Jedro

ZGas določa, da je povzročitelj tisti, ki je povzročil požar, torej tisti, med čigar ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo) in požarom obstaja vzročna zveza.

Določbe področnih predpisov so zapis pravil stroke, ki predstavljajo standard dolžne skrbnosti ravnanja njihovih naslovnikov. Sodišči prve in druge stopnje bi zato morali presoditi, ali ravnanja druge toženke ustrezajo standardu dolžne skrbnosti, kot izhaja iz teh predpisov. Sodišči prve in druge stopnje sta se napačno zadovoljili z ugotovitvijo, da druga toženka za vzdrževanje vlakovnih kompozicij skrbi v okviru razpoložljivih denarnih sredstev in kadrovskih zmogljivosti, kar pa ne zadošča za zaključek, da druga toženka pri vožnji z vlaki ni ravnala z veliko malomarnostjo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 6.378,31 EUR, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (občina) je vtoževala povrnitev stroškov gasilskih intervencij za 8 gozdnih požarov, ki naj bi se zgodili med 24. 3. 2002 in 19. 3. 2004 zaradi mimo vozečega vlaka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je prvi toženki (Javni agenciji za železniški promet Republike Slovenije) in drugi toženki (Slovenske železnice, d.o.o., prej Holding Slovenske železnice d.o.o.) očitala, da sta z opustitvijo dolžnega vzdrževanja in nadzora kršili Pravilnik o ukrepih varstva pred požarom v varovalnem progovnem in v progovnem pasu železniške proge (Ur. l. RS, št. 37/2002 z dne 26. 4. 2002, v nadaljevanju tudi Pravilnik iz leta 2002), pri čemer je izpostavila zaraščenost pasu ob progi, neustreznost naprav za zaviranje in neprilagojeno hitrost vlakov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko na solidarno plačilo 8.988,00 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo (točka A izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 7/2010 z dne 2. 6. 2010 dopustilo revizijo o vprašanju razlage pojmov povzročitelja požara in velike malomarnosti v smislu določbe 43. člena Zakona o gasilstvu (v nadaljevanju ZGas).

4. Tožeča stranka je nato vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: Druga toženka za vzdrževanje progovnega pasu in vlakovnih kompozicij skrbi v okviru denarnih sredstev in kadrovskih zmogljivosti.

Vlakovne kompozicije druge toženke prilagajajo hitrost vožnje razmeram.

Gozdnega požara dne 27. 7. 2003 ni povzročila vlakovna kompozicija druge toženke.

Revizijske navedbe

7. Tožeča stranka v reviziji sodišču očita zmotnost zaključka, da prva toženka ni povzročitelj požara v smislu določbe 43. člena ZGas. Meni, da bi bilo treba pojem povzročitelja požara obravnavati tako z vidika aktivnega ravnanja, kot tudi z vidika opustitve. Prva toženka naj bi zaradi opustitve nadzora nad spoštovanjem Pravilnika o ukrepih varstva pred požarom v varovalnem progovnem in v progovnem pasu železniške proge povzročila, da je prišlo do požarov ob železniški progi.

8. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da je druga toženka povzročitelj požara ne le zaradi aktivnega ravnanja, temveč tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Sodišče druge stopnje naj bi vidik velike malomarnosti druge toženke presojalo izključno v smislu preskoka isker in odpadanja delov zavor, ne bi pa naj upoštevalo njene nezadostne skrbnosti pri vzdrževanju obprogovnega pasu.

9. V zvezi s presojo velike malomarnosti tožeča stranka v reviziji navaja, da se od toženk kot strokovnjakov nedvomno pričakuje, da zagotovita vse ukrepe, ki jih določa Pravilnik o ukrepih varstva pred požarom v varovalnem progovnem in v progovnem pasu železniške proge. Skrb za protipožarne ukrepe v okviru kadrovskih zmogljivosti in razpoložljivih denarnih sredstev naj ne bi ustrezala standardu profesionalne skrbnosti. Pri presoji velike malomarnosti naj bi bilo treba uporabiti abstraktna merila ter ne individualnih denarnih in kadrovskih zmogljivosti. Zaključek sodišča o neobstoju velike malomarnosti naj bi bil zmoten.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija je delno utemeljena.

