Jedro

V letu 1999 noben prisilni predpis ni omejeval višine obrestne mere pogodbenih obresti med gospodarskimi subjekti. 2. odstavek 399. člena ZOR je v zvezi s tem napotoval na drug zakon, ki pa glede te obrestne mere ni bil sprejet. ZPOMZO je urejal zgolj obrestno mero zamudnih obresti, kar izhaja tudi že iz njegovega naslova, in ne pogodbene obrestne mere, zato 6. člen tega zakona glede regulacije pogodbene obrestne mere ni uporabljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev delne ničnosti posojilne pogodbe, ki sta jo dne 17.2.1999 sklenili tožena stranka kot posojilodajalka in tretja tožnica kot posojilojemalka ter prvi tožnik in druga tožnica kot poroka, plačnika in zastavitelja ter delne ničnosti notarskega zapisa o sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega pri notarju M. K. dne 19.2.1999, v delu, kolikor obrestna mera pogodbenih obresti presega 18% letno. Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tretji tožnici plačati znesek 2.001.188,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2004 dalje do plačila. Sodišče je zavrnilo tudi oba podredna tožbena zahtevka na ugotovitev ničnosti omenjene posojilne pogodbe, pri čemer se prvi podredni tožbeni zahtevek nanaša na ugotovitev ničnosti 4. in 5. člena pogodbe glede zneskov skupaj nateklega posojila in posamičnega obroka, drugi podredni tožbeni zahtevek pa se nanaša na ničnost celotne sklenjene posojilne pogodbe. V odločitvi o stroških je sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 2.650,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navajajo, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila posojilna pogodba gospodarski posel, saj kreditiranje v času sklenitve pogodbe ni bila dejavnost tožene stranke. Ne drži tudi ugotovitev, da višina pogodbene obrestne mere ni bila omejena z nobenim posebnim zakonom. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti je v 6. členu opredeljeval domnevo oderuških obresti, pri čemer tam ni navedeno, da bi se nanašala zgolj na zamudne obresti, ne pa tudi na pogodbene obresti. Navedeni zakon predstavlja kogentno normo, ki jo je potrebno uporabiti tudi v konkretnem primeru in ki omejujejo svobodno urejanje pogodbenih razmerij. Podobno določilo sedaj vsebuje 377. člen OZ. Zaradi domneve oderuštva po ZPOMZO je bilo dokazno breme prevaljeno na upnika, tožena stranka pa ni dokazala, da ne gre za oderuške obresti. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da naj bi pravica ugotovitve delne ničnosti zastarala. Napačen je tudi zaključek sodišča, da posojilna pogodba ne nasprotuje morali, da nima nedopustne podlage, da ne krši temeljnega načela enakovrednosti dajatev po 15. členu ZOR in da ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Iz izvedeniškega mnenja izvedenke B. A. izhaja, da je bilo posojilo dejansko obrestovano po 35,27 % letni obrestni meri, saj v izračunu obresti ni upoštevan obročni način odplačevanja, kar pomeni, da je tožena stranka obrestovala celoten znesek glavnice za vse posojilno obdobje. Že to kaže, da gre za očitno nesorazmernost koristi tožene stranke in da so obresti bistveno višje od dogovorjenih in predpisanih. Zaključek sodišča, da pogodba zato ni nična, je v nasprotju z ugotovitvami izvedenke, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivo in nerazumljivo je razlogovanje sodišča glede podlage pogodbe. Pri odplačnih pravnih poslih se šteje za nedopustno, če se izkaže, da je posel, ki naj bi določal ekvivalente izpolnitve obeh strank, v resnici daleč neekvivalenten, zlasti če se zlorablja položaj druge stranke. Takšna kavza je nična, saj nasprotuje morali. Poslovni interes tožene stranke je bil izključno dodaten zaslužek na račun tožeče stranke. Tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede sklepanja pogodbe pri notarju, saj je tudi ravnanje notarja tožečo stranko spravilo v še neugodnejši položaj in pripomoglo, da je do sklenitve takšne pogodbe prišlo. Notar ni opozoril strank na delno ničnost pogodbe, s čimer je prekršil svoje dolžnosti po Zakonu o notariatu. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je vedel, da je obrestna mera 18% in je ves čas mislil, da obrok temelji na pogodbeno določeni obrestni meri. Sodišče je v nasprotju z njegovo izpovedjo zaključilo, da so bili izvedeni vsi postopki, ki so namenjeni razjasnitvi pomena bistvenih sestavin pogodbe in da je bila tožeča stranka opozorjena na posledice sklenjenega pravnega posla, kar pa ne drži. Sodišče ni ugotavljalo, ali je notar stranke opozarjal in kakšna je bila vsebina opozorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi (točka III. tožbenih navedb) sama zatrjevala, da sta bili pravdni stranki ob sklepanju pogodbe gospodarska subjekta in je bila med njima sklenjena gospodarska pogodba. Nasprotne pritožbene trditve predstavljajo spremembo podane trditvene podlage, kar pa pomeni nedopustno pritožbeno novoto v smislu določila 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi sicer te trditve niso utemeljene, saj za uporabo 2. odstavka 25. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni bistveno, da se pogodba med dvema gospodarskima subjektoma nanaša zgolj na registrirano dejavnost obeh subjektov, temveč gre lahko za dejavnost, ki je s tem zgolj povezana. Tretja tožeča stranka je potrebovala kredit za nadaljnje poslovanje (vračilo že obstoječega posojila in nakup stroja), torej v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, tožena stranka kot pravna oseba pa je to posojilo nudila, kar zadošča, da je pogodbo mogoče opredeliti kot gospodarsko pogodbo iz 2. odstavka 25. člena ZOR.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje (stran 9 sodbe), da noben prisilni predpis v času sklenitve sporne posojilne pogodbe ni omejeval višine obrestne mere pogodbenih obresti med gospodarskimi subjekti. 2. odstavek 399. člena ZOR je v zvezi s tem napotoval na drug zakon, ki pa glede te obrestne mere ni bil sprejet. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) je namreč urejal zgolj obrestno mero zamudnih obresti, kar izhaja tudi že iz njegovega naslova, in ne pogodbene obrestne mere, zato 6. člen tega zakona v obravnavanem primeru glede regulacije pogodbene obrestne mere ni uporabljiv. Pri tem tudi ni utemeljeno sklicevanje na 377. člen Obligacijskega zakonika (OZ), saj gre za kasneje sprejeti predpis, pa tudi omenjeni člen v 2. odstavku izključuje domnevo oderuškosti za gospodarske pogodbe.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da sklenjena posojilna pogodba nasprotuje morali in da ima nedopustno podlago. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za 18% letno obrestno mero pogodbenih obresti, pri čemer je prvi tožnik izpovedal, da je predhodno posojilo pridobil od banke celo po 20% obrestni meri. Iz posojilne pogodbe nadalje izhaja, kot je pravilno na strani 11 povzelo sodišče prve stopnje, da je bil način obračunavanja obresti določen na podlagi IV. in V. točke posojilne pogodbe, ki določata znesek posamičnega obroka, število vseh obrokov, pa tudi celoten znesek posojila v višini, ko skupaj z natečenimi obrestmi zapade v plačilo. Tretja tožeča stranka je tako že ob podpisu pogodbe lahko izvedela natančen obseg njene celotne obveznosti in se je s tem strinjala, zato načelo vestnosti in poštenja s strani tožene stranke ni bilo kršeno. Tretja tožeča stranka je namreč gospodarska družba, za katero velja merilo profesionalne skrbnosti tudi pri nastopanju v pravnem prometu in s tem v zvezi pri sklepanju posojilnih pogodb. Prav tako ni mogoče šteti, da je v ugotovljenih okoliščinah, ko je tretja tožeča stranka že od vsega začetka vedela, na kakšen način se bo obrestna mera obračunavala, tak način obračunavanja nedopusten, ker je nemoralen. Eno od temeljnih načel obligacijskega prava je namreč tudi svobodno urejanje obligacijskih razmerij, pri čemer vsaka stranka pri sklepanju poslov zasleduje svoje koristi. Pri ugotavljanju sorazmernosti ugotovljenih koristi pa je potrebno upoštevati vse okoliščine sklenitve posla in takratne tržne razmere. Ker načelo enake vrednosti dajatev iz 15. člena ZOR ni neposredno uporabljivo (2. odstavek 15. člena ZOR), sodišče pa je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka predpostavko oderuške pogodbe ni izkazala, zgolj morebitna neenakovrednost dajatev še ne more predstavljati razloga za to, da bi bila pogodba nemoralna in posledično nična. Sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvami glede nesorazmernosti dajatev tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v tem delu konsistentni, sodišče pa je pravilno povzelo mnenje izvedenke finančne stroke B. A.. Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da ničnostni zahtevki ne zastarajo, vendar pa je sodišče rok, ki je sicer prekluzivni in ne zastaralni, obravnavalo le v zvezi z določilom 3. in 4. odstavka 141. člena ZOR in ne v zvezi z ničnostjo pogodbe.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe o ničnosti pravnega posla zaradi nedopustne kavze. Zgolj ugotovljeni način obračunavanja obrestne mere, po katerem so se obresti obračunale tudi od že plačane glavnice, namreč ne kaže na to, da bi bila podlaga pravnega posla nedopustna v smislu določila 2. odstavka 51. člena ZOR. Ni namreč mogoče slediti pritožbi, da je tožena stranka zlorabila položaj druge stranke, ki ni privolila v pogodbeno določen način obračunavanja posojila, saj te trditve nimajo podlage v izvedenih dokazih. Pritožbene trditve o vlogi notarja pri sklepanju pravnega posla pa so nerelevantne. Če je ta namreč prekršil svojo dolžnost in strank ni zadosti opozoril na vse elemente pogodbenega razmerja, te njegove opustitve ni mogoče prevaliti na toženo stranko.

Ker glede na navedeno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče pazilo v okviru uradnega preizkusa, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.