Jedro

Ni mogoče slediti očitkom tožene stranke, da bi tožnica brez težav ujela rok, če bi se pravočasno lotila pisanja diplomske naloge. Ravno nasprotno. Le ob ustreznih usmeritvah in podpori ter manjši obremenjenosti somentorice in mentorice, bi bilo mogoče izključiti soodgovornost fakultete. Z vidika tožnice je torej obstoj višje sile izven njene sfere za zamujeno izdelavo diplomske naloge. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ in zato tožnica prejetih štipendij ni dolžna vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna tožnici povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče je odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 25. 10. 2019 in Centra za socialno delo A. (CSD), št. ... z dne 25. 4. 2019 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da prenehanje pravice do državne štipendije po odločbi z dne 15. 10. 2014 in vračilo štipendije za šolska leta 2016/2017 in 2017/2018 v znesku 3.840,00 EUR ni zakonito. Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, in da bo sklep o odmeri izdan po pravnomočni odločitvi spora o glavni stvari (II. tč. izreka).

2. _Pritožuje se tožena stranka_ zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stališče sodišča, da razlogi za zaključek študija po 30. 9. 2018 v pretežni meri izhajajo iz sfere fakultete, ni korektno do zaposlenih. Pravna podlaga za razsojo je podana v 5. odst. 99 člena Zakonu o štipendiranju1 (ZŠtip-1), po katerem mora štipendist v primeru nezaključenega izobraževalnega programa vrniti štipendije, prejete za zadnji letnik in za podaljšani status. Sodišče pravilno izpostavlja, da se v spornem obdobju še ni uporabljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju2 (ZŠtip-1B), in da se zato uporablja 87. člen Štip-1, ki med drugim določa, da štipendist ni dolžan vrniti štipendije, če študijskih obveznosti ni zaključil zaradi višje sile, opredeljene v 3. členu ZŠtip-1. Obveznost tožnice je bila, da študij zaključi do 30. 9. 2018, zato je napačna ugotovitev sodišča, da diplomske naloge in zagovora ni opravila v roku zaradi višje sile. Rok je zamudila zaradi pozne zasnove diplomskega dela in pozne oddaje prve različice diplomskega dela. Tožnica je v kontakt s somentorico za diplomsko nalogo B. B. stopila 13. 12. 2017, v nadaljnjo komunikacijo pa šele od 8. 5. 2018, ko je somentorico prosila, če se lahko pogovorita o temi naloge. Somentorica jo je k srečanju pozvala 9. 5. 2018, vendar je tožnica datum zamaknila na 22. 5. 2018, ker 9. 5. 2018 ni utegnila zaradi službe. Somentorici je dispozicijo naloge poslala 1. 6. 2018, ta jo je pregledala 4. 6. 2018, tj. prvi naslednji delovni dan. Iz listin ter izpovedbe tožnice in priče B. B. izhaja, da se tožnica somentorici od prve konzultacije ni oglasila do maja 2018, to je pet mesecev, dispozicijo diplomske naloge pa predložila šele koncem maja 2018. Prvo različico diplomske naloge brez uvoda, izvlečka in zaključka je mentorici poslala 12. 8. 2018. Somentorica je izpovedala, da gradivo, ki ga je prejela 16. 8. 2018 ni bilo niti blizu osnutka diplomskega dela, temveč na nivoju seminarske naloge. Drugo različico diplomskega dela je somentorici poslala 29. 8. 2018, mnenje somentorice prejela 14. 9. 2018, tretjo različico je poslala 18. 9. 2018, somentorica pa po pregledu 2. 10. 2018 odgovorila, da mora dodelati rezultate razprav in zaključek. Ker diploma niti v različici, oddani 18. 9. 2018 ni bila primerna za oddajo, je tožnica diplomirala šele 14. 1. 2019. Ravnanje zaposlenih na fakulteti ne more predstavljati višje sile po 3. členu ZŠtip-1. Mentorica ni bila daljši čas odsotna. Izpovedala je, da je bila odsotna zaradi dopusta. Na podlagi ravnanj C. C. ni mogoče ugotoviti, da obstaja na ravni fakultete razlog za zaključek študija po 30. 9. 2018, saj iz elektronskih sporočil izhaja, da je tožnica C. C. diplomsko delo v pregled poslala 5. 11. 2018. Tožnica bi ujela rok, če bi se pravočasno lotila pisanja naloge, ne da je šele mesec in pol pred iztekom roka oddala prvo različico dela. Lahko je pričakovala, da bo postopek do končne verzije vzel več kot 1,5 meseca. Zamudi roka bi se izognila, če bi prvi osnutek diplome predložila prej oz. bi v večji meri zadostila pričakovanim standardom. Razlog za diplomiranje po 30. 9. 2018 ne more izhajati iz sfere fakultete. Ker tožnica od decembra 2017 do maja 2018 ni naredila nič, vmes pa je delala, so razlogi za pozen zaključek študija na njeni strani.