11. Zakon o gasilstvu določa, da stroške intervencije, ki izhajajo iz nalog gasilstva v skladu s tem zakonom, krije lokalna skupnost oziroma občina (prvi odstavek 43. člena ZGas). Ne glede na to določbo stroške intervencije krije povzročitelj, ki je požar ali nesrečo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti (1. točka drugega odstavka 43. člena ZGas). Stroške intervencije v takšnem primeru izterja pristojni organ lokalne skupnosti oziroma občine (tretji odstavek 43. člena ZGas).

12. Sodišče prve stopnje je pri razlagi pojma povzročitelja požara izhajalo iz predpisanih nalog prve in druge toženke. Upoštevalo je, da je druga toženka upravljalec, ki mora izvajati ukrepe iz Pravilnika iz leta 2002, medtem ko je naloga prve toženke, da v skladu s 3. alinejo drugega (op. pravilno tretjega) odstavka 21. člena Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju ZZelP, ki vključuje novelo ZZelP-C, objavljeno v Ur. l. RS, št. 110/2002 z dne 18. 12. 2002) nadzoruje drugo toženko pri izvajanju storitev, ki se izvajajo v pogojih gospodarske javne službe. Glede na takšne predpisane naloge prve in druge toženke je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je povzročitelj požara lahko le oseba, katere dejanja so neposredno privedla do posledice, zaradi katere je bilo treba opraviti gasilsko intervencijo, ter da prve toženke tako ni mogoče uvrstiti pod pojem povzročitelja požara. Prav tako je zavzelo stališče, da je povzročitelj požara lahko le oseba, ki ravna aktivno. Za aktivno ravnanje je štelo preskok isker in odpadanje delov zavor pri vožnji vlakov druge toženke. Sodišče druge stopnje je razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta pojem povzročitelja požara razlagali napačno. Iz besedila ZGas vnaprejšnja omejitev pojma povzročitelja požara zgolj na neposrednega povzročitelja požara in na aktivno ravnanje osebe ne izhaja. ZGas določa, da je povzročitelj tisti, ki je povzročil požar, torej tisti, med čigar ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo) in požarom obstaja vzročna zveza. Omejitev pojma povzročitelja požara zgolj na aktivno ravnanje oziroma storitev bi bila neživljenjska. V vsej pestrosti življenjskih okoliščin je vzrok požara lahko tudi opustitev (na primer opustitev dolžnega vzdrževanja električne napeljave, na kateri je prišlo do kratkega stika(1)), pri čemer je trditev o obstoju opustitve v svojem bistvu trditev o neobstoju (dolžnega) pozitivnega ravnanja.(2) Glede na to, da je lahko povzročitelj požara vsakdo, čigar ravnanje (storitev ali opustitev) ima za posledico povzročitev požara, bi morali sodišči glede vsakega posameznega očitanega ravnanja prve in druge toženke, glede katerega je tožeča stranka podala ustrezne trditve, presoditi, ali je v vzročni zvezi s posameznimi gozdnimi požari, ki so se zgodili med 24. 3. 2002 in 19. 3. 2004. 14. Kot je bilo že navedeno, stroške intervencije krije tisti povzročitelj, ki je požar ali nesrečo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti (1. točka drugega odstavka 43. člena ZGas).

15. Sodišče prve stopnje je presojo velike malomarnosti opravilo v delu, kjer je štelo, da je tožena stranka lahko povzročitelj požara, torej glede preskoka isker in odpadanja delov zavor pri vožnji vlakov druge toženke. Pri presoji velike malomarnosti je izhajalo iz strožje skrbnosti (dobrega) strokovnjaka. Kot bistveno je izpostavilo vprašanje, ali je bil način ravnanja druge toženke, pri katerem so nastali predmetni požari, takšen, da ga povprečni strokovnjaki glede hitrosti vožnje vlaka ter preizkusov in vzdrževanja zavornih sistemov ne bi izvedli enako, ampak drugače – skrbneje in previdneje. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da druga toženka za vzdrževanje vlakovnih kompozicij skrbi v okviru razpoložljivih denarnih sredstev in kadrovskih zmogljivosti ter da vlakovne kompozicije druge toženke prilagajajo hitrost vožnje razmeram. Na tej dejanski podlagi je zaključilo, da velika malomarnost druge toženke pri vožnji vlakov ni podana. Sodišče druge stopnje je razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo.

16. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno presojali veliko malomarnost povzročitelja požara. Za merilo presoje velike malomarnosti druge toženke sta sicer pravilno vzeli strožjo skrbnost povprečnega dobrega strokovnjaka (6. člen Obligacijskega zakonika). Vendar pa pri tem nista ustrezno upoštevali določb Zakona o varstvu pred požarom (v nadaljevanju ZVPoz, ki vključuje novelo ZVPoz-A, objavljeno v Ur. l. RS, št. 87/2001 z dne 8. 11. 2001, 25. člen), Zakona o varnosti v železniškem prometu (v nadaljevanju ZVZP, 12. člen) ter Pravilnika o protipožarnih ukrepih na železniških vozilih z odprtim kuriščem na trda goriva, v varovalnem progovnem pasu in progovnem pasu železniške proge (Ur. l. SRS, št. 17/1982, v zvezi s 114. členom ZVZP) oziroma Pravilnika iz leta 2002. Določbe teh predpisov so zapis pravil stroke, ki predstavljajo standard dolžne skrbnosti ravnanja njihovih naslovnikov. Sodišči prve in druge stopnje bi zato morali presoditi, ali ravnanja druge toženke ustrezajo standardu dolžne skrbnosti, kot izhaja iz teh predpisov. Sodišči prve in druge stopnje sta se napačno zadovoljili z ugotovitvijo, da druga toženka za vzdrževanje vlakovnih kompozicij skrbi v okviru razpoložljivih denarnih sredstev in kadrovskih zmogljivosti, kar pa ne zadošča za zaključek, da druga toženka pri vožnji z vlaki ni ravnala z veliko malomarnostjo. Izvajanje ukrepov varstva pred požarom v mejah razpoložljivih denarnih in človeških virov namreč ne ustreza nujno skrbnosti povprečnega dobrega strokovnjaka, ki mora ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih. Morebitno namenjanje nezadostnih sredstev ne more biti opravičilo za pomanjkljivo izvajanje ukrepov varstva pred požarom, ki ne ustreza pravilom stroke. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da druga toženka z razpoložljivimi sredstvi požarov očitno ne more povsem preprečiti, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da to v okviru skrbnega ravnanja povprečnega dobrega strokovnjaka niti ni njena dolžnost. Ukrepi varstva pred požarom so namenjeni zmanjševanju požarnega tveganja in zagotavljanju požarne varnosti (6. točka 5. člena ZVPoz).

Odločitev o reviziji

17. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe tožeče stranke, ki so bile v okviru dopuščene revizije bistvene za odločitev. Na revizijske navedbe, ki posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, ni odgovarjalo, ker revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni mogoče vložiti (drugi odstavek 370. člena ZPP).

18. Ne glede na zmotno razlago pojmov povzročitelja požara in velike malomarnosti v smislu določbe 43. člena ZGas, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v zvezi z gozdnim požarom dne 27. 7. 2003 pravilno uporabljeno. Za ta gozdni požar je bilo v postopku ugotovljeno, da ga ni povzročila vlakovna kompozicija druge toženke. Vzročna zveza med morebitno neprilagojeno hitrostjo vlaka druge toženke in morebitno neustreznostjo naprav za zaviranje ter tem požarom zato ni podana. Ker se ukrepi varstva pred požarom izvajajo z namenom zmanjševanja požarnega tveganja in zagotavljanja požarne varnosti v železniškem prometu, gozdni požar dne 27. 7. 2003 pa se ni zgodil v zvezi z opravljanjem železniškega prometa, tudi preostali očitki tožeče stranke, da naj bi bil opuščen nadzor nad izvajanjem ukrepov varstva pred požarom oziroma da naj se ne bi izvajalo čiščenje ob železniški progi, niso v vzročni zvezi s tem požarom. Glede na navedeno prva in druga toženka nista povzročiteljici požara dne 27. 7. 2003 in je sodišče druge stopnje v tem delu pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov gasilske intervencije za gozdni požar dne 27. 7. 2003. Vrhovno sodišče je zato revizijo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 2.609,69 EUR (razlika med ugotovljeno vsoto stroškov intervencij preostalih sedmih požarov (6.378,31 EUR) in celotnim zneskom, ki ga je tožeča stranka vtoževala po delnem umiku tožbe (8.988,00 EUR)) zavrnilo (II. točka izreka, 378. člen ZPP).

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo zneska 6.378,31 EUR, materialno pravo zmotno uporabljeno. Ker je zaradi tega v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 6.378,31 EUR, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka, 380. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (III. točka izreka).

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS II Ips 303/2002 z dne 23. 1. 2003. Op. št. (2): Glede opustitev glej na primer sodbo in sklep VS RS III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010.