Jedro

Po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlog za imenovanje novega izvedenca ni podan samo v primeru, ko z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja, temveč tudi tedaj, ko je izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Gre za izjemne primere, ko je predlog za novega izvedenca utemeljen oziroma ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje je po ustaljeni sodni praksi del trditvene podlage strank, ki ga je treba upoštevati v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Če so med pravno pomembnimi dejanskimi ugotovitvami v zunaj pravde pridobljenem mnenju in sodnem izvedenskem mnenju razlike, se mora sodišča do njih vsebinsko opredeliti in se ne sme zadovoljiti s pavšalno oceno o bolj prepričljivem sodnem izvedenskem mnenju.

Vsakršna zahteva po dodatnem utemeljevanju razlogov za imenovanje novega izvedenca bi v konkretnih okoliščinah pomenilo za tožnico, ki je na izjemno zahtevnem in zapletenem medicinskem področju laik, nesorazmerno breme. Tožnica je uspela s svojimi vsebinskimi trditvami zasejati razumen dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tega dvoma ni mogoče odpraviti drugače kot s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnica si je 10. 8. 2012 pri padcu s konja hudo poškodovala glavo. Med zdravljenjem pri toženki je prišlo do okužbe hrbtenjače, ki je imela za posledico trajno paraplegijo obeh nog in slabšo gibljivost desne roke. Toženki očita malomarno zdravljenje in zahteva plačilo odškodnine 563.584,85 EUR in mesečne rente 3.906,60 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da mora tožnica toženki povrniti 192,60 EUR pravdnih stroškov, stranski intervenientki pa 119,60 EUR (II. točka izreka).

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka), dopolnitev pritožbe je zavrglo (II. točka izreka).

Dopustitev revizije

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 185/2023 z dne 17. 8. 2023 tožnici dovolilo revizijo glede naslednjih vprašanj: 1. Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretne zadeve niso izpolnjeni pogoji za imenovanje novega sodnega izvedenca? 2. Ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)?

Dejanski okvir spora

5.Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje v zadevi, na katere je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 370. člena ZPP vezano, so naslednje:

-Tožnica se je pri toženki zdravila zaradi hudih poškodb, ki jih je utrpela 10. 8. 2012 kot 16-letno dekle pri padcu s konja. V obdobju zdravljenja pri toženki je prišlo do razvoja preležanin, ki so se razširile v hrbtenjačni kanal in povzročile okužbe hrbtenjače;

-Tožnica je zaradi izjemno hude možganske poškodbe med zdravljenjem potrebovala izjemne, ekstremne ukrepe in zdravila za kontrolo povečanega zunajlobanskega tlaka ter druga zdravila. Stanje se je slabšalo, 23. 8. 2012 so ji naredili urgentno dekompresijsko kranioktomijo. Bila je sedirana, intubirana in umetno ventilirana. Imela je številne s tem povezane zdravstvene težave (prišlo je do medikamentoznega pankreatitisa in hepatitisa, paralitičnega ileusa, gastroenteropatije, hiloznega ascitesa), prebolevala je več infektov, tako respiratornih kot uroinfektov;

-Preležanine na hrbtu in trtici so bile prvič zabeležene 21. 8. 2012. Tožnica je bila 4. 9. 2012 pregledana s strani kirurga za kirurške okužbe, ki je svetoval enako zdravljenje preležanin, kot ga je že izvajalo zdravstveno osebje Centra intenzivne terapije od pojava preležanin;

-V zgodnji fazi zdravljenja je bila pri tožnici ugotovljena bakterija Acinetobacterbraumanii, za katero so ocenili, da je postala nevarna v začetku septembra 2012, ko je vnetje vztrajalo kljub predhodni antibiotični terapiji (od 30. 8. 2012 dalje). Tožnici so 3. 9. 2012 dodali antibiotik colistin, ki zdravi bakterijo in ga je prejemala do 22. 10. 2012, skupaj 42 dni, zdravljenje s tem antibiotikom je bilo prekinjeno od 24. 9. 2012 do 3. 10. 2012, vendar je tožnica v tem obdobju prejemala širokospektralni antibiotik meropenem, trimetoprim in vankomicin;

