Jedro

Dajatev domske oskrbe nima značaja periodične terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 161/2020 z dne 7. 3. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.575,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 1. 2019 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 997,64 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 44,00 EUR od 23. 2. 2020 dalje do plači8la in od zneska 953,64 EUR od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila. III. V presežku za še zahtevanih 30,00 EUR (izvršilnih) stroškov z zakonskimi obrestmi od 23. 2. 2020 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.″ Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, v katerem je le-ta od tožene stranke zahtevala plačilo dela neplačanih stroškov iz institucialnega varstva v višini 429,30 EUR mesečno od 1. 4. 2018 pa do 30. 9. 2018. Tožeča stranka je trdila, da je tožena dolžna doplačati ta znesek kot sopodpisnica Dogovora št. 0026/15 z dne 17. 2. 2015, v katerem se je zavezala, da bo doplačevala domsko oskrbo za njenega očeta A. A., ki je pri tožeči stranki koristil storitve institucionalnega varstva. Doplačilo pa je v zvezi z odločbo Centra za socialno delo ... z dne 9. 10. 2018, ki je izdalo odločbo št. 1233/13-2015-59/17, s katero je naložilo toženi stranki plačilo prispevka za kritje stroškov institucionalnega varstva v višini 429,30 EUR mesečno od 1. 4. 2018 dalje. Ta odločba je postala dokončna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje pa je nato odločalo o ugovorih tožene stranke. Po presoji sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, da bi ob podpisu dogovora ne bila seznanjena s svojimi obveznostmi, kar se je v nadaljevanju tudi pokazalo z vsemi izdanimi odločbami, v katerih je bil določen mesečni prispevek. Glede ugovora aktivne legitimacije tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je B. B. na podlagi odločb CSD delno doplačevala stroške institucionalnega varstva v skupni višini 21.259,46 EUR. Naknadno pa je bil za to obdobje, s strani tožeče stranke B. B. posredovan dobropis v višini 2.635,20 EUR, zato so za navedeno obdobje pri B. B. plačali le 1.014,75 EUR. Dobropis pa je bil izstavljen na podlagi izdane odločbe, po kateri je bila zavezanka za doplačilo tudi tožena stranka z dnem izdaje nove odločbe 9. 10. 2018, ki pa je veljala od 1. 4. 2018 dalje. S to odločbo pa se je porazdelitev bremena doplačila spremenila in je zato tožeča stranka imela vso podlago, da je za znesek šestih mesečnih doplačil zneskov B. B. izdala dobropis, saj B. B., glede na odločitev CSD v tem obdobju ni bila več zavezana za doplačilo celotne razlike, ampak se je to breme delno prenesloevanega zneska zgolj B. B., po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj je B. B. preplačani znesek dobila povrnjen s strani tožeče stranke, ki ga sedaj v tem postopku utemeljeno vtožuje od toženke. Konkretna upravna odločba pa tudi ne vzpostavlja nobenega pravnega razmerja med B. B.in toženko, da bi lahko na njeni podlagi B. B.od toženke zahtevala kakršnokoli plačilo. Sodišče prve stopnje je tudi odgovorilo na ugovor zastaranja, oziroma neizdajanja sprotnih mesečnih računov. Tožena stranka je bila namreč mnenja, da gre pri računu, ki se glasi na enkratni znesek po svoji pravni naravi za terjatve tožeče stranke, ki so nastajale vsakomesečno (periotične terjatve). Sodišče prve stopnje pa takšno terjatev, ki je bila nato zajeta v enotnem obračunu ni štelo kot periotično terjatev. Tožeča stranka namreč ni mogla vedeti, kdo bo plačnik njenih storitev, še manj pa, kdo bo moral plačati in za koliko časa za nazaj, ko taka odločba velja, kajti odločba CSD je bila izdana 9. 10. 2018, veljala pa je za nazaj od 1. 4. 2018. Izdani dobropis B. B. je pomenil, da je nato lahko tožeča stranka začela terjati toženko za ta znesek. Sodišče je zaključilo, da ima toženka prav, da sicer gre za periotično terjatev, vendar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati vse navedene okoliščine, zato terjatve v tem primeru ne gre šteti kot periodične terjatve, za katero je določen zastaralni rok v 355. členu OZ, temveč gre upoštevati splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Glede na čas zapadlosti obveznosti iz računa tožene stranke, ki je zapadel leta 2019, pa terjatev do vložitve predloga za izvršbo z dne 7. 2. 2020 še ni zastarala. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka za pokojnega A. A. v obdobju od aprila 2018 do septembra 2018 opravljala storitve institucionalnega varstva. Toženka se je z dogovorom zavezala doplačevati domsko oskrbo, za vtoževano obdobje pa je bilo ugotovljeno, da toženka ni bila v celoti oproščena doplačila za domsko oskrbo, kot to izhaja iz odločbe CSD z dne 9. 10. 2018, s katero je bilo odločeno, da prejšnja odločba z dne 21. 12. 2017 preneha veljati in da je A. A. od dne 1. 4. 2018 dalje oproščen plačila institucionalnega varstva v višini 494,89 EUR. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega, da se je toženka ob podpisu dogovora zavedala, da v primeru, da dohodki njenega očeta ne bodo zadostovali za poplačilo mesečnih obveznosti, bo morala del oskrbnine sama doplačevati. Sklicevanje na to, da je imel oče premoženje, iz katerega bi se eventuelno lahko plačevale obveznosti, pa je sodišče ocenilo kot neutemeljeno, saj je toženka v letu 2015, ko je Dogovor podpisala, vedela, da premoženjska razmerja med očetom in materjo oziroma ostalimi družinskimi člani še niso razrešena. Toženka s pritožbo zoper odločbo CSD št. 1233/13/2015-59/17 z dne 9. 10. 2018 ni uspela, saj je pritožbeni organ njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Odločba je tako postala izvršljiva, že z vročitvijo stranki. Višini zneska toženka ni utemeljeno nasprotovala, razvidna pa je iz računa št. 02-01-180000573 z dne 18. 12. 2018 in znaša 2.575,80 EUR. Sodišče je še odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti in o plačilu izvršilnih in pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno sodbo podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da tožeča stranka ni podala potrebnih konkretiziranih tožbenih trditev, na podlagi katerih bi lahko sodišče sklepalo na pravno konstrukcijo, ki jo vsebuje 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je bila dolžna na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je tožena stranka podala ugovor o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke, podati pravotvorne trditve o prenosu terjatve na tožečo stranko oziroma o domnevni vzpostavitvi terjatve tožeče stranke do toženke. Dejstvo je namreč, da so bile tekoče poravnane terjatve tožeče stranke do A. A. in sicer tudi za sporno obdobje. Te obveznosti je v delu, kolikor je imel A. A. premalo dohodkov za lastno plačevanje domske oskrbe, plačevala B. B. Tožeča stranka torej za sporno obdobje od 1. 4. 2018 do 30. 9. 2018 ni beležila nobenih odprtih terjatev do A. A. Po izdaji odločbe CSD z dne 9. 10. 2018 se je izkazalo, da je bila B. B. tista, ki bi pridobila eventuelni verzijski zahtevek do toženke. Če je tožeča stranka B. B. izstavila dobropis in bi na tej podlagi lahko terjatev prešla nanjo, bi morala tožeča stranka glede na ugovor tožene stranke, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, podati trditev o navedenem pravnem razmerju, ki je nedvomno predstavljalo pravotvorna dejstva. Tožeča stranka bi morala za izkazovanje utemeljenosti njenega zahtevka glede na predhodne skope trditve, s katerimi predhodne terjatve ni utemeljevala, podati ustrezne trditve in tudi v tem delu tožbo glede na postavljen tožbeni zahtevek in uveljavljane pravne podlage, narediti sklepčno. Tožena stranka uveljavlja, da dokazi, četudi jih sodišče pridobi po uradni dolžnosti, ne morejo nadomestiti potrebne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je tako brez podlage v tožbenih trditvah, na temelju naknadno pridobljenih dokazov sklepalo na obstoj terjatve tožeče stranke do toženke in je s tem kršilo razpravno načelo. Tožena stranka meni, da je bila po tem, ko je bila izdana odločba CSD z dne 9. 10. 2018 eventuelni upravičenec do zahtevka v razmerju do tožene stranke B. B., saj je bila v tem trenutku edina titularka verzijskega zahtevka. Če je kasneje B. B. na podlagi izdanega dobropisa terjatve zmanjšala svoj dolg in je tožeča stranka ponovno vzpostavlja terjatev iz naslova storitve institucionalnega varstva do toženke, je prišlo do prenosa terjatve – cesije. Tožeča stranka pa o tem ni podala nobenih trditev, zato sodišče iz trditvene podlage tožeče stranke obstoja aktivne legitimacije, ni mogla črpati. Tožeča stranka trditvenega bremena v zvezi z ugovorom tožene stranke ni izpolnila, zato je prvostopenjsko sodišče z odločitvijo v točki 17. obrazložitve zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212., in 286. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o zastaranju. Po mnenju tožene stranke gre izvorno za periodično terjatev iz naslova storitev institucionalnega varstva, za katero je določen zastaralni rok v 355. členu OZ. Za spremembo periodične terjatve v navedeno terjatev tudi sicer ne obstoji nobena pravna in dejanska podlaga, niti podlage ni moglo ustvariti sodišče z argumentacijo v 18. točki obrazložitve. Po mnenju tožene stranke pa je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo pomen okoliščine, ki se nanaša na obstoj premoženja upravičenca A. A. glede doplačila storitev institucionalnega varstva. Pri tem se je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje neprimerno sklicevalo na to, da naj bi toženka vedela za sporna pravna vprašanja glede usode družinskega stanovanja. Pravno pomembna je okoliščina, da je bila tako v času koriščenja storitev, kot v času izdaje spornega računa, da je bil A. A. lastnik premoženja, ki je nedvomno zadoščal za poplačilo eventuelne njegove obveznosti iz naslova socialnovarstvene storitve. V sodbi P 178/2016 z dne 4. 4. 2018, ki je bila potrjena s sodbo VSC Cp 397/2018 z dne 27. 9. 2018 je namreč ugotovljeno, da ima A. A. nepremično premoženje in sicer skupno lastnino na trisobnem stanovanju. Ta solastninska pravica pa ni nastala šele z izdajo sodbe oziroma njene pravnomočnosti, pač pa je učinkovala za nazaj, torej tudi že v času nasanka plačilne obveznosti tožene stranke. Mnenja je, da bi lahko A. A. v celoti kril svoje stroške institucionalnega varstva iz tega premoženja. Pri tem tožena stranka opozarja na prvi odstavek 124. člena tedaj veljavnega ZZZdr, po katerem je polnoletni otrok dolžan po svoji zmožnosti preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje. Ker pa je A.A. takšna sredstva imel, to pomeni, da preživninska obveznost toženke ni mogla nastati. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sodba spremeni in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožeče stranke. Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke in je trdila, da so bile vse storitve tožeči stranki plačane in da bi eventuelno lahko bila aktivno legitimirana B. B. in ne tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je poleg oskrbovančevega prispevka tudi B. B. doplačevala oskrbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B. B. na podlagi odločbe CSD delno doplačevala stroške institucionalnega varstva za vso obdobje v skupni višini 21.259,64 EUR. Za dobo od aprila 2018 do vključno septembra 2018 je B. B. plačala znesek v višini 3.649,95 EUR. Naknadno je bil za navedeno obdobje s strani tožeče stranke posredovan dobropis v višini 2.635,20 EUR, zato so za navedeno obdobje dejansko plačali s strani B. B. 1.014,75 EUR. Dobropis pa je bil izstavljen na podlagi izdane odločbe, po kateri je bila zavezanka za doplačilo tudi toženka. CSD je namreč odločbe izdajal za nazaj, dokler ni bila izdana nova odločba, v konkretnem primeru št. 1233-13/2015-59/17 z dne 9. 10. 2018, je bila v veljavi predhodna odločba z dne 21. 12. 2017, po kateri je bila toženka v celoti oproščena plačila storitev, zavezanka za doplačilo pa je bila B. B. Zato je po zaključku sodišča prve stopnje logično, da je tožeča stranka za plačilo storitev v obdobju od aprila 2018 do septembra 2018 najprej bremenila B.B. ki je bila po odločbi z dne 21. 12. 2017 dolžna doplačevati oskrbo za pokojnega A. A., saj je bila toženka v celoti oproščena plačila storitev. Z dnem izdaje nove odločbe 9. 10. 2018, ki je veljala od 1. 4. 2018 dalje, pa se je porazdelitev bremen doplačila spremenila in je zato tožeča stranka imela vso podlago, da je za znesek šestih mesečnih doplačil (6 x 429,30 EUR, to je skupaj 2.575,80 EUR) MOC izdala dobropis, saj B. B. glede na odločitev CSD, v tem obdobju ni bila več zavezanka za celotno doplačilo, ampak se je to breme preneslo na toženko. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor, da bi lahko bila aktivno upravičena za izterjavo vtoževanega zneska zgolj B. B., ker je B. B. preplačani znesek dobila povrnjen s strani tožeče stranke, ki ga sedaj v tem postopku utemeljeno vtožuje od toženke. Toženka namreč ni uspela s svojimi ugovori, da je bil dogovor, s katerim se je zavezala doplačevati storitve ničen ali neveljaven. Toženka je ob podpisu dogovora bila seznanjena s svojimi obveznostmi, kar se je v nadaljevanju tudi pokazalo, z vsemi izdanimi odločbami, v katerih je bil določen njen mesečni prispevek. Na podlagi dogovora z dne 16. 2. 2015 tako toženka res ni mogla vedeti, kakšna bo odločba, ali bo oproščena plačila ali ne, saj je to izvedela šele po treh mesecih, ko je podpisala dogovor, zato njen ugovor, da je dogovor podpisala pod predpostavko, da ji ne bo treba doplačevati, ne more vzdržati. Glede na izdajanje odločb CSD tako toženka res ni mogla vedeti, kolikšen bo prispevek nje kot svojca glede doplačila storitev, toženka pa je vedela, da je v konkretnem primeru plačnik ne samo ona, temveč tudi B. B., ki je zaradi tega, ker je bila toženka delno oproščena plačila, obveznost poravnavala takrat sama. Ker je tako B. B. bila samo v vlogi doplačnika domske oskrbe v primeru, da je bila toženka po odločbah CSD oproščena doplačila storitev, so neutemeljena pritožbena navajanja tožene stranke, da bi lahko bila izdajatelj računa za to obdobje B. B. Po izdaji odločbe CSD ... št. 1233-13/2015-59/17 z dne 9. 10. 2018 tako B. B. pridobila verzijski zahtevek do toženke, ker je bila, kot že obrazloženo zavezana za doplačilo razlike, te razlike pa v konkretnem primeru ni doplačala, ker ji je tožeča stranka izdala dobropis v višini 2.635,20 EUR, kar je vtoževani znesek, ker se je na podlagi izdane odločbe ugotovilo, da je bila toženka zavezanka za doplačilo domske oskrbe za to obdobje. Toženka je torej bila tista, katera je bila dolžna doplačati razliko za institucionalno varstvo njenega očeta po prej omenjenem dogovoru iz leta 2015 in sicer v zvezi z odločbami CSD. Zaradi izdanega dobropisa tako vtoževani znesek za to vtoževano obdobje ni bil pokrit in je tako na podlagi sklenjenega dogovora bila in je toženka tista, katera je zavezana k plačilu, sedaj vtoževanega zneska za obdobje od 1. 4. 2018 pa do 30. 9. 2018, v mesečnih zneskih v višini po 429,30 EUR, čemur tožena stranka po višini ni nasprotovala. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka glede na ugovor tožene stranke, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, ni podala trditev o tem, da je B. B. izstavila dobropis, s čemer je postala tožena stranka zavezanka za doplačilo domske oskrbe za to obdobje. Tožena stranka je namreč šele na naroku dne 30. 9. 2021 podala ugovor neobstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in je začela navajati, da je v tem obdobju B. B. v celoti plačala račune in šele z odločbo CSD ... št. 1233-13/2015-59/17 z dne 9. 10. 2018 je toženka postala zavezanka za doplačevanje in da tožeča stranka ni podala navedb o tem ali je morebiti prejela zahtevek B. B. za vračilo plačanih storitev domske oskrbe za sporno obdobje in na podlagi spremenjene pravne in dejanske podlage B. B. vrnila plačana sredstva. Tožeča stranka je nato še s pravočasno vlogo z dne 8. 11. 2021, ker ji je sodišče dodelilo naknadni rok pojasnila, da je B. B. izdala dobropis in je za razliko zneska, ki ga je dolžna k plačilu institucionalnega varstva doplačati toženka, bremenila njo. Tožena stranka se spreneveda svoje plačilne obveznosti, saj ima ta temelj tako v zakonu kot v Dogovoru št. 0026/15. Izdani dobropis je sodišču predložila že B. B. in tožeča stranka je B. B. v skladu z odločbo CSD št. 1233-1/2018-59/17 z dne 9. 10. 2018 izdala ta dobropis, sicer na podlagi kasneje ugotovljenih dejstev, do katerih je prišel Center za socialno delo, da ima tožena stranka še druge prihodke, za katere prvotno niso vedeli in je zato izstavila dne 18. 12. 2018 dobropis v vrednosti 2.635,20 EUR. Tako ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče preseglo trditveno in dokazno breme tožeče stranke, sodišče prve stopnje je tako imelo dovolj podlage v pravočasnih tožbenih trditvah, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do toženke v višini izdanega dobropisa, sicer pa je bila toženka v razmerju do tožeče stranke, višina prispevka se je spreminjala, za to obdobje pa je bila višina prispevka ugotovljena na podlagi izdane odločbe CSD št. 1233-13/2015/59/17 z dne 9. 10. 2018. Terjatev tako nima značaja verzijskega zahtevka in je utemeljena na podlagi tožbenih trditev tožeče stranke, zato sodišče prve stopnje ni storilo očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo vidi tožena stranka v tem, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno in dokazno breme tožeče stranke in da je prekoračilo njeno trditveno podlago. Tožba tožeče stranke je bila tako sklepčna, saj utemeljenost zahtevka izhaja iz trditev in iz izvedenih dokazov, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo pravno podlago zahtevka.

