Jedro

Glede na navedeno v konkretnem primeru ne pride v poštev razlogovanje, po katerem bi tožnica v skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 pravico do delne invalidske pokojnine pridobila že z dnem nastanka invalidnosti. Takšna razlaga bi bila v nasprotju s povsem jasno določbo 97. člena ZPIZ-1 o tem, da brezposelni delovni invalid, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delne invalidske pokojnine pridobi, če se v roku tridesetih dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Zaradi navedenega torej ni bistveno, da je tožnica ob nastanku invalidnosti bila v evidenci zavoda za zaposlovanje, saj je bistvena ugotovitev, da v tem času ni bila obvezno zavarovana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 12. 1. 2011 o tem, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine in odločbe tožene stranke z dne 17. 2. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper takšno odločbo. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnica ob nastanku invalidnosti ni bila zaposlena in tudi ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi pravni podlagi ter da se v roku tridesetih dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ni prijavila pri zavodu za zaposlovanje, čeprav je v odločbi bila opozorjena na to obveznost. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da bi sodišče tožnici moralo odmeriti delno invalidsko pokojnino od nastanka invalidnosti, to je od 18. 8. 2010 do 14. 11. 2010, če bi tožnica izpolnjevala pogoje iz 97. člena ZPIZ-1. Za obdobje od 15. 11. 2010 do 28. 2. 2011 in od 1. 3. 2011 pa je tožena stranka s pravnomočno odločbo z dne 10. 1. 2011 odločila, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana, ker s sodbo ni bilo odločeno o zahtevku za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v izreku sodbe zavrnilo zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o nepriznanju pravice do delne invalidske pokojnine, v obrazložitvi pa je ugotovilo, da bi izpodbijana odločba morala vsebovati zapis, da se tožnici prizna ta pravica. Zaradi izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 12. 1. 2011 in 17. 2. 2011 je tožnica dejansko izgubila pravico do delne invalidske pokojnine najmanj za obdobje od 18. 8. 2010 do 14. 11. 2010, čeprav je bila s predhodno odločbo z dne 1. 10. 2010 tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Tožena stranka bi najprej morala odločiti o temelju in višini delne invalidske pokojnine, šele nato pa bi lahko ugotavljala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za njeno izplačevanje. Namesto tega je tožena stranka oba postopka nezakonito združila in zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogojev za izplačilo izdala zgolj eno odločbo, s katero je tožnici odrekla pravico do delne invalidske pokojnine. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli zmotno stališče glede uporabe 97. člena ZPIZ-1, zaradi česar je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic, pravica do sodnega varstva, pravica do socialne varnosti in pravica do varstva invalidov. Določba 97. člena ZPIZ-1 se nanaša na primere, ko brezposelni zavarovanci ob nastanku invalidnosti niso prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje oziroma jim po nastanku invalidnosti (po lastni krivdi) preneha delovno razmerje. Obravnavana zadeva ne spada pod nobenega od teh primerov. Tožnica je pravico do delne invalidske pokojnine pridobila že na podlagi samega zakona z dnem ugotovitve invalidnosti, to je z 18. 8. 2010. Dodaten razlog, da se tožnica v roku iz 97. člena ZPIZ-1 ni mogla prijaviti pri zavodu za zaposlovanje pa je v tem, da se je tožnica pred iztekom tega roka zaposlila za določen čas in je bila nato od 15. 11. 2010 do 28. 2. 2011 v delovnem razmerju za polni delovni čas. S to zaposlitvijo so prenehale vse morebitne tožničine obveznosti iz 97. člena ZPIZ-1, ki velja izključno za brezposelne zavarovane.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja nezakonitost izpodbijane sodbe, ker sodišče ni odločilo o tistem delu zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 18. 8. 2010. Odločitev, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine je namreč že vsebovana v odločbi tožene stranke z dne 12. 1. 2011, glede katere je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za njeno odpravo.