-Tožnico so 6. 9. 2012 začeli zbujati iz kome, ker je prišlo do zmanjšanja možganske otekline. Dne 13. 9. 2012 je začela spontano odpirati oči, izpolnjevati ukaze in prihajati (kot izhaja iz temperaturnih listov) k šibki zavesti;

-Prvi operativni poseg glede preležanin (odstranitev mrtvega tkiva) je bil opravljen 16. 9. 2012, sledila sta še dva kirurška posega odstranitve mrtvin, in sicer 21. 9. 2012 in 29. 9. 2012. Tožnici je bil VAC sistem (negativni tlak) nameščen po tretjem operativnem posegu, tj. 6. 10. 2012;

-Prvi sum na okvaro hrbtenjače je bil podan na prvem nevrološkem pregledu 10. 10. 2012. Iz klinične slike z dne 10. 10. 2012 izhaja, da so bili hrbtenjača in alfa motorični rogovi že izrazito prizadeti kljub prejeti terapiji z antibiotikom colistin;

-Toženka je uvedla antibiotično terapijo tožnici 28. 11. 2012, po opravljeni magnetno resonančni preiskavi (v nadaljevanju MR preiskava), ki je bila 26. 11. 2012;

-Z izvidom prof. dr. A.A. z dne 25. 1. 2013 je bilo ugotovljeno, da gre pri tožnici najverjetneje za okvaro hrbtenjače povezano s propadom alfa motoričnih celic v sprednjih rogovih ter verjetnim propadom v predelu spinalnih ganglijev.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

6.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je šlo pri zdravljenju tožnice v zvezi s preležaninami z okužbo hrbtenice in hrbtenjače za zaplet pri zdravljenju in ne za medicinsko napako. Na podlagi zaslišanja tožnice, prič in izvedenskega mnenja z dopolnitvami je zaključilo, da je bil nastanek preležanin zaradi sočasnega intenzivnega zdravljenja hude poškodbe glave, ki drugačnega postopka ni dovoljevalo, neizogiben. Glede na to, da je bilo zdravstveno stanje tožnice ob pojavu preležanin zelo kritično (slabšanje možganskega edema), sta bila način zdravljenja preležanin (najprej konzervativno in antibiotično, nato kirurško) ter uvedba VAC sistema časovno ustrezna in skladna z medicinsko doktrino. Preležanine (razjede zaradi pritiska) je toženka strokovno zdravila, razširitev vnetja na hrbtenjačo pa je zelo redek zaplet pri zdravljenju, ki ga je težko pričakovati in ga je bilo v danih razmerah tudi težko diagnosticirati. Diagnoza, antibiotična terapija, ki je bila uvedena pravočasno, in zdravljenje so bili opravljeni skladno z medicinsko doktrino. Stanja tožnice ne bi moglo izboljšati niti prejemanje antibiotične terapije med 23. 10. 2012 in 27. 11. 2012 niti pravočasna izvedba MR preiskave. Zapoznela izvedba MR preiskave tudi sicer ni v vzročni zvezi z nastankom paraplegije.

7.Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati, da so negativne posledice na njenem zdravju posledica napak oziroma nestrokovnosti zdravstvenega osebja toženke. Ocenilo je, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitanih postopkovnih kršitev, zaključki sodišča pa so rezultat skrbne in celovite dokazne ocene in niso protispisni. Pritožnica skuša neuspešno izpodbiti v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, saj dokazno oceno in zaključke sodbe graja mimo njenih razlogov. Pritrdilo je ključnim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri tožnici za izjemno redek zaplet (da se je okužba iz predela preležanin razširila v hrbtenjačo) in da širjenje vnetja ni bilo posledica okužbe na glavi, pri čemer toženki ni mogoče očitati, da bi morala okužbo hrbtenjače ugotoviti že prej.

