Jedro

Nobena od ugotovljenih okoliščin ne kaže na nepredvidljiv in izjemen dogodek, zaradi katerega tožnica ne bi mogla končati študija v roku, pri čemer je ključno dejstvo, da je prvi osnutek diplomske naloge oddala šele 16. 8. 2018. Zato ni mogla pričakovati, da bo diplomirala do konca septembra 2018.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se zavrne tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženke št. 12300-1488/2019-3 z dne 25. 10. 2019 in odločbe Centra za socialno delo Posavje št. 1231-4621/2017/1 z dne 25. 4. 2019 ter zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke št. 12300-1488/2019-3 z dne 25. 10. 2019 in odločbo Centra za socialno delo Posavje (CSD) št. 1231-4621/2017/1 z dne 25. 4. 2019. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške odgovora na pritožbo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 131/2022 z dne 27. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo o odpravi odločb o dolžnosti vrnitve štipendije pravilno uporabili materialno pravo; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da bi bilo treba v odločbo o dodelitvi štipendije poseči z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. Toženka v reviziji navaja, da tožničina obveznost vračila štipendije temelji na določbi petega odstavka 99. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip-1),1 ki jo je sodišče razlagalo kot pravno praznino ter nato napačno presodilo, da tožnica študija do 30. 9. 2018 ni uspela končati zaradi višje sile, ki naj bi jo predstavljalo postopanje zaposlenih na fakulteti. Okoliščine tega primera ne pomenijo nepredvidljivih dogodkov zunaj vpliva tožnice. Tožnica študija ni končala pravočasno zaradi razlogov na svoji strani. Prvi kontakt glede izdelave diplomske naloge je res vzpostavila že konec decembra 2017, nato pa somentorice ni kontaktirala vse do maja 2018, kar je bilo prepozno za pravočasno končanje študija. Toženka se sklicuje tudi na podoben primer VIII Ips 12/2021, iz katerega med drugim izhaja, da obveznost vrnitve štipendije ni odvisna od razveljavitve odločbe o priznanju štipendije.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Ker tožnica ni zaključila vseh obveznosti izobraževalnega programa do 30. 9. 2018, ampak 14. 1. 2019, je CSD 25. 4. 2019 izdal odločbo, da tožnici preneha pravice do državne štipendije, ki ji je bila priznana z odločbo z dne 15. 10. 2014, ter da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije za šolski leti 2016/2017 in 2017/2018. CSD se je oprl na sedmo alinejo 97. člena ZŠtip-1, po kateri štipendijsko razmerje preneha, če štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma podaljšanja študentskega statusa. V tožničinem primeru je bilo to do 30. 9. 2018. V primeru, da štipendist do konca enoletnega podaljšanja študentskega statusa po izteku trajanja izobraževalnega programa ne zaključi vseh obveznosti izobraževalnega programa, mora vrniti štipendije, prejete za zadnji letnik in za podaljšan študentski status (peti odstavek 99. člena ZŠtip-1).

9. Tožnica je v pritožbi zoper to odločbo navajala, da študija ni zaključila do 30. 9. 2018 zaradi okoliščin, na katere sama ni imela vpliva (višja sila). Glede na to, da je z aktivnostmi v zvezi z izdelavo diplomske nalogo pričela v decembru 2017, je pričakovala, da bo do konca septembra 2018 diplomirala, pritožbi pa je priložila tudi korespondenco z somentorico in mentorico. Toženka je z odločbo z dne 25. 10. 2019 pritožbo zavrnila, saj ni ugotovila okoliščin, ki bi potrjevale, da tožnica ni imela realnih možnosti za dokončanje študijskih obveznosti v roku.

10. Sodišče prve stopnje se s tem ni strinjalo. Na podlagi dejanskih ugotovitev o tem, kako je potekala izdelava diplomske naloge od decembra 2017 do 14. 1. 2019, je presodilo, da razlogi za dokončanje študija po 30. 9. 2018 niso na strani tožnice, ampak na strani osebja fakultete. To je opredelilo kot opravičljivi razlog v smislu višje sile po ZŠtip-12 oziroma ob smiselni uporabi 240. člena OZ.3 Ker peti odstavek 99. člena ZŠtip-1 ne predvideva možnosti oprostitve vračila štipendij, je to določbo (zlasti v razmerju do njene spremenjene vsebine z novelo ZŠtip-1B4) štelo kot pravno praznino in oblikovalo zaključke v korist tožnice. Ugotovitev o nezakonitosti odločb je vezalo tudi na dosežen namen štipendiranja, ki je v zaključku študija.

11. Sodišče druge stopnje, ki je z soglašalo z navedenimi razlogi za odpravo odločb CSD in toženke, je v obrazložitvi sodbe o zavrnitvi toženkine pritožbe še dodalo, da za uporabo določb ZŠtip-1 o vračilu štipendij ni izpolnjen že osnovni pogoj - odprava odločbe o priznanju pravice do državne štipendije z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo o priznani štipendiji, je bilo po stališču sodišča druge stopnje vračilo štipendij odrejeno v nasprotju s 158. členom Ustave RS5. Temu utemeljeno nasprotuje revizija, sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 12/2021 z dne 30. 3. 2021, v katerem je bilo že pojasnjeno, da obveznost vrnitve štipendije izhaja neposredno iz zakona (tj. iz petega odstavka 99. člena ZŠtip-1), zato naložitev obveznosti vračanja ni odvisna od morebitne razveljavitve odločbe o priznanju pravice do štipendije.

