Jedro

odgovornost upravljalca železniške infrastrukture po Zakonu o železniškem prometu in Zakonu o gasilstvu.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila dne 30. 10. 2006, zahtevala od obeh toženih strank solidarno plačilo zneska 12.124,79 EUR s pp. Po izvedenem pravdnem postopku, med katerim je tožnica skrčila zahtevek za delni znesek 3.136,79 EUR, je sodišče prve stopnje s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP navedla, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo odgovornosti prvotožene stranke, ki je upravljalec železniške infrastrukture po Zakonu o železniškem prometu. Drugotožena stranka pa je kot aktivni upravljalec železniške infrastrukture opustila ukrepe za zmanjšanje iskrenja in ukrepe v varovalnem območju ob progi. Vse opustitve predstvaljajo veliko malomarnost in s tem odgovornost po Zakonu o gasilstvu (ZGas). Napačno je sodišče ocenilo izpovedbi prič. Sodba tudi nima razlogov o tem, ali so zavorni sistemi vzdrževani in testirani. Zato je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se oziroma po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni pregled zadeve tudi ni pokazal kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato se v izogib ponavljanja sklicuje na obširne razloge prvostopne sodbe o pojmih skrbnega ravnanja v zvezi očitano veliko malomarnostjo. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Tožeča stranka je oprla svoj zahtevek na nujno gestijo iz 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki dejansko do dneva vložitve tožbe ni zastaral. Gre za obvezen izdatek tožeče stranke po 43. členu ZGas, ki je lex specialis glede izdatkov za gašenje požarov. Regresna pravica občine je omejena na tisto ravnanje tretje osebe - povzročitelja požara, ki ga je možno oceniti kot veliko malomarnost ali naklep. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo in dovolj obširno obrazložilo pravdni standard velike malomarnosti (glej tudi dr. Stojan Cigoj: Obligacijska razmerja, strani 172-174).

6. Pritožbeni očitek, da je sodba brez razlogov o tem, da so bile vlakovne kompozicije in njihovi zavorni sistemi vzdrževani in testirani, hitrost vožnje pa prilagojena razmeram, je neutemeljen. Pritožnik spregleda, da je njegovo dokazno breme glede konkretnih podatkov, ki bi sodišču nudili oporo za zaključek, da sta toženi stranki ravnali hudo malomarno v zvezi z vzdrževanjem zavor in varovalnega pasu.

7. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih členov 165/1 in 154/1 ZPP.