Povzetek revizijskih navedb

8.Tožnica navaja, da odločitev v zadevi temelji na izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Komisija) z dne 14. 11. 2018, ki je bilo zaradi tožničinih pripomb večkrat pisno dopolnjeno, imenovani izvedenci pa so bili tudi ustno zaslišani. Trdi, da bi bilo treba zaradi pravilne in popolne ugotovite dejanskega stanja ter zaradi zagotovitve pravice do nepristranskega in poštenega sojenja ter enakega varstva pravic v postopku imenovati novega izvedenca. Pritožbenemu sodišču očita, da ni upoštevalo, da je predlog za imenovanje novega izvedenca utemeljen tudi v primerih, ko je sicer izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Očita mu tudi, da je pritožbene razloge zavrnilo s povsem skopo in pavšalno obrazložitvijo, ki ne dosega standardov obrazložene sodne odločbe, kot izhajajo iz 22. člena Ustave, zaradi izostanka argumentirane opredelitve do bistvenih pritožbenih razlogov pa ni zagotovilo ustavno varovanega načela instančnosti (25. člen Ustave). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje, toženki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov.

9.Toženka in stranska intervenientka na revizijo nista odgovorili.

Presoja utemeljenosti revizije

10.Revizija je utemeljena.

11.Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

12.Predmet presoje v obravnavani zadevi je vprašanje utemeljenosti tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter plačevanje mesečne rente zaradi škode, ki naj bi ji nastala kot posledica zatrjevanega malomarnega zdravljenja pri toženki. Odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo sodišče druge stopnje, temelji na izvedenskem mnenju Komisije. Tožnica tako v pritožbenem kot revizijskem postopku vztraja, da bi bilo treba zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zagotovitve pravice do nepristranskega in poštenega sojenja ter enakega varstva pravic v postopku imenovati novega izvedenca.

13.Pravno podlago za odločitev o vprašanju, ali je utemeljen predlog za imenovanje novega izvedenca, predstavlja 254. člen ZPP. Drugi odstavek tega člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Po tretjem odstavku tega člena se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

14.Ustavno sodišče, na katerega stališča se sklicuje tožnica v reviziji, je ustavnopravni pomen izvedenskih mnenj presojalo v več svojih odločitvah in poudarilo, da izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije v smislu posredovanja strokovnega znanja in izkušenj za razjasnitev spornih dejanskih vprašanj. Z vidika prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic je pomembno, da sodišče stranko obravnava na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj v razmerju do nasprotne stranke, in da ji s spoštovanjem načela kontradiktornosti zagotovi pošten dokazni postopek. Sodišču in strankam mora biti omogočeno, da mnenje kritično analizirajo, ocenijo, uveljavljajo ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavijo o dokaznem gradivu in se do njega opredelijo. V pravdnem postopku, v katerem sodišče presoja obstoj morebitne zdravniške strokovne napake, je mnenje izvedenca tisto, ki odločilno vpliva na presojo sodišča. Zato mora dokaz z izvedencem izpeljati na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede možnosti prizadetega, da izvedensko mnenje, o katerem dvomi, učinkovito preizkusi, tako z vidika popolnosti izvida kot tudi z vidika strokovne utemeljenosti mnenja.

15.Po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlog za imenovanje novega izvedenca ni podan samo v primeru, ko z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja, temveč tudi tedaj, ko je izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Gre torej za izjemne primere, ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno napako zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.

16.Potreba po mnenju drugih izvedencev se torej pojavi šele, če/ko so v mnenju (enega ali več izvedencev) nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, z dopolnitvijo mnenja ali z dodatnimi raziskavami. Šele če uspeha ne prinese niti poskus z odpravo pomanjkljivosti ali dvoma v zvezi s tem mnenjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Bistveno pri tem je, da so omenjene pomanjkljivosti ali dvom neodpravljivi z aktualnim izvedencem. Takšno stališče izhaja tako iz prakse Vrhovnega sodišča kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). ESČP je v svoji praksi, izhajajoč iz predpostavke, da sta vloga izvedencev v dokaznem postopku in njihovo razmerje do strank pomembna pri presojanju poštenosti postopka, zavzelo stališče, da strankam v zvezi z izvedenskimi mnenji ne sme biti odvzeta možnost njihovega izpodbijanja, možnost sodelovanja pri zaslišanju izvedencev in možnost vpogleda v dokumente, ki so jih izvedenci upoštevali pri pripravi mnenj, prav tako pa jim mora biti dana možnost nadaljnjega ali alternativnega izvedenskega pregleda dokazov.

17.Tožničin subjektivni dvom v pravilnost izvedenskega mnenja ne bi mogel zadoščati za postavitev drugega izvedenca. Tisto, kar je nagnilo tehtnico v prid utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi, so konkretni in strokovno podprti argumenti, ki vzbujajo tehtne pomisleke, ali je bil dokazni postopek izpeljan s skladu z zgoraj predstavljenimi postulati, in s tem v pravilnost ugotovitev Komisije in njenega izvida.

18.Sodišče prve stopnje je za ugotovitev pravno pomembnih okoliščin glede poteka zdravljenja tožnice pri toženki v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom pridobilo izvedensko mnenje Komisije. Iz tega izhaja, da je tožnica utrpela difuzno okužbo v spodnjem delu vratne hrbtenice in hrbtenjače ter v predelu prsne hrbtenice in hrbtenjače z lokalnimi ognojki (abscesi) tako znotraj hrbtenjače kakor tudi v epiduralnem prostoru. Neposredni vzrok za okvaro hrbtenjače je bil nastanek preležanine v predelu desne lopatice in vnetje ter nastanek okužbe v omenjenem predelu, ki sta se nato razširila na hrbtenico in hrbtenjačo. Posledično je prišlo do flakcidne paraplegije obeh nog (popolna nezmožnost gibanja nog), ki je trajna, ter do slabše gibljivosti desne roke. Komisija je obenem še ocenila, da čeprav v medicinski dokumentaciji tožnice ni jasno zabeležen podatek o morebitni udarnini v predelu lopatice, obstaja možnost, da je do tega prišlo in da je to predstavljalo vzrok za hiter nastanek nekroze na tem mestu. Po mnenju Komisije je bilo pravilno zdravljenje nekroz pri tožnici brez znakov vnetja na način, da jih je medicinsko osebje toženke zdravilo z oblogami, penami in geli. Nastanek preležanin je pri tako hudih poškodbah glave, kot jih je utrpela tožnica, neizogiben, saj je bilo potrebno mirovanje in ležanje na hrbtu; k nastanku pa so prispevali tudi nujno potrebni medicinski ukrepi (umetna koma, terapevtska hipotermija, umetno hranjenje, prejemanje zdravil za vzdrževanje primernega krvnega tlaka), ki so močno oslabili periferno cirkulacijo.

19.Zgoraj povzeto mnenje sta 14. 11. 2018 podala člana Komisije doc. dr. B.B., dr. med., specialist nevrokirurg, in prim. C.C., dr. med., specialist plastične in rekonstruktivne kirurgije, oba zaposlena na Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (v nadaljevanju UKC Maribor). Ker mnenje za tožnico ni bilo ugodno, je zahtevala, da ju sodišče zasliši, podrejeno pa naj imenuje nove izvedence iz tujine. Po predlogu strank in na zahtevo sodišča, da se k izdelavi mnenja pritegne še infektologa, je mnenje podala še članica Komisije doc. dr. D.D., dr. med., specialistka infektologije. Na zahtevo tožnice je sodišče vse tri izvedence zaslišalo na naroku 4. 9. 2019. Najprej je zaslišalo infektologinjo, nato zaradi prepletenosti njunih mnenj skupaj nevrokirurga in plastičnega kirurga, nato pa še enkrat infektologinjo. Tožnica je izrazila dvom v pravilnost mnenja glede pravočasne izvedbe MR preiskave in vzročne zveze med pravočasno slikovno diagnostiko in uvedbo ustrezne antibiotične preiskave. Komisiji je očitala pristranskost, saj kljub ugotovljeni prepozni diagnostiki ni prepoznala vzročne zveze med napako in tožnici nastalo škodo. Zatrjevala je, da z izvedenci iz druge slovenske ustanove ni zagotovljeno neodvisno dokazovanje in zahtevala imenovanje novih izvedencev iz tujine. Sodišče je od infektologinje zahtevalo, da mnenje dodatno obrazloži, se opredeli do mnenja dr. E.E., ki ga je tožnica pridobila pred pravdo, in po potrebi pritegne še druga dva izvedenca. Komisija je mnenje pisno dopolnila 16. 12. 2019, tožnica pa je še vedno vztrajala pri postavitvi novega izvedenca iz tujine. Predložila je mnenje doc. dr. F.F., nevrokirurga, ki dela v tujini, sodišče pa je Komisiji naložilo, da se do njega opredeli. Vsi trije člani Komisije so v zvezi s tem 11. 11. 2020 podali pisno mnenje, v katerem Komisija ni potrdila vzročne zveze med prepozno opravljeno MR preiskavo in škodo. Tožnica je tudi temu mnenju nasprotovala in zahtevala izločitev Komisije z utemeljitvijo, da poskuša obiti vprašanje vzročnosti. Sodišče prve stopnje je ponovno zaslišalo vse tri izvedence na naroku 30. 3. 2022 in tožničin dokazni predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo. Ocenilo je, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi zahtevale izločitev Komisije oziroma izvedenca in ponovitev dokazovanja z novim izvedencem, saj je mnenje, upoštevaje pisne in ustne dopolnitve, celostno izdelano in strokovno izčrpno obrazloženo. Temu stališču se je pridružilo sodišče druge stopnje.

