Jedro

Iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve.

Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu v Sloveniji.

Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 673,20 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dejanski okvir spora**

1. Tožnik zahteva odškodnino zaradi neutemeljenega pripora in neustreznih bivalnih razmer v priporu. Predmet revizijskega postopka je le vprašanje odškodnine zaradi neutemeljenega pripora.1

2. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano, so naslednje: - Tožnik je bil obtožen pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter kaznivega dejanja pranja denarja; - Dne 29. 6. 2015 je kazensko sodišče opravilo predobravnavni narok, na katerem je bil tožnik poučen, da se mora odzvati nadaljnjim vabilom sodišča ter sporočiti vsako spremembo bivališča. Opozorjen je bil na posledice opustitve dolžnega ravnanja, vključno z možnostjo odreditve pripora; - Na predobravnavnem naroku je sodišču posredoval naslov bivališča ..., in dodal, da pričakuje, da se bo v kratkem preselil na naslov .... Povedal je, da je brezposeln. Soglašal je, da sodišče sodi v njegovi nenavzočnosti; - Kazensko sodišče ga je na glavno obravnavo 21. 9. 2015 najprej vabilo na naslov ..., a se je pošiljka vrnila sodišču z oznako "ni dvignil". Nato ga je vabilo še z navadno pošiljko, a se je ta vrnila z oznako "preseljen", zato ga je vabilo na naslov .... O prispelem pismu je bil obveščen 15. 9. 2015. Ker ga ni dvignil, je bila 16. 9. 2015 opravljena nadomestna vročitev po tožnikovi materi. Sodišče naroka ni opravilo, saj naj bi tožnik ne imel dovolj časa za pripravo obrambe; - Tožnik je bil vabljen še na glavno obravnavo 17. 11. 2015, in sicer na naslov .... Obvestilo o prispeli pošiljki je prejel 9. 10. 2015. Ker pošiljke ni dvignil, je bila 12. 10. 2015 opravljena nadomestna vročitev po njegovi materi; - Glavne obravnave 17. 11. 2015 se ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil, zato je sodišče zanj odredilo pripor in tiralico; - Dne 8. 1. 2016 so ga ob prečkanju slovensko-italijanske meje prijeli policisti. Na glavni obravnavi 4. 2. 2016 je sodišču povedal, da že od januarja 2015 dela v Franciji; - Kazensko sodišče je tožniku odredilo pripor zaradi zagotavljanja navzočnosti v skladu z drugim odstavkom 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ko se je maksimalno obdobje pripora za zagotavljanje navzočnosti izteklo, mu je odredilo pripor iz razloga begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člen ZKP), ki ga je nato večkrat podaljšalo. Begosumnost je utemeljilo s tem, da je tožnik zamolčal, da že od januarja 2015 dela v Franciji. Zlagal se je tudi, da ima prebivališče v Sloveniji. Vse to in dejstvo, da v Sloveniji ni imel premoženja, je po presoji sodišča kazalo na nevarnost, da bi tožnik v primeru izpustitve na prostost odšel v Francijo in se izognil kazenskemu postopku. Neizogibnost pripora je podprlo tudi z okoliščino, da je bilo treba v drugi kazenski zadevi, ki se je vodila zoper tožnika, prav tako odrediti pripor in nato ukrep javljanja na policijski postaji; - Tožnik je bil v priporu od 8. 1. 2016 do 4. 10. 2016; - Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 29960/2015 z dne 15. 5. 2018 zavrnilo obtožbo zoper tožnika, ker je kazenski pregon zastaral. **Dosedanji potek postopka**

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku plačati 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016. Tožniku je naložilo plačilo 6.146,36 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016. 4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 509/2022 z dne 16. 11. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik nima pravice do povrnitve škode v skladu z določbami 542. člena ZKP, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. **Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

