zdravljenje. Antidepresiv Cipralex je bil pri tožnici uveden 16. 11. 2020. 22. Ker so bile pri tožnici prisotne iste zdravstvene težave v času za katerega ji je bil odobren bolniški stalež, kot v času ko ji je bil stalež zaključen, je ostalo odprto vprašanje kako je bila lahko brez objektivnega dokaza naenkrat zmožna za delo. Dr. K. K. na pritožbeni obravnavi ni mogla pojasniti razloga za tožničino zmožnost za delo na dan 21. 12. 2019, ker za to obdobje ni nobenega zapisa v zdravstveni dokumentaciji, nobenega opisa simptomatike v kontekstu psihične ocene, temveč samo navedbe tožnice. Izpovedala je, da ni možno potrditi vloge psihičnega statusa v zaključenem bolniškem staležu, saj nikoli ni bil predmet ocene. Če bi tožnica k psihiatru odšla prej, bi dobila dg. mešane anksiozno depresivne motnje ali pa kakšno drugo, kar pa ni vedno razlog za dolgotrajni bolniški stalež, saj je ta odvisen od posameznikovega funkcioniranja. Tudi osebna zdravnica je izpovedala, da je tožnica že pred spornim obdobjem imela močan anksiozno depresivni napad in dopustila možnost, da je ob ugotovitvah psihiatra v izvidu z dne 13. 1. 2021 imela številne telesne ekvivalente anksioznosti.

V predhodno opisanih okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče mimo dejstva, da je bila tožnici že ob prvem pregledu pri psihiatrinji januarja 2021 postavljena dg. mešano anksiozna depresivna motnja. Zgolj dejstvo, da v medicinski dokumentaciji ni zapisa o znižanem razpoloženju in upoštevaje izpoved osebne zdravnice, da se najprej pri pacientu izključijo somatske težave in šele nato psihične, po stališču pritožbenega sodišča obstoja anksiozno depresivne motnje v spornem obdobju ni mogoče z gotovostjo izključiti.

23. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je Fakultetna komisija lahko le domnevala kakšno je bilo stanje njenih kognitivnih zmožnosti v spornem obdobju. Dr. K. K. je izpovedala, da pri njej niso bili ugotovljeni somatski simptomi, ki bi jih lahko zdravili, na psihično funkcioniranje pa se lahko sklepa le posredno. Poudarila je, da glede psihiatričnega ali psihičnega statusa ni izkazanega razpoloženjskega simptoma, razen motenj spanja, čeprav je tožnica navajala utrudljivost. Fokus je bil usmerjen v različne specialiste, ki se do delazmožnosti niso opredeljevali in zato po mnenju izvedenke iz psihiatričnega vidika ni možno zaključiti, da bi bilo njeno funkcioniranje zaradi duševne motnje tako oškodovano, da svojega dela ne bi zmogla z razbremenitvami. Dr. A. A. pa je izpovedala, da naj bi tožnica sicer poskušala delati, vendar je imela še vedno enake zdravstvene težave, kot v času odobrenega bolniškega staleža. Sama verjame pacientu, ko ji pove, da za delo ni zmožen.

24. Dejstvo, da tožnica v spornem obdobju še ni imela psihiatrične dg., samo po sebi ne more pogojevati zaključka, da bi bila za svoje intelektualno zahtevno delo, za katero je potrebna visoka koncentracija, kar naenkrat brez vsakršnega objektivnega dokaza, zmožna. Tudi dr. K. K. je na pritožbeni obravnavi potrdila, da je za opravljanje poklica prevajalke ali drugega visoko intelektualnega dela potrebno ustrezno kognitivno funkcioniranje brez kognitivnih disfunkcij.

25. Za razsojo zadeve je ključno, da je stik s tožnico v spornem obdobju imela le njena izbrana osebna zdravnica! Ta je na pritožbeni obravnavi pojasnila okoliščine odprtja bolniškega staleža novembra 2020 in izpovedala, da so bile težave iste in še zmeraj prisotne, kot ob podaji predloga za podaljšanje bolniškega staleža po 20. 12. 2019. _Razlogi za ponovno priznan bolniški stalež v novembru 2020 so bili isti kot razlogi, ki so pogojevali predlagano podaljšanje bolniškega staleža v decembru 2019_. Ker so bile v spornem obdobju vse preiskave usmerjene le v somatske težave, ni mogoče zaključiti, da bi bila zaradi neraziskanih psihičnih zdravstvenih težav zmožna opravljati svoje dela. _Zmožnost za delo bi bila iz materialnopravnega vidika podana le, če bi bilo izkazano takšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bolniški stalež od 21. 12. 2019 ne bi bil več indiciran, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni dokazano._ Osebna zdravnica je potrdila, da bi tožnici v spornem obdobju priznala bolniški stalež, kar dodatno kaže na to, da po njeni oceni za delo ni bila zmožna.

26. Res je sicer, da nezaključene dg. preiskave same po sebi niso razlog za podaljšanje bolniškega staleža. Vendar v okoliščinah konkretnega primera, ko ostaja povsem nedokazano, da bi se zdravstveno stanje pri tožnici izboljšalo, tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti. Pri reševanju pritožbe je potrebno upoštevati tudi, da sporno obdobje sovpada z razglašeno epidemijo COVID-19. Splošno znano je, da zdravstveni sistem tedaj ni deloval tako kot običajno. Tudi osebna zdravnica nekaj časa ni bila dosegljiva, pri tožnici pa je bil prisoten strah za okužbo s koronavirusom. Nenazadnje tudi dejstvo, da je toženec bolniški stalež zaključil, ne da bi tožnico sploh osebno pregledal, njej ne more biti v škodo.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

27. Iz vseh predhodno navedenih dejanskih in pravnih razlogov, je sodišče po oceni izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi lahko zaključilo le, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo. Na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP). Presodilo je, da sta izpodbijani odločbi v delu, ki se nanašata na zaključen bolniški stalež z 21. 12. 2019 nepravilni in nezakoniti. V tem obsegu je na podlagi 81. člena ZDSS-1 odločbi odpravilo in ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi od 21. 12. 2019 do 2. 11. 2020. Razsodilo je kot je razvidno iz 1. in 2. odstavka I. točke izreka te sodne odločbe.

28. Takšen pritožbeni izid posledično vpliva tudi na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ob upoštevanju, da sta tožnica in stranski intervenient v postopku v celoti uspela, jima je toženec dolžan v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT)11 povrniti stroške postopka na prvi stopnji, in sicer: sedemkrat po 225 točk za obrazložene vloge z dne 31. 12. 2020, 18. 7. 2021, 6. 10. 2021, 10. 1. 2022, 14. 2. 2022, 25. 3. 2022 in 8. 4. 2022 (2. tč. tar. št. 16 OT), 50 točk za obrazložen dopis z dne 26. 3. 2021 (3. tč. tar. št. 43 OT), dvakrat po 150 točk za zastopanje na narokih za glavno obravnavo dne 15. 3. 2021 in 1. 3. 2022 (3.b tč. tar. št. 16 OT), 160 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na narok in nazaj dne 1. 3. 2022 (četrti odstavek 6. člena OT) in 200 točk za urnino12 (prvi odstavek 6. člena OT), skupaj torej 2.285 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.371,00 EUR. Povrnejo se jima tudi izdatki za stranko v pavšalnem znesku v višini 32,85 točk (2 % do 1.000 + 1 % od presežka nad 1.000 točk - tretji odstavek 11. člena OT) oz. 19,71 EUR. Pooblaščenka je upravičena še do povrnitve potnih stroškov za udeležbo na naroku dne 1. 3. 2022 za relacijo Maribor – Ljubljana - Maribor v višini 23,70 EUR (cena vozovnice za vlak; četrti odstavek 10. člena OT).

Kar tožnica in stranski intervenient zahtevata več (pregled vloge in dokumentacije, 225 točk za vlogo z dne 26. 3. 2021, pregled izvedeniškega mnenja in sodbe sodišča prve stopnje ter konferenca s stranko), je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj pri pregledu listin in konferenci s stranko ne gre za samostojna opravila, ki ne bi bila zajeta že v tar. št. 16 OT, z vlogo z dne 26. 3. 2021 pa sta se tožnica in stranski intervenient opredelila zgolj do sestave Fakultetne komisije, zato jima je sodišče priznalo 50 točk za obrazložen dopis. Ker je pooblaščenka tožnice in stranskega intervenienta zavezanka za DDV, je sodišče na znesek v višini 1.390,71 EUR, priznalo še 22 % DDV (305,96 EUR), kar skupaj s potnimi stroški (23,70 EUR) znaša 1.720,37 EUR, ki jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

29. Glede na uspeh tožnice in stranskega intervenienta v pritožbenem postopku, jima je toženec na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti 375 točk za vložitev pritožbe (4 tč. tar. št. 16 OT), dvakrat po 375 točk za zastopanje na obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 25. 11. 2022 in 2. 12. 2022 (5 tč. tar. št. 16 OT), 150 točk za urnino13 (prvi odstavek 6. člena OT), dvakrat po 160 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na naroka in nazaj dne 25. 11. 2022 in 2. 12. 2022 (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj torej 1.595 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 957,00 EUR. Povrnejo se jima tudi izdatki za stranko v pavšalnem znesku v višini 25,95 točk (2 % do 1.000 + 1 % od presežka nad 1.000 točk - tretji odstavek 11. člena OT) oz. 15,57 EUR. Pooblaščenka je upravičena še do povrnitve potnih stroškov za udeležbo na naroku dne 25. 11. 2022 za relacijo Maribor – Ljubljana - Maribor v višini 25,20 EUR (cena vozovnice za vlak; četrti odstavek 10. člena OT) in za udeležbo na naroku dne 2. 12. 2022 za relacijo Maribor - Ljubljana – Maribor v višini 111,80 EUR (2 x 130,00 km14 x 0,43 EUR; drugi odstavek 10. člena OT)15. Pritožbeno sodišče je na skupni znesek 1.084,37 EUR, priznalo še 22 % DDV (238,56 EUR), kar skupaj z dejanskimi potnimi stroški (25,20 EUR) znaša 1.348,13 EUR. Navedeni znesek je toženec dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče pooblaščenki ni priznalo 10 odstotnega povišanja nagrade zaradi zastopanja dveh strank, tj. tožnice in stranskega intervenienta. Na podlagi 3. odstavka 7. člena OT se za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v postopkih pred socialnimi sodišči, skupna vrednost storitve res zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko. Vendar pa intervenient ni samostojna stranka postopka, saj ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke.16 1 Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 3 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/94). 4 Ob upoštevanju 254. člena ZPP. 5 Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. 6 Sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da v sporu ne more odločiti objektivno, nepristransko in z upoštevanjem le pravnih kriterijev. 7 Ta je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka 1. odstavka 70. člena ZPP) oz., ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Predsednica sodišča prve stopnje je zahtevo za izločitev sodnika zavrnila (sklep z dne 11. 11. 2020). 8 Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. 9 Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl. 10 Kriteriji začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni kot jih je na obravnavi dne 1. 3. 2022 pred prvostopenjskim sodiščem predstavil prof. dr. L. L. 11 Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. 12 Tj. 50 točk za narok dne 15. 3. 2021 in 150 točk za narok dne 1. 3. 2022. 13 Tj. 100 točk za narok dne 25. 11. 2022 in 50 točk za narok dne 2. 12. 2022. 14 Podatki na spletni strani https://www.google.com/maps za razdaljo med Ljubljano in Mariborom. 15 V zvezi s 3. odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.). 16 Prim. sklep VSC Cp 495/2013 z dne 26. 9. 2013.