3. _Tožnica_ prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev prvostopenjske sodbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Prekoračitev roka ne pomeni, da obveznosti ni izpolnila. Diplomske naloge ni dokončala do 30. 9. 2018, a ne zaradi svoje nedoslednosti in neodzivnosti. Toženka ponavlja potek komunikacije udeleženih, pozablja pa, da sta mentorica in somentorica imeli v obravnavi več diplomskih nalog, kot jih je bilo moč ustrezno in dovolj hitro obravnavati. Toženka prilagaja dejansko stanje v svoj prid oz. si ga razlaga v zvezi z odzivnostjo mentorice in somentorice glede na elektronsko komunikacijo. Vprašanje je, ali je somentorica B. B. ravnala v skladu s fakultetnimi pravili, da bi pravočasno diplomirala, ali bi lahko nalogo obravnavala prioritetno, da do preteka roka ne bi prišlo. Preveliko študentov in večja obremenitev mentorjev in somentorjev ni odgovornost študentov. Na kasnejše dokončanje diplomske naloge je vplival splet okoliščin, na katere ni imela vpliva. Sodišče pravilno zaključuje, da je bila glede oddaje in zagovora diplome odvisna od mentorice, somentorice in recenzentke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ugoditvena sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbeno izvajanje poudarja predvsem naslednje.

**Predsodni upravni postopek**

6. Gre za presojo drugostopenjske odločbe z dne 25. 10. 2019 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo CSD A. z dne 25. 4. 2019. S slednjo je izrečeno, da tožnici preneha pravica do državne štipendije po odločbi z dne 15. 10. 2014, zneske štipendije, prejete v študijskih letih 2016/2017 in 2017/2018 v skupni višini 3.840,00 EUR pa je dolžna vrniti. Ugotovljeno je, da štipendistka ni diplomirala do 30. 9. 2018, zato ji po sedmi alineji 97. člena ZŠtip preneha štipendijsko razmerje in je prejete štipendije po 5. odst. 99. člena ZŠtip dolžna vrniti. Ker bi obveznosti morala zaključiti do 30. 9. 2018, diplomirala pa je šele 14. 1. 2019, je v šolskih letih 2016/1017 in 2017/2018 prejete štipendije po 160,00 EUR mesečno dolžna vrniti.

7. Kljub temu, da je štipendijsko razmerje prenehalo pred zagovorom diplomske naloge dne 14. 1. 2019, v okoliščinah obravnavanega primera obstaja utemeljen razlog za izdano ugoditveno sodbo, iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

**Materialno pravno izhodišče za razsojo zadeve**

8. Zmotno je pravno stališče toženke, da je zadevo mogoče presojati le ob jezikovni razlagi in uporabi relevantne zakonske podlage. ZŠtip-1 v drugi alineji 92. člena sicer res določa, da mora štipendist izobraževalni program uspešno zaključiti do 30. 9. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku, v sedmi alineji 97. člena določa prenehanje štipendijskega razmerja, če ne dokonča izobraževalnega programa v roku iz druge alineje 92. člena zakona in v 5. odst. 99. člena nalaga vračilo štipendij, če obveznosti iz izobraževalnega programa ne zaključi v roku iz druge alineje 92. člena ZŠtip-1. Vrniti mora štipendije, prejete za zaključeni letnik izobraževalnega programa ali za dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa, če je bil do štipendije upravičen.

9. Citirane določbe ZŠtip-1 je v okoliščinah obravnavnega primera mogoče pravilno uporabiti le v skladu z _namenom štipendiranja_ in upoštevanju razlogov, zaradi katerih študij ni bil zaključen v roku. Po 2. členu ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so predpisane obveznosti študenta. Če ni določeno drugače, mora štipendist glede na 92. člen ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odst. 87. člena ZŠtip-1 se štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih obveznosti zaradi _višje sile_.

Vendar navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odst. 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti pri razsoji zadeve. Določba 5. odst. 99. člena je bila dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B4 z dne 4. 5. 2018, začela veljati 15 dan po objavi in je jo mogoče uporabljati za šolsko leto 2018/2019. Po njej štipendist ni dolžan vrniti prejetih štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odst. 87. člena ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V besedilu 5. odst. 99. člena ZŠtip-1 (veljavnem pred dopolnitvijo z novelo ZŠtip-1B) gre torej za pravno praznino, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je pravno praznino potrebno zapolniti z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teološke metode tudi z analogijo legis in uporabo argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna5. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti štipendista za pravočasno izpolnitev, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti, niti se jim izogniti, je sodišče pravilno uporabilo 240. člen Obligacijskega zakonika6 (OZ).

**Dejanske okoliščine sporne zadeve in odločitev pritožbenega sodišča**

10. Dejstva, da je bila tožnici 15. 10. 2014 dodeljena državna štipendija za študij na fakulteti D. Univerze v E., program "F." in da programa ni zaključila do 30. 9. 2018, ker je diplomirala 14. 1. 2019, v pritožbenem postopku niso sporna. Pravilno je tudi razlogovanje v 9. tč. obrazložitve sodbe, da prekoračitev roka sama po sebi ne pomeni neizpolnitve študijske obveznosti.

Ob pravilni uporabi določb ZŠtip-1 je sodišče elektronsko korespondenco (A/5) pravilno ocenilo v povezavi z izpovedbami somentorice B. B. (list. št. 49), mentorice C. C. (list. št. 50), recenzentke G. G. (list. št. 50) ter tožnice (list. št. 69). V skladu z 8. členom ZPP prepričljivo zaključuje, da tožnica študija do 30. 9. 2018 ni zaključila iz razlogov, ki niso bili izključno na njeni strani, temveč v sferi fakultete. Potrebno je pritrditi stališču sodišča, da je študent, kar velja tudi za tožnico, pri izdelavi diplomske naloge odvisen od somentorja, mentorja in recenzentke tako glede pisne izdelave diplomske naloge kot datuma zagovora. Dejstvo je, da si je tožnica od decembra 2017 dalje, ko je vzpostavila kontakt s somentorico in mentorico, prizadevala zaključiti izobraževanje, zagovor diplomske naloge pa ji je bil odobren šele 14. 1. 2019. Izdelavo dispozicije, osnutka in končnega besedila diplomske naloge je usmerjala somentorica in po recenziji delo potrdila mentorica. Dejstva na katera se sklicuje pritožba, in sicer da je tožnica somentorici predložila več različic diplomskega dela, ki je za gradivo, posredovano dne 16. 8. 2018 celo izjavila, da "ni bilo niti blizu osnutka diplome" kažejo, da je bila tožnica pri izdelavi naloge še kako odvisna od strokovno teoretičnih in praktičnih napotkov ter usmeritev somentorice. Da je lahko tožnica diplomsko nalogo zagovarjala šele 14. 1. 2019, zagotovo ne izhaja le iz njene sfere. Ni mogoče slediti očitkom tožene stranke, da bi tožnica brez težav ujela rok, če bi se pravočasno lotila pisanja diplomske naloge. Ravno nasprotno. Le ob ustreznih usmeritvah in podpori ter manjši obremenjenosti somentorice in mentorice, bi bilo mogoče izključiti soodgovornost fakultete. Z vidika tožnice torej obstoj višje sile izven njene sfere za zamujeno izdelavo diplomske naloge.

11. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ in zato tožnica prejetih štipendij ni dolžna vrniti (12. tč. obrazložitve). Na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) je izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Toženkina pritožba ne more biti uspešna.

12. Ker je s prvostopenjsko upravno odločbo izrečeno le, da tožnici preneha pravica do državne štipendije, pravnomočno priznane z odločbo CSD H. št. ... z dne 15. 10. 2014 za šolsko leto 2014/2015, ne da bi bilo vanjo sploh poseženo, nato pa odrejeno vračilo štipendij za leti 2016/2017 in 2017/2018, imata izpodbijani odločbi tudi procesne pomanjkljivosti. Vračilo štipendij je odrejeno v nasprotju z 158. členom Ustave Republike Slovenile8 (Ustava), saj z eventualnim izrednim pravnim sredstvom ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo o priznani štipendiji. Temelj izplačil ni odpadel. Gre za bistveno kršitev iz 7. točke 2. odst. 237. člena ZUP, kar je le še dodaten razlog za odpravo nezakonitih posamičnih upravnih aktov.

13. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Torej razsoditi, kot je razvidno iz I. odstavka izreka te sodbe. Do preostalih pritožbenih navedb, ki za razsojo niso odločilna se pritožbeno sodišče v skladu s 360. členom ZPP posebej ne opredeljuje.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP ter Odvetniške tarife9 (OT) odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna v 15-ih dneh povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo (375 točk za odgovor na pritožbo; 7,4 točke za materialne stroške = 382,40 točk x 0,60 EUR kar znaša 229,44 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,91 EUR), kot je razvidno iz II. odstavka izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 31/2018. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 31/2018. 5 Marjan Pavčnik, Argumentacija v pravu; GV Založba Ljubljana 2013; stran 164-165. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.