7. Začetni razlog za odreditev pripora je bilo tožnikovo neodzivanje na vabila sodišča. Ta so bila poslana na naslova, ki ju je tožnik sporočil na predobravnavnem naroku. Na tem naroku je bil poučen o posledicah, če se vabilom sodišča ne bo odzval oziroma če ne bo pravočasno sporočil spremembe bivališča. Zamolčal je, da od januarja 2015 dela v Franciji, kar pomeni, da je na predobravnavnem naroku sporočil naslov, na katerem ni bival, in se zlagal, da je brezposeln. Na nevarnost begosumnosti je vplivalo tudi to, da je bilo treba v preteklosti (v drugi kazenski zadevi) zoper njega izreči ukrepe za zagotovitev navzočnosti na obravnavah. To, da se je za čas novoletnih počitnic vrnil v Slovenijo, ne vpliva na presojo nedovoljenosti njegovih ravnanj. Čeprav je na predobravnavnem naroku dal soglasje za sojenje v nenavzočnosti, to ne more biti razlog, da se ni odzval vabilu sodišča. Za sojenje v nenavzočnosti morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji in izdan sklep po četrtem odstavku 307. člena ZKP, česar v konkretnem primeru ni bilo.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

8. Tožnik je bil tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Glavni razlogi za odreditev pripora so bili neodzivanje vabilom, poslanim na naslova, ki ju je sporočil sam, zamolčanje dela in bivanja v Franciji ter lažen podatek o brezposelnosti. Neutemeljeno je njegovo zatrjevanje, da ni ravnal namerno. Bil je namreč poučen na posledice opustitve dolžnosti, da se odzove na vabila in sporoči spremembo bivališča, kar je kot laik lahko razumel. Ni bila dolžnost sodišča, da ga išče, temveč je bila tožnikova dolžnost sporočiti svoje bivališče. Na vabila bi se moral odzivati, vse dokler sodišče ne bi izdalo sklepa o sojenju v nenavzočnosti. Na obravnavo ga je sodišče vabilo z nadomestno vročitvijo skladno z ZKP. Njegovo nedovoljeno ravnanje je imelo za posledico odreditev tiralice. Tudi če je kasneje sporočil in poslal sodišču dokazila o delu v Franciji, to ne opravičuje njegovega predhodnega nedovoljenega ravnanja. Ni pomembno, kdaj je te dokaze predložil. Tudi če ni vedel, ali bo imel tudi v prihodnje zagotovljeno zaposlitev v Franciji, bi moral že na predobravnavnem naroku sporočiti trenutno zaposlitev in bivališče. Ni pomembno, koliko narokov se ni udeležil, moral bi se udeležiti vseh. Prav tako ni bistveno, da mu za narok 21. 9. 2015 ni ostalo dovolj časa za obravnavo, saj narok sploh ni bil opravljen. To, da se je po odpravi pripora udeleževal glavnih obravnav, ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor. Njegov prihod v Slovenijo med novoletnimi prazniki ne kaže nujno, da ni bil begosumen. S tem ko je bil z materjo dogovorjen, da ga obvešča o pošti, ni izpolnil obveznosti, da sodišče obvešča o svojem bivališču. **Revizijske navedbe**

9. Tožnik navaja, da tudi če bi bila odreditev pripora iz razloga zagotovitve navzočnosti upravičena, to ne velja za odreditev pripora zaradi begosumnosti, saj razlogov ni povzročil tožnik s svojimi ravnanji, ravnanja pa tudi sicer niso bila nedovoljena. Okoliščine za odreditev pripora za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi ne pomenijo avtomatično okoliščin za odreditev pripora zaradi begosumnosti. Na glavno obravnavo 21. 9. 2015 sploh ni bil vabljen na naslov, za katerega je povedal, da se bo tja preseli (...). Kasnejše vabilo pa je bilo poslano prepozno. Na obravnavo 17. 11. 2015 je bil vabljen z nadomestno vročitvijo, a ga mati o tem ni obvestila. Tako ni vedel za obravnave, hkrati tudi ni mogel pričakovati, da bo postopek stekel tako hitro. Kazensko sodišče bi moralo razpisati obravnavo v dveh mesecih po končanem predobravnavnem naroku, tj. 29. 8. 2015, a je ni. Pretirana je odreditev pripora iz razloga, ker se ni udeležil enega naroka, za katerega sploh ni vedel. Navsezadnje se je strinjal s sojenjem v nenavzočnosti. V Franciji se ni skrival, ampak je pridobival sredstva za preživljanje družine. Če bi se skrival, ne bi za praznike prišel v Slovenijo. Sodišču je tudi predložil dokazila o zaposlitvi v Franciji. Tega ni izpostavljal na predobravnavnem naroku, ker so bile njegove zaposlitve kratkotrajne in ni vedel, ali bo dobil trajnejšo zaposlitev. Ne drži ugotovitev sodišča, da dokazil o zaposlitvi v Franciji ni predložil še po dveh mesecih od izdaje prejšnjega sklepa o odreditvi pripora. Obravnav se je udeleževal tudi po odpravi pripora. V drugi kazenski zadevi se je očitno držal navodil, saj je bil prvotni pripor odpravljen, hkrati pa naknadni milejši ukrep javljanja na policijski postaji ni bil odpravljen in nadomeščen s priporom. Tožnik se ne more znebiti občutka, da je bila odreditev pripora povračilni ukrep sodišča, ker na predobravnavnem naroku ni priznal krivde. Če bi takrat priznal krivdo, bi mu bila izrečena pogojna obsodba, kar pomeni, da bi lahko dalje normalno živel in delal, sedaj pa je bil devet mesecev zaprt, in to kljub zavrnilni sodbi.