12. Prav tako je vrhovno sodišče že v sklepu VIII Ips 12/2021 z dne 30. 3. 2021 kot nerelevantno za odločitev o vračilu štipendije opredelilo stališče sodišč nižje stopnje, da je bil z zaključkom študija vendarle dosežen namen štipendiranja: ''Res je, da prvi odstavek 2. člena ZŠtip-1 določa, da so štipendije namenjene vzpodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov ali štipendistk, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje in izobraževanju za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, spodbujanju doseganja izjemnih dosežkov, odgovornosti štipendistov za svoje izobraževanje kot tudi za izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe izobraževanja in izboljšanju zaposljivosti. Vendar ob povsem nedvoumni zakonski določbi o tem, v katerih primerih mora štipendist vrniti štipendijo, ni podlage, da se zgolj s sklicevanjem na namen štipendiranja obide povsem jasno zakonsko določbo''.

13. Sodišči druge in prve stopnje sta izhajali iz nadaljnjega razlogovanja vrhovnega sodišča v istem sklepu, v katerem je - ob uporabi 3. člena Zakona o sodiščih (ZS),6 ker ZŠtip-1 ni predvideval opravičljivih razlogov za zamudo roka za dokončanje študija in s tem za oprostitev vračila prejetih štipendij, nakazalo možnost upoštevanja tovrstnih razlogov, med drugim zaradi višje sile oziroma nepredvidljivih okoliščin izven sfere štipendista. To nakazano možnost pa sta sodišči nižje stopnje uporabili napačno, saj sta jo vezali na okoliščine glede postopanja osebja fakultete ob zaključku študija, češ da je šlo za dogodke izven tožničinega vpliva, kar pa ne drži. Nobena od ugotovljenih okoliščin ne kaže na nepredvidljiv in izjemen dogodek, zaradi katerega tožnica ne bi mogla končati študija v roku, pri čemer je ključno dejstvo, da je prvi osnutek diplomske naloge oddala šele 16. 8. 2018. Zato ni mogla pričakovati, da bo diplomirala do konca septembra 2018. 14. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožnica z mentorico oziroma somentorico prvič stopila v kontakt glede diplomske naloge decembra 2017, vendar nato vse do maja 2018 z njima ni bila v kontaktu. Šele 29. 5. 2018 je poslala dispozicijo diplomske naloge ter jo nato popravljeno oddala 5. 6. 2018. Takrat ji je mentorica podpisala vlogo za prijavo teme. Tožnica jo je 12. 8. 2018 obvestila, da bi morala diplomirati do konca septembra 2018. Somentorica je prvi osnutek diplomskega dela prejela 16. 8. 2018, ga pregledala in ga 21. 8. 2018 tožnici posredovala v dopolnitev. Tožnica je bila 5. 9. 2018 obveščena, da je v čakalni vrsti z osmimi študenti, zato ji je bila naloga pregledano 14. 9. 2018. Nato je 26. 9. 2018 pri somentorici poizvedovala glede podaljšanja statusa. Napotila jo je na referat in jo obvestila, da naloge zaradi kongresa ne bo uspela pregledati takoj, nakar je to storila 2. 10. 2018. Sledila je nadaljnja komunikacija glede diplomskega dela. Mentorica se je efektivno vključila 25. 10. 2018. En pregled naloge je opravila 20. 11. 2018, zadnjega 3. 12. 2018, nakar je šla naloga v recenzentski pregled. Tožnica je bila 18. 12. 2018 obveščena, da zagovora naloge ne bo mogoče izvesti pred prazniki, zato je bil določen za 14. 1. 2019. Sodišče druge stopnje je v zvezi z navedenimi okoliščinami dodalo, da je študent pri izdelavi diplomske naloge odvisen od somentorja, mentorja in recenzenta tako glede pisne izdelave diplomske naloge kot glede datuma zagovora.

15. Navedeno ne utemeljuje oprostitve obveznosti vračila prejetih štipendij. Prav tako ni podana kakšna druga pravna podlaga za odpravo izpodbijanih odločb. 16. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je in pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek za odpravo odločb zavrnilo.

17. Tožnica zaradi neuspeha v sporu sama krije svoje stroške prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP).

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ur. l. RS, št. 56/13 in nadaljnji. 2 Po 3. členu ZŠtip-1 višja sila pomeni vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev ali izpolnjevanje katere od obveznosti, pri čemer dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvidevati ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. 3 Po tej določbi je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. 4 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 31/18) se je začel uporabljati šele s študijskim letom 2018/2019, to je od 1. 10. 2018, zaradi česar v tej zadevi ni neposredno uporabljiv. Novelirani peti odstavek 99. člena ZŠtip-1 se glasi tako: Če štipendist ne zaključi obveznosti izobraževalnega programa v roku iz druge alineje 92. člena tega zakona, mora vrniti štipendije, prejete za zaključni letnik izobraževalnega programa ali za dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa, če je bil v dodatnem letu upravičen do štipendije. Štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, ki so mu bili izplačani za ponavljanje letnika iz opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 87. člena tega zakona, ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil. Po prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1 se štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša za dodatno eno šolsko ali študijsko leto, če štipendist ponavlja letnik zaradi: – starševstva, – opravičljivih zdravstvenih razlogov, – izjemnih družinskih in socialnih okoliščin, – neizpolnjenih šolskih ali študijskih obveznosti zaradi višje sile. 5 Po tej določbi je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. 6 Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji.