Jedro

Delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom na podlagi 93. člena ZPIZ-1 pripada formalna pravica do delne invalidske pokojnine, kar pa ne pomeni, da ima tudi pravico do delne invalidske pokojnine v smislu izplačevanja in odmere, če za to ne izpolnjuje pogojev, določenih v zakonu. Po 97. členu ZPIZ-1 zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oz. obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje.

Dejstvo, da je bila tožnica vodena v evidenci brezposelnih oseb na dan nastanka invalidnosti, ne pomeni, da je odpadla obveznost prijave pri zavodu za zaposlovanje, saj je tožnico Zavod RS za zaposlovanje prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Tožnica, ki je bila na dan nastanka invalidnosti brezposelna in ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, se je bila dolžna skladno z določbo 97. člena ZPIZ-1 prijaviti na zavodu za zaposlovanje, česar ni storila. Zato ni izpolnila pogoja iz 97. člena ZPIZ-1 in kljub dejstvu, da je invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom (torej s formalno pravico do delne invalidske pokojnine na podlagi 93. člena ZPIZ-1), ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine v smislu izplačevanja in odmere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 2. 2011 in št. ... z dne 12. 1. 2011 ter se tožencu naloži, da v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine tožnice in da ji povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da o zahtevku za priznanje pravice sodišče ni odločilo v izreku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Med izrekom in obrazložitvijo je podano nasprotje, kar onemogoča preizkus. V 15. točki sodišče priznava sporno pravice, vendar pa iz nerazumljivih razlogov ni odpravilo izpodbijanih odločb, s katerimi tožena stranka pravico odreka. Sodišče napačno razlaga vsebino in posledice določbe 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in je zato pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. V napadeni sodbi je sodišče povzelo pretirano togo stališče glede uporabe 97. člena ZPIZ-1, zaradi česar je bila kršena pravica do enakega varstva (22. člen Ustave RS), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in pravica do varstva invalidov (52. člen Ustave RS). Sodišče bi moralo najprej odločiti ali tožnici pripada pravica do delne invalidske pokojnine, šele nato bi lahko presojalo, v kakšni višini je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Meni, da se obravnavani primer ne nanaša na določbo 97. člena ZPIZ-1. Tožnica je bila ob nastanku invalidnosti že prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Zato za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine ni bila potrebna nova prijava. Tožnica je pridobila pravico do delne invalidske pokojnine že na podlagi samega zakona z dnem ugotovitve invalidnosti, to je 18. 8. 2010. Sklicuje se na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 523/2008 glede pravice do delne invalidske pokojnine in njeno izplačevanje. Sodišče bi moralo tožnici odmeriti delno invalidsko pokojnino od nastanka invalidnosti 18. 8. 2010 do 14. 11. 2011 v višini 50 % in od 1. 3. 2011, ko je izgubila delo brez lastne volje ali krivde, v višini 40 %. Sodišče tudi ni upoštevalo zatrjevanega nespornega dejstva, da je bila tožnica določen čas (od 15. 11. 2010 do 28. 2. 2011) v delovnem razmerju za polni delovni čas. Ta kratkotrajna zaposlitev tožnice ni vplivala na obstoj pravice do delne invalidske pokojnine. Na podlagi omenjene zaposlitve bi toženec lahko kvečjemu začasno ustavil izplačevanje te pokojnine, ne bi pa smel tožnici ukiniti pravice do delne invalidske pokojnine. Sklicuje se na prvi odstavek 161. člena ZPIZ-1. Sodišče je prezrlo, da se je tožnica redno zaposlila 15. 11. 2010 še pred potekom 30-dnevnega roka za prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje iz 97. člena ZPIZ-1, ki je pričel teči 24. 10. 2010, to je naslednji dan po dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 1. 10. 2010. Zaradi tega se tožnica do izteka omenjenega roka iz 97. člena zakona ni mogla več prijaviti kot brezposelna oseba pri zavodu. Tudi sicer tožnica ni po lastni krivdi prekinila delovnega razmerja in zato ohranitev pravice do delne invalidske pokojnine ni bila pogojena s pravočasno prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Poleg tega sta bili obe odločbi izdani v obdobju, ko je bila tožnica obvezno zavarovana na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker se do teh navedb sodišče ni opredelilo, je bila kršena tožničina pravica izjave. Meni, da je nevzdržno, da je tožnica, ki je bila aktivna iskalka zaposlitve, z zaposlitvijo izgubila vsako možnost za izplačevanje pokojnine v obdobju pred zaposlitvijo. Meni, da je upravičena do delne invalidske pokojnine, ker je bila v obdobju od 18. 8. 2010 do 8. 9. 2010 in nato neprekinjeno od 13. 4. 2011 prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Sklicuje se na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v zadevi opr. št. Psp 160/2010, da se pogoj prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje preverja šele pri odločitvi o odmeri in izplačevanju glede invalidske pokojnine. Z izpodbijano odločbo je toženec zavrnil priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ne pa odmere in izplačevanja. Meni, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem ali se je tožnica prijavila pri zavodu v roku, določenem v 97. členu ZPIZ-1. Upravičenec, ki se v roku za prijavo ponovno zaposli, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki tega ne stori in se v roku prijavi kot aktivni iskalec zaposlitve. Predlaga ugoditev pritožbi ter priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve določb Ustave RS, ki jih navaja pritožba.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe s tem, ko je sodišče v 15. točki obrazložitve ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi toženca, da se tožnici ne prizna pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine pravilni, hkrati pa navedlo, da bi toženec moral odločiti tudi, da se tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine (brez pravice do izplačevanja) od dneva nastanka invalidnosti. Sodišče je hkrati zapisalo, da to na vsebino izpodbijanih odločb ne vpliva. Gre namreč za dvoje različnih pravic in sicer za pravico do delne invalidske pokojnine v smislu izplačevanja (97. člen ZPIZ-1) kot v konkretnem primeru in pravico do delne invalidske pokojnine v formalnem smislu (93. člen ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 2. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 1. 2011, s katero je odločil, da tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine. Takšni odločbi je sodišče štelo za pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je uveljavljala, da se citirani odločbi odpravita in tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 18. 8. 2010 dalje ter toženi stranki naloži, da v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine (in povrne stroške postopka).

Glede na stališče, ki ga je že v večih zadevah zavzelo Višje delovno in socialno sodišče in tudi Vrhovno sodišče RS, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom na podlagi 93. člena ZPIZ-1 pripada formalna pravica do delne invalidske pokojnine, kar pa ne pomeni, da ima tudi pravico do delne invalidske pokojnine v smislu izplačevanja in odmere, če pogojev, določenih v zakonu za to ne izpolnjuje. Ker je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca, ki se nanašata na pravico do delne invalidske pokojnine v smislu izplačevanja in odmere, je odločalo le v tem obsegu na podlagi 97. člena ZPIZ-1. Po 97. členu ZPIZ-1 zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oz. obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje.

V citirani določbi je določen dodaten pogoj prijave na zavodu za zaposlovanje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Tako se mora med drugim delovni invalid, ki ob nastanku invalidnosti ni vključen v obvezno zavarovanja, v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijaviti Zavodu RS za zaposlovanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožnico z odločbo ... z dne 1. 10. 2010 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je prevzemnik s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 18. 8. 2010 dalje. Obenem je s citirano odločbo odločil, da se je delovni invalid dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje in da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo.

Navedeno odločbo je tožnica prejela 7. 10. 2010 in se zoper njo ni pritožila in je zato dne 23. 10. 2010 postala dokončna in pravnomočna.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ob nastanku invalidnosti 18. 8. 2010 ni bila zaposlena in ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da pa jo je na podlagi odločbe št. ... z dne 23. 9. 2010 (priloga C4) Zavod RS za zaposlovanje z dnem 8. 9. 2010 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Iz te odločbe je razvidno, da je bila tožnica v evidenci brezposelnih oseb od 14. 7. 2010 in je bila kot brezposelna oseba, torej očitno prijavljena tudi na dan nastanka invalidnosti 18. 8. 2010, tako kot navaja pritožba.

Vendar pa dejstvo, da je bila tožnica vodena v evidenci brezposelnih oseb na dan nastanka invalidnosti 18. 8. 2010 samo po sebi še ne pomeni, da ji je odpadla obveznost prijave pri zavodu za zaposlovanje, saj je tožnico Zavod RS za zaposlovanje z dnem 8. 9. 2010 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Tožnica, ki je bila na dan nastanka invalidnosti brezposelna in ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, se je bila dolžna skladno z določbo 97. člena ZPIZ-1 prijaviti na zavodu za zaposlovanje, česar pa ni storila. To pa pomeni, da tožnica ni izpolnila pogoja iz 97. člena ZPIZ-1 in da kljub dejstvu, da je invalid III. kategorije invalidnosti in s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in torej s formalno pravico do delne invalidske pokojnine na podlagi 93. člena zakona, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine v smislu izplačevanja in odmere. Tožnica se namreč na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda RS za zaposlovanja z dne 23. 9. 2010 v obdobju šestih mesecev ni mogla prijaviti pri zavodu, iz evidence brezposelnih oseb pa se je prenehala voditi iz razlogov na njeni strani.

Brez podlage tožnica vztraja, da bi ji sodišče moralo odmeriti delno invalidsko pokojnino od nastanka invalidnosti 18. 8. 2010 do 14. 11. 2010 v višini 50 % in od 1. 3. 2011 v višini 40 %. Delno invalidsko pokojnino bi ji sodišče moralo odmeriti in priznati od 18. 8. 2010 do 14. 11. 2010, kolikor bi izpolnjevala pogoje iz 97. člena ZPIZ-1. Za obdobje od 15. 11. 2010 do 28. 2. 2011 in od 1. 3. 2011 pa je toženec že s pravnomočno odločbo z dne 10. 1. 2012 odločil, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine. Odločba toženca z dne 10. 1. 2012 je pravnomočna in tudi ni predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo zatrjevanega dejstva, da je bila tožnica določen čas v delovnem razmerju za polni delovni čas in tudi to, da se je tožnica zaposlila 15. 11. 2010, to je pred potekom 30 dnevnega roka za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Navedeno na sporno pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine do 14. 11. 2010 ne vpliva in tudi ne drži, da je tožnica zato, ker se je zaposlila, v slabšem položaju. Ne glede na to, da tožnica ni izpolnjevala pogojev iz 97. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine, je toženec od 15. 11. 2010, ko se je zaposlila, ponovno ugotavljal, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine in sicer ne več po 97. členu ZPIZ-1, temveč po 159. členu zakona.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.