**Navedbe iz odgovora na revizijo**

10. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. V bistvenem povzema razloge nižjih sodišč. Dodaja, da so nepomembne revizijske navedbe, da tožnik ni imel dovolj časa za pripravo na septembrsko obravnavo, saj je bila ravno iz tega razloga preložena na november 2015. Sklicevanje na to, da kazensko sodišče ni razpisalo obravnave v dveh mesecih od zaključka predobravnavnega naroka, je prepovedana revizijska novota, sicer pa je dvomesečni rok za razpis glavne obravnave instrukcijski. S tem, ko tožnik zatrjuje, da pogoji za pripor ni izpolnjeni, zatrjuje protipravno ravnanje kazenskega sodišča, pri tem pa ne premore dokazati kvalificirane protipravnosti.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

**Materialnopravna izhodišča presoje**

12. Pravica do povračila škode zaradi neutemeljenega pripora je temeljna človekova pravica, katere varstvo zagotavlja 30. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Besedilo ustavne določbe je dobesedno preneseno v ZKP kot eno od temeljnih načel kazenskega postopka.2 Dodatno je konkretizirano v 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP, ki med drugim določa, da ima tisti, ki je bil v priporu in je bila zoper njega obtožba zavrnjena, pravico do povračila škode.3 Gre za primere, ko se namen sicer zakonitega odvzema prostosti izjalovi - obdolženec ni spoznan za krivega, zato mu zaradi odreditve pripora pripada odškodnina tako iz naslova nepremoženjske kot tudi premoženjske škode. Izid kazenskega postopka tako za nazaj "obarva" akt odreditve pripora s protipravnostjo.4 Odgovornost države je objektivna in je neodvisna od subjektivnih okoliščin (krivde) na strani organa.

13. Do povrnitve škode iz 13. člen ZKP pa nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost (tretji odstavek 542. člena ZKP). Država ima torej ugovor, ki temelji na premisi, da od nje ni mogoče zahtevati povrnitve škode, ki jo je treba pripisati oškodovancu samemu, tj. njegovemu nedovoljenemu ravnanju.5 Cilj te določbe je preprečiti, da bi osebe s svojimi nedovoljenimi ravnanji pridobivale koristi.6

14. Vrhovno sodišče je v dosedanji presoji že izoblikovalo nekatera stališča v zvezi s pravnim standardom nedovoljenega ravnanja iz tretjega odstavka 542. člena ZKP. Tako se je izreklo, da je nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora.7 To je lahko ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti, koluzijske nevarnosti in ponovitvene nevarnosti (1. točka prvega odstavka 201. člen ZKP), ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka (drugi odstavek 307. člena ZKP). Ne zadošča kakršnokoli ravnanje - podano mora biti obdolženčevo aktivno delovanje in ukrep sodišča mora biti posledica take obdolženčeve aktivnosti.8 Aktivnosti ravnanja ne gre razumeti v pomenu storitvenih ravnanj, ampak gre za usmerjenost ravnanja v posledico, ki pomeni priporni razlog. Tudi iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve. Teorija pri tem izpostavlja, da bi za razbremenitev države po tretjem odstavku 542. člena ZKP lahko zadoščala celo malomarnost obdolženca pri nedovoljenem ravnanju.9