20.Gornji kronološki prikaz procesnih dejanj, ki so bila opravljena v okviru izvedbe dokaza z izvedencem, lahko strnemo v ugotovitev, da je bilo izvedensko mnenje Komisije zaradi tožničinih številnih pripomb večkrat pisno dopolnjeno (dopolnitev z dne 21. 3. 2019, ki jo je izdelala doc. dr. D.D., dr. med.; dopolnitev z dne 6. 12. 2019; dopolnitev z dne 28. 10. 2020), vsi imenovani izvedenci so bili tudi ustno zaslišani (na glavni obravnavi dne 4. 9. 2019 in na glavni obravnavi dne 30. 3. 2022).

21.Tako v pritožbenem kot revizijskem postopku tožnica Komisiji očita, da jo sestavljajo zdravniki, ki so zaposleni na UKC Maribor, kar po njenem mnenju kaže na to, da so ti zdravniki in zdravniki, zaposleni pri toženki, strokovno in karierno povezani. Očitek pristranskosti Komisije sta utemeljeno zavrnili že nižji sodišči, pa tudi sicer je očitek nezadostno substanciran. Tožnica se sklicuje na zadevo I Cp 575/2022, vendar pri tem ne zatrjuje nobene povezave med toženko in izvedenci. Če bi sodišča sledila tezi, ki temelji na vnaprejšnjem nezaupanju v domače izvedence medicinske stroke zaradi stanovske pristranskosti, bi to zaprlo vrata dokazovanju s slovenskimi izvedenci v vseh primerih zdravniških napak. Kot je Vrhovno sodišče v svoji praksi že poudarilo, bi bili slovenski zdravniki ob dosledni izpeljavi omenjene premise že vnaprej, a priori nezanesljivi, pristranski kot izvedenci medicinske stroke in nekompetentni za podajanje izvedenskih mnenj ter zato a limine izključeni iz kroga potencialnih izvedencev.

22.V zvezi z vprašanjem utemeljenosti predloga za postavitev novega izvedenca tožnica odpira pomembno dilemo obstoja realnega znanstvenega tveganja za napako. Gre za primere, ko je izvedensko mnenje jasno, pomanjkljivosti odpravljene, a stranka še vedno dvomi v pravilnost mnenja. Pri tem se odpira dilema ne le sodne prakse, temveč tudi pravne znanosti, kako daleč mora iti stranka oziroma kaj lahko stori, da prepriča sodišče, da obstaja realno znanstveno tveganje za napako v smislu konkretizacije standarda utemeljenega dvoma v pravilnost podanega izvedenskega mnenja. Pri tem ima spoznavanje dejstev v sodnem postopku nujno svoje meje, ki so izražene v dokaznem standardu zanesljivosti (215. člen ZPP), revizijska presoja pa je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pravdna stranka s konkretiziranimi pripombami na izvedensko mnenje uspela vzpostaviti zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčevih ugotovitev.

23.Tožnica s sklicevanjem na mnenja dr. G.G., dr. E.E. in doc. dr. F.F., nasprotuje ugotovitvam Komisije, da prepozna MR glave in opustitev antibiotika colistin med 24. 9. 2012 ter 3. 10. 2012 nista vplivala na tožničino zdravstveno stanje.

24.Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja Komisije ugotovilo, da so preležanine neposredni vzrok za okvaro hrbtenjače, pri čemer je pri tako hudih poškodbah glave nastanek preležanin neizogiben, saj je bilo potrebno mirovanje in ležanje na hrbtu. Slabo zdravstveno stanje tožnice (osnovna poškodba možganov) ni dopuščalo obsežnih kirurških posegov na trebuhu, saj lahko trebušni položaj izrazito poslabša možganski edem, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil nastanek preležanin neizogiben zaradi sočasnega intenzivnega zdravljenja hude poškodbe glave, ki drugačnega postopanja ni dovoljevalo. V zvezi s tožničinimi očitki glede prepozno uvedene antibiotične terapije je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je bila antibiotična terapija ustrezna. Sledilo je izvedenki doc. dr. D.D., ki je pojasnila, da je šlo pri tožnici za izjemno redek zaplet, v domači in svetovni literaturi pa ni smernic glede pravilnega ukrepanja; da ni mogoče trditi, da je prekinitev prejemanja antibiotika colistin med 24. 9. 2012 in 3. 10. 2012 vplivala na to, da je tožnica postala paraplegik - tožnica je v tem času prejemala širokospektralni antibiotik meropenem, trimetoprim in vankomicin; ker nikoli ni bil potrjen povzročitelj vnetja, pa ni mogoče trditi, da je bil ravno antibiotik colistin tisti antibiotik, ki je bil za ozdravitev potreben.

25.Glede (prepozne) MR preiskave glave so se izvedenci strinjali, da bi jo bilo treba opraviti prej, in sicer 10. 10. 2012, ko je bil podan prvi sum na okvaro hrbtenjače oziroma ko so videli, da tožnica roke giba, nog pa ne. Vendar je Komisija ob tem poudarila, da tudi uvedba antibiotične terapije 10. 10. 2012 ne bi preprečila paraplegije, saj pride do ireverzibilne (nepopravljive) poškodbe živčnih celic že po nekaj urah; tudi ob neprekinjeni antibiotični terapiji pa bi bile možnosti za izboljšanje funkcij hrbtenjače zelo majhne. Sodišče prve stopnje je sklepno zaključilo, da pomeni razširitev vnetja na hrbtenjačo zelo redek zaplet, ki ga je težko pričakovati in ga je bilo v danih razmerah tudi težko diagnosticirati. Mnenje Komisije v sestavi multidisciplinarnega tima izvedencev je ocenilo za prepričljivo in ga nasprotno mnenje dr. E.E. z dne 30. 6. 2016 ne more ovreči, zapoznela izvedbe MR preiskave pa tako ni v vzročni zvezi z nastankom paraplegije.

26.V zvezi s tako ugotovljenim dejanskim stanjem, na katero sta nižji sodišči oprli nosilne razloge, se tožnici utemeljeno poraja dvom v pravilnost oziroma celovitost presoje posameznih ključnih ugotovitev, pri čemer Vrhovno sodišče izpostavlja troje: (1) opustitev uporabe antibiotika colistin v obdobju med 24. 9. 2012 in 3. 10. 2012, (2) ugotovitev, da je bila paraplegija 10. 10. 2012 (že) ireverzibilna; in (3) vprašanje, kaj pomeni v procesu tožničinega zdravljenja v revizijskem postopku nesporna okoliščina, da je bila MR preiskava, opravljena prepozno (26. 11. 2012 namesto 10. 10. 2012, ko se je pojavil prvi sum na okvaro hrbtenjače).