7. Med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje ni nikakršnega nasprotja. Sodišče je odločilo, da se zavrne zahtevek za odpravo odločb in v razlogih tudi pojasnilo zakaj je tako odločilo.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Tožnica v reviziji ne uveljavlja, da se je po prejemu odločbe tožene stranke o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti skušala prijaviti pri zavodu za zaposlovanje, da pa je ta neutemeljeno odklonil njen vpis v evidenco. Zato revizijsko sodišče pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča druge stopnje v navedeni smeri ni moglo preizkusiti (1).

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje kakršnega sta ugotovili nižji sodišči. Tako je vezano tudi na ugotovitve sodišča druge stopnje o naslednjih odločilnih dejstvih: - z odločbo tožene stranke z dne 1. 10. 2010 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je delovno mesto prevzemnika, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno od 18. 8. 2010 dalje; - odločba je postala dokončna in pravnomočna 23. 10. 2010; - ob nastanku invalidnosti tožnica ni bila zaposlena in tudi ni bila vključena v obvezno pokojninsko invalidsko zavarovanje na drugi pravni podlagi; - tožnica je bila v evidenci brezposelnih oseb vpisana od 14. 7. 2010 do 8. 9. 2010; - tožnica se v roku trideset dni po dokončnosti odločbe tožene stranke z dne 1. 10. 2010 ni prijavila pri zavodu za zaposlovanje; - tožnica se je 15. 11. 2010 zaposlila za polni delovni čas in sicer za obdobje od 15. 11. 2010 do 28. 2. 2011; - tožena stranka je s pravnomočno odločbo z dne 10. 1. 2012 odločila, da tožnica od 15. 11. 2010 do 28. 2. 2011 (ko je bila za polni delovni čas zaposlena pri družbi A., d. o. o.) in od 1. 3. 2011 dalje nima pravice do delne invalidske pokojnine.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na 97. člen ZPIZ-1 zavrnilo tožničin zahtevek. V skladu s to določbo zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan (takšen je bil tudi položaj tožnice ob nastanku invalidnosti) in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se prijavi pri zavodu za zaposlovanje v roku trideset dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja. Glede na to, da tožnica ob nastanku invalidnosti ni bila obvezno zavarovana in da se v zakonsko določenem roku po dokončnosti odločbe o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti ni prijavila pri zavodu za zaposlovanje, tožnica ni pridobila pravice do delne invalidske pokojnine, saj ni izpolnila pogoja, ki ga za pridobitev te pravice določa 97. člen ZPIZ-1. 11. Glede na navedeno v konkretnem primeru ne pride v poštev razlogovanje, po katerem bi tožnica v skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 pravico do delne invalidske pokojnine pridobila že z dnem nastanka invalidnosti (torej 18. 8. 2010). Takšna razlaga bi bila v nasprotju s povsem jasno določbo 97. člena ZPIZ-1 o tem, da brezposelni delovni invalid, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delne invalidske pokojnine pridobi, če se v roku tridesetih dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Zaradi navedenega torej ni bistveno, da je tožnica ob nastanku invalidnosti bila v evidenci zavoda za zaposlovanje, saj je bistvena ugotovitev, da v tem času ni bila obvezno zavarovana.

12. Na odločitev o zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 17. 2. 2011 o tem, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine (pri čemer se ta odločba glede na kasnejšo pravnomočno odločbo tožene stranke lahko nanaša le na obdobje od 18. 8. 2010 do 14. 11. 2010) ne more vplivati okoliščina, da se je tožnica s 15. 11. 2010 (torej znotraj tridesetdnevnega roka iz 97. člena ZPIZ-1) za določen čas zaposlila pri drugem delodajalcu. Šlo je za zaposlitev za polni delovni čas, torej v nasprotju z omejitvami iz invalidske odločbe. S takšno zaposlitvijo je tožnica dejansko pod vprašaj postavila pravilnost odločitve o priznani invalidnosti. Takšna zaposlitev je bila tudi razlog, da je tožena stranka z določbo z dne 10. 1. 2012 odločila, da tožnica za čas trajanja te zaposlitve nima pravice do delne invalidske pokojnine.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Kasnejša odločba o priznanju pravic na podlagi invalidnosti je predstavljala nov naslov za prijavo v evidenco iskalcev zaposlitve, na katerega predhodna odločba zavoda za zaposlovanje o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb ni mogla vplivati.