Jedro

Določenost tožbenega zahtevka je treba ločiti od njegove dokazanosti.

Informativen oziroma poizvedovalen dokazni predlog je bil po oceni revizijskega sodišča glede na okoliščine primera utemeljen, saj tožeča stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja.

Tožeča stranka do ugotovitev postavljenega izvedenca dejansko ni mogla »vedeti, s katero dokumentacijo razpolaga toženec in katero bo za izdelavo izvedeniškega mnenja potreboval izvedenec«, niti »da se bodo [njeni] dokazi izkazali za relevantne«. Gre za dokaze (oziroma podatke), ki se nanašajo na obdobje izvrševanja Pogodbe in ki kot taki niso bili pravno pomembni, dokler se (po ugotovitvah izvedenca) ni izkazalo, da tožena stranka ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo za čas po enostranski prekinitvi Pogodbe z njene strani.

Tožeča stranka je dokaz z izvedencem predlagala kot glavni dokaz. Za primer, da ta dokaz ne bi uspel, pa je napovedala druge dokaze. Tako je potem, ko glavni dokaz dejansko ni uspel, kar je (tudi) po oceni revizijskega sodišča predstavljalo »obrat v procesu, ki ga ni bilo mogoče predvideti«, za dokaz iste teme dopustno predlagala druge dokaze. Sistem prekluzij (za razliko od sistema eventualne maksime) namreč stranke (v obravnavanem primeru tožeče) ne sili, da v vsakem primeru že takoj ponudi vse dokaze, ki bi eventualno lahko prišli v poštev, temveč šele, ko postanejo relevantni.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 80,000.000,00 ITL (sedaj 41.316,50 EUR) z 8% zamudnimi obrestmi od 8. 10. 1989 do plačila (s pripadajočimi pravdnimi stroški in morebitnimi zamudnimi obrestmi od teh stroškov).

2. Sodišče druge stopnje je (v ponovljenem postopku) z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa ugoditev pritožbi z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo odločanje. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizije z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Relevantno dejansko stanje.

6. (a) Stranki spora (ki sta tudi pogodbeni stranki) sta 8. 10. 1986 sklenili »Pogodbo o opravljanju turistično - agencijskih storitev« (v nadaljevanju Pogodbo), istega dne pa še »Aneks k Pogodbi ….. z dne 8. 10. 1986 o opravljanju turistično - agencijskih storitev za let[i] 1986 in 1987« (v nadaljevanju Aneks). (b) Pogodba je bila sklenjena za dobo treh let (za čas od 8. 10. 1986 do 8. 10. 1989), vendar pa je tožena stranka (z dopisom z dne 19. 4. 1988) enostransko prekinila Pogodbo(1). (c) Tožena stranka se je (s tretjim odstavkom 4. člena Pogodbe) zavezala, da »bo najkasneje do 5. v mesecu predložil[a] obračun inkasa za pretekli mesec, ki je podlaga za izračun provizije«. (č) Tožena stranka je namreč tožeči stranki (s prvim odstavkom 4. člena Pogodbe) priznala provizijo »za opravljanje dejavnosti po [P]ogodbi« v določenem procentu »od inkasa iger roulette [in] B. J.« (prvi odstavek VI. člena Aneksa).

Uporabljeni predpisi.

7. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila zadnja sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), in sicer 23. 9. 2005. O tožbenem zahtevku.

8. (a) Tožeča stranka je vtoževala plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička, za čas od 1. 5. 1988 do 8. 10. 1989, ko ni več mogla opravljati svoje pogodbeno dogovorjene dejavnosti. (b) Višino te škode je ocenila približno, »izhajajoč iz podatkov, ko je morala prenehati z delom«(2), ker ji za sporno obdobje ni bila znana mesečna realizacija inkasa od iger (ameriške) rulete in B. J. (c) Pri tem si je »pridržala pravico« višino zahtevka korigirati oziroma ga ustrezno uskladiti, ko bi izvedenec finančne stroke pregledal poslovanje tožene stranke za sporno obdobje in »ugotovil višino mesečnega inkasa za navedeno [to je sporno] obdobje«(3). (č) Vendar pa je izvedenec ugotovil, da tožena stranka ne razpolaga z analitičnimi podatki o realizaciji navedenih posebnih iger niti s podatki o plačilu provizije posojilnim službam, oboje v obdobju od 1986 do 1989, zaradi česar svoje naloge ni opravil.(4) (d) Zato je tožeča stranka kot dokaz o višini provizije za leti 1987 in 1988 predlagala »predložit[ev] vse finančne dokumentacije igralnice kasinoja s strani tožene stranke«, kakor tudi »vpogled v listine o ročnih zapisih o inkasu v igralnici na mizah in procentu provizije«, vendar je sodišče prve stopnje oba dokazna predloga (zaradi prekluzije) zavrnilo.(5) Revizija je utemeljena.