27.V zvezi z vprašanjem, ali je opustitev antibiotika colistin v obdobju med 24. 9. 2012 in 3. 10. 2012 vplivala na tožničino paraplegijo, je treba opozoriti na zunaj pravde pridobljeno mnenje doc. dr. F.F., ki trdi, da je bilo to obdobje kritično, saj naj bi škoda nastala prav v tem času, in pritrjuje tožničini tezi o obstoju vzročne zveze. Glede trenutka, ko je tožničina paraplegija postala ireverzibilna, je doc. dr. F.F. mnenja, da paraplegija ni povsem ireverzibilna.

28.Zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje je po ustaljeni sodni praksi del trditvene podlage strank, ki ga je treba upoštevati v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Na splošno velja, da si mnenji izvedenca, ki ga je imenovalo sodišče, in zdravnika, ki je podal mnenje zunaj pravde na zahtevo stranke, ne moreta konkurirati. V pravdnih postopkih, v katerih sodišče presoja morebiten obstoj zdravniške napake, pa ima pri presoji dokazne vrednosti takšnega mnenja vendarle pomembno težo dejstvo, da sta stranki v izrazito asimetričnem razmerju, v katerem ima toženka (informacijsko in strokovno) močnejši položaj. Pogosto, in v sporni zadevi gre za tak primer, lahko stranka, ki je medicinski laik, podaja konkretizirane pripombe na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke le tako, da pridobi strokovno mnenje zunaj pravde. Ta okoliščina, tudi zato, da bi zagotovilo enakopraven položaj strank v postopku, zahteva posebno skrbnost sodišča pri dokazni oceni. Če so med pravno pomembnimi dejanskimi ugotovitvami v zunaj pravde pridobljenem mnenju in sodnem izvedenskem mnenju razlike, se mora sodišča do njih vsebinsko opredeliti in se ne sme zadovoljiti s pavšalno oceno o bolj prepričljivem sodnem izvedenskem mnenju.

29.Osrednje vprašanje, ki je skupni imenovalec izpodbijanih ključnih ugotovitev, je opredelitev trenutka, kdaj je prišlo do okvare hrbtenjače: če se je to zgodilo pred opustitvijo terapije s colistinom in je okvara ireverzibilna, opustitev ni v vzročni zvezi z nastalo škodo; in obratno, če je do okvare prišlo med 24. 9. 2012 in 3. 10. 2012, zdravilo colistin pa je nesporno učinkovalo, kot se je izkazalo ob kasnejši dvotirni terapiji, je vzročna zveza podana. Če je okvara ireverzibilna, prepozno opravljena diagnostična preiskava ni v vzorčni zvezi z nastalo škodo; in obratno, če bi se moč spodnjih okončin z antibiotično terapijo še lahko popravila, je okvara hrbtenjače lahko posledica prepozne MR preiskave. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem zadovolji s standardom verjetnosti oziroma skopo ugotavlja (32. točka sodbe), da "se je okužba hrbtenjače in hrbtenice začela najverjetneje že zelo zgodaj, predvidoma v začetku septembra 2012", ne da bi to podrobneje argumentiralo in se predvsem soočilo s tožničinimi ugovori.

30.Ni mogoče zanemariti, da je toženka takoj po ustrezno opravljeni diagnostiki tožnici predpisala terapijo, ki je učinkovala. Metodološko pravilen pristop v obravnavani zadevi narekuje skrbno časovno opredelitev nastanka škode in v odvisnosti od odgovora na to vprašanje obstoja vzročne zveze med opustitvama toženke (tj. prekinitvi terapije s colistinom in prepozni diagnostični preiskavi). Tožnica je uspela s svojimi vsebinskimi trditvami zasejati razumen dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje. Tega dvoma ni mogoče odpraviti drugače kot s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Vsakršna zahteva po dodatnem utemeljevanju razlogov za imenovanje novega izvedenca bi v konkretnih okoliščinah pomenila za tožnico, ki je na izjemno zahtevnem in zapletenem medicinskem področju laik, nesorazmerno breme.