6. Neutemeljeno tožena stranka pritožbeno nadalje očita, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o ugovoru zastaranja zahtevka tožeče stranke, ker vtoževano terjatev ni opredelilo kot periodično terjatev in bi zato moralo sodišče ugotoviti, da je pretekel 1-letni zastaralni rok iz 355. člena OZ. V konkretnem primeru namreč vtoževano terjatev ni mogoče pravno opredeliti kot takšno, ki zastara v enem letu. V prvem odstavku 355. člena OZ se namreč opredeljene terjatve, ki zastarajo v enem letu in sicer so to terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, terjatve radijske in televizijske postaje za sprejem programov, terjatev pošte, telegrafa in telefona, za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, nadalje terjatve za naročnino na občasne publikacije, šteto od takrat, ko je iztekel čas, za katerega je bila publikacija naročena, terjatve za storitev zagotavljanja vstopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitev vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih priključkov in televizijskih programov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, nadalje so to terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitev upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Terjatev, katero vtožuje tožeča stranka je po materialnopravnem zaključku sodišča druge stopnje mogoče opredeliti kot občasno terjatev po 347. členu OZ. Pri doplačilu za domsko oskrbo, ki sicer zapade in nastaja mesečno, gre za terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih časovnih presledkih (občasne terjatve), le-te pa zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi, da gre za stranske, občasne terjatve, kot terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Zato plačevanje domske oskrbe tako ni mogoče šteti kot terjatev iz prvega odstavka 355. člena OZ, katera bi zastarala v 1-letnem zastaralnem roku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je celotna vtoževana terjatev zapadla v letu 2019, tožeča stranka pa je vložila predlog za izvršbo dne 7. 2. 2020 in tako ni pretekel 3-letni zastaralni rok od zapadlosti vsake posamezne dajatve in tako terjatev ni zastarana in ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen.

7. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je bilo mogoče v obdobju med 1. 4. 2018 in 30. 9. 2018, ob izdaji vtoževanega računa, terjatev poplačati iz premoženja upravičenca A. A. in bi se iz tega premoženja lahko zagotavljalo plačilo storitve iz socialnega varstva. Tožeča stranka trdi, da je bilo na podlagi sodbe VSC Cp 397/2018 z dne 27. 9. 2018 mogoče sklepati, da ima A. A. nepremično premoženje in sicer skupno lastnino na nepremičnini, kar predstavlja 3-sobno stanovanje in da bi se tako bilo tudi v obdobju med 1. 4. 2018 in 30. 9. 2018, mogoče iz premoženja upravičenca A. A. poplačati in sicer bi si lahko tožeča stranka zagotovila plačilo storitve socialnega varstva iz tega premoženja. Temu ni tako, kajti takšen ugovor je tožena stranka že podala v postopku izpodbijanja odločbe CSD št. 1233-13/2015-59/17 z dne 9. 10. 2018, katero je izdal Center za socialno ... in v kateri je bilo odločeno, da je A. A. oproščen plačila storitve iz socialnega varstva v višini 594,89 EUR in da znaša prispevek k plačilu storitve C. C. od 1. 4. 2018 429,30 EUR. Pritožbeni organ, to je Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v odločbi št. 12302-121/2018/7 z dne 28. 10. 2019 obravnavalo takšen ugovor sedaj tožene stranke, da razpolaga A. A. z nepremičnim premoženjem. Organ druge stopnje je glede na dejansko situacijo in družinske odnose ugotovil, da tudi s tega vidika ni mogoče zaključiti, da si lahko iz stanovanja, ki je skupno premoženje upravičenca in njegove žene, zavezanec A. A. pridobi sredstva za življenje. Po mnenju pritožbenega organa je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da upravičenec nima dovolj lastnih sredstev, da bi plačal storitve v celoti in je pritožnico določil kot zavezanko. Ta organ se je izjasnil do tega, da je že iz sodb sodišča v Celju razvidno, da imata upravičenec in D. D. postavljena skrbnika, kar predstavlja upravičen dvom v zmožnosti razpolaganja s premoženjem in odločanjem o pravnih vprašanjih in da je sodišče ugotovilo tudi, da je stanovanje v Celju skupno premoženje med zakoncema, s katerimi pa se lahko skladno z veljavno zakonodajo razpolaga le skupno in sporazumno. Tožena stranka je tako podala ugovor v smislu 124. člena ZZZDR pravočasno, v postopku ugotavljanja njene zaveze za doplačilo domske oskrbe in ker v predhodnem postopku s tem ugovorom ni uspela, tudi ne more uspešno uveljavljati tega ugovora v tem pravdnem postopku, ker se je o tem vprašanju že razpravljalo v zvezi s samo višino in obveznostjo doplačila domske oskrbe na strani tožene stranke.

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, katere v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).