15. Obdolžencu je mogoče očitati nedovoljeno ravnanje tedaj, kadar s svojo nedisciplino direktno onemogoča delo sodišča.10 Značilni primeri nedovoljenega ravnanja, ki izzovejo odreditev pripora zaradi begosumnosti in zagotavljanja navzočnosti v postopku, so neuspešne odredbe o privedbi, skrivanje v tujini ali potreba po izdaji tiralice,11 pa tudi, če obdolženec kljub obljubi, da se bo odzival na vabila sodišča, tega ne izpolnjuje ali ga ni na znanih naslovih, ki jih je sam navedel.12 Po sodni praksi se torej pravnemu standardu nedovoljenega ravnanja prilegajo tudi okoliščine, ki kažejo na to, da je obdolženec, s tem ko ni spoštoval obljube, da se bo odzival sodnim vabilom, zlorabil zaupanje sodišča. 16. V odškodninskem sporu na podlagi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP je treba, da bi se država lahko razbremenila odškodninske odgovornosti, ugotoviti, ali življenjski primer pomeni konkretizacijo pravnega standarda nedovoljenega ravnanja, ki je povzročilo pripor, zaradi česar oseba, ki je bila priprta, nima pravice do odškodnine.13 Civilno sodišče pri tem, upoštevaje načelo prirejenosti postopkov, ne ugotavlja, ali so bili izpolnjeni pogoji za odreditev pripora, torej, ali je bil ta zakonit. **Presoja okoliščin konkretnega primera**

17. Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu ..., oziroma se bo prijavil na naslov ....14 Šlo je za zamolčanje ključnih podatkov za izvedbo kazenskega postopka in tako za kvalificirano obliko neresnicoljubnosti. Čeprav v Franciji ni bil redno zaposlen, bi večmesečno delo v tuji državi, iz katere ne more dnevno migrirati v Slovenijo, vsekakor moral razkriti. Glede na pouk sodišča na predobravnavnem naroku mu je to, kljub temu, da je pravni laik, moralo biti znano. Te njegove dolžnosti ne more nadomestiti zatrjevani dogovor z materjo, da ga bo obveščala o prispelih sodnih pošiljkah. Sodišče mu je prav zaradi napačnih podatkov vročalo vabila na glavno obravnavo na slovenska naslova. (Nadomestna) vročitev na drugem naslovu je bila uspešna, a se tožnik kljub temu naroka 17. 11. 2015 ni udeležil. S temi nedovoljenimi ravnanji (tako storitvenimi kot opustitvenimi) je zlorabil zaupanje sodišča in oviral kazenski postopek, tako da je moralo sodišče razpisati tiralico.

18. Strinjati se je s stališčem nižjih sodišč, da bi se tožnik kljub soglasju za sojenje v nenavzočnosti moral odzivati vabilom sodišča. Da bi sojenje potekalo v nenavzočnosti, bi morali biti izpolnjeni zakonski pogoji in izdan sklep po četrtem odstavku 307. člena ZKP. Njegovih nedovoljenih ravnanj tudi ne opravičujejo okoliščine, da je sodišču kasneje, tj. po odreditvi pripora, poslal dokazila o delu v Franciji niti da se je po odpravi pripora udeleževal glavnih obravnav. Ne eno ne drugo ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil predhodno odrejen pripor. V obravnavanem pravdnem postopku, katerega predmet je odškodnina zaradi neutemeljenega pripora, ne pa morebitne kršitve kazenskega postopka, je povsem nepomembno, da kazensko sodišče glavne obravnave ni razpisalo v dveh mesecih po koncu predobravnavnega naroka. Tudi sicer pa so te navedbe v diametralnem nasprotju s tožnikovo navedbo, v kateri izraža presenečenje, da je bila obravnava razpisana tako hitro. V zvezi s tem je treba spomniti, da je bil narok v zadevi 21. 9. 2015 preložen prav iz razloga, ker mu ni ostalo dovolj časa za pripravo na obravnavo; novega naroka se tožnik brez opravičila ni udeležil. Končno zaključka o njegovem nedovoljenem ravnanju, s katerim je povzročil, da mu je bil odrejen pripor, ne more omajati niti njegova vrnitev v Slovenijo v prazničnem času 2015-2016. Vrhovno sodišče se strinja, da to ne kaže nujno, da ni bil begosumen, kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje.

19. Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene. Zaupanje sodišča, ki se je porušilo zaradi tožnikove neodzivnosti in posredovanja napačnih podatkov, vse do odprave pripora ni bilo ponovno vzpostavljeno. Njegovo nedovoljeno ravnanje je privedlo do odreditve in nato podaljševanja pripora, zato ga je treba obravnavati kot kontinuirano celoto.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

20. Tožnik je s svojimi nedovoljenimi ravnanji povzročil odreditev pripora, zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da nima pravice do povrnitve škode v skladu z določbami 542. člena ZKP.

21. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik v reviziji ni uspel, mora toženki povrniti stroške, ki jih je ta imela v revizijskem postopku, in sicer stroške nagrade za sestavo odgovora na revizijo v višini 1050 točk,15 kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 630 EUR (tar. št. 22/3 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), nagrado za poročilo stranki v višini 50 točk (tar. št. 43/3 OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 30 EUR (tar. št. 22/3 OT) in materialne stroške v znesku 13,2 EUR (OT, tretji odst. 11. člena). Skupaj znašajo revizijski stroški toženke 673,2 EUR. Navedeni znesek mora tožnik povrniti toženki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka. Toženki niso bili priznani priglašeni stroški za pregled spisa, saj so ti stroški zajeti že v postavki za odgovor na revizijo.16 **Sestava senata in glasovanje**

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. 2 Pravica do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lex specialis v razmerju do pravice do povračila škode, ki posamezniku nastane v zvezi s protipravnim izvajanjem dejavnosti državnega organa iz 26. člena Ustave. 3 Po navedeni določbi je do odškodnine upravičen tudi tisti, ki je bil oproščen, zoper katerega je bila obtožba zavržena ali zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen. 4 VSRS sodba II Ips 327/2015 z dne 6. 7. 2017. 5 Primerjaj VSRS sodba II Ips 83/2020 z dne 16. 2. 2022. 6 Krisper Kramberger M., Nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP, Pravosodni bilten, št. 3, l. XXII (2001), str. 220. 7 VSRS sodba II Ips 42/2019 z dne 17. 10. 2019. 8 Glej sodbo II Ips 254/2001 z dne 17. 1. 2002, v kateri je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da "okoliščin na tožnikovi strani, da ni imel stalnega bivališča v naši državi, da je bil državljan tuje države in je imel v njej stalno bivališče ter da je delal v tretji državi - ni mogoče šteti kot ravnanja v smislu citiranega predpisa." Standardu nedovoljenega ravnanja, s katerim je obdolženec povzročil odreditev pripora, pa se prilegajo jalove, neuresničene obljube o njegovi navzočnosti na sodišču. V pravkar omenjeni zadevi je tako Vrhovno sodišče nadaljevalo: "Vendar pa revident pozablja na to, da je bil pripor (skupaj s tiralico) odrejen izključno zato, ker navzlic številnim poskusom in tožnikovima obljubama ni bilo mogoče zagotoviti njegove navzočnosti na sodišču." 9 Krisper Kramberger M., Nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP, Pravosodni bilten, št. 3, l. XXII (2001), str. 221. 10 Glej sodbo II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008, t. 5.1., v kateri se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje sodbe v zadevah II Ips 714/95, II Ips 215/2000 in II Ips 254/2001. 11 Glej sodbo II Ips 325/2017 z dne 31. 1. 2019, ki o izpolnjenosti standarda "nedovoljenega ravnanja" v jedru sporoča: "Tožnik je na podlagi tretjega odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine. Glede časa odhoda v tujino je nosilni razlog sodišča druge stopnje, da v resnici ni bistveno, ali je bil tožnik na Madžarskem že pred uvedbo kazenskega postopka ali šele po njegovi uvedbi. Bistveno je, da se je skrival v tujini, čeprav je vedel, da zoper njega teče kazenski postopek. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje utemelji, da je bil razlog begosumnosti utemeljen, so naslednji: a) tožnik je vedel za obstoj kazenskega postopka; b) več izdanih odredb o privedbi je bilo neuspešnih; c) potrebna je bila tiralica in č) v tujini je bil izsleden šele pet mesecev po tem, ko je že vedel za obstoj kazenskega postopka." 12 VSRS sodba II Ips 83/2020 z dne 16. 2. 2022. 13 Primerjaj VSRS sodba II Ips 42/2019 z dne 17. 10. 2019. 14 Kot to izhaja iz sklepa VSL I Kp 29960/2015 z dne 13. 4. 2016, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnikovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora. 15 Vrednost spornega predmeta je bila 30.000 EUR. 16 VSRS sodba II Ips 57/2019 z dne 5. 6. 2020.