31.Vrhovno sodišče tako soglaša s tožnico, da je ocena sodišča druge stopnje o zavrnitvi predloga tožnice za postavitev drugega izvedenca, napačna. S takšno odločitvijo sta obe sodišči prikrajšali tožnico za vsebinsko polno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. S tem sta posegli v tožničino pravico do izjave in zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je hkrati kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

32.Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da v zadevi po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke odloči v zadevi (prvi odstavek 379. člena ZPP).

33.Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, na drugo dopuščeno vprašanje ni odgovorilo.

O stroških

34.Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

35.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Odločbi Ustavnega sodišča Up‑511/17 z dne 7. 1. 2021 in U‑I‑132/95 z dne 8. 1. 1998.

Op. št. (2)Odločba Ustavnega sodišča Up‑680/14 z dne 5. 5. 2016.

Op. št. (3)Odločbi Ustavnega sodišča Up‑511/17 z dne 7. 1. 2021 in Up‑234/13 z dne 27. 11. 2014.

Op. št. (4)Odločba Ustavnega sodišča Up‑680/14 z dne 5. 5. 2016.

Op. št. (5)Prav tam.

Op. št. (6)Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 48/2021 z dne 18. 8. 2021, II Ips 138/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2016.

Op. št. (7)Tako Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 65/2022 z dne 22. 2. 2023.

Op. št. (8)J. Zobec v L. Ude, A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 504.

Op. št. (9)Glej opombo št. 6.

Op. št. (10)Glej npr. sodbo ESČP Devinar zoper Slovenijo št. 28621/15 z dne 22. 5. 2018, točki 57 in 58.

Op. št. (11)Glej npr. sodbo ESČP Bönisch zoper Avstrijo št. 8658/79 z dne 6. 5. 1985, točke 30 do 35.

Op. št. (12)Glej npr. sodbo ESČP Letinčić zoper Hrvaško št. 7183/11 z dne 3. 5. 2016, točka 50.

Op. št. (13)Podane z drugo pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 2018, tretjo pripravljalno vlogo z dne 15. 4. 2019, četrto pripravljalno vlogo z dne 30. 12. 2019, peto pripravljalno vlogo z dne 15. 4. 2020 in šesto pripravljalno vlogo z dne 3. 12. 2020.

Op. št. (14)Sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje pa v 22. točki obrazložitve sodbe.

Op. št. (15)Sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 575/2022 z dne 4. 1. 2023. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da izvedenka redno sodeluje z zdravniki, ki so tožnika zdravili (17. točka obrazložitve sklepa).

Op. št. (16)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 65/2022 z dne 22. 2. 2023.

Op. št. (17)Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v e-sporočilo dr. G.G. z dne 13. 3. 2013 (C6), prav tako ga je zaslišalo kot pričo. V zvezi s tem je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je dr. G.G. zaslišan kot priča povedal, da kot pediater sam nima ustreznega znanja, da bi lahko podal strokovno oceno glede zdravljenja preležanin in kritično bolnega pacienta, nepravilnosti, ki jih je omenjal staršem tožnice, pa so se nanašale na posredovanje informacij.

Op. št. (18)Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v mnenje dr. E.E., s. p., z dne 30. 6. 2016 (A7). V zvezi s tem mnenjem je v opombi št. 18 navedlo, da ga je sodišče upoštevalo kot strokovno podkrepljene navedbe tožnice, saj je bilo, tako kot mnenje doc. dr. F.F. (glej naslednjo opombo), naročeno in pridobljeno s strani tožnice zunaj pravde.

Op. št. (19)Izvedensko mnenje doc. dr. F.F., dr. med., z dne 14. 4. 2020 je predložila tožnica. Sodišče prve stopnje ga ni upoštevalo kot dokaz, ampak kot navedbe tožnice (5. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Op. št. (20)Točki 16 in 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (21)Točki 18 in 20 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (22)Točka 21 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (23)Točka 22 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (24)Točka 23 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (25)Prav tam.

Op. št. (26)Točka 29 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (27)Prav tam.

Op. št. (28)Točka 32 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (29)Točka 33 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (30)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011, točka 7.

ZvezaZakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 215, 254, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 399 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.