9. Tožeča stranka je v tožbi postavila določen zahtevek, in sicer na plačilo 80,000.000,00 ITL (sedaj 41.316,50 EUR) z 8% zamudnimi obrestmi od 8. 10. 1989 do plačila, kar ustreza zahtevi iz prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Postavila je namreč določen zahtevek glede glavne stvari, ki ga je izrazila v denarnem znesku. Tako je konkretno navedla znesek, katerega plačilo je vtoževala od tožene stranke.

10. Tožeča stranka si je v zvezi z višino zahtevka sicer »pridržala pravico svoj zahtevek korigirati in ustrezno uskladiti«, kar pa pravno ni pomembno, saj vsebinsko ne pomeni nič drugega kot pravico do objektivne spremembe tožbe. Stranka lahko namreč (ne glede na to, če si ni »pridržala pravice«) do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP) spremeni tožbo tako, da poveča obstoječi zahtevek (drugi odstavek 184. člena ZPP). Lahko pa tudi (delno) umakne tožbo (drugi odstavek 188. člena ZPP).

11. Vendar pa je določenost tožbenega zahtevka treba ločiti od njegove dokazanosti. ZPP namreč določa, da mora tožeča stranka predlagati dokaze, s katerimi dokazuje dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena in 212. člen).

12. Tako je tožeča stranka v zvezi z višino tožbenega zahtevka (njegov temelj naj bi po njenem ne bil sporen) predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, konkretno za »ugotovi[tev] višin[e] mesečnega inkasa, da b[i] lahko na podlagi teh ugotovitev izvedenca …….. natančno opredelila višino svojega zahtevka«(6). Takšen (informativen oziroma poizvedovalen) dokazni predlog je bil po oceni revizijskega sodišča glede na okoliščine primera utemeljen(7), saj tožeča stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja.(8) (9) Tožeči stranki namreč za obdobje od 1. 5. 1988 do 8. 10. 1989, ko ni več mogla opravljati svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti, »ni [bila] znana mesečna realizacija inkasa tožene stranke«(10).

13. Vendar pa dokaz z izvedencem (po sklepu sodišča prve stopnje z dne 18. 4. 2005) ni bil uspešen, saj tožena stranka ni razpolagala z ustrezno dokumentacijo. Zato je tožeča stranka glede na »nepričakovan procesni obrat«(11) po oceni revizijskega sodišča utemeljeno in brez svoje krivde (glej drugi odstavek 286. člena ZPP) šele v zadnji pripravljalni vlogi (z dne 23. 9. 2005) in na zadnjem naroku za glavno obravnavo (dne 23. 9. 2005) predlagala izvedbo »drugih dokazov«(12). Tožeča stranka namreč do ugotovitev postavljenega izvedenca z dne 28. 6. 2005 dejansko ni mogla »vedeti, s katero dokumentacijo razpolaga toženec in katero bo za izdelavo izvedeniškega mnenja potreboval izvedenec«(13), niti »da se bodo [njeni] dokazi izkazali za relevantne«(14). Gre za dokaze (oziroma podatke), ki se nanašajo na obdobje izvrševanja Pogodbe in ki kot taki niso bili pravno pomembni, dokler se (po ugotovitvah izvedenca) ni izkazalo, da tožena stranka ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo za čas po enostranski prekinitvi Pogodbe z njene strani. Zato ni utemeljen očitek sodišč nižjih stopenj (ki sta se sklicevali na prvi odstavek 286. člena ZPP), da bi tožeča stranka »že ob vložitvi tožbe oz[iroma] najkasneje na prvem naroku po uveljavitvi ZPP/99«(15) morala predložiti »finančn[o] dokumentacij[o,] iz katere bi bil[a] razvid[na] vsaj približen obseg in rezultat poslovnega sodelovanja s toženo stranko«(16).

14. Pri tem je treba upoštevati, da je tožeča stranka dokaz z izvedencem predlagala kot glavni dokaz. Za primer, da ta dokaz ne bi uspel, pa je napovedala druge dokaze.(17) Tako je potem, ko glavni dokaz dejansko ni uspel (glej ugotovitve izvedenca z dne 28. 6. 2005), kar je (tudi) po oceni revizijskega sodišča predstavljalo »obrat v procesu, ki ga ni bilo mogoče predvideti«(18), za dokaz iste teme dopustno predlagala druge dokaze. Sistem prekluzij (za razliko od sistema eventualne maksime) namreč stranke (v obravnavanem primeru tožeče) ne sili, da v vsakem primeru že takoj ponudi vse dokaze, ki bi eventualno lahko prišli v poštev, temveč šele, ko postanejo relevantni.(19)

15. Ker sta sodišči nižjih stopenj glede dokazov tožeče stranke, ki jih je predlagala v zadnji pripravljalni vlogi in na zadnjem naroku za glavno obravnavo upoštevali omejitev iz prvega odstavka 286. člena ZPP, nista pa upoštevali izjeme iz drugega odstavka 286. člena ZPP, sta tožečo stranko prikrajšali za sodelovanje v dokaznem postopku, za dokazovanje vtoževane škode. S tem pa sta kršili njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave.(20) Zato (sodišče druge stopnje namreč v pritožbenem postopku ni odpravilo uveljavljane kršitve 286. člena ZPP) je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP) – I. točka izreka.

16. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odloči o tožbenem zahtevku ob upoštevanju 216. člena ZPP, saj je tožeča stranka na podlagi svoje dokumentacije (iz časa izpred enostranske prekinitve Pogodbe s strani tožene stranke) lahko (po lastnih navedbah) le približno ocenila višino škode (in to v višini »najmanj ITL 80,000.000«), če ne bo morebiti ocenilo, da se da višina škode ugotoviti brez nesorazmernih težav.

17. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(21), oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(22).

Odločitev o stroških.

18. Tožeča stranka je z revizijo uspela. Zato je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o njenih stroških pridržalo za novo končno odločbo (II. točka izreka).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka s tem prekršila pogodbeno obveznost. Ocenilo je, da je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo v času veljavnosti Pogodbe od te imela določeno korist, saj je Pogodbo sklenila ravno s tem namenom. Ker pa jo je tožena stranka neutemeljeno prekinila, ji je s tem povzročila škodo, ki jo predstavlja izgubljeni dobiček, katerega je imela namen ustvariti na podlagi Pogodbe (glej tretji odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na njeni 6. strani).

Op. št. (2): Glej drugi odstavek III. točke tožbe.

Op. št. (3): Glej drugi odstavek III. točke tožbe.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaključilo, da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu (da za obdobje od sklenitve pa do prekinitve pogodbe ni predložila finančnih izkazov niti podatkov o poslovnih rezultatih, iz katerih bi bil razviden obseg prihodkov od navedenih iger, od katerih se je obračunavala provizija; da ni predložila računovodskih listin, iz katerih bi bili razvidni prihodki iz naslova storitev, ki jih je tožeča stranka opravljala za toženo stranko, niti računovodskih listin, iz katerih bi bilo razvidno, s kakšnimi stroški je bilo obremenjeno njeno poslovanje; da ni pravočasno predložila nobene finančne dokumentacije, iz katere bi bila razvidna vsaj približen obseg in rezultat poslovnega sodelovanja s toženo stranko (glej tretji odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na njeni 7. strani)).

Op. št. (5): Glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2005. Op. št. (6): Glej dokazni predlog v njeni pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2003. Op. št. (7): Drugače »dokazna ponudba za informativne namene (po kateri naj sodišče izpelje dokaz z izvedencem zato, da bi stranka šele na ta način izvedela za posamezna pravotvorna dejstva)« praviloma ni dopustna (glej 7. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 12/2004-2 z dne 15. 2. 2005). Izvedensko mnenje namreč »ni namenjeno raziskovanju, katerega rezultat bo ugotovitev pravno relevantnih dejstev, ki bi šele lahko utemeljila tožbeni zahtevek, temveč (praviloma) iskanju odgovora na vprašanje, ali so resnična (že) zatrjevana pravno pomembna dejstva« (glej 17. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008).

Op. št. (8): Glej dr. Mile Dolenc v »Informativni dokaz v pravdnem postopku«, Pravna praksa, št 31-32/2010 (19. 8. 2010), str. 8-10. Op. št. (9): Glej dr. Mile Dolenc v »O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku«, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467-1475. Op. št. (10): Glej drugi odstavek III. točke tožbe.

Op. št. (11): Glej sodbo VSL II Cp 1887/2002 z dne 11. 6. 2003. Op. št. (12): Glej podrejeni dokazni predlog v III. točki tožbe.

Op. št. (13): Glej tretji odstavek V. točke revizije.

Op. št. (14): Glej prvi odstavek VI. točke revizije.

Op. št. (15): Glej tretji odstavek obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (16): Glej tretji odstavek obrazložitve na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (17): Glej podrejeni dokazni predlog v III. točki tožbe.

Op. št. (18): Glej Jan Zobec v »Pravdni postopek – zakon s komentarjem«, 2. knjiga (151. do 305. člen), Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 600, 7. točka komentarja.

Op. št. (19): Glej Jan Zobec v navedenem delu, str. 599, 3. točka komentarja.

Op. št. (20): Glej 19. točko obrazložitve odločbe US Up-2443/08-22 z dne 7. 10. 2009. Op. št. (21): US tako že v sklepu Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (glej 2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (22): US tako že v odločbi Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (glej 11. točko njene